Meni je res smešno, da si slovenčki tako zelo želimo biti napredni, pa še vedno ostajamo nekje v pradavnini, kjer ljudje ne vidijo preko svojega ega in bradatega gospoda v sandalih. Več ne bom rekla, ker bo pol spet Eva gor dol srajne liberalka nočmo več brat njenga bloga fuj fej neki neki.
Zadnje čase sem tok zaposlena, da vmes mal pozabim da obstaja tud faks. Ampak sem preveč revna, da bi hodila tja namesto na šiht in preveč lena, da bi hodila na oboje. Tako, da imam spet itsy bitsy fobijo pred fejlanjem še tistih bogih dveh izpitov. Včasih si pol govorim neki v smislu "Dej, sprav se h seb pa nared že ta prvi letnik, k je itak čist uizi." Pol se spomnem, da morem spet delat, da si bom lahko privoščla psihiatra, ki ga očitno rabim. Viscious circle, vam rečem!
V tistih dveh urah na dan, ko ne delam, jem ali spim, gledam Bones. Spet sem začela s prvo sezono in ne vem če je to zdravo. Verjetno ne, sam bom pač jedla več zelenjave, pa bom spet na nuli.
Čez pet dni je božič, pa sploh nimam takšnega filinga. Če odštejem tista dva dneva s tremi milimetri snega, je zunaj še vedno bolj hladen september. Uboge socialistične lučke po Litiji pravijo Zombieland namesto Christmas, ljudje so živčni in neprijazni, ljubljanski kuhanček pa je tako razredčen, da ga z lahkoto zamenjaš za sparjen sok. Vse skupaj probam malo izboljšat z božično musko, čeprav s tem (ne)hote uničim dan sosedom in top petim na Snapchatu.
Adijo, jutri grem spet ob sedmih zjutri čokoladke zavijat.
