Prvi september je dan, ko se za nadobudne gimnazijce in ostale, še mlajše palčke, začne novih deset mesecev mučenja. Ta dan z Ano običajno izkoristiva za sedenje v lokalih, zgražujoč se nad ljudmi, ki "še kr smrdijo" in so "še kr gadni" in so "še kr skup z unem" in ob pogledu na njih še vedno "doživljamo močne orgazme". Letos naj bi to tradicijo nadgradili in šli k Manci opravljat in jamrat, skupaj s flašo vodke in tetrapakom soka, ampak je punca zasrala, ker je šla že včeraj popivat in ob pol enih zjutraj sestavljat omaro v Ljubljano. Mensezdi, da ma še zdajle mačka. Pir, vse si zajebu!
Tako sva obupani (ne sej ne) čepeli dol v Rondoju (edini lokal, ki ga poznam v Hrastniku pa mogoče tud edini ki sploh obstaja v tem velemestu). Je Adis reku, če bova pršli hengat na štange ob šestih, ampak se nama ni dal tok dolg čakat, ker so naju iritiral puhasti fujasti brki za sosednjo mizo, zato sva se zapelali v breg in šli težit RVGju ko je jedel (pa moja duša se je baje vmes skozi okno metala).
A Sadis še spi?
Adisdas.
Adis Molar.
Aids.
Sami lepi vzdevki.
"A ti lh aids dam za rojstn dan?" Je reku ja, men je blo smešn.
Elvis, Elvis let me be, keep your pelvis far from me!
Ana je mela rdeče čevlje pa roza zokne. Fashion disaster.
Spucala sem kopalnico, success.
Na bed mi tolče, boljš da neham pisat.
Napiši mi še kej no, sej veš da mi je fajn to. Ne morš se sam ti zmeri počutit special k ti zatežim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar