Hoja v breg in skoki v morje

Po nekajmesečni pavzi, ki je bila sestavljena predvsem iz samopomiljevanja, nešteto izpitov, terenov in ton zapiskov, ki bi jih zdaj najrajši vrgla skozi okno med vožnjo na morje (pa ne morem, ker so od Vesne. In ker nekaj časa ne grem več na morje), se vračam pred ekran. Tokrat brez odprtih zavihkov s slajdi iz predavanj.

Izpitno obdobje sem zaključila z zelo zadovoljivim rezultatom 20:4 zame. Ta rezultat je bil boljši samo v prvem letniku, ko sta mi za hladnejše mesece ostala dva izpita, pa sem na koncu vseeno postala turbo brucka. Letos se tega ne gremo več, ker sem se odločila, da bom v frej letu kupovala samo letalske karte, ne pa izpitov. Mogoče se bom naučila tudi kvačkat.

Po zadnjem fejlu, za katerega mi je zmanjkalo volje, energije in gigabajtov v možganu, smo se s tistimi sošolci, ki tako kot jaz zabušavajo s tereni, odpravili na botanični teren na Komno. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje obula gojzarje, ampak moje zadnje sem prerastla v šestem razredu. Tako sem si jih sposodila od mati (in zraven fasala še prisrčen otiščanec na peti in črn noht na palcu). S seboj sem vzela tudi kilogram belega kruha, 20 domačih sirnic in štruco domačega bananinega kruha. V hrib smo hodili cel dan, namesto dve uri in pol, ker smo se na vsakem ovinku (do vrha jih je baje 50, ampak v resnici je samo 50 označenih, zadnjih 30 pa ne) ustavili, trgali šavje, ga določali in tlačili v plastične vrečke od mesnic in šivalnic. Ko smo prispeli v kočo, smo še nekaj ur določevali 70 visokih steblik in v tistem trenutku sem malo obžalovala, da se nisem priključila skupini za mahove in praproti. Po neprespani noči in izmikanju žicam, ki bi lahko vsak moment pogledale iz prevleke, smo pojedli nekaj suhega kruha in postanih sirnic, potem pa odšli na novo turo do Bogatinskega sedla. Na začetku je kazalo, da bo dež, potem pa se je zjasnilo in me opeklo po nosu. Med planikami smo si mazali tunino pašteto in pobirali zrnca koruze iz piksen in bilo je lepo.

Edini pravi način za jest Poli salamo je, da grizeš vanjo kot v jabuk.

Čili se je utrudil in smo ga navzdol nosili kot dojenčka.

Na mojo prvo zares prosto soboto po dolgem času smo obirali breskve, v nedeljo pa smo imeli piknik pri Jerneju, ki se je zaključil z ogledom finalne tekme, kjer smo valda navijal za frenčije. Razen Jure, on je izdajica, ker ima skrite zamere do baguette nacije.

V ponedeljek sem rekla LOYO. Zjutraj sem šla na vpogled izpita, potem sem spakirala, našla najugodnejši prevoz na prevozi.org in zvečer šla na Punat. Zadnje sedeže v majhnem folksvagen up-u sem si delila z zadetkotom, ki smo ga že na začetku čakali dvajset minut. Zadetko je bil opit že na štartu, po desetih minutah vožnje pa si je brez vprašanja odprl pivo v tujem avtu. Kmalu zatem mi je pripomnil, da on nima kopalk s sabo, ker je naturalist in da če hočem, ga komot poiščem na Punatu in se greva kopat. Takrat sem med nama naredila great big wall iz ruzakov. V Pivki smo se ustavili, ker je zadetko rabil WC in THC.

"A ti veš da gremo mi čez mejo?"
"Jaaa, sej mam sam še tole k bom zdej pokadil"

*Čez pol ure v avtu že zvija novega in sprašuje kdaj bo postanek*

Ker smo za eno sopotnico lovili trajekt ob pol enajstih, smo postanke skenslal in zadetko je namesto teženja za pavze začel s prodajanjem ruskih zobnih past vozniku. Ker so ful fajne in poceni in on to dela "mal tko na strani za keš". Meni je bilo slabo in vonj po postanem švicu, travi in pivu ni pomagal. To sem tudi jasno izrazila, ampak se zadetko ni preveč sekiral. Vozniku in sopotnici je bilo moje provociranje smešno, jaz pa sem samo hotla zrak. Tik pred krškim mostom smo prehiteli kolesarja. Zadetko je komentiral, da se po tej cesti ne sme kolesarit, jaz pa sem komentirala da se trave tudi ne sme kadit. Potem smo imeli tri minute in četrt mir. Ob enajstih sem prispela na končno destinacijo, zbudila celo žlahto in dobila polnočne špagete.

Teden smo preživeli na plaži, na pomolu in v kuhinji. Spekli smo pito in pico, ker je bilo samo trideset stopinj in se je uporaba pečice zdela kot pametna ideja. Konec tedna, ko je zaključil s svojimi odraslimi obveznostmi (šiht, bljak), se nam je pridružil tudi Štefan. In še dobro, da sva šla v nedeljo domov, sicer bi mi ga babica speljala.

S puncami smo našle tri Geocache

Vesela na lemurjih (L'amour) in pivu

Danes imam za kosilo rižoto in sladoled v razmerju 1:1 in se odločam, če bi šla popoldne sama v kino. To poscano poletje na celini je namreč treba kar se da dobro izkoristit.