Praška pomlad

Torek, 22.11.

Po manj kot 24 urah učenja sem s tradicionalnim krompirjem otvorila novo študijsko leto in pocufala prvi delni kolokvij. Kadar se moram učit po že nekaj minutah ponavadi gledam kakšen tutorial o peki in rezanju purana ali pa si strižem nohte, tako da uspešnost na kolokviju spada pod kategorijo nerealne sreče.

V hiši že kakšen teden nimamo mesa. Odkar sem pojedla vse paštete sem tako na dieti sira, jajc in rib. Počutim se kot nek kvazi vegetarijanec, ki laufa na hlape iz ribjih konzerv. Ker je naslednja stopnja veganstvo sem včeraj naredila domače riževo mleko, ki je ogabno. Zdaj ga po mililitrih zlivam v kavo in poskušam sama sebe pretetnat. Ker navadno mleko je slabo, mleko je bad guy in zarad mleka dobim mozolje (sir ne šteje, on je moj lover). Poleg sfejlanega poskusa veganstva sem včeraj cel dan švicala v kuhinji, ker 1. sem sužnja našega housholda in sem mogla skuhat kosilo, 2. so mi zaradi pretiranega učenja zasedli cinnamon rollsi. Zdaj sem si spet dokazala, da imam backup plan, če mi biologija spodleti. In to ne sam enga.

Legit fotka končnega izdelka. Jaz sem boginja.

Zdaj sedim v avtu in čakam da bo čas za šiht, ker imam fobijo pred zamujanjem in fobijo pred biti prezgodnja. Glava me boli, ker sem spet pozabila pit, mogoče malo tudi od glasne muske v avtu. V Ljubljani je gužva in noben ne zna vozit. Jaz sem mogoče drugič ali tretjič sama z avtom v Ljubljani pa sem edina, ki daje žmigovce v prenabitih krožnih. Še petnajst minut imam in ne vem kaj naj počnem. Musko sem ugasnila ker imam fobijo tudi pred praznim akumulatorjem. Akumulatorofobija. Ta Soča mi je že skos mal kripi, z njihovimi nizkimi stropi, ogabnimi opekami in škripajočimi invalidskimi vozički. Rajš mam da me zebe v avtu.

Sreda, 23.11.

Na faksu sem bila eno uro prekmalu, ker imajo slovenske železnice sfejlan vozni red. Po ponižujočih dvajsetih minutah ugotavljanja profesorice, da "sem si tele utemeljitve čist zmisnla" in da "bi mi tukaj pa tukaj pa tukaj mogla odbit še več točk" pa da "je desetkrat povedala, da mormo na to pazit", sem končno pobegnila iz kabineta in si z zadnjim drobižem kupila kavo iz avtomata. Hotla sem vzet še čokoladne mafine, ampak so bili na koncu glih borovničevi. Sem se settlala z njimi, ampak sem pojedla samo enga. Potem me je Vesna pobrala in sva šli v BTC popravit očala in kupit toaletno torbico z milom, ker ne mara nosit zobne ščetke v vrečki.

- A čva... ne. Nč.

- Kaj?

- A čva še en smoothie?

- Dejva!

"Moj je boljši, tvoj ma okus po piru"

Potem sva šli nazaj v center, da sva se dobili z Dunjo. Nekaj časa smo iskale primeren lokal z elektriko in wifijem, nakoncu smo šle v Cacao. Kmalu sta se nam joinala tudi Anita in Jure. Med kavo in čokoladnim sladoledom smo tako na laptopu kar precejšen čas iskali primeren (in predvsem ugoden) hostel v Pragi s sobo za 6 ljudi. Vmes smo mislil, da nas bo Anita rešila z neko cheap shit varjanto, ampak je zajebala datum (ker to bi blo pa čist prelepo). Zdaj se nas bo polovica švercala in spala na tleh v spalnih vrečah. Namesto z vlakom gremo z našim ciganskim kombijem, v katerem bomo v izmenah molili, da se nam ne zatakne sklopka.

"Js sm moralno fleksibiln tkoda nimam problemov s švercanjem." Ker v apartmaju se je v redu švercat, na tramu pa ne.

Po takoimenovani Praški pomladi sem šla na zanič pad thai rezance, zdaj sem pa doma in namesto seminarske pišem blog. Pa vesela sem. Še mal