Hujšam 'drugot'

Ker ste privoščljive barabe in blog berete samo kadar je zasafran, včeraj raje nisem pisala o lučkah in veselju, ampak bom pisala danes o hujšanju in žalosti. Poleg hujšanja so razlogi za žalost še:

- pomanjkanje najnovejših epizod mojih priljubljenih serij na Popcorn timu

- slivova marmelada v buhtlih

- mozolj na bradi

- čustvena labilnost, za katero ne odgovarjam ker je verjetno podedovana

Trenutno mi gre vse na živce. Neko tipično holivud komedijo mi lovda dvakrat prepočasi. Pijem smoothie s špinačo, ampak je jabolčni sok v kleti, zato sem mogla uporabit pomarančnega. Lojze igra bobne v garaži, ampak se zdi kot da je v moji sobi. Zebe me v prste na nogah in v trebuh, povsod drugot mi je vroče. Beseda 'drugot' mi je ogabna in nisem ziher če je sploh pravilna. Nisem znala rešit cele križanke pri babici. Niti tiste v tv sporedu. Rabim vročo kopel z vonjem po poletju, ampak nimamo jebene banje. Rabim tud poletje nasploh, ampak vse kar dobim je mal bolj topel november, aka. kvazi december. Če mene vprašaš bi mogl november kar preskočit, sploh ker Ana banana itak nikol ne časti alkohola za rojstni dan. Jutri nadaljujem s seminarsko, h kateri nisem prispevala še nič. To sem rekla že danes, ampak ne, jutri pa res. Neki me špika v prsnem košu. Če bom poguglala simptome bom ugotovila, da imam raka, tega pa nočem, zato bom raje nevedna. Predvčerajšnjim sem pospravila celo sobo, danes je pa spet razfukana kot Hirošima. Čeprov ne vem, mogoče bi jo zdaj mogla primerjat s Sirijo? Dunja pravi, da bi šla za novo leto v Sirijo, če nas bojo vrgl iz vseh apartmajev v Pragi. Zlovdal mi je dost filma, da ga lahko začnem gledat, ampak vem da bo zanič, zato razmišljam če bi šla rajši spat.

Pol filma je mim in tud moja shujševalna večerja je mim. Zdej čakam sam še da bo mim ta dan. Danes je kratek, ampak menda je bolj važna tehnika. Lahko noč.

Praška pomlad

Torek, 22.11.

Po manj kot 24 urah učenja sem s tradicionalnim krompirjem otvorila novo študijsko leto in pocufala prvi delni kolokvij. Kadar se moram učit po že nekaj minutah ponavadi gledam kakšen tutorial o peki in rezanju purana ali pa si strižem nohte, tako da uspešnost na kolokviju spada pod kategorijo nerealne sreče.

V hiši že kakšen teden nimamo mesa. Odkar sem pojedla vse paštete sem tako na dieti sira, jajc in rib. Počutim se kot nek kvazi vegetarijanec, ki laufa na hlape iz ribjih konzerv. Ker je naslednja stopnja veganstvo sem včeraj naredila domače riževo mleko, ki je ogabno. Zdaj ga po mililitrih zlivam v kavo in poskušam sama sebe pretetnat. Ker navadno mleko je slabo, mleko je bad guy in zarad mleka dobim mozolje (sir ne šteje, on je moj lover). Poleg sfejlanega poskusa veganstva sem včeraj cel dan švicala v kuhinji, ker 1. sem sužnja našega housholda in sem mogla skuhat kosilo, 2. so mi zaradi pretiranega učenja zasedli cinnamon rollsi. Zdaj sem si spet dokazala, da imam backup plan, če mi biologija spodleti. In to ne sam enga.

Legit fotka končnega izdelka. Jaz sem boginja.

Zdaj sedim v avtu in čakam da bo čas za šiht, ker imam fobijo pred zamujanjem in fobijo pred biti prezgodnja. Glava me boli, ker sem spet pozabila pit, mogoče malo tudi od glasne muske v avtu. V Ljubljani je gužva in noben ne zna vozit. Jaz sem mogoče drugič ali tretjič sama z avtom v Ljubljani pa sem edina, ki daje žmigovce v prenabitih krožnih. Še petnajst minut imam in ne vem kaj naj počnem. Musko sem ugasnila ker imam fobijo tudi pred praznim akumulatorjem. Akumulatorofobija. Ta Soča mi je že skos mal kripi, z njihovimi nizkimi stropi, ogabnimi opekami in škripajočimi invalidskimi vozički. Rajš mam da me zebe v avtu.

Sreda, 23.11.

Na faksu sem bila eno uro prekmalu, ker imajo slovenske železnice sfejlan vozni red. Po ponižujočih dvajsetih minutah ugotavljanja profesorice, da "sem si tele utemeljitve čist zmisnla" in da "bi mi tukaj pa tukaj pa tukaj mogla odbit še več točk" pa da "je desetkrat povedala, da mormo na to pazit", sem končno pobegnila iz kabineta in si z zadnjim drobižem kupila kavo iz avtomata. Hotla sem vzet še čokoladne mafine, ampak so bili na koncu glih borovničevi. Sem se settlala z njimi, ampak sem pojedla samo enga. Potem me je Vesna pobrala in sva šli v BTC popravit očala in kupit toaletno torbico z milom, ker ne mara nosit zobne ščetke v vrečki.

- A čva... ne. Nč.

- Kaj?

- A čva še en smoothie?

- Dejva!

"Moj je boljši, tvoj ma okus po piru"

Potem sva šli nazaj v center, da sva se dobili z Dunjo. Nekaj časa smo iskale primeren lokal z elektriko in wifijem, nakoncu smo šle v Cacao. Kmalu sta se nam joinala tudi Anita in Jure. Med kavo in čokoladnim sladoledom smo tako na laptopu kar precejšen čas iskali primeren (in predvsem ugoden) hostel v Pragi s sobo za 6 ljudi. Vmes smo mislil, da nas bo Anita rešila z neko cheap shit varjanto, ampak je zajebala datum (ker to bi blo pa čist prelepo). Zdaj se nas bo polovica švercala in spala na tleh v spalnih vrečah. Namesto z vlakom gremo z našim ciganskim kombijem, v katerem bomo v izmenah molili, da se nam ne zatakne sklopka.

"Js sm moralno fleksibiln tkoda nimam problemov s švercanjem." Ker v apartmaju se je v redu švercat, na tramu pa ne.

Po takoimenovani Praški pomladi sem šla na zanič pad thai rezance, zdaj sem pa doma in namesto seminarske pišem blog. Pa vesela sem. Še mal

Weekend trip

Petek, 11.11.

Vesna pravi "meni se bodo vaje podaljšale", zato ji napišem da naj mi sporoči ko gre iz Ljubljane. Zaradi slabega signala in malo nesposobnosti se to sporočilo nekje izgubi. Posledično me kliče da je že pri cerkvi, ko imam jaz še polna usta pogrej in pojej njokov. Skuha čaj in pregosto instant kavo, jaz tačas vržem še par stvari v ruzak, potem se usedeva v usran avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Povsod je gužva. Do Viča se peljeva eno uro, tam pobereva Dunjo. Na poti do Bežigrada srečamo Lojzeta, ki gre na trening. Jure je kljub mojemu prijaznemu esemesu, da bomo pozne, 45 minut čakal na postaji. Do štirih smo vsi v avtu in redi in excited. Med Dunjo in Juretom imamo en kup hrane, ki je ne bi mogli pojest niti če bi nekje na avstrijski avtocesti obtičali v snežnem metežu. Pozabimo kupit avstrijsko vinjeto. Vesni se ne da vozit, zato jaz žrtvujem svojo uspešno DJ kariero in ga začnem žgat 160km/h po avtocesti. Seveda nobenmu ne povem, da to počnem šele tretjič ali četrtič v življenju, dokler ni prepozno. Čeprav nisem več DJ še vedno poslušamo Meghan Trainor, zato potnika na zadnjih sedežih obolevata. Jemo sendviče, pijemo čaj in nagravžno kavo, meni pol bananinega kruha pade v luknjo med sedež in šalthebl, ampak ga pozajbram ven. V Avstriji sneži. Vesna piše blog, potem ga piše še Dunja. Spet zamenjamo vloge, ker mene leče bolijo, Vesna pa se ne počuti varno. Kupimo čečko vinjeto. Kljub poznemu štartu smo na cilju ob normalni uri. Štefan se dela, da je vesel ker nas vidi. Čekiramo se in gremo v Vrtule na ogabne shote, gin tonik in nekaj kar ne spijem (ampak sem računala na Dunjo). Nimamo bund, ampak se nimamo radi in stojimo na mrazu medtem ko se odločamo, če bi šli še kam naprej. Hvala bogu smo pametni in gremo rajši nazaj v toplo sobo. Dunja, Jure in Vesna predebatirajo celo ameriško politiko.

Sobota, 12.11.

Zbudimo se okrog dvanajstih, ravno prav za zajtrk. V Štefanovi sobi spijemo ogabno kavo in pojemo ostanke bananinega kruha in Vesnine kiflčke. Ko se zbajsamo in obupamo nad okusom kave, gremo v center mesta, kjer umirajo sanje. Sneži in mrzlo je k pr prascih. Zaradi Štefanovih odličnih navigator skillov naredimo krog do nečesa kar naj bi bil svet miniatur. Bolj vasica miniatur, ampak se ne pritožujemo, ker je za Ostravo že to veliko. Fotkamo piramido v snegu. Zebe nas in vlakec ne dela, zato se počmo v burger bar. Tam se nažremo tolk, da se ne mormo niti premikat, zato še kakšni dve uri ležimo na stolih in se trudimo, da ne bi zaspal. Ko pridemo ven je že noč, zato gremo v trgovino po alkohol. Vesna si kupi nov telefon. Hočmo it na nek stolp na pir, ampak tetka pravi, da je vse zasedeno. Ker nam je res res sedu pir se odločimo počakat petnajst minutk če se bo kaj spraznilo. Tačas se sprehajamo po superkripi poti pod stolpom in upamo, da iz nas noben ne bo naredil čevapčičev. Tudi čez petnajst minut ni placa za pir, zato gremo v sobo. Začnemo z vinom in Roxanne. Nadaljujemo še z dvema pivskima igricama, Vesna zaspi. Prestavimo se v manjšo sobo in vztrajamo še nekaj ur, potem gremo tudi mi spat, ker nam zmanjka pijače.

"A sem moški?

A sem slavna?

A sem princ Harry?"

Nedelja, 13.11.

Rečeno je bilo, da štartamo domov okrog dvanajstih ali enih. Zbudimo se ob pol dvanajstih. Skupaj zmečemo stvari in gremo na zajtrk. Zadnja šnita bananinga kruha je trda kot kamen. Vesna in Štefan nam spečeta jajca, potem gresta deca po kruh. Vesna tačas proba počistit kuhno, ampak ji ne rata, ker je vse preveč zasušeno. Ko prideta nazaj so jajca že gumijasta ampak jih vseeno pojemo. Jure naredi sendviče. Vsak poje eno oskubljeno mandarino. Nočmo it ampak se do treh vseeno spokamo. Na bencinski tankamo najbolj poceni bencin kar jih je in kupimo zapaljene kave z vonjem po cigaretah. Ustavimo se v Olomoucu na proper kavi. Jaz sem najboljši vodič ever in jim pokažem še katedralo. Na glavnem trgu postavljajo hiške in prodajajo punč. Diši po churrosih in je lepo. Do petih se skidamo iz Olomouca in ga skoraj brez prestanka žgemo do Ljubljane, ker smo bli že tko pozni. Celo pot nazaj otrokom naglas berem blog od prvega vpisa naprej, vključno s superpocukranim 2010 blogom, za katerega noben ne ve da obstaja. Baje je blog bolj zanimiv od Meghan (in predvsem bolj ponižujoč). V Ljubljani Jure noče vzet kifeljčkov ampak še dobr, ker ostane več zame. Vesna me pelje domov čez Zalog, ker ne najdeva table za Litijo, da bi se lahko zgubili. Obe imava preveč energije za tolk pozno uro. Vesna še vedno ne zna obrnt avta pred našo hišo. Spim bolj malo in še tisto zanič.

Ponedeljek, 14.11.

Sem v zdravstvenem domu, ker imam vnet mehur.

Vesna in Dunja

Part 1- Vesna

Lep pozdrav, javljam se iz belega avta na Avstrijskih avtocestah. Potujemo na Čečko, ker kot pravi naša/vaša najljubša pisateljica, treba je vzdrževat pravo razmerje med urami na faksu in urami na českem. Dones, oziroma jutr (odvisno kok hitr bo Špela vozila čez Avstrijo) bomo že lahko rekli, da bomo pil per ker je pač cenej al pa sam zato ker tko hočmo, kdo bi vedel. Glava me boli ampak presenetljivo me petje šoferke pomirja pa tudi vožnja ni neki slaba, glede na to da smo se najprej bal za življenja. Dunja, Špela in jaz smo določile tudi psevdonim za našega četrtega potnika , ki bo mogu dobrih 6 ur prenašat presežke estrogena, progesterona in drugih ženskih hormonov...in sicer smo ga poimenovale... Trrrrrrrrrrrrm (drum roll)- Jure. Jure nam je speku jabolčno pito, ki smo jo na avstrijski črpalki hitro zmazal in se potem opogumljal kdo bo v nemščini reku da hočmo vinjeto. Ko je vsak nametu ene tri nemške besede (al pa sam besede k zvenijo nemško), je prijazna prodajalka rekla da nej se ne matramo in povemo kr po slovensk. In ker Jure ni dost čakal že v Ljubljani (45 minut, soooooori Jure) smo ga mogle babe še enkrat zapustit da smo lahko okol prinesle avtomat za plačljivo lulanje.

Part 2- Dunja

"Kdo je dal men tekilo za pit?" - Špela

Večina vprašanj o nočeh, ki se jih ne spomneš se začne tko, ja.  Kje dafak je tuki un gumb, da greš loh v novo vrstico? Mislm da smo nekje na polovici poti v Ostravo. Bli bi že čez polovico, če ne bi bla Špela čist neodgovorna in ob dogovorjeni uri odhoda še jedla njoke. Nam je pa spekla kruh z banano pa tut banane brez kruha je vzela s sabo, tkoda naj ji bo, ji oprostimo. Jure je reku, da je Ostrava mesto kjer sanje umrejo. To se sliš obetavno. Jaz sem sicer najprej misnla, da gremo v Brno, ker mi je Vesna tko rekla. Dobr da smo zmedo razrešil, ker bi sicer cel vikend živela v prepričanju, da smo v Brnu.

Ahaaa gumb "return" prtisneš pa skoč v novo vrstico.

Oseba, ki ne sme bit imenovana glih razlaga, da ima za prijatelje ljudi, ki so ultimate stalkerji. Baje obstaja nek rek, ki pravi, povej mi kdo so tvoji prijatelji in povem ti kdo si, ergo tut dotična oseba je ultimate stalker. No če to drži, js sm awesome in noro kul, tkoda vsi moji prijatelji, you're welcome.

Špela: "Aja sam tok da veste, jaz sm v življenju glih ene trikrat peljala po avtocesti."

To je seveda omenila ko smo se že veselo fural.

Prvotno se je sicer javla za vlogo DJa tkoda že celo pot poslušamo Meghan Trainor (bog si ga vedi kako se to napiše) in McFly. To zadnje naj bo no, ker je Tom Fletcher res hud, čeprov ga zelo težko vidm skoz radio v avtu. Oziroma ga sploh ne morm. Kakorkoli, sam da nam ni treba poslušat goveje muske. Ker potem bi še mene glava bolela. In ko mene boli glava, pojem ene 5 nalgesinov pa še kej za pomiritev živcev kar baje ni dobr.

Tud jaz priznam da ženska dobr voz tkoda lahko zdej neham razmišljat v kerem stebru/drevesu bomo pristal in raj razmislm kaj vse sem pozabila doma. Mislm da krtačo za lase. Torej bom tri dni kot strašilo. Noro. Zdej se mi pa ne da več pisat, to je naporn posel. Dunja out.

Priprave (not really)

Torek, 8.11.

Torki so tudi letos najslabši dnevi v tednu, kriterij pa je še vedno isti- prej kot moram iz postle, slabši dan je. Na 7.10 vlaku iritiram ljudi, ker imam Meghan Trainor tolk naglas, da se sliši iz slušalk in odmeva po celem vlaku. Zuni je še vedno tema, ampak me ne mot tolk, ker me njeni komadi vedno spravijo v boljšo voljo. Mal densam in petnajstletnik, ki se nasproti mene uči zgodovino me čudno gleda. Glej v učbenik, piščanc! Hey!

Slabosti novembra:

-Mrzlo je

-Podnevi je noč

-Vmesno izpitno obdobje

-Dež

-Mrzlo je

Prednosti novembra:

-Lahko nosim kapo in noben ne ve, da imam oranžen narastek

-Diši po snegu

Četrtek, 10.11.

Petnajst čez osem so me zbudili ljudje, ki so nam prišli montirat ventilator v dnevno sobo. Običajno bi zagodrnjala, se zavila nazaj v kovter in spala naprej, ampak ker je naša hiša tak fantastičen arhitekturni projekt mora človek skozi mojo sobo če želi pridet na galerijo (kjer se je montiral helikopter). Tako sem parkrat preklela svojo lenobo, zaradi katere sem včeraj spala 15 ur. To je namreč zjebalo moj že tko ranljiv bioritem in "petnajst čez osem" zdaj pomeni "sredi noči".

Zdaj pijem že tretjo kavo danes in po vsaki sem bolj utrujena, tako da bom šla verjetno spet sredi dneva spat (mazohist sem). Danes moram še spakirat in spečt malco za na pot. Rabim banane, ampak odlašam z obiskom Hoferja. Namesto, da bi počela kaj od teh uporabnih stvari (ali pa končno začela s seminarsko), raje updejtam Simse.

SMOTANA ŠTROMARJA STA NEKI ZAJEBALA IN MI JE ELEKTRIKO VN VRGL. ZNORELA.

Nazaj sem. Obnovila sem zavihke in lahko nadaljujem. Nedolgo nazaj me je ena bejba vprašala kako si loh zmislim tok fajne zgodbe za v blog. I wish gurl, to je sam moj patetičen lajf začinjen z veliko nesreče, lenobe, nesposobnosti in alkohola.

Life hack: Ne gledat John Lewis Christmas adverta med pmsjem, ker loh rataš dehidriran zarad joka.

Jutri gremo na vikend izlet v čečke rovte. Dunja hoče, da ji naredim krvavice z zeljem za na pot. Ker jih nimam, je Vesni naročila, da ji prinese hrenovke v testu iz pekarne. Jaz bom bruhala če bo v avtu vonj po hrenovkah ali pa po Poli salami. Če bo pa Vesna prinesla še USB z govejo musko, bom šla pa kr peš.

Sicer se je po novejših podatkih še nekdo uštulil zraven, ampak ga ni v tem blazno pomembnem planiranju, ker ni čečka princeska. Sori.

Zdej mi je updejtal Simse, zato se grem delat, da je 2007 in da nimam pomembnega dela.

Not the most productive week

Četrtek, 3.11.

"Danes bom pridna!"

Do enajstih sem se celo spravla iz postle, spila kavo in se butnla pred računalnik, da bi začela s seminarsko. "Vsaj vire bom poiskala", sem rekla. Zdaj, ob pol dvanajstih, se s srnca filtrom na snapchatu in polnimi usti medenjakov na glas derem božične pesmi. Ker all I want for Christmas is you, tkoda baby please come home.

Petek, 4.11.

"I guess, da je Norveška samozadostna, k so Norvežani ful hudi".

Zaradi takšnih izjav bi bila no.1 fan Dunjinega bloga, ampak ga noče pisat, ker je raj glavna zvezda mojega. 

"V petek greva na UOO, zato da bova zvedla še kej več o seminarski. Pa loh se prej dobiva pa greva v knjižnico po vire." Šla sem na prepozen vlak, da bi šla prej v knjižnico in/ali jest nekaj užitnega, zato sem spokala v menzo, knjižnico pa spustila. Potem sva skupaj še z dvema suckerkama iz biotehnologije ugotovila, da danes UOO odpade. In potem se mi je skor zmešal, ker sem mogoče mal čuustveno labilna. Ko smo se končno sprijaznil z dejstvom, da se ne bo noben prikazu, smo se vsi spokal v avto, moškega predstavnika smo na drugem križišču vrgle vn in plane iz "gremo domov" spremenile na "gremo na kofe". To je dan izboljšalo za približno sedemkrat.

Na vlaku me je kondi razveselil z nepričakovano dobro voljo in prijaznostjo. Ni mi niti zatežil, da moram dat noge dol iz zica. Zdaj v postli gledam New Girl, pijem čaj in se smejim kot debil, ker sem srečna. Sploh se mi ne da še enkrat v Ljubljano, ampak nekdo mora pomagat vodko spit. Sej ne da podcenjujem Dunjo, ampak nočem da kdo pristane na pumpanju želodca namesto zajtrka. 

Nedelja, 6.11.

Petkovega večera se spomnem zelo blurry, od brezdomke naprej pa bolj kot ne samo po fotkah. Po dnevu in pol imam verjetno še vedno mačka. Vedno rečem, da ne bom več pila Malibuja, ker se to še nikoli ni dobro končalo, pa sem ga seveda vseeno. Poleg surove vodke in bogsigavedi česa še vse. Začeli smo v parku, potem smo šli jest. V meku so se štirinajstletnice hotle slikat s Samotom, ker so misnle, da je Prevc. Trejdal smo Malibu za breskov sok. Dvakrat sem šla lulat. Šli smo čez hišo od gospe brezdomke. Vsake tolk nam je delala družbo, vmes se je na smrt bala neznanca, čeprav je bil že deset metrov stran. Prinesla nam je kozarčke. V zahvalo sem ji dala juice vodko. Faracajg nam je padu v klopco, čeprav ga je Dunja kasneje našla v žepu. Hešteg magic. Na poti do Skeleta mi je spet zabediral, zato sem šla vsem na živce, zato mi je še bolj zabediral. Ne vem zakaj sem misnla da mam to fazo za sabo in se ne bom več jokala kadar pijem. Dunja je z nekom plesala. Jaz sem se fejst usekala v polico. Sedela sem na tleh. Potem sem sedela na klopci. Potem smo šli proti železniški in jaz sem bila tok vesela za Samota in Vesno, da sem se še bolj jokala. Zgubila sem jopco.

"Midva z Vesno sva že en let pa pol v resni zvezi."
Vesna: "Kaj? Ne midva nisva skupi."

Dunja: "En tip je zanč reku če gre loh h men prespat in sm rekla ja in je narobe razumel."

"Ne morva zdej na vece, k nama lahko kdo ukrade solato."

"Nekdo me kliče. Kaj če je Švesna? Kako ji je ime? Vesna."

*zvoni v cerkvi ob 00:45* "A je maša?"

"Ej še travarco mormo spit."
"Kako travarco?"

"Samo kaj si ti kupu?"

"Puškina"

"No, to!"

Danes sem šla k določeni, meni zelo ljubi osebi, da mi je pobarvala narastek. Ona je profi v tem, ampak sem vseen oranžna izpadla. Hvala, mamioči za takšne super gene in rdeč pigment. Zdaj se grem učit, ker si jutri na vajah nočem brukic narest. Verjetno si jih bom vseen. Pridni bit pa ne preveč alkohola pit (ker se loh slabo konča).

Halloween je skeri, ker sem trezna

Sobota, 29.10.

Starša sta šla na neko fensi večerjo, Lojze je šel na morje(!!!), jaz pa vsa uboga že cel dan ležim v postli. Družbo mi delajo robci, kapljice za nos, materina dušica in litri in litri čaja z medom. Ne morem več spat, ampak ne morem počet niti ničesar druzga. Zato ležim zavita v kovter ki smrdi po bacilih in sem slabe volje. Ta Halloween weekend je imel velik potencial, zdaj pa izgleda da bom namesto pijana rajši napol mrtva Sneguljčica in Sneezy v eni osebi.

Ponedeljek, 31.10. Hello, vin!

Ponudila se mi je once in a lifetime priložnost, da grem danes ven, ki sem jo zavrnila, ker sem preveč lena in revna. Zdaj grem samo na golaž in slabo vino v hosto na geoss. Danes sem spet spekla banana bread, ker je šel prejšnji, petkov, za med. Zraven sem v pečico vrgla še en paket instant limoninih macaronsov, ki bodo verjetno spet presladki in preumetni. Ampak nevermind, ker bojo lepi. Zdaj sem se namreč že naučila delat skor popolne krogce, ampak vseen ne dost lepe za na instagram.

Spomnla sem se, da bi blo verjetno pametno začet delat seminarsko nalogo za UOO. Nekaj o enekinekipatogenih bakterijah. Še google ne ve za kaj se gre, zato sem se prej skorej zjokala. Potem sem se odločla, da grem rajši spat za pol urce (kar se je zavleklo na dve uri in pol)

Dunja: "Js sm bla vegeterjanka včasih. Samo sm jedla pohan meso pa pršut. Pa salamo. Tko približno kšn tedn, pol nism bla več."

Ravnokar sem prišla iz hoste. Vedno slej ko prej pride moment, ko te tolk zebe, da ti tudi vino ne pomaga več. Takrat je treba it na kaj močnejšega ali pa pod vroč tuš in kovter. Jaz sem izbrala drugo možnost, ker več kot očitno nisem alkoholik. Dunji sem cel teden težila da pejmo ven, ampak ni hotla, zdaj mi je pa dvajset čez enajst rekla če pridem v Parlamenta. Človk bi kr znoru. Ampak sej bomo šli ta teden enkrat, pa še Samota pa Vesno bomo zraven zvlekl.

Zdaj še vedno šokirana od kombinacije ledenega vetra na zip linu in vročega tuša ležim v postli in gledam Nightmare Before Christmas. Ker je hello vin, božič mamo pa tudi radi. Zraven sem si zakurla svečke, ker sem nepoboljšljiv romantik in ker rada slabo spim v zadimljeni sobi.

What's this?

Neki mi manjka, čeprov mam čokolado in svečke. Mogoče celo vem kaj (in ne, ni alkohol). Mogoče si ti. Lahko noč, otroci. Pa eno strašljivo Siphonaptero za pomoč.