Lačen otrok

25. September, 12.20

Sva na vlaku za Ostravo. Še dobro, da je imel pet minut zamude, ker sva predolg jedla nutello in pila kavo in bi drugače zamudila. Olomouc je bil čist nor. Glavne znamenitosti sva hitro pogledala, večinoma so takointako samo kvazi gotske cerkve, katedrale in kapelice. Včeraj sva šla v živalski vrt namesto v palačo, ker se nama ni dal z busom furat dve uri v eno smer za deset minut pozlačenih kipcev. Če greš s Štefanom v živalski vrt ne smeš pokazat šibkosti in se skor zjokat, ko vidiš kjut živali (žirafe!!!), ker se ti bo potem cel dan smejal v glavo. Po dveh urah iskanja dojenčkov slončkov sva se sprijaznila, da jih nimajo in šla še enkrat pogledat žirafe. Ker so lepkaste. Do petih nama je energija od jajc, ki sva jih mela za zajtrk, že trikrat popustila, zato sva se vrgla v ta prvo gostilno, ki sva jo zagledala, naročila pir in hamburgerje in se nažrla kot prasca. Ko sva prišla nazaj v center, sem jaz hotla še na torto (ker sem fat fuck), potem sva šla pa nazaj v hostel oddremat, ker nama je falil še od prejšnje noči. Po srednje efektivnem catnapu sva šla v najbolj kul klub v Olomoucu (ker je bil odprt pa blizu), se napojila z viski kolo, šla iskat en drug bar, ki ga nisva našla, prišla nazaj in nadaljevala večer v družbi tekile in slabe glasbe.

26. September, 10.40

Baje greva takoj zjutraj na bazen. To bi blo čist verjetno, če ne bi bila še vedno v hotelski sobi (zamudila sem tudi zajtrk, ker je bolj fino spat). Zdaj greva po hrano, ker imava že polno rit nutelle, potem pa upam da še po kavo- devet ur spanja meni pač ni dovolj. Čakam, da je kopalnica frej. Lulat me.

22.10

Pred dvema urama sva prišla iz fukojebine, rekla da bova zadremala za pet minut in se zdajle zbudila. Zdaj ne greva ne na mini golf, ne v bar, ker sva preveč lena in bova rajši jedla sendviče. Jaz imam končno pet minut za napisat blog, ker je šel on po hrano.

Češki bazeni so, po pričakovanju, češki. Voda je za pet stopinj prehladna, jacuzzi je sicer fin, ampak verjetno manjši od naše stare bane, v delu za rekreacijo je pa glih tolk penzionistov, da jaz ne morem odplavat par dolžin kravla, ker se babicam takoj zaletim v rit. Po plavkanju, zmrzovanju in počivanju sva šla na pico iz mikrovalovke, na grad se nama pa ni dalo, ker je bilo predaleč (in ker Štefanu ne delajo pokemoni, da bi se mu vsaj jajca valila). Sem se hotla it hojsat, ampak me je ena kuzla nagnala dol iz igrišča, zato sva spizdila nazaj proti Ostravi in kupila grozdje.

Zdaj moram it, ker bo verjetno človek kmalu nazaj in bo treba jest. Vse prečudovite fotke bom butnla v blog ko pridem nazaj (dva dni kasneje kot je bilo v osnovi planirano,  ker se mava čist preveč fajn, kar si za Češko nikol neb mislu), lahko pa si predstavljate, da sva ekstremno fotogenična.

Čeha na balkonu

"Super se boš mela!"

Zakriči overly-excited Vesna vsakih 7,3 sekund, medtem ko meni noga živčno tolče po tleh. Parkrat ji rečem, da vem, ampak da kaj če sploh ne uspem prit gor, potem obupam. Avtobus se pripelje (po mojem mnenju) zadnjo minuto (torej dvajset minut pred odhodom). Vesna mi prijazno zvleče kovček in ga butne v prtljažnik, voznik ima neko čudaško opazko, potem mi poskenira karto. Hladno je, ampak meni je kul, ker imam novo jakno. Vesna se trese in neuspešno ovija v pretanko jopico. Sushi roll Vesna. Parkrat mi še vzklikne "Kok bo dobr!", jaz sem malo jezna ker ne gre z mano. Noče mi it po hrano v meka, pravi, da je prepozno. Do odhoda je še par minut, zato jo stisnem in pošljem domov spat. Voznik komentira, da bi on tud rad objem, Vesna zavije z očmi, jaz pa se vkrcam. Avtobus je poln, ker vsi ležijo čez dva sedeža. Ne najdem svojga zica, zato vprašam enega izmed redkih budnih ljudi. Njegova bejba me ubije s pogledom. Zica ni težko najdt, če znaš brat in če nisi slep. Počutim se zaostalo, spet se vprašam kako bom preživela ta trip, vmes se spotaknem čez prehod. Na mojem sedežu spi hipster. Malo ga butnem, ampak se ne zbudi. Butnem ga malo bolj in ni navdušen. "Eeehm, excuse me, I think this is my seat...". V odgovor nekaj zamomlja, se obrne in mi da filing da bo zaspal nazaj. Tik preden ga še enkrat butnem spusti Chewbacca zvok, ki spominja na "Sorry", pobere svoje stvari in spoka neznano kam. Zici so trdi in neudobni, placa za noge še zame ni dovolj, čeprav imam res kratke. Pomaham Vesni, potem se odpeljemo. Nekako se namestim v ležeči položaj, ampak imam filing, da mi bo tako zaspala roka, zato se še malo obrnem. V križ me žuli pas, zato ga pokrijem z novo jakno in iz ruzaka potegnem dekco. Na poti se neštetokrat ustavimo, jaz se zbujam na dvajset minut. Na eni točki neka gadna šestdesetletna avstrijka skoraj podre vrata od veceja, nekdo mi posveti z lučko v fris. 

Na Dunaj pridemo pol ure prekmalu. Na prvi pogled zgleda, da smo sredi pičke materine, zato malo hiperventiliram. Nekje zadaj v glavi slišim Vesno, ki mi pravi "Noro bo, umir se!", zato poiščem informacije. Ginger brada mi prijazno in s sumljivim nasmeškom za ob sedmih zjutraj razloži na kateri vlak moram it, na subway shemi mi označi par zadev in proda karto za dva evra dvajset. V prvo najdem ta prav vlak, ne zgrešim postaje za prestop, brez da koga vprašam najdem tudi ta drug vlak in uspešno pridem do Stadioncentra. Naslednji avtobus gre čez dve uri in pol. Vržem se v kafič in naročim kapučino s slabo spenjenim mlekom, mati me na facebooku zaslišujejo če sem preživela prvi del poti. 

21.15

"No kva uva napisala?" Zmatrana sva tok, da komi živiva, ampak dneva še ni konc. Usedeva se na balkon, ki je sicer rezerviran za kadilce in odpreva flašo vina. Poslušava Bocellija in nadaljujeva proti bolj hardcore arijam. Odpreva Milka kolačke, ampak jih jem samo jaz, ker nekdo pazi na linijo, čeprav bo imel po enem letu Češke ziher pivski trebušček. Mene napenja. Po hitrem postopku zmanjka vina, on ima še pir, jaz sem pa prisiljena, da se začnem treznit. Še dobro, ker se me sploh še ni vse prijelo. Notri par francozov pije vodko, ki je nočejo šerat z nama. Crkne mi telefon, zato iz opere prešaltava na "Prjatlco". Preseneča me količina spitega piva in poslušane govedine danes. Pokrita sva z dekco, ki sem jo imela na busu, ker ledrce ne pomagajo več in naju zebe. Tudi on se prepusti toku in zagrabi Milka kolaček. Sprašujem se kam so šle zadnje tri ure. Počasi se bom mogla spravit pod tuš in v ogabno trdo posteljo s čudnim povštrom. Nasleden komad na plejlisti mi ni znan. Jutri zjutraj pričakujem jajca na oko. Zdaj moram ta vpis objavit in it, ker sem vedno bolj pijana. Začne se Severina.

Fuzbal

Virtualno tepem Vesno, ker ne zna reševat problemov. Jaz tudi ne, ampak se vseen delam, da imam malo pojma in se igram terapevta. Na okenski polici imam že devet ur prazen kozarec od soka, ki ga vedno pozabim nest nazaj v kuhinjo. Ravnokar sem jedla načose, ker je prepozno za tople sendviče. Več kot očitno sem popolnoma obupala z dieto "voda za večerjo". Preko Facebook chata spremljam fuzbal tekmo, ki me sicer ne zanima preveč, ampak je vseeno bolj zanimivo kot samo refrešanje feeda. Nisem še spakirala, ampak imam pa musko na telefonu (ta projekt je tud traju več ur, ampak zdaj sem zadovoljna). Zmrazil me je, ampak sem prelena, da bi si oblekla pulover, ki je sicer zelo blizu, ampak bi se mogla mal stegnt. 

Komaj čakam jutri, ker vidim Lobi po stotih letih. Potem si grem domov spucat lak iz nohtov in vržt par štunfov in majic v kovček. Baje moram vzet kopalke. Glede na to kakšen kaos je moj lajf mi gre presenetljivo na živce če nimam planov za tripe narejenih v nulo. Očitno bo ta trip malo bolj spontan in bom naenkrat jokala od sreče in od strahu, medtem ko se bom z vsemi štirimi oklepala ruzaka z dokumenti.

Update: Zdaj tudi gledam fuzbal. Oziroma poslušam isti plejlist kot že dva mesca vsak dan, na enem zavihku imam pa odprt live stream, ki je na mute. Zraven pišem blog. Ampak vseen šteje, ane? Saj sem že parkrat gledala ta konkreten šport. Ne morem rečt da mi je kaj bolj zanimiv od ostalih športov, niti mejn. Vse mi je ista brezvezarija. A me kdo zastop na tem področju? Dvomim. Slovenski deci so večinoma vsi mahnjeni na fuzbal (in pir), če ne pa vsaj na smučanje ali košarko. Če v množici rečeš "Prevc", se zna zgodit da bo komu začelo prihajat po ritmu 'kdor ne skače ni slovenc'. In če na Facebook ne objaviš vsaj en selfie na leto iz Planice ali Stožic, si v bistvu sramota celemu narodu. Point je v tem, da jaz še vedno ne razumem sistema in pravil ničesar, kar v živo prenašajo na tvslo2. Sklepam, da si za tak greh zaslužim najmanj javno kamenjanje na prešercu. Še dobro, da je vsaj Olimpijskih iger že konec.

Nisem hotla pisat o fuzbalu, kr zgodil se je. Še ena krasna metafora za moj lajf.

Če še ni blo jasno, da letos vse zveze razpadajo, je zdaj konec še Brangeline. Sam to me v bistvu zanima glih tok kot fuzbal.

Life tip: ne mojih snapchatov odpirat v javnosti, ker je velika verjetnost, da pojem.

Ravnokar sem se spomnla, da se danes še nisem stuširala. Grem imet monolog/ karaoke/ meditacijo pod ogabno vročo vodo. Sori če si fuzbal fan. Pa sori ker je kratek (that's what he said).

Avto, trola, moped

Sem na štirinajstki. Peljem se h Samotu, čeprav sva bila še deset minut nazaj skupi v meku. On gre z mopedom. Greva iskat še eno čelado, da se greva potem furat po Ljubljani. Ne morva h Vesni, ker ma vso žlahto tam. Obvoz je, ampak ga ne razumem. Ena tetka je že trikrat vprašala če je to ČIST ZARES ŠTIRINAJSTKA, čeprav smo se peljali šele dve postaji. Avto imam v Zalogu. Rada si zakompliciram lajf, tudi na področju prevoznih sredstev. Dolgo že nisem bila v rožni. Tukaj vse smrdi po študiju. 

"A boš kej probala vozt? Al pa rajš ne, tle je preveč dragih avtov okol"

Sem misnla da sem za Vespo nesposobna, kva šele za to kanto k je treba šaltat. Z nogo! Jaz bom kar pri avtu ostala (sam da zberem pogum da grem na avtocesto z njim).

Motorist Samo (tud inštruktor vožnje in taksi do avtobusne)

Zdaj sem spet na enajstki, grem gledat če je avto še tam kjer sem ga pustila. Strmim v zadnji del avtobusa, kar me živcira, ker ne vem kje se peljemo. Fantič na moji desni ima trenirko potegnjeno do jošk. Grize si nohte, povoha prste in povrta po nosu. Potem še nekajkrat ponovi cikel. "Ja do kerga Hoferja s pa mislu?" se za mano nekdo z žametnim glasom dere v telefon. Nekdo je kihnil. Na zdravje! Tudi gospodična, ki mi sedi nasproti si vneto grize nohte. Fantič je zaključil s krebsovimi cikli, zdaj je dal noge na zic in se zleknil na šipo. Gospodična je vidno živčna, trza ji noga. Mogoče zato ker je menda zamudila rok za oddajo makete. Zunaj tuli rešilec. Vse bo v redu, saj smo blizu kliničnega. Tisti za mano je šel že dol in najbrž išče taprav Hofer, zato se lahko presedem in končno gledam v pravo smer. Kljub temu ne vem točno kje se peljemo. Zunaj je veliko tekačev, ampak noben ne zna lepo laufat, tako da še mene pete bolijo ko jih gledam. Mislim da sem dobila službo in mislim da bo super. Vseeno grem lahko v petek na počitnice. Hannah Montana bi rekla "best of both worlds". Zdaj smo spet pri enem Hoferju. Se bojim, da je šel Mr. Telephone tri postaje prekmalu dol. Mene ni strah da bi zajebala, ker grem dol pri Sparu. Zobarja sem zaradi planiranega izleta prestavila iz tega na naslednji petek. Mislim da bo kmalu moj Spar, ampak nisem ziher, ker je tema. Začelo je deževat, ampak zdaj me ne moti ker sem že skoraj pri avtu. Sem vedla, da ne bom rabila dežnika. Fantič se je pravočasno zbudil in šel dol takrat kot jaz. V avtu sem si dala na glas musko in pela. Med insrumentalnimi deli komadov sem se pizdila na nemca, ki je vozil šestdeset. Zdaj kupujem karto za na Češko in obupujem nad pomanjkanjem ustreznih avobusnih povezav do Dunaja. Update: Po parih urah odkrivanja globin interneta in google searcha sem ponosna lastnica kart, ki me bodo menda nekak spravle na počitnice. Se sicer grozno bojim, da se bom nekje na poti izgubila, da me bodo ugrabli in prodali in da bom pristala nekje v Rusiji, ne nujno živa ali pri zavesti. 

"Tvoja jetra pa ledvice bojo 2 uri prej na Dunaju k ti, hahaha" Ja. Funny pizda. Itak mam pa ledvične kamne, tko da je bolj slaba roba. Taka za Lidl, ne glih za Spar.

You’re gonna get hungry, you’re gonna get tired

You’re gonna lose hope, be wishing on stars

You’re gonna get lost, you’re gonna get scared

You’re gonna wanna give up, your hands in the air

You gotta stay with it

Like a rolling stone, you’re TRAVELING ALONE.

One in a 100

Ta vpis je mal poseben. Pa ne zarad vsebine, ki najbrž ne bo nič posebnega (ker kdaj se pa men kej posebnega zgodi), ampak ker sem po skoraj šestih letih on and off relationshipa z blogom končno prilezla do prelomnice stotega vpisa. Zdaj mu bom počas začela težit da me ožen, drugač bova šla pa narazen. V stotih objavah sem iz zmedene petnajstletnice, ki ni mela pojma o čem naj piše in kaj naj počne s svojim lajfom, prilezla do zmedene dvajsetletnice, ki nima pojma o čem naj piše in kaj naj počne s svojim lajfom. Na poti se mi je malo povečal besedni zaklad, kar mi nič ne pomaga, ker ga ne uporabljam, ratala sem zrelejša in odgovornejša (haha, tukej se moram ustavt, ker sem sama sebe nasmejala), čez sem dala veliko lepih in tudi nekaj manj lepih trenutkov in se na splošno precej spremenila. Kljub temu sem obdržala svojo hipster "no filter" personality, sarkastičen in črno obarvan smisel za humor, gobčnost in preobčutljivost. Upam, da se beremo tudi čez novih dvesto objav, ko bom mogoče dejansko bolj odrasla.

Dojenček (še zmeri nosim te allstarke)

Anex sem častila kavo. V bistvu limonado sam reče se kavo. Je spet pozabila tošl doma, ampak ni panike, ker sem že navajena da zmeri jaz častim. Sva govorili o smotanih pet-do-sedemindvajsetletnikih, o bivših in bodočih pobih in o kartah za vlak. Potem sem jo peljala na postajo in zdej se verjetno spet ne bova vidli čist predolg.

Queen Bae

Zdaj grem narest pico, potem pa pride Samo (in baje prinese sladoled, čeprav ne vem kako, ker pride z mopedom in se bo fural kakšni dve uri sam do mene, tako da bo ta obljubljeni sladoled najbrž v tekočem agregatnem stanju). Če bo priden mu bom dala en kos pice, več pa ne, ker vedno vse požre.

Kolca se mi, ziher name mislš! (Aww, optimistična)

Samo mi je pojedel pol pice in en kos in pol cheesecake-a (pa sem mu dala največji kos!). Potem sva gledala Lego movie, med katerim so bili njegovi izpadi smeha najbolj zabavni od vsega. Potem mi je hotu popravit imidž bloga, ampak je neki zajebal in zdaj zgleda drugače kot prej, ampak ne vem KAJ je drugač in me živcira. Pa ni prinesel sladoleda!

Zdaj si grem zamenjat posteljnino, ker me je včeraj nekdo spomnil kok je fajn spat v sveži postli. Potem bom pa najbrž spet čepela v pisarni in odlašala z objavo, za vsak slučaj če "se še kaj spomnem". Nikol se ne.

Jutri imam cel kup možnosti za popoldanske aktivnosti, ampak sem čist nezorganizirana in še vedno sploh ne vem kako bom šla do Zaloga, kaj šele kam dlje. A si že lahko kupim subvencionirano karto? Ne da se mi poguglat.

Veš, da ti je nekdo preveč všeč, ko med masturbiranjem pomisliš nanjga, namesto na Leonarda Dicapria. Fuck.

Še vedno imam potolčen in razbit kolen od srede. Samo sploh ni vedel kok sem se zložila po tleh, ker sta očitno z Vesno takrat "iskala telefon". Kdo se mi je pa pol tok v fris smeju? It's all so blurry. Nikol več ne pijem (haha).

Vse najboljše, Dunja! Da ti v lajfu nikol ne bi zmanjkal "čokolade" in gin tonika.

Naslov je daljši kot vsebina

Celibat je poleg tega, da ti pomaga razčistit stvari v glavi, dober tud kot neke vrste stranski social experiment. Tipi se večinoma kar ekspresno razbežijo, ko jim ga omeniš. Kar je pa spet dobro samo po sebi.

Ni mi všeč, da ne morem narest fiksnega plana, da grem na Češko (in kupit karte), ker imam v torek neke vrste razgovor/sestanek za šiht in če me bodo po kakšnem čudežu vzeli medse ne vem kdaj bom mogla dejansko začet delat. Jaz bi šiht, ampak pol bi pa prec še dopust. A ne gre to ponavad tko?

Včeraj smo šli na družinski izlet brez fotra, ker se po svoje zabava v moški družbi s hektolitri pira, ki ga ne pije. Pa dobila sem novo jakno pa po enem letu sem našla bulerje (Kdo izgubi čevlje? In to ne navadne, mejhne čevlje, ampak madrfaking bulerje. To res sam men uspe). Danes sem spekla cheesecake, ampak biskvit razpada.

Tamal je zvezda te fotke, jaz sem pa trebuh vn vrgla in ubijala s pogledom

Moja misija v lajfu je, da enkrat rešim celo Guardianovo križanko brez cheatanja.

Včeraj zvečer smo mislil met movie night, ampak je tamal spizdil v sobo še preden sem si jaz nachose pogrela, mati so pa enkrat v sredini zaspali (ker je bil res beden filem). Zato sem si okrog enajstih naštimala še Clueless, nagnala mačko dol iz svojih nog, se udobno namestila in odprla blue lagoon, ki me je tko potrpežljivo čakal v hladilniku. Zjutraj sem imela budilko ob pol devetih, ampak sem potegnila do pol dvanajstih. Zdaj se res že fejst bojim oktobra, ko bom mogla naročit nov bioritem na e-bayu.

Glede na to, da imam ta vpis odprt že od štirih popoldne, zdaj je pa že skoraj jutri, bom počas končala. Sori, ker ni nič novga. Aja, nekdo mi je rekel, da sem boginja, ampak ne smem dat skrinšota noter, ker se pol spet ne bo hotu z mano pogovarjat. Čao, folk.

iPhone je v garanciji, moj lajf pa ne

Znorela bom. Neki bom zabrisala po tleh in pol se bom kujala, ker ne bom hotla pospravit za sabo. In potem se bom zdrla na nekoga in se bo nekdo zdrl nazaj in to sam zato, ker sem nesposobna in ne znam uporabljat ajfona. Po približno 5-10 poskusih updejtanja se je namreč odločil, da ma problem sam s sabo in ga je treba restorat. In potem se ni hotu restorat. Ta telefon je hujš k bipolarna, histerična bejba s pmsjem in moje nerazumevanje tehnologije in pomanjkanje potrpežljivosti prov nič ne pripomoreta k popravljanju razpadajoče simbioze. Ugh!

Zdaj je restoran. Je tudi updejtan (ale-fucking-luja) in mimogrede, zakaj emojiji zgledajo kot da jih je nekdo polishal zadnje pol leta? Also, kje izklopim tiste čudne funkcije v messagih, ki jih noben ne bo nikol v lajfu uporabljal? Also, zakaj so notification bannerji tok grdi? Zdaj čakam, da se bodo android/windowsfon/other weird shit fani začel oglašat, da "Kaj pa taka jajca kupujem". Sam čeprov sem razočarana nad njim, mu bom forever zvesta (ker sej smo že ugotovil, da prepogosto odpuščam in dajem nove šanse ljudem in napravam, da še parkrat zajebejo situacijo). Še vseen rajš nesem ajfona na servis k androida!

"Eeej, jaz sem našla eno verižico v torbici."
"Ja, moja je! Noben mi je ni hotu odfeclat, pol sem jo pa zgubla."
"No mogoče, če mal bolš pogledam bom našla še od Vesne telefon."

Torbice od bejb so lahko precej podobne tisti od Mary Poppins. Če je bejba pijana pa tudi Bermudskemu trikotniku. V glavnem, zdej mormo spet ven v kratkem, da si izmenjamo izgubljene stvari in jih potem spet izgubimo in pademo v vicious circle. Komi čakam. 

Nobody baby but you and me.

If the stars don't shine, if the moon won't rise if I never see the setting sun again you won't hear me cry, this I testify, please believe me boy you know I wouldn't lie.

Štiri dni nazaj sem dobila apetit slona (ampak samo za cuker, kruh in karkoli z majonezo), 

tri dni nazaj so me prov nesramno začele bolet joške,

dva dni nazaj, enkrat v fazi pijanosti in pred lezbičnimi nagnenji, mi je bilo začel bit žal da sem v celibatu,

včeraj sem ratala tečna k drek,

danes so se nepovabljeno oglasil krči.

A mi kdo posod penis za par dni? Jajca baje že mam (updejtana in restorana). Grem se zadrogirat s protibolečinskimi tableti in kofeinom.

Res se mi smilte vsi, ki dobivate snapchate mene, ko pojem. A bom nehala? Ne.

Mati morm počakat, da pridejo nazaj in lahko končno jeva kosilo. "Jaz grem še v Litijo pa bova pol jedle kosil k pridem nazaj, ok?" "Ja, ok, sej jaz nisem še lačna." LIES, LIES, LIES!

Bom mela Nalgesine za predjed. Baj d vej, kdo si je zmislu musako? Kdo je reku 'hm, dejmo namest božanskih testenin rajš brezvezn krompir not porint'? Pa še ni majoneze noter. Bom šla kr po lonc Nutelle.

Poslušam Beach Boyse in se delam, da ne slišim mati, ki mi grozijo, da bova čez dve uri spucali bajto. Samo je reku, da mi bo naredu spletno stran, da ne bom forever vezana na blogger. Prijazen fant, sam jaz ne bom znala uporabljat svoje spletne strani (haha ha ha). Surfin' USA! Grem kr v Kalifornijo k tle ščije. Call me maybe.