Za mano je še en prisrčen dan v Ljubljani.
Ampak začela bom na začetku (morm se navadt no, zmeri začnem kr nekje na sredini).
Zjutri so me mati zbudil ob devetih, da bi kao že dopoldne kej nardila, ampak ker je ni blo doma, sem se lepo zleknla pred televizijo in lenarla do enajstih. Potem so mati prišli domov in smo se na velko skregal, ker sem nardila vse kar je hotla, sam sobe nisem posesala. In potem smo se še bl skregal, ker je bla tečna zarad tega, ker mamo premejhne omare in ne gre vse not in pol je kr neki natakjena, js pa še bol, ker mam pms. In pol smo bli skregani celo dopoldne, ob dvanajstih sem pa itak spizdila od doma in sem se rešla cele familije, ki ma preveč problemov in se izživlja nad mano.
Ob pol enih smo mel vlak in smo šli v Ljubljano. Mark pa njegova seka pa jaz. In najprej smo šli jest, ker smo bli lačni za crknt. In smo jedl dokler smo lahko, potem smo šli pa v šoping, ker smo mel še vedno dve uri pa petnajst do filma. In potem je vsak zagonu prnbližno 50 eurou in pol (ko smo bli zadovolni s količino zapravlenga drobiža) smo šli še po kokice in gledat film. Solidno.
Ko je blo konc filma, je bla Pia precej optimistična in je misnla, da bomo ujel tist vlak ob sedmih, zato smo deset minut čakal na avtobusni, pol smo pa obupal, ker je bla ura že dvejst do sedmih. Zato smo šli na sladoled. In res, gremo lepo v tisto slaščičarno, kjer majo miljon fajnih sladoledov. Mark je namest jabolčnga sladoleda dobil hruškovega, ampak nas je okus spominjal na tist nagravžen sirup za angino. Njami uglavnem. In pol smo se šli bunit, ker so nesposobni in nimajo jabolčnega sladoleda. Ugl. zdej prehajam na najpomembnejše. Zraven nas se je usedla Urška Čepin s tolk nabotoksiranimi ustncami, da če pade v vodo, ziher ne bo utonila. In mi jo mal gledamo in se ji režimo in ne nardimo nč, ker smo prasci in se ji sam režimo v fris. Ampak res, ona je skor tok lepa k Marička. Prostor prov zažari, ko pride noter (zarad tega, ker je tok blond, da se ji še od frizure šajna).
Prov ono ew.
Potem je Mark začel pet.
EN MALI SLONČEK SE JE POZIBAVAL pamparampampam neznam naprej besedila. In potem smo vsi to pel, ker sva se še s Pio nalezle od njega. In je blo fino. In smo šli probavat čevlje in se spotikat in gledat v špegle in še enkrat v H&M, ker je blo pač neki ful pomembnga (ubistvu ne, sam časa smo mel preveč) in smo kr mogl it. In fino je blo pač.
Pol smo šli pa domov.
Zdej sem pa doma pa zebe me pa ne da se mi vstat pa ne da se mi prižgat radjatorja pa sploh se mi ne da nič in sm kr kle in sm neki bedna in tle utrujam s svojim bednim blogom.
I want my money back! (Random).
Ja in zdej razmišljam če bi te kliknla, al te ne bi, al bi čakala da me ti (k me itak ne boš, ha) al bi se zamotla s čim drugim al bi šla kr spat al bi šla pa brat domače branje, ki bi ga itak mogla prebrat že tri mesce nazaj. Pa se mi sploh ne da aveš. Še razmišljat se mi ubistvu ne da in pišem kr neki in če bom napisala, da razmišljam, pol lažem.
(Aja, ubistvu sem v celem odtavku nabijala sam o tem o čem razmišljam. Dej začni razmišljat, Eva. O pomembnih stvareh, ne o lepih fantih).
Drugač pa bi bla ful ginger. Tko miljon bi bla in enkrat se bom pobarvala na oranžno (al pa vsaj na rdečo). Tko prov njami mi je met eno tako odbito vn sekajočo barvo las. Ampak ne, jaz sem kr ena dolgočasna rjavolaska (ja šit, loh bi bla vsaj am nevem. Karkol, sam ne rjava no. Al pa blond).
I'm just a little girl lost in the moment. (I'm so scared, but I don't show it).
Pogrešam te.
Ni komentarjev:
Objavite komentar