The delayed one

Spet sem tle. Čist po pravici povedano sem že skos tle, ampak preveč lena, da bi skup zbila highlighte tega tedna. Pa druge stvari (in ljudje) imajo prioriteto. Sorry not sorry.

V sredo sem šla sem na kavo z Metko. Ona je največja pikica srčica na celem svetu, ampak sva obe tok smotani, da se dobiva na kavi samo enkrat na leto, včasih še mejn. Dve uri pa pol sta šli mim še preden sva si lahko vse povedali in izbrali vsa imena za potencialne bodoče otroke. Opravljali sva ginekologe in skupne znance. "A se spomneš kako si je nohte lakirala? Sam eno črto je nardila. Sam eno faking črto!" Prvič letos sem pila vročo čokolado s smetano. Komi čakam naslednjič (baje naslednjič ona časti).

V soboto smo šli na božično-novoletni koncert plehmuske v Zagorje. Fino je blo. Všeč so mi babice v krznenih plaščih do tal, ki jih na takih eventih vedno mrgoli. Moja babica (brez krznenega plašča) je na pet minut izražala svoje navdušenje nad lučkami (ki so malo lepše od litijskih in malo bližje od ljubljanskih). "Kok je lepo! A si vidla kok je lepo? Ja res je čudovit, no! Prov zlo lepo." Po koncertu smo šli po pico. Dedi je jedel "vseen kurc" pico.

"A boš pico?"
"Vseen kurc."
"Ja povej a boš pico al klobaso od kosila?"
"Men je vseen kurc."
"Dobr, dedi bo pol tavelke Vseen kurc."
  
V ponedeljek sva šla na božični vlak, ker sva otroka. Ta prav, real life otrok, ki nama je delal družbo v kupeju je bil sicer annoying, ampak sva pa vidla Božička (dvakrat!) in pela božične pesmice. Gospa Božiček je z bonboni razbijala peron. V Celju sva se potem prestavljala iz lokala v lokal, ker je blo zuni minus velik stopinj in nisva hotla reskirat ozeblin.

 

 

Seznam stvari, ki jih moram narest:

- Kupit hrano, da ne bomo lačni na božični večer,

- Spečt hrano, da ne bomo lačni na božični večer in naslednjih nekaj tednov, ker bo itak ful ostal,

- Dokončat zavijanje daril (vse naenkrat, ne vsak dan malo, tko kot že cel december),

- Spakirat

- Nehat mislt nate

- Si posrižt konice in obenem ne zajebat

Anyways, men sije sonce in upam, da vam tud. Vsem po vrsti (tudi hejterjem in Američanom) želim res lep, po možnosti bel (če se vam da kidat) božič. Pa da ne bi spet dobili babje šalce ali pa darilnega bona za trgovino, kamor nikol ne greste. Pridni bodte, Božiček gleda.

Rakun na bowlingu

Za vikend sem bila depresivna in tudi teden se ni začel nič drugače. Še posebej vesela sem bila ko mi je bus odpeljal pred nosom. Ponedeljkove vaje so kot običajno vključevale veliko dremanja in day dreaminga. Po končanem triinpol urnem pretvarjanju da sledim in da imam kaj pojma o nevretenčarjih, sem se spokala proti Tivoliju. Tam sta že čakala Tine in fetus, oba pripravljena in ogreta za napeto tekmo bowlinga. Kmalu sta se nam joinala tudi Samo in Dunja, kogar ni bilo mu je pa lahko žal. Dunja je igrala drugič v lajfu in so ji šle vse kugle v jašek, njen stil pa je bil zelo eleganten. Jaz sem bila kljub dolgoletnim izkušnjam in mnogim naslovom prvakinje v svoji kategoriji, v podobni situaciji. Samo je sprobal vse možne tehnike, tudi tiste manj dovoljene, ampak se mu je kar sralo, sploh ker je vse kugle zabrisal tok močno kot da je zadnja na svetu. Tine in fetus sta sicer naravna talenta, ampak imata tehniko še precej za spilit. Samo je "dobil žulj na mezinčku". Ko smo se počutil dost nabildane in smo bli ziher, da bomo naslednji dan imeli musklfiber, smo šli v center še na lučke in kuhančka. Samo je šel domov, ker "je bil preslab zrak".

Fuzbaler na bowlingu

Eleganca

Našli smo najbolj poceni kuhančka v celem centru. Sicer niso imeli grelnikov ob mizah, ampak smo pa dobili dekce. Fotkala sm jih in Tine je fotku mene. "Bod grda. Uspel ti je." S fetusom sva bila lačna, ker nisva jedla pice za sedem evrov na bowlingu, zato sva šla na burger za sedem evrov. Potem smo šli nazaj na železniško. Peli smo "Si že videl kdaj pingvina piti čaj?" in "Tukaj sem in jaham konja". Dunji je bilo vse smešno, pivo in kuhan vin imata namreč tak učinek. Ona je šla potem v drugo smer in je raje pela "Tukaj sem in jaham taksista." Nevem zakaj. Doma sem padla v postlo in zaspala pred deseto.

Danes je blo na vajah luštno. Po dveh mesecih mi je končno jasno kaj počnemo. V štirih urah ko sem bila frej sem pila kuhančka, jedla palačinke in spala na klopci sredi avle. Ljudje so me spraševali če sem okej, ker sem ležala k krava. Ko smo nehal gledat tiče sem šla domov, kjer so me mati pobarval nazaj na rjavo. Ker ni tok talentirana kot jaz sem nekje še vedno sivoblond in sličim na rakuna. I also have dark circles around my eyes and I like junk food. Original rakun.

Grem gledat risanke. Oink oink (al kako se rakuni oglašajo?)

Christmassing

Odkar imamo postavljeno smreko (po mnenju moje familije vsaj dva do tri tedne prekmalu), lahko zavzeto kupujem in diy-am darilca. To me dela blazno srečnega božičnega škratka (pa še velikosti sem približno taprave).

Jutri bi mogla it na kavo/čaj z Ano banano. Ampak ker me ima tolk rada in ker me je preveč pogrešala, mi je zatežila že danes. Če maš premal prjatlov, tko kot jaz, si sam zrihti izpit in avto pa te bo slej ko prej kdo rabu. V Gim Lit je spet smrdel po enolončnici, ampak baje so bli čufti. Men je oboje isto slabo. Obe z Ano banano sva imeli božičen svetr. What are the odds? Glede na to da obe večino decembra nosiva božične puloverje verjetno kar velike. "Ta pulover je dober, ker so gor ti rogi. Kva so? Rogovi."

Najprej sva šli v knjigarno po knjige za maturo (Ana, to se nardi na začetku leta, ne ko je mature že skor konc). Jaz sem pustila denarnico v avtu, da si ne bi ponesreč česa kupla (ker sem že tko superbroke. Hokus pokus, I'm brokus). Ker majo ene ful lepe svetleče kulije pa rokovnike pa mucke. Človek, ki je spizdil iz najinega bodočga parkirplaca je imel superusran avto. "Avto si upri!" pravi Ana.

Potem sva šli v v Arta, ampak so jim glih popravljal espresso mašino in mi stric ni mogu prnest ne kave, ne vroče čokolade, lahko sva dobili pa čaj (ki je bil božanski). Nardili sva še par selfijev in se pritoževali čez tipe, ki nama grejo na živce. Ani sem povedala, da me je Mateja obtožila, da ji bom ves vonj iz sveče izvohala, kar ji je blo smešn. Potem sva izvohavali vonj iz čajev.

Za kosilo sem jedla lazanjo. Potem sem šla na šiht, še prej pa v iStore težit zakaj mi že dva meseca ne dela iCloud (in so, mimogrede, ugotovil, da nisem samo jaz nesposobna ampak je jabok neki gnil). Zdaj sem doma in spet poslušam božično musko. Pogovarjam se s folkom, ki nima movie nighta in me ne ignorira.

Dunja: "Učeri sem šla pol z unim tipom nevem kam in so me sošolci iskal in so šli debili neumni Mambo Kingse vprašat če je kdo kej vidu Dunjo". To je približno tok carsko, kot Vesna, ki je na Čečkem spraševala, če ma "DJ" Prjatlco za zavrtet.

"Enkrat v Avstriji je biu un wc k počist dilo za tabo, in jaz ustanem in se tist začne vrtet. Sm misnla da sm pokvarla školjko."

Spila sem bananin smoothie, ampak je blo preveč mleka noter. Smrdim po kloru in otroških smrkljih. Lahko noč.

Nikol več ne pijem

Izpitno obdobje je za mano in tudi njegov fujast podaljšek bo za mano takoj ko pošljem mail z devetimi stranmi bullshita, ki mu ljubkovalno rečem seminarska naloga. Te teden je bil precej nezapomnljiv, vseboval je predvsem občasne obiske rožne doline, občasne obiske delovnega mesta in hektolitre kav v dobri družbi in v še boljši družbi same sebe. Proti koncu tedna sem šla še v hiter Christmas šoping in zagonila polovico finančnega stanja na malenkostih za folk, ki mi itak ne bo dal darila. Ampak se ne sekiram ker sem happy Christmas elf.

V petek sem šla po enomesečni pavzi ven. Sicer mi je bilo že v parih minutah žal, da sem rekla da grem, ampak ker nisem quitter sem se seveda joinala določeni, meni zelo ljubi osebi (za namene tega bloga bo začasno preimenovana v Janjo), bivši sošolki (za namene tega bloga bo začasno preimenovana v Katjo) in Dunji. Ker smo še vedno naivne smo imele spet preveč žganja, poleg tega pa smo spile še polovico Katjinega sladkega muškata in penine v lepi embalaži, ki je imela okus po penečem parfumu (Katja je namreč pussy in pije samo vino in penino).

Začele smo na klasičnem placu, v parku zvezda. Do nas je prišel brezdomec 1, ki smo ga prijazno nagnale stran, potem pa se je pri sosednji klopci hotu tepst. Potem sta do nas prišli dve prostovoljki, ki sta nam stalali pilce za nohte, ogledala, kondome in letake o varnem alkoholiziranju. Bonov za taksi nam nista hotli dat, ker smo se zajebale in smo rekle, da gremo domov z vlakom. Prišel je tudi brezdomec 2, ki smo ga poslale pred Topa, ker so tam snobovski pravniki in medicinci, ki imajo več keša kot me.

Katja, Dunja, Špela in Janja. Smo bolj pjane kot zgledamo.

Večer se je nadaljeval v prijetnem vzdušju, obarvanim s črnim humorjem, ki se je  premo sorazmerno potenciral z užaljenostjo Katje, ki ima črnega deca.

Špela: "Js sm rasistka."

Katja: "A si res?"

Špela: "Ne, sam norca se delam iz vseh manjvrednih."

Okrog pol polnoči smo se premaknle proti Cirkusu, ampak smo imele še preveč alkohola v flaši, zato nismo šle takoj noter. Janja je bruhala, imele smo fotosešn. Katja je šerala posteljne izkušnje s svojim črncem, jaz sem bila navdušena. Šla sem lulat z Janjo, potem pa še s Katjo. Obe sta naredili lep potoček na delno skritem parkirišču. Opolnoči je Katja dobila sms za rojstni dan od svojga deca, ampak je revež zgrešu taprav datum za en teden. Temu smo se smejale približno pol ure. Dunja je omenila Klemna, ki sem ga potem hotla poklicat, ampak ga nisem, ker sem ga že zadnjič budila sredi noči.

"Ona je ziher medicinka, lejo kok je ušmekana!"

Janja je spoznala dva tipa, ki sta mi šla na živce. Vseeno smo šli skupaj noter, potem sta prišli še Dunja in Katja. Nekaj časa smo se trudile plesat, ampak nam ni ratal, ker je Janja vedno znova odtavala. Od nekje se je vzel tip, ki nam je častil tekilo. Ker je Katja ni hotla sem jaz spila dve. Od takrat se ne spomnim vsega. Katji je bilo dosadno, zato se je šla za pet ur sprehajat po stari Ljubljani in fotkat lučke. Jaz sem na pol zakomirala na klopci pred garderobo, vmes sem imela vece sešne. Dunja in Janja se mi dve uri nista javljali na telefon. Potem sta me sicer našli, ampak mi je bilo preveč slabo da bi šla plesat.

Okrog petih smo šle proti železniški in iskat Katjo. Dunja in Janja sta bli lačni, ampak Janja ni mela dost keša za kebab. Jaz sem bila dost trezna, da sem se opravičvala šiptarju. Dunja je šla na bus. Na vlaku je Janja zaspala, s Katjo sva jo pa fotkali in se ji smejali v fris. Ko sva z Janjo prišli h njej domov si je odrezala dva kosa kruha, ker je to njen MO, potem sva šli spat do dvanajstih, ko je mogla ona na šiht. Jaz sem šla naprej umirat v svojo postlo.

Ena izmed nadkvalitetnih fotk iz Katjinega jutranjega pohoda

Danes sem v redu. Dokončala sem seminarsko, zdaj bomo imeli družinsko postavljanje smreke. Fotr in fetus sta že vrgla meter in pol lučk na zunanjo smreko, ker je to vse kar dela. Mati so rekli, da bomo vsak adventni vikend osvelili 1/4 smreke. Zvečer bom spekla palačinke, če se mi bo dal.

Hujšam 'drugot'

Ker ste privoščljive barabe in blog berete samo kadar je zasafran, včeraj raje nisem pisala o lučkah in veselju, ampak bom pisala danes o hujšanju in žalosti. Poleg hujšanja so razlogi za žalost še:

- pomanjkanje najnovejših epizod mojih priljubljenih serij na Popcorn timu

- slivova marmelada v buhtlih

- mozolj na bradi

- čustvena labilnost, za katero ne odgovarjam ker je verjetno podedovana

Trenutno mi gre vse na živce. Neko tipično holivud komedijo mi lovda dvakrat prepočasi. Pijem smoothie s špinačo, ampak je jabolčni sok v kleti, zato sem mogla uporabit pomarančnega. Lojze igra bobne v garaži, ampak se zdi kot da je v moji sobi. Zebe me v prste na nogah in v trebuh, povsod drugot mi je vroče. Beseda 'drugot' mi je ogabna in nisem ziher če je sploh pravilna. Nisem znala rešit cele križanke pri babici. Niti tiste v tv sporedu. Rabim vročo kopel z vonjem po poletju, ampak nimamo jebene banje. Rabim tud poletje nasploh, ampak vse kar dobim je mal bolj topel november, aka. kvazi december. Če mene vprašaš bi mogl november kar preskočit, sploh ker Ana banana itak nikol ne časti alkohola za rojstni dan. Jutri nadaljujem s seminarsko, h kateri nisem prispevala še nič. To sem rekla že danes, ampak ne, jutri pa res. Neki me špika v prsnem košu. Če bom poguglala simptome bom ugotovila, da imam raka, tega pa nočem, zato bom raje nevedna. Predvčerajšnjim sem pospravila celo sobo, danes je pa spet razfukana kot Hirošima. Čeprov ne vem, mogoče bi jo zdaj mogla primerjat s Sirijo? Dunja pravi, da bi šla za novo leto v Sirijo, če nas bojo vrgl iz vseh apartmajev v Pragi. Zlovdal mi je dost filma, da ga lahko začnem gledat, ampak vem da bo zanič, zato razmišljam če bi šla rajši spat.

Pol filma je mim in tud moja shujševalna večerja je mim. Zdej čakam sam še da bo mim ta dan. Danes je kratek, ampak menda je bolj važna tehnika. Lahko noč.

Praška pomlad

Torek, 22.11.

Po manj kot 24 urah učenja sem s tradicionalnim krompirjem otvorila novo študijsko leto in pocufala prvi delni kolokvij. Kadar se moram učit po že nekaj minutah ponavadi gledam kakšen tutorial o peki in rezanju purana ali pa si strižem nohte, tako da uspešnost na kolokviju spada pod kategorijo nerealne sreče.

V hiši že kakšen teden nimamo mesa. Odkar sem pojedla vse paštete sem tako na dieti sira, jajc in rib. Počutim se kot nek kvazi vegetarijanec, ki laufa na hlape iz ribjih konzerv. Ker je naslednja stopnja veganstvo sem včeraj naredila domače riževo mleko, ki je ogabno. Zdaj ga po mililitrih zlivam v kavo in poskušam sama sebe pretetnat. Ker navadno mleko je slabo, mleko je bad guy in zarad mleka dobim mozolje (sir ne šteje, on je moj lover). Poleg sfejlanega poskusa veganstva sem včeraj cel dan švicala v kuhinji, ker 1. sem sužnja našega housholda in sem mogla skuhat kosilo, 2. so mi zaradi pretiranega učenja zasedli cinnamon rollsi. Zdaj sem si spet dokazala, da imam backup plan, če mi biologija spodleti. In to ne sam enga.

Legit fotka končnega izdelka. Jaz sem boginja.

Zdaj sedim v avtu in čakam da bo čas za šiht, ker imam fobijo pred zamujanjem in fobijo pred biti prezgodnja. Glava me boli, ker sem spet pozabila pit, mogoče malo tudi od glasne muske v avtu. V Ljubljani je gužva in noben ne zna vozit. Jaz sem mogoče drugič ali tretjič sama z avtom v Ljubljani pa sem edina, ki daje žmigovce v prenabitih krožnih. Še petnajst minut imam in ne vem kaj naj počnem. Musko sem ugasnila ker imam fobijo tudi pred praznim akumulatorjem. Akumulatorofobija. Ta Soča mi je že skos mal kripi, z njihovimi nizkimi stropi, ogabnimi opekami in škripajočimi invalidskimi vozički. Rajš mam da me zebe v avtu.

Sreda, 23.11.

Na faksu sem bila eno uro prekmalu, ker imajo slovenske železnice sfejlan vozni red. Po ponižujočih dvajsetih minutah ugotavljanja profesorice, da "sem si tele utemeljitve čist zmisnla" in da "bi mi tukaj pa tukaj pa tukaj mogla odbit še več točk" pa da "je desetkrat povedala, da mormo na to pazit", sem končno pobegnila iz kabineta in si z zadnjim drobižem kupila kavo iz avtomata. Hotla sem vzet še čokoladne mafine, ampak so bili na koncu glih borovničevi. Sem se settlala z njimi, ampak sem pojedla samo enga. Potem me je Vesna pobrala in sva šli v BTC popravit očala in kupit toaletno torbico z milom, ker ne mara nosit zobne ščetke v vrečki.

- A čva... ne. Nč.

- Kaj?

- A čva še en smoothie?

- Dejva!

"Moj je boljši, tvoj ma okus po piru"

Potem sva šli nazaj v center, da sva se dobili z Dunjo. Nekaj časa smo iskale primeren lokal z elektriko in wifijem, nakoncu smo šle v Cacao. Kmalu sta se nam joinala tudi Anita in Jure. Med kavo in čokoladnim sladoledom smo tako na laptopu kar precejšen čas iskali primeren (in predvsem ugoden) hostel v Pragi s sobo za 6 ljudi. Vmes smo mislil, da nas bo Anita rešila z neko cheap shit varjanto, ampak je zajebala datum (ker to bi blo pa čist prelepo). Zdaj se nas bo polovica švercala in spala na tleh v spalnih vrečah. Namesto z vlakom gremo z našim ciganskim kombijem, v katerem bomo v izmenah molili, da se nam ne zatakne sklopka.

"Js sm moralno fleksibiln tkoda nimam problemov s švercanjem." Ker v apartmaju se je v redu švercat, na tramu pa ne.

Po takoimenovani Praški pomladi sem šla na zanič pad thai rezance, zdaj sem pa doma in namesto seminarske pišem blog. Pa vesela sem. Še mal

Weekend trip

Petek, 11.11.

Vesna pravi "meni se bodo vaje podaljšale", zato ji napišem da naj mi sporoči ko gre iz Ljubljane. Zaradi slabega signala in malo nesposobnosti se to sporočilo nekje izgubi. Posledično me kliče da je že pri cerkvi, ko imam jaz še polna usta pogrej in pojej njokov. Skuha čaj in pregosto instant kavo, jaz tačas vržem še par stvari v ruzak, potem se usedeva v usran avto in se odpeljeva proti Ljubljani. Povsod je gužva. Do Viča se peljeva eno uro, tam pobereva Dunjo. Na poti do Bežigrada srečamo Lojzeta, ki gre na trening. Jure je kljub mojemu prijaznemu esemesu, da bomo pozne, 45 minut čakal na postaji. Do štirih smo vsi v avtu in redi in excited. Med Dunjo in Juretom imamo en kup hrane, ki je ne bi mogli pojest niti če bi nekje na avstrijski avtocesti obtičali v snežnem metežu. Pozabimo kupit avstrijsko vinjeto. Vesni se ne da vozit, zato jaz žrtvujem svojo uspešno DJ kariero in ga začnem žgat 160km/h po avtocesti. Seveda nobenmu ne povem, da to počnem šele tretjič ali četrtič v življenju, dokler ni prepozno. Čeprav nisem več DJ še vedno poslušamo Meghan Trainor, zato potnika na zadnjih sedežih obolevata. Jemo sendviče, pijemo čaj in nagravžno kavo, meni pol bananinega kruha pade v luknjo med sedež in šalthebl, ampak ga pozajbram ven. V Avstriji sneži. Vesna piše blog, potem ga piše še Dunja. Spet zamenjamo vloge, ker mene leče bolijo, Vesna pa se ne počuti varno. Kupimo čečko vinjeto. Kljub poznemu štartu smo na cilju ob normalni uri. Štefan se dela, da je vesel ker nas vidi. Čekiramo se in gremo v Vrtule na ogabne shote, gin tonik in nekaj kar ne spijem (ampak sem računala na Dunjo). Nimamo bund, ampak se nimamo radi in stojimo na mrazu medtem ko se odločamo, če bi šli še kam naprej. Hvala bogu smo pametni in gremo rajši nazaj v toplo sobo. Dunja, Jure in Vesna predebatirajo celo ameriško politiko.

Sobota, 12.11.

Zbudimo se okrog dvanajstih, ravno prav za zajtrk. V Štefanovi sobi spijemo ogabno kavo in pojemo ostanke bananinega kruha in Vesnine kiflčke. Ko se zbajsamo in obupamo nad okusom kave, gremo v center mesta, kjer umirajo sanje. Sneži in mrzlo je k pr prascih. Zaradi Štefanovih odličnih navigator skillov naredimo krog do nečesa kar naj bi bil svet miniatur. Bolj vasica miniatur, ampak se ne pritožujemo, ker je za Ostravo že to veliko. Fotkamo piramido v snegu. Zebe nas in vlakec ne dela, zato se počmo v burger bar. Tam se nažremo tolk, da se ne mormo niti premikat, zato še kakšni dve uri ležimo na stolih in se trudimo, da ne bi zaspal. Ko pridemo ven je že noč, zato gremo v trgovino po alkohol. Vesna si kupi nov telefon. Hočmo it na nek stolp na pir, ampak tetka pravi, da je vse zasedeno. Ker nam je res res sedu pir se odločimo počakat petnajst minutk če se bo kaj spraznilo. Tačas se sprehajamo po superkripi poti pod stolpom in upamo, da iz nas noben ne bo naredil čevapčičev. Tudi čez petnajst minut ni placa za pir, zato gremo v sobo. Začnemo z vinom in Roxanne. Nadaljujemo še z dvema pivskima igricama, Vesna zaspi. Prestavimo se v manjšo sobo in vztrajamo še nekaj ur, potem gremo tudi mi spat, ker nam zmanjka pijače.

"A sem moški?

A sem slavna?

A sem princ Harry?"

Nedelja, 13.11.

Rečeno je bilo, da štartamo domov okrog dvanajstih ali enih. Zbudimo se ob pol dvanajstih. Skupaj zmečemo stvari in gremo na zajtrk. Zadnja šnita bananinga kruha je trda kot kamen. Vesna in Štefan nam spečeta jajca, potem gresta deca po kruh. Vesna tačas proba počistit kuhno, ampak ji ne rata, ker je vse preveč zasušeno. Ko prideta nazaj so jajca že gumijasta ampak jih vseeno pojemo. Jure naredi sendviče. Vsak poje eno oskubljeno mandarino. Nočmo it ampak se do treh vseeno spokamo. Na bencinski tankamo najbolj poceni bencin kar jih je in kupimo zapaljene kave z vonjem po cigaretah. Ustavimo se v Olomoucu na proper kavi. Jaz sem najboljši vodič ever in jim pokažem še katedralo. Na glavnem trgu postavljajo hiške in prodajajo punč. Diši po churrosih in je lepo. Do petih se skidamo iz Olomouca in ga skoraj brez prestanka žgemo do Ljubljane, ker smo bli že tko pozni. Celo pot nazaj otrokom naglas berem blog od prvega vpisa naprej, vključno s superpocukranim 2010 blogom, za katerega noben ne ve da obstaja. Baje je blog bolj zanimiv od Meghan (in predvsem bolj ponižujoč). V Ljubljani Jure noče vzet kifeljčkov ampak še dobr, ker ostane več zame. Vesna me pelje domov čez Zalog, ker ne najdeva table za Litijo, da bi se lahko zgubili. Obe imava preveč energije za tolk pozno uro. Vesna še vedno ne zna obrnt avta pred našo hišo. Spim bolj malo in še tisto zanič.

Ponedeljek, 14.11.

Sem v zdravstvenem domu, ker imam vnet mehur.

Vesna in Dunja

Part 1- Vesna

Lep pozdrav, javljam se iz belega avta na Avstrijskih avtocestah. Potujemo na Čečko, ker kot pravi naša/vaša najljubša pisateljica, treba je vzdrževat pravo razmerje med urami na faksu in urami na českem. Dones, oziroma jutr (odvisno kok hitr bo Špela vozila čez Avstrijo) bomo že lahko rekli, da bomo pil per ker je pač cenej al pa sam zato ker tko hočmo, kdo bi vedel. Glava me boli ampak presenetljivo me petje šoferke pomirja pa tudi vožnja ni neki slaba, glede na to da smo se najprej bal za življenja. Dunja, Špela in jaz smo določile tudi psevdonim za našega četrtega potnika , ki bo mogu dobrih 6 ur prenašat presežke estrogena, progesterona in drugih ženskih hormonov...in sicer smo ga poimenovale... Trrrrrrrrrrrrm (drum roll)- Jure. Jure nam je speku jabolčno pito, ki smo jo na avstrijski črpalki hitro zmazal in se potem opogumljal kdo bo v nemščini reku da hočmo vinjeto. Ko je vsak nametu ene tri nemške besede (al pa sam besede k zvenijo nemško), je prijazna prodajalka rekla da nej se ne matramo in povemo kr po slovensk. In ker Jure ni dost čakal že v Ljubljani (45 minut, soooooori Jure) smo ga mogle babe še enkrat zapustit da smo lahko okol prinesle avtomat za plačljivo lulanje.

Part 2- Dunja

"Kdo je dal men tekilo za pit?" - Špela

Večina vprašanj o nočeh, ki se jih ne spomneš se začne tko, ja.  Kje dafak je tuki un gumb, da greš loh v novo vrstico? Mislm da smo nekje na polovici poti v Ostravo. Bli bi že čez polovico, če ne bi bla Špela čist neodgovorna in ob dogovorjeni uri odhoda še jedla njoke. Nam je pa spekla kruh z banano pa tut banane brez kruha je vzela s sabo, tkoda naj ji bo, ji oprostimo. Jure je reku, da je Ostrava mesto kjer sanje umrejo. To se sliš obetavno. Jaz sem sicer najprej misnla, da gremo v Brno, ker mi je Vesna tko rekla. Dobr da smo zmedo razrešil, ker bi sicer cel vikend živela v prepričanju, da smo v Brnu.

Ahaaa gumb "return" prtisneš pa skoč v novo vrstico.

Oseba, ki ne sme bit imenovana glih razlaga, da ima za prijatelje ljudi, ki so ultimate stalkerji. Baje obstaja nek rek, ki pravi, povej mi kdo so tvoji prijatelji in povem ti kdo si, ergo tut dotična oseba je ultimate stalker. No če to drži, js sm awesome in noro kul, tkoda vsi moji prijatelji, you're welcome.

Špela: "Aja sam tok da veste, jaz sm v življenju glih ene trikrat peljala po avtocesti."

To je seveda omenila ko smo se že veselo fural.

Prvotno se je sicer javla za vlogo DJa tkoda že celo pot poslušamo Meghan Trainor (bog si ga vedi kako se to napiše) in McFly. To zadnje naj bo no, ker je Tom Fletcher res hud, čeprov ga zelo težko vidm skoz radio v avtu. Oziroma ga sploh ne morm. Kakorkoli, sam da nam ni treba poslušat goveje muske. Ker potem bi še mene glava bolela. In ko mene boli glava, pojem ene 5 nalgesinov pa še kej za pomiritev živcev kar baje ni dobr.

Tud jaz priznam da ženska dobr voz tkoda lahko zdej neham razmišljat v kerem stebru/drevesu bomo pristal in raj razmislm kaj vse sem pozabila doma. Mislm da krtačo za lase. Torej bom tri dni kot strašilo. Noro. Zdej se mi pa ne da več pisat, to je naporn posel. Dunja out.

Priprave (not really)

Torek, 8.11.

Torki so tudi letos najslabši dnevi v tednu, kriterij pa je še vedno isti- prej kot moram iz postle, slabši dan je. Na 7.10 vlaku iritiram ljudi, ker imam Meghan Trainor tolk naglas, da se sliši iz slušalk in odmeva po celem vlaku. Zuni je še vedno tema, ampak me ne mot tolk, ker me njeni komadi vedno spravijo v boljšo voljo. Mal densam in petnajstletnik, ki se nasproti mene uči zgodovino me čudno gleda. Glej v učbenik, piščanc! Hey!

Slabosti novembra:

-Mrzlo je

-Podnevi je noč

-Vmesno izpitno obdobje

-Dež

-Mrzlo je

Prednosti novembra:

-Lahko nosim kapo in noben ne ve, da imam oranžen narastek

-Diši po snegu

Četrtek, 10.11.

Petnajst čez osem so me zbudili ljudje, ki so nam prišli montirat ventilator v dnevno sobo. Običajno bi zagodrnjala, se zavila nazaj v kovter in spala naprej, ampak ker je naša hiša tak fantastičen arhitekturni projekt mora človek skozi mojo sobo če želi pridet na galerijo (kjer se je montiral helikopter). Tako sem parkrat preklela svojo lenobo, zaradi katere sem včeraj spala 15 ur. To je namreč zjebalo moj že tko ranljiv bioritem in "petnajst čez osem" zdaj pomeni "sredi noči".

Zdaj pijem že tretjo kavo danes in po vsaki sem bolj utrujena, tako da bom šla verjetno spet sredi dneva spat (mazohist sem). Danes moram še spakirat in spečt malco za na pot. Rabim banane, ampak odlašam z obiskom Hoferja. Namesto, da bi počela kaj od teh uporabnih stvari (ali pa končno začela s seminarsko), raje updejtam Simse.

SMOTANA ŠTROMARJA STA NEKI ZAJEBALA IN MI JE ELEKTRIKO VN VRGL. ZNORELA.

Nazaj sem. Obnovila sem zavihke in lahko nadaljujem. Nedolgo nazaj me je ena bejba vprašala kako si loh zmislim tok fajne zgodbe za v blog. I wish gurl, to je sam moj patetičen lajf začinjen z veliko nesreče, lenobe, nesposobnosti in alkohola.

Life hack: Ne gledat John Lewis Christmas adverta med pmsjem, ker loh rataš dehidriran zarad joka.

Jutri gremo na vikend izlet v čečke rovte. Dunja hoče, da ji naredim krvavice z zeljem za na pot. Ker jih nimam, je Vesni naročila, da ji prinese hrenovke v testu iz pekarne. Jaz bom bruhala če bo v avtu vonj po hrenovkah ali pa po Poli salami. Če bo pa Vesna prinesla še USB z govejo musko, bom šla pa kr peš.

Sicer se je po novejših podatkih še nekdo uštulil zraven, ampak ga ni v tem blazno pomembnem planiranju, ker ni čečka princeska. Sori.

Zdej mi je updejtal Simse, zato se grem delat, da je 2007 in da nimam pomembnega dela.

Not the most productive week

Četrtek, 3.11.

"Danes bom pridna!"

Do enajstih sem se celo spravla iz postle, spila kavo in se butnla pred računalnik, da bi začela s seminarsko. "Vsaj vire bom poiskala", sem rekla. Zdaj, ob pol dvanajstih, se s srnca filtrom na snapchatu in polnimi usti medenjakov na glas derem božične pesmi. Ker all I want for Christmas is you, tkoda baby please come home.

Petek, 4.11.

"I guess, da je Norveška samozadostna, k so Norvežani ful hudi".

Zaradi takšnih izjav bi bila no.1 fan Dunjinega bloga, ampak ga noče pisat, ker je raj glavna zvezda mojega. 

"V petek greva na UOO, zato da bova zvedla še kej več o seminarski. Pa loh se prej dobiva pa greva v knjižnico po vire." Šla sem na prepozen vlak, da bi šla prej v knjižnico in/ali jest nekaj užitnega, zato sem spokala v menzo, knjižnico pa spustila. Potem sva skupaj še z dvema suckerkama iz biotehnologije ugotovila, da danes UOO odpade. In potem se mi je skor zmešal, ker sem mogoče mal čuustveno labilna. Ko smo se končno sprijaznil z dejstvom, da se ne bo noben prikazu, smo se vsi spokal v avto, moškega predstavnika smo na drugem križišču vrgle vn in plane iz "gremo domov" spremenile na "gremo na kofe". To je dan izboljšalo za približno sedemkrat.

Na vlaku me je kondi razveselil z nepričakovano dobro voljo in prijaznostjo. Ni mi niti zatežil, da moram dat noge dol iz zica. Zdaj v postli gledam New Girl, pijem čaj in se smejim kot debil, ker sem srečna. Sploh se mi ne da še enkrat v Ljubljano, ampak nekdo mora pomagat vodko spit. Sej ne da podcenjujem Dunjo, ampak nočem da kdo pristane na pumpanju želodca namesto zajtrka. 

Nedelja, 6.11.

Petkovega večera se spomnem zelo blurry, od brezdomke naprej pa bolj kot ne samo po fotkah. Po dnevu in pol imam verjetno še vedno mačka. Vedno rečem, da ne bom več pila Malibuja, ker se to še nikoli ni dobro končalo, pa sem ga seveda vseeno. Poleg surove vodke in bogsigavedi česa še vse. Začeli smo v parku, potem smo šli jest. V meku so se štirinajstletnice hotle slikat s Samotom, ker so misnle, da je Prevc. Trejdal smo Malibu za breskov sok. Dvakrat sem šla lulat. Šli smo čez hišo od gospe brezdomke. Vsake tolk nam je delala družbo, vmes se je na smrt bala neznanca, čeprav je bil že deset metrov stran. Prinesla nam je kozarčke. V zahvalo sem ji dala juice vodko. Faracajg nam je padu v klopco, čeprav ga je Dunja kasneje našla v žepu. Hešteg magic. Na poti do Skeleta mi je spet zabediral, zato sem šla vsem na živce, zato mi je še bolj zabediral. Ne vem zakaj sem misnla da mam to fazo za sabo in se ne bom več jokala kadar pijem. Dunja je z nekom plesala. Jaz sem se fejst usekala v polico. Sedela sem na tleh. Potem sem sedela na klopci. Potem smo šli proti železniški in jaz sem bila tok vesela za Samota in Vesno, da sem se še bolj jokala. Zgubila sem jopco.

"Midva z Vesno sva že en let pa pol v resni zvezi."
Vesna: "Kaj? Ne midva nisva skupi."

Dunja: "En tip je zanč reku če gre loh h men prespat in sm rekla ja in je narobe razumel."

"Ne morva zdej na vece, k nama lahko kdo ukrade solato."

"Nekdo me kliče. Kaj če je Švesna? Kako ji je ime? Vesna."

*zvoni v cerkvi ob 00:45* "A je maša?"

"Ej še travarco mormo spit."
"Kako travarco?"

"Samo kaj si ti kupu?"

"Puškina"

"No, to!"

Danes sem šla k določeni, meni zelo ljubi osebi, da mi je pobarvala narastek. Ona je profi v tem, ampak sem vseen oranžna izpadla. Hvala, mamioči za takšne super gene in rdeč pigment. Zdaj se grem učit, ker si jutri na vajah nočem brukic narest. Verjetno si jih bom vseen. Pridni bit pa ne preveč alkohola pit (ker se loh slabo konča).

Halloween je skeri, ker sem trezna

Sobota, 29.10.

Starša sta šla na neko fensi večerjo, Lojze je šel na morje(!!!), jaz pa vsa uboga že cel dan ležim v postli. Družbo mi delajo robci, kapljice za nos, materina dušica in litri in litri čaja z medom. Ne morem več spat, ampak ne morem počet niti ničesar druzga. Zato ležim zavita v kovter ki smrdi po bacilih in sem slabe volje. Ta Halloween weekend je imel velik potencial, zdaj pa izgleda da bom namesto pijana rajši napol mrtva Sneguljčica in Sneezy v eni osebi.

Ponedeljek, 31.10. Hello, vin!

Ponudila se mi je once in a lifetime priložnost, da grem danes ven, ki sem jo zavrnila, ker sem preveč lena in revna. Zdaj grem samo na golaž in slabo vino v hosto na geoss. Danes sem spet spekla banana bread, ker je šel prejšnji, petkov, za med. Zraven sem v pečico vrgla še en paket instant limoninih macaronsov, ki bodo verjetno spet presladki in preumetni. Ampak nevermind, ker bojo lepi. Zdaj sem se namreč že naučila delat skor popolne krogce, ampak vseen ne dost lepe za na instagram.

Spomnla sem se, da bi blo verjetno pametno začet delat seminarsko nalogo za UOO. Nekaj o enekinekipatogenih bakterijah. Še google ne ve za kaj se gre, zato sem se prej skorej zjokala. Potem sem se odločla, da grem rajši spat za pol urce (kar se je zavleklo na dve uri in pol)

Dunja: "Js sm bla vegeterjanka včasih. Samo sm jedla pohan meso pa pršut. Pa salamo. Tko približno kšn tedn, pol nism bla več."

Ravnokar sem prišla iz hoste. Vedno slej ko prej pride moment, ko te tolk zebe, da ti tudi vino ne pomaga več. Takrat je treba it na kaj močnejšega ali pa pod vroč tuš in kovter. Jaz sem izbrala drugo možnost, ker več kot očitno nisem alkoholik. Dunji sem cel teden težila da pejmo ven, ampak ni hotla, zdaj mi je pa dvajset čez enajst rekla če pridem v Parlamenta. Človk bi kr znoru. Ampak sej bomo šli ta teden enkrat, pa še Samota pa Vesno bomo zraven zvlekl.

Zdaj še vedno šokirana od kombinacije ledenega vetra na zip linu in vročega tuša ležim v postli in gledam Nightmare Before Christmas. Ker je hello vin, božič mamo pa tudi radi. Zraven sem si zakurla svečke, ker sem nepoboljšljiv romantik in ker rada slabo spim v zadimljeni sobi.

What's this?

Neki mi manjka, čeprov mam čokolado in svečke. Mogoče celo vem kaj (in ne, ni alkohol). Mogoče si ti. Lahko noč, otroci. Pa eno strašljivo Siphonaptero za pomoč.

Smrkam, kašljam, kiham, spim

12.20

Ta comeback vpis tipkam z neverjetno hitrostjo, ker moram čez petindvajset minut od doma. Zakaj sem imela dva tedna pavze? Ne vem. Ampak je sedlo. Moj lajf je spet na starih tračnicah, s tem pa tudi pogostost blog zapisov.

Danes sem hotla zgodaj vstat, končno zrihtat napotnico za šiht (in si podaljšat status, ker omojbog, skeniranje študentske izkaznice je blazno naporno in je bilo potrebno en mesec odlašat s tem neprijetnim opravilom) in napisat nekaj za potešitev vašega ferbca. Plani so se mi podrli, ker mi NEKDO spet ni pustu spat ponoč in ker imam dopoldne druge prioritete. Seveda vse to počnem zdaj, ko imam ubogih petnajst minut časa.

Ob sredah ponavadi ne hodim na faks. Sicer začenjam šele ob enajstih, kar ustreza mojemu bioritmu, ampak se tepe z mojo filozofijo "ne it iz hiše če ni treba". Včeraj sem šla, ker sem imela slučajno prevoz do Ljubljane in ker mi mati in Vesna delata slabo vest, če ne grem. Zaradi fiksnega prevoza sem prišla tja z enourno zamudo, ampak sem hotla bit vseeno pridna. In bi tudi bila, če ne bi ugotovila, da predavanja odpadejo. To bom vzela kot znak od bogov, da ne rabim hodit na faks.

Lojze je dobil zvezdice. Tega sicer ne privoščim nobenmu, ker z njimi pride samo večletno matranje, bolečina in prilagajanje diete svojim zobem. Vseeno sem mejčken vesela, da nisem edina v familiji s sfejlanimi zobmi in da nisem edina, ki je mogla dat čez to mučenje. Ker so najini stalnomenjajočise ortodonti nesposobni, je tračnice dobil samo spodaj. Potem smo se šli nažret v mehiško, kjer je imel to srečo, da se mu je že takoj ena zvezdica snela in smo mogl it nazaj, samo zato, da so lahko rekl da "imajo druge paciente". Afro boy je šel potem rajši na trening, z mati sva šli pa na kavo, po hrano in po (najverjetneje čist napačno) blond barvo za moj fabulous narastek. Jaz sem hotla it še Samota pozdravit, ampak je beden in glih takrat ni bil na šihtu (lenoba).

18.15

Update: Lojzetu je po enem dnevu odpadla tudi žička na aparatu. "Klinc, mene pa nau špikal po gobcu" je reku in si jo odrezu s škarjami. Ortodontka bo ziher presrečna ko bo vidla kaj je naredu, čeprov ji je s tem v bistvu olajšu delo.

Pojedla sem dva hot doga. Zdej mi je mal slabo. Hočem gledat New Girl, ampak nemorem, ker piše, da bo trajal še dva dni in 13 ur, da mi zlovda drugo sezono. Zdaj na neki sketchy strani scrollam po halloween kostumih, ki si jih ne morem privoščit (sploh pa najbrž ne bom šla nič iz hiše te dni). Omg, kok najbolj carski Anne Boleyn costume. To hočem met. Bow, peasants!

Morm it lovdat en film in lizat nagravžen propolis, ker kašljam kot krava (všeč so mi Vesnini izrazi, ker velikokrat vsebujejo živali). Zdaj sem prehlajena že skor en teden in še vedno ni nič boljš (čeprav jem dvoje tablete in jemljem sirup in Strepsilse in tisoč drugih stvari, vmes si kuham pa litre in litre čajev z medom in limono). Pa še kožo imam ogabno. Še dobr, da bodo zdej prazniki in me ne bo noben vidu. Danes se me je še poštar mal ustrašu.

Če me boš iskal sem v postli zavita v kovter kot burrito in srkam čaj. Poklič prej.