"Super se boš mela!"
Zakriči overly-excited Vesna vsakih 7,3 sekund, medtem ko meni noga živčno tolče po tleh. Parkrat ji rečem, da vem, ampak da kaj če sploh ne uspem prit gor, potem obupam. Avtobus se pripelje (po mojem mnenju) zadnjo minuto (torej dvajset minut pred odhodom). Vesna mi prijazno zvleče kovček in ga butne v prtljažnik, voznik ima neko čudaško opazko, potem mi poskenira karto. Hladno je, ampak meni je kul, ker imam novo jakno. Vesna se trese in neuspešno ovija v pretanko jopico. Sushi roll Vesna. Parkrat mi še vzklikne "Kok bo dobr!", jaz sem malo jezna ker ne gre z mano. Noče mi it po hrano v meka, pravi, da je prepozno. Do odhoda je še par minut, zato jo stisnem in pošljem domov spat. Voznik komentira, da bi on tud rad objem, Vesna zavije z očmi, jaz pa se vkrcam. Avtobus je poln, ker vsi ležijo čez dva sedeža. Ne najdem svojga zica, zato vprašam enega izmed redkih budnih ljudi. Njegova bejba me ubije s pogledom. Zica ni težko najdt, če znaš brat in če nisi slep. Počutim se zaostalo, spet se vprašam kako bom preživela ta trip, vmes se spotaknem čez prehod. Na mojem sedežu spi hipster. Malo ga butnem, ampak se ne zbudi. Butnem ga malo bolj in ni navdušen. "Eeehm, excuse me, I think this is my seat...". V odgovor nekaj zamomlja, se obrne in mi da filing da bo zaspal nazaj. Tik preden ga še enkrat butnem spusti Chewbacca zvok, ki spominja na "Sorry", pobere svoje stvari in spoka neznano kam. Zici so trdi in neudobni, placa za noge še zame ni dovolj, čeprav imam res kratke. Pomaham Vesni, potem se odpeljemo. Nekako se namestim v ležeči položaj, ampak imam filing, da mi bo tako zaspala roka, zato se še malo obrnem. V križ me žuli pas, zato ga pokrijem z novo jakno in iz ruzaka potegnem dekco. Na poti se neštetokrat ustavimo, jaz se zbujam na dvajset minut. Na eni točki neka gadna šestdesetletna avstrijka skoraj podre vrata od veceja, nekdo mi posveti z lučko v fris.
Na Dunaj pridemo pol ure prekmalu. Na prvi pogled zgleda, da smo sredi pičke materine, zato malo hiperventiliram. Nekje zadaj v glavi slišim Vesno, ki mi pravi "Noro bo, umir se!", zato poiščem informacije. Ginger brada mi prijazno in s sumljivim nasmeškom za ob sedmih zjutraj razloži na kateri vlak moram it, na subway shemi mi označi par zadev in proda karto za dva evra dvajset. V prvo najdem ta prav vlak, ne zgrešim postaje za prestop, brez da koga vprašam najdem tudi ta drug vlak in uspešno pridem do Stadioncentra. Naslednji avtobus gre čez dve uri in pol. Vržem se v kafič in naročim kapučino s slabo spenjenim mlekom, mati me na facebooku zaslišujejo če sem preživela prvi del poti.
21.15
"No kva uva napisala?" Zmatrana sva tok, da komi živiva, ampak dneva še ni konc. Usedeva se na balkon, ki je sicer rezerviran za kadilce in odpreva flašo vina. Poslušava Bocellija in nadaljujeva proti bolj hardcore arijam. Odpreva Milka kolačke, ampak jih jem samo jaz, ker nekdo pazi na linijo, čeprav bo imel po enem letu Češke ziher pivski trebušček. Mene napenja. Po hitrem postopku zmanjka vina, on ima še pir, jaz sem pa prisiljena, da se začnem treznit. Še dobro, ker se me sploh še ni vse prijelo. Notri par francozov pije vodko, ki je nočejo šerat z nama. Crkne mi telefon, zato iz opere prešaltava na "Prjatlco". Preseneča me količina spitega piva in poslušane govedine danes. Pokrita sva z dekco, ki sem jo imela na busu, ker ledrce ne pomagajo več in naju zebe. Tudi on se prepusti toku in zagrabi Milka kolaček. Sprašujem se kam so šle zadnje tri ure. Počasi se bom mogla spravit pod tuš in v ogabno trdo posteljo s čudnim povštrom. Nasleden komad na plejlisti mi ni znan. Jutri zjutraj pričakujem jajca na oko. Zdaj moram ta vpis objavit in it, ker sem vedno bolj pijana. Začne se Severina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar