Že slab teden sem doma, pa še vedno nisem razpakirala potovalke. Saj lahko sproti jemljem svari ven, ko jih pač rabim, ane?
Po prvem vpisu, ki sem ga natipkala v slabih dvajsetih urah čepenja v avtu in na trajektu, mi je zmanjkalo časa za buljenje v telefon in iskanje inspiracije. Vsak dan smo imeli zapolnjen z wobbly plani in iskanjem poceni bufetov (običajno neuspešno). Drugi dan v Copenhagnu smo začeli z zajtrkom v Seven eleven in filter kavo, v katero sem si napumpala pol flaše sirupa, da je bila vredna dveh evrov. Potem smo se spontano priključili free walking touru, ker sva se z Juretom zalubla v špansko vodičko (nakoncu nas je vodila neka skandinavska čka, ki tudi ni izgledala slabo). Po turi smo šli na nek na videz stabilen črno-zlat zvonik, ki je bil v resnici iz par skup zbitih dil in tramov, na razgledno ploščad pa smo prišli po nekem hibridu stopnic in lojtre. Nadaljevali smo do Copenhagenske Metelkove, kjer je folk kadil džole v velikosti krvavic, potem smo se šli pa nažret na odprto kuhno, ki je bla v bistvu pokrita. Večera se bolj slabo spomnem, zato bom ta del preskočila.
Naslednji dan smo še vsi zmačkani šli v Carlsberg pivovarno. Malo prepozno smo se spomnl, da bi lahko pred tem kaj pojedli, zato smo za zajtrk pač imeli degustacijo piva. Sestradani smo poiskali neko luknjo od picerije, kjer smo se okrepčali, potem pa nadaljevali pot do Helsingørja (tukaj sem pet minut razmišlala kje hudiča naj najdem prečrtan o, nakoncu sem ga pa kopirala iz Worda. V lajfu se je treba znajdt). Tam bi si mogli ogledat Hamletov, the fresh prince of Denmark grad, ampak noben ni preveril odpiralnega časa, zato smo seveda zamudili. Biseri. Smo pa tolk prej šli na trajekt za Helsingborg. Švedska je bila meni bolj všeč, ker so njihove krone lažje za pretvarjat v evre in z lahko matematiko mene prec kupiš. V Gothenburg smo prišli zvečer. Avto smo hoteli pustit v eni izmed čudaških garaž, kjer so se po jaških, ki so loosely viseli iz stropa, razširjali kripi zvoki. Ker nismo razumel sistema, smo ga pustili na parkirišču, kjer je bilo nočno parkiranje cenejše za dve kroni na uro. Po checkinu smo šli iskat plac za večerjo, ker se nobenmu ni dalo kuhat. Nismo hotl na makarone za dvanajst evrov, zato smo spet pristali v azijski restavraciji z živo roza menijem pred vrati.
V četrtek zjutraj se je bolj jutranji del grupe odpravil v mesto in nek žalosten botanični vrt, z Juretom in Štefanom pa smo potegnili s spanjem in šli na hipster zajtrk pri hostlu. To je bil tudi edini pretežno sončen dan. Z ostalimi smo se dobili kasneje in šli pogledat ribjo cerkev, fejk model šmarske cerkve in rastlinjak z vsem potrebnim šavjem za povprečnega biologa. Ko je zmanjkalo zanimivosti smo si kupili cimetove rolce in se počl v nek kafič, kjer sta tako kelnar, kot dedi, ki je v kotu gledal tv s črnobelimi filmi, smrdela po cipresah in Mojcah. Zvečer smo šli v overpriced theme park z overpriced vlakci. Overpriced kokic si nismo kupili.
Zjutraj smo imeli kurčev trajekt ob devetih, zato smo ob osmih že štartal. Moj bioritem ni bil navdušen, zato sem spala na trajektu, kjer nismo dobil frej zicov, zato smo se ukampiral na tla. Po štirih urah kampiranja in eni ogabni zažgani kavi za tri evre smo se odpeljal proti Skagenu. Imeli smo srečo z estetiko in naredil petdeset fotk za na instagram, od katerih so mogoče tri uporabne. Jernej in Jure sta se sprehajala po ledenem morju, ker jima je bilo očitno ful vroče v noge. V Aalborgu smo poiskali "hostel", ki je bila v bisvu samo klet ene prijazne tetke. Matic nas je potem peljal na parti ulico, kjer so ravno v petek praznovali božič. Ne božič božič, ampak the next best thing, izdajo božične verzije piva, ki je pri njih glih tak praznik. Meni se je ves alkohol še vedno gabil od torka, zato sem samo plesala, kind of. Na poti nazaj smo skoraj umrli, ker se je na ulici naredil najhujši človeški traffic jam ever. Medtem ko me je Štefan vlekel naprej in sem imela dva komolca v rebrih, eno koleno na bedru in tri roke v frisu, sem se samo trudila, da ne bi padla po tleh, kjer bi mi množica v momentu zdrobila lobanjo. V dvajsetih minutah smo se nekako prebili iz gužve, veseli, da smo živi in pretežno nepoškodovani.
Moje truplo na trajektu
Vesel otrok
Zadnji dan smo bili brez plana. Edina planirana zadeva je bila zaprta, zato smo šli samo v music park in en krog po mestu. Za kosilo smo se spet ločili, ker sta imela Jernej in Sabina polno rit azijske kuhne, ostali smo šli pa na all you can eat suši, kjer smo se nažrl kot prasci (zdej bi spet jedla rakov čips). To nas seveda ni ustavilo pri zadnji večerji, ki sva jo v kuhinji velikosti škatle za čevlje profesionalno naredila z Juretom, Matic pa je nakoncu spekel še palačinke. Zraven smo spili še zadnje pivo in že drugi dan zaporedoma gledali prvi del Sam doma.
Masterchef Jure z asistentko
V nedeljo smo štartali ob neki nečloveški uri, mislim da okrog šestih. Jaz sem se zabubila na sedež v prtljažniku in večino poti prespala, za volan sem se prestavila zadnja (ne vem čigava ideja je bila to, ker sem komaj gledala in zdržala samo do Zaloga). Na zadnjo postajo smo prišli okrog enih zjutraj na ponedeljek.
Zdaj se že en teden regeneriram in počasi nadomeščam izgubljene ure spanja. Danes imamo martinovo kosilo in skladno s tem se mati že celo dopoldne vrtijo po kuhni v ritmu Abbe. Jaz kliknem samo še 'objavi', potem pa poiščem gradivo za torkov izpit. Meni se zdi, da sem se še en mesec nazaj učila kot zmešana, ampak očitno je že čas za novo rundo stresa. Upam, da ne bo treba kidat snega za vikend.
