Zadnjih nekaj mesecev se nisem uspešno javljala s terena, ker se je preprosto dogajalo preveč zadev. Iz Španije smo se v začetku Junija selili v Francijo, nato pa še za en teden na Nizozemsko. Po zaključku au pair izkušnje sem se za dva dni in pol vrnila v domovino, da sem si oprala gate in doma pustila leder jakno. Nato sva z Lolo odleteli nazaj v Španijo na biološki tabor. Med srkanjem čokoladnega mleka sva naredili dobrih tisoč kilometrov zračne razdalje. Ob prihodu v mladinski center so naju pričakali ledeno mrzli improvizirani tuši sredi terase, napihljive blazine debeline malo bolj podloženega modrca v bivši plesni dvorani in mravlje v vecejih brez kljuke. Ker pa lajf ni vedno samo jamr, sva imeli v izrednih bivalnih razmerah odlično družbo. Moji kolegi monitorji so bili mavrice na dveh nogah, Lolini kolegi pa so bili tudi večinoma sončki (razen enega buhtla, ki smo ga po treh dneh itak poslali domov). Dva tedna smo spali mnogo premalo za mojo koala osebnost (kakšnih sedem ur na noč, če se je briefing zavlekel pa še manj), snorklali smo vsaj dve uri dnevno, našli 63 različnih vrst, določili kvaliteto morja glede na najdene vrste alg, posneli ure video materiala (ki ga nato ni nihče objavil, zaenkrat), stotine fotografij, organizirali dva promocijska dogodka in čistilno akcijo, imeli tri predavanja o biologiji morja (med predavanjem najbolj cenjenega gosta sem jaz bruhala, normalno) in s šamponom prali cunje v lavorju. Zadnji dan sva obe jokali kot dež in odpeketali proti Barceloni. Malo lažje je bilo, ker naju je tam čakala prava postelja in topel tuš (po dveh tednih, če nisem povedla).
V hotel sva obe prišli izmučeni, zato je Lolo seveda samo do dveh zjutraj zbirala fotke in filtre za na Instagram. Zadnjih pet dni mojega skoraj leto dolgega potepanja sva živeli na tapah in razredčenih sangrijah, imeli fotošutinge na vsakem vogalu Barcelone in vohali kakce na vseh javnih prevozih.
Zdaj sem že en teden nazaj na južnem delu celine. Moj vsakdan je sestavljen iz gledanja serij, izdelovanja kozmetike, prehranjevanja s testeninskimi solatami, reševanja personality kvizov in pritoževanja nad vročino. Včeraj smo tako z Vesno, Samotom in Štefanom odšli v Iški vintgar. S sabo smo vzeli enko in ljudi živciral z Rozi (moj enajst evrov vreden ukulele, na katerem imam jaz en mesec, Samo in Vesna pa en dan izkušenj). Dobr smo si pohladil ritke, nazaj grede pa se skoraj poklal med lezenjem v breg v mokrih japonkah. Je pa drugač tam ful lepo, pejte kdaj, sam brisačko si naštimite stran od folka z inštrumenti.
Doma smo se do enih zjutraj igrali Monopoli, ker smo bli vsi brez keša, ampak noben ni hotel prvi prodat bajte. Potem smo hotl gledat zvezdne utrinke, ampak smo bili zaradi kreditov in propadlih hotelov v Piranu preveč utrujeni in smo pozabil. Danes sva s Štefanom spekla dva pekača brownijev iz kile in pol putra in pravtako enormnih količin ostalih dobrot, ker NEKDO v torek praznuje, da bo v drugi polovici dvajsetih. "Ti si vsak let bolj stara, js sem pa vsak let bolj šarmanten".
Upam, da ste zadovoljivo updejtani nad dramo v mojem borbenem lajfu in ja, zdej me lahko kdo na kofe povab ane. Bomo mal skup jamral nad razmeram.
