Tri tedne sem že v espanjolski, pa še nisem uspela napisat bloga. To lahko pomeni dve stvari, ali sem ful lena (ja), ali pa ful zaposlena (tud ja).
Pred dvema tednoma sem šla na prvi vikend izlet v Barcelono. Splanirala sem ga kar dobro, našla sem fellow varuške, ki so si želele tipičnega turist vikenda. Šle smo pogledat camp nou (oziroma bolje rečeno blagajno in štant s fejk dresi), peljale smo se mimo slavoloka zmage in Kolumbovega spomenika, jedle smo veganske burgerje, vidle basiliko de santa Maria del Pi (to je treba rečt na ful španski način, drugač je narobe), nakoncu pa smo se s polnimi rokami pomaranč, prigrizkov, vina in penine povzpele na hrib z bunkerjem, kjer smo gledale sončni zahod in se imele nasploh blazno fino. Večer smo zaključile v wine baru, kjer smo veganski začetek nadaljevale s humusom, končale pa s sirom in še več vina. Nedeljo sem preživela sama na biciklu, ker so ostala dekleta šibka in so spala do popoldneva. Sonce me je fejst požgal, ko sem gonila v breg do parka Güell sem ornk zašvicala, jedla sem pa paello (tud to morš rečt kot da te je čebela žvajznla v jezik), tako da all is well that ends well.
Vem, da ne izgleda, ampak to je bilo pred pijačo. ANTM here i come.
Prejšnji vikend sem šla pogledat dež v Blanes, kjer me julija čaka prostovoljstvo. Tam sem s super prijetnim parom jedla limonine jogurte in gledala Evrosong. Ker sem moderna modelka in mi je po izbrisu Snapchata falilo eno socialno omrežje, sem letošnji prenos komentirala na Tviterju, namesto na blogu. Je fajn, k se ne rabiš tok zavzeto predat. Če spustiš tvit o Azerbajdžanu, razočaraš samo 13 sledilcev, namesto 130 blogobralcev.
Ta vikend sem bila zaradi varuškastih dolžnosti skoraj primorana spustit Barco, pa sem nakoncu vseeno lahko odskakljala (nevem če je to dobra beseda, bolj sem se odpeljala na begunsko natrpanem vlaku, kjer sem zakampirala tla po tem, ko so me za deset evrov opetnajstnil za karto) vsaj za soboto.
Zadnjo minuto sem bukirala top bunk v hostlu, kjer so se moje kitajske sostanovalke zgleda hotle počas fentat v z ogljikovim dioksidom nasičeni sobi. Lidl vrečko z rezervnimi gatami in zobno ščetko sem pustila v predalu in odpeketala do (slabo zastavljenega) meeting pointa z Indijcem iz Poljske iz couchsurfinga. Prešetala sva se do la boquerie, ki je zaradi gužve najslabši plac za spoznavanje nepoznanih ljudi. Tam sva po desetih minutah iskanja rekrutirala še Američanko, Madžara in Šveda iz Savdske Arabije. Po italijanski pici smo šli na free walking tour, na kateri so se nam pridružili še Čehinja, Finka in dva Španca. Turo smo zaradi bednosti predčasno zapustili in raje spet kupili vino (ni bila moja ideja, ampak kdo bi se uprl takemu masterplanu? Odgovor je Američanka, Čehinja, Šved in 1/2 Špancev, ker so šli rajš po svoje) in šli na plažo. Domačin je prinesel še vodko za Finko in odpirač. Plesali smo, peli in se objemali (predvsem Finko, da ni padla po tleh). Za konec sem jih peljala na najboljši suši, ki smo ga jedli v lajfu in nekaj kozarcev Sappora. Nevem kdo se je spomnil kombinirat tuno in jagode ter ocvrte banane z govedino, ampak jaz sem se zaljubila. Finka se je namesto v suši zaljubila v enkrat starejšega Španca, ampak to je bilo najbrž samo zaradi njenega vinovodka koktejla.
Danes zjutraj smo se zadnji trije mušketirji iz družbe dobili na poslednjem zajtrku v churros placu. Še enkrat smo si, tokrat brez vina, obljubili, da se vidimo na Finskem, Poljskem in na Bledu, potem pa odšli vsak svojo pot. Zdaj se vračam k moji dvoletni bestfrendici in se mentalno pripravljam na prešaltanje iz vina na tetrapak sok. Adios amigos!
