In naša hiša je na tem otoku. Zahvaljujoč poplavam je bil včeraj svet odrezan od našega velemesta. In poleg vse obiskovalcev tudi jaz nisem imela dostopa do njega, kar je po eni strani drek, ker nisem mogla pridet do svoje tople postelje, po drugi strani je pa kr kul, ker sem šla k teb spat. Zdaj sem doma in v sobi mam minus. Zato bom šla pod vroč tuš in se zavila v vse deke, ki jih še nismo odvlekl v novo bajto. Sam da pogledam ta video od Toma Fletcherja. In naslednjega. In pol mogoče še enga al pa dva, če ne bom zmrznla prej.
Jutri mamo najboljše kosilo celega leta. Martinovanje je moj najljubši praznik takoj za božičem, seveda zaradi hrane. Nomanomanom. Sam fak k so čez štirinajst dni kolokviji in polizpiti in bo bolj mal časa za žurko pa bolj velik za anatomijo.
Ta teden je bil bolj tak. Tak k vsak. Zdej že padam v neko rutino, ob pondeljkih mal na faks, pol plavat, v torek že ob sedmih zjutraj trpim na kemiji, ki se vleče čez štiri ure brez pavze in popoldne na nekih drugih stvareh, ki jim itak ne sledim, ob sredah zabušavam doma doma in potem je v bistvu že skor konec tedna. Drugač je pa kul spet mal plavat, sam mogla bom nehat zamujat.
- Dan, js sm spet pozna.
- Ja vem.
- Okej.
V sredo sem gledala Bridge to Terabithia. Ne gledat tega filma. I cried my eyes out. Zakaj delajo take žalostne filme, k da svet že sam po sebi ni dost nefer. Prov butnla bi tistga, k je to posnel. Mogla bi bit pa otroška pustolovščina / družinski fantazijski film. Pokakam se na to, ker je bla drama. In kako nej potem to gledam s sestrično, ki je dve uri pred tem jokala, ker se ji je zlomil brisalec za nalivnik? (Naša družina je očitno zelo čustvena. Brisalca ni hotla stran vržt, je rekla, da ga bo imela za spomin. Verjetno smo tud hoarderji).
Ker že dve uri in pol pišem blog in delam še neštetodvaintrideset stvari zraven, sem zdej ratala zaspana in tečna. Lahko noč.
