Že cel dan buljim v zapiske. Najprej za bioinformatiko, zdaj za izbirca. Vmes sem si naložila dva ogabna programa za prvi predmet in si zraven želela, da bi namesto R-ja in tiste druge zadeve, lovdala Simse. Buljenje in nalaganje na žalost ni vplivalo na moje znanje o aktualnih temah za izpit. Zdaj ko kup nesreče čakam, da bo ura osem, ker če imam do osmih prižgan računalnik, mi to da vsaj iluzijo produktivnosti. Spila sem že dva litra vode in liter čaja, zato bom počasi mogla osemindvajsetič danes lulat.
Komaj čakam konec tedna, ko bom odpisala zadnji izpit do poletja. Ali pa vsaj do aprila. Čeprav sem bila letošnjo zimo dvakrat uspešnejša kot lani, sem si še vedno ogromno pustila za toplejše mesece, ker če si poleti čisto frej ti definitivno primanjkuje adrenalina v lajfu. Stres mora bit enakomerno razporejen čez celo leto. Sem se pa končno rešila biokemije (v tretje gre rado), kar mi je polepšalo mesec.
O pustnih načrtih smo se z Dunjo in Juretom menili že slab mesec nazaj. Vsi bi šli ven, ampak bolj kot se je datum približeval, več izpitov in manj interesa in volje je bilo, zato nismo šli ne v Emonsko, ne v Litijo na Modrijane, ampak smo ostal doma. Jaz sem gledala še neko kao zabavno serijo in šla spat ne dolgo za populacijo upokojencev in predšolskih otrok.
Brb, grem lulat.
Nazaj.
Čeprav so načrti z litri vodke in tekile padli v vodo, pa smo šli v soboto popoldne na Litijski karneval. Jaz nisem bila najbolj navdušena nad idejo, ker mi izpiti ne dovolijo, da bi se kakorkoli zabavala, ampak potem ko so mati poklicali in prepričali (še vedno ne vem s čim) Štefana, da se nam pridruži, nisem mogla rečt ne. Nekaj otrok, vključno s Fetusom, smo oblekli v košarkaške drese, jim postavili koš in jih poslali na prijateljsko tekmo čez mestno jedro. Ostali smo se delali, da smo Allouatta palliata (moj blog ima tudi izobraževalno komponento) in spuščali temu primerne glasove, ki so jih spremljale vuvuzele in raglje. Otroci so bili po eni uri igranja in hoje že primerno utrujeni, mene pa še danes boli grlo, ampak smo nekako zmogli do konca in zasedli prvo mesto. Na ta dan sem pojedla tudi tri krofe (enega že dopoldne na informativcih GimLit, kamor sem šla z Lolo, ker sem vedla, da bojo imel krofe, potem pa še dva za kosilo), bon za kosilo pa sem odstopila, ker nisem bila lačna. Zaradi krofov.
Ves ta direndaj (kakšna ogabna beseda) okrog pusta me je spomnil na tistega pred sedmimi leti (OMG), ko sem bila mlada in naivna in ravno dobro iz emo faze in sem z blogom šele začenjala in sem namesto ničel pisala velike tiskane O-je in biti teenage nosečnica še ni bila stvar nočnih mor. V resnici sem hotla bit pa kavč.
Čez petnajst minut grem pod tuš in brez novih znanj gledat tisto isto nezabavno serijo. Lahko noč, pa ne pozabit, da so v sredo znižani krofi!
