Ful narave in mal piva

V nedeljo sem šla spet z Ramono na Bogenšperk. Tokrat nisva šli s prdcem od skuterja, ampak je blo vseen fino. Pozabli sva deko, zato sva sedeli na travi, ki so jo verjetno poscali psi. Pili sva pivo, ampak Ramoni ni bil preveč všeč, zato ga je nakoncu malo vrgla stran. Šli sva lulat za isti drevo, kot lani avgusta. Šli sva tudi deset metrov po gozdu, potem sva se pa obrnili. 

Ta teden se je začel s predolgimi vajami. Ker je bil cel dan sonce se mi po štiriurnem čepenju v vajalnici in poslušanju nekih razvlečenih klobas, ki jih ne razumem, še ni dal it domov. Sploh pa sem prepričana, da bi se doma samo ulegla v postlo in zaspala. Zato sem se z Davitom (Davit se ful čudn sklanja) zadn moment (in ful na hitr) zmenla, da greva na sladolet. Ta se je sicer potem spremenil v pir, ki se je zavleku v tri ure, tako da sva bila nakoncu že lačna in sva šla še jest. Zato sem zamudila vlak in sva šla potem še na en pir, ker sva mogla čakat naslednjega. Men je ful čudn, kako me lahko nekateri tok dolg prenašajo, sploh ker grem ponavadi še sama sebi na živce.

V torek sem šla na faks samo zaradi predstavitev, kjer je nujna prisotnost (razen če imaš ful kul sošolko, ki te podpiše kot bi se podpisal šestletnik. Ampak jaz sem eno izmed kul sošolk že izkoristila pri genetiki). Potem smo šli s sošolci na Rožnik, ker moramo do konca drugega letnika opravit osemnajst ur športa (in valda nakonc druzga letnika še noben nima tega narejenga). Gor smo bli v petnajstih minutah, dol pa v desetih, ampak ker smo še nekaj časa sedel pri cerkvici, to pač šteje kot ena ura. Shoutout Niku, ki je bil že nazadnje prikrajšan za omenitev v blogu, Pia si pa shoutouta ne zasluži, ker včeraj ni šla z nami.

Danes smo imeli gozdni teren, kar pomeni, da smo mogli bit navsezgodaj (ob pol devetih) že v Podutiku. Na poti sem pobrala najprej kavo, potem pa še tistega bebca, ki ponavadi na terenske vaje ne pride. Ziher je ziher. S Hildo sva se najprej zagrebli za sejalnik. Kljub natančnemu poslušanju navodil nama je (valda) ratalo vse skupaj strest ven preden je bil čas za to. Vseeno nama je nakoncu uspelo nabrat eno tono edafske golazni in jo spravit v nek star etanol, ki je že rjavo obarvan zaradi vseh ogabnih žužkov, ki so se v njem kopali. Hilda je nabrala tudi nekaj Collembol, da njene ribe ne bojo lačne. Jaz sem izkopala eno kilo zemlje za s sabo.

 

Današnje vaje naj bi bile zanimive, ampak ne bi vedla, ker sem počela vse ostalo, samo poslušala ne. Do vaj sem spila že dve kavi, ampak še vedno eno premalo. Potem sem šla spat v avto. Potem sem šla že drugič v dveh dneh (in zadnjič verjetno ever) na Rožnik in s tem najverjetneje zaključila športno. Zdej mam pa sam še dvanajst izpitov za odpisat pa mam narejen drugi letnik.

Če sem prav zračunala (nisem ziher, ker ne znam zračunat niti 5-2,5) je samo še dober teden pa pride Štefan. Vesela k radio. Tistih dvanajst izpitov, ki pridejo že mal pred njim, bomo za namen lepega zaključka tega zapisa ignorirali.

Žužki, palčki in kelnarjenje

Petek, 12.5.

Budilka mi zvoni ob šestih. V istem momentu sem neskončno hvaležna, da prejšnji dan nisem šla na Škisovo tržnico. Hvala sumljivemu vremenu in lenobi. Vržem ruzak s sendviči, žlico, edinim delujočim pisalom v moji lasti, polovico garderobe in zastarelo skripto na sovoznikov sedež in se odpeljem proti Ljubljani. Ustavim se pri Vesni, ker mi je pripravljena posodit pinceto za hroščke in ob sedmih zjutraj nehote zbudim pol hiše. Za nagrado za to nesramnost mi skuha kavo in potem da še eno za na pot. V Ljubljano kljub jutranjim zastojem pridem samo minuto ali dve prepozno in bus me še čaka. Seveda eden iz naše originalne zasedbe turbobrucov na obveznem terenu manjka. Kot fun factor prilagam pogovor z njim v četrtek popoldne:

Ja maš, stari moj.

Odpeljemo se proti Cerknici, jaz srkam mlačno kavo. Zraven mene Hilda spi. Ko pridemo do jezera izgleda, da bo dež, ampak mi se vseeno opremimo z mrežicami, lončki in nočnimi posodami za sortiranje žužkov in gremo do kolen v razmočeno šavje. S Hildo nabereva polno kanglo polžev, nekaj tisoč hroščev in eno ribo. Ona reče fuck this shit, sezuje škornje in gre kar bosa do sredine jezera. LOYO. Potem se vržemo na pločnik, iz ruzakov vzamemo sendviče in piškote in pazimo, da med določanjem golazni ne drobimo v kahle. Vmes dvakrat proba dež padat, ampak mu ne rata najbol, namesto tega me nakoncu opeče sonce po vratu in ramenih.

Mal je treba fotkat tud za na Instagram, če so nas že strpal od knjig

Smisel življenja je ležanje na pločniku in iskat Copepoda

Dan se še dobr ni začel, mi smo bili pa že ful produktivni. Potem se premaknemo proti planinski jami in kot proper palčki zakorakamo v VIP jamo, kamor greš lahko samo če si ful organiziran kitajski turist, ali pa biolog. Gledamo neko mikroskopsko golazen pa svetlikajočese bakterije na stenah.

Most čez vodo, v katerem je voda, čez katero je most

Tukaj nisem bla več tok zaspana kot zgledam

"A ni dobr k zgleda k skala, v bistvu je pa samo drek prekrit z bakterijami?"

Najdemo človeško ribico v škatli in potem še dve v naravnem okolju. Jaz se močno butnem v koleno, ko plezam na steno po bližnjici in si obenem poskušam čim manj umazat roke z ilovico, ker vem da me čaka še dolga pot nazaj brez vode.

Palčki

Na poti nazaj se pogovarjamo o otrocih. "Me s punco včasih gledava kako nosečnico pa si mislva: Lej kok lepa punca, zakaj more bit noseča! Kdo ji je to naredu?"

Sobota, 13.5.

Čez dva dneva imam izpit, jaz pa si začnem šele v soboto popravljat zapiske. V življenju je treba kdaj tvegat.

Nedelja, 14.5.

Brez motivacije in prepričana, da ni dost sranja na svetu, da bi mi ponedeljkov izpit uspel, se probam učit, ampak ne naredim nič konkretnega. Ob štirih se spokam na šiht, kjer sem spet pol ure prekmalu, zato čepim v avtu, in pošiljam snape ubogim top 5. Potem v dveh urah skuham tri kave (še vedno ne znam estetsko zlit mleka v kofe, zato se osramočeno izogibam eye contacta s strankami, ki so navajene na prelepe high society kave za tri evre), prodam štirinajst piv (še vedno nimamo laškega, ampak to očke ne moti) in spečem petdeset mini pic. Za izpit se mi seveda ne uspe učit. Po koncu s sodelovkami jemo ostanke torte, si naštimamo musko naglas in ob seksi dance muvih vse trikrat počistimo, ker se prve dvakrat še vedno lepijo tla. Pa sploh ni noben bruhal!

Ponedeljek, 15.5.

Spet se zbudim ob šestih in štartam dovolj kmalu, da se izognem gužvi in na poti vzamem še kavo za s sabo. Zdaj imam že dve štampiljki na kartončku. Izpit odpišem brez večjih pretresov (mogoče bi bila neka druga beseda s korenom "pišem" bolj primerna, ampak se raj ne bomo samoinkriminiral - a je to beseda?). Potem se usedem v avto, ki sem ga tokrat parkirala v senčki (seveda v rikverc), kjer me že čaka dekca. V štunfih, gatah in spodnji majci se zavijem v deko, zatlačim neudobne zapenjalce za pas v sedež in si privoščim dvourni catnap. Podaljšane štiriurne vaje brez pavze tako veliko lažje pretrpim.

Torek, 16.5.

Ura je že pol enih. To se rado zgodi, če se valjaš v postli do desetih. Zdaj bom šla dopolnit seznam nevretenčarjev iz terena in dokončat popis vretenčarjev iz okolice doma, Štefan gre pa na Portugalsko. Enkrat ugibajte kdo se ma bolj fajn in kdo je komu fovš.

Ramona in Sigmund

Danes je poseben dan. Dan, na katerega smo pred tremi leti pisali maturitetni esej in dan, na katerega praznuje določena, meni zelo ljuba oseba. V tem blogu jo najdete tudi pod psevdonimoma Janja in Ramona, ker se ne morem odločit kaj ji najbolj paše (in ker doslednost ni moja močna točka).

Ramona je posebna oseba, ki tako kot jaz ne mara preveč ljudi. Meni se je v prvem letniku nekako uspelo prebit skozi njene antivirusne sisteme in požarni zid resting bitchfejsa (in hvala bogu za to), čeprav me na slabe dni še danes ne mara. Kljub temu, da sva si v določenih pogledih totalno različni- ena je blond in druga rjava (in v krakih nekajmesečnih obdobjih blaznosti tudi obratno), ena živi od hrenovk, druga jih ne prenese- naju povezuje skupno sovraštvo do ljudi, bivših delodajalcev, izobraževalnih ustanov in slovenskega javnega prometa. 

Po naključju si rojstni dan deli s Freudom, ki je na dan baje skadil škatlo cigar, tudi potem, ko mu je rak razžrl pol čeljusti in so mu jih med eno izmed tridesetih operacij odstranili. Ker LOYO. Mislil je tudi, da je kokain fairy dust in rad je gledal kako jegulje seksajo. Meni je car, ampak tudi malo pussy, ker se je ubil z morfijem (pa še pri tem mu je mogu dohtar pomagat).

Torej, Ramona. Želim ti mnogo sreče in zdravja, čimveč znosnih dni na šihtu in čimveč kav z mano (ki so zadnje čase definitivno preredke). Da bi se te vsi ananasi tega sveta na veliko izogibali, enako velja za zoprne otroke, sosede in nevzgojene pse. Da ti v življenju nikoli ne bi zmanjkalo kalamarov in kruha za rezat kadar si pjana. I am really happy that your momma squeezed you out of her vajayjay.

Iz Bratislave v maj

Četrtek, 28.4.

Pol enih zjutraj. Moj foter, ki običajno hodi spat pred deseto pravi, da je to čas ko sem jaz najbolj budna, ampak to sploh ni res. Samo električna zobna ščetka in voda v kotličku sta nekaj decibelov glasnejši v temi. Kljub mojemu alteregu koale, sem trenutno precej zbujena. Mogoče zato, ker sem v dveh urah čakanja spila pol litra kokakole, s tem pa mogoče celo zaužila dovolj kofeina, ki ga moj zjeban metabolizem običajno ignorira. Mogoče zato, ker sem excited, mogoče pa celo samo zato, ker nisem v najudobnejšem spalnem položaju.

V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.

V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine. 

Torek, 2.5.

Doma sem. S Štefanom sva se mela noro, ampak te trditve nemorem potrdit z nobenim ful veselim selfijem, ker bo pol spet tečen. Trp. Kaj sem ugotovila v zadnjih petih dneh:

- Javni prevoz v Bratislavi je še bolj mim, kot v Ljubljani. Niti google maps ne vejo za kaj se gre, ime ene postaje je ime tudi vsaj štirih drugih postaj v radiju 500m, pol pa vohi na katero moraš it čakat. Piše, da štiriinšestdesetka pride čez tri minute, ampak najbrž ne na tisti postaji, kjer čakaš.
- Kofola ima okus po regretu. Če bi imel maček po petku v parku zvezda in komiranju v Cirkusu okus, bi bil to okus po Kofoli. Je basically jeger-kola brez alkohola. Torej worst of both worlds.

- Štefan ne kuha tok slabo, kot sem mislila. Sploh sendviči z leftover piščancem so njegova specialiteta.

- Poceni palačinke so najboljše palačinke. Also- 33 centov za turško kavo in 43 centov za neskafe je skor zastonj. 

- Vsak naslednji fifty shades film je slabši

- Dojenčki lemurčki so najbolj luškana stvar na tem planetu, človeški mladiči so se mi pa zamerli, ker so mi stopal po novih čevljih
- Moj najljubši dinozaver je T-Rex, ker sem mainstream (ampak majo take kjut male rokice, da mi ne morjo bit ne najljubši), njegov pa Stegozaver
- Honeymoon cystitis je baje resnična stvar in z veseljem njeno resničnost zamenjam za vijoličnega samoroga.
- Prvi maj je za ljubezen (modrost babice iz avtobusa)
- Senec zgleda skor tko kot Bora Bora, če zamižiš na eno oko, daš dol špegle in uporabiš ta prav Instagram filter.

    

Senec

 

Grad Devin

 

Palačinke za pol evra

Fino je blo. Zdaj pa komaj čakam junij (če bom preživela stampedo obveznosti, ki se začne jutri). 

Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.

Beauties at the movies

Če ponavljaš prvi letnik zaradi enega predmeta in zabušavaš celo 2015/2016 študijsko leto, je velika verjenost, da se bo tvoj zaostal organizem navadu na to in ga tud v 2016/2017 študijskem letu ne boš mogu navadit na prejšnji sistem. Rabim neko verzijo nikotinskih obližev za lažje odvajanje od ležanja na kavču. Mislim, da ni treba poudarjat, da mi ponedeljkov kolokvij ni šel najboljš (za torkov izpit se začnem učit pa čez petnajst minut, ko napišem ta nebodigatreba blog).

(Bivše) sošolke so se celo večnost menile, da grejo v kino gledat Beauty and the beast. Ker jaz ne bi bila jaz, če se ne bi uštulila zraven, se je to seveda zgodilo. Vesna ni mogla zraven, ampak to smo globoko v sebi verjetno vedele že prej. Kljub temu smo včeraj rekle danes ali nikoli.

Jaz sem si še dodatno vzela frej popoldne in šla predčasno v Ljubljano, odločena, da si kupim nove čevlje, ki jih tko srednje nujno rabim. Pa itak si nikol nič ne kupim (razen tone nepotrebnih dišečih Lush pizdarij, ki mi potem dajo izgovor, da si spet vzamem frej dan za razvajanje). Misnla sem, da bom mela ful preveč časa, ampak sem nakoncu naredila dva ali tri kroge po Cityparku in našla točno nič sprejemljivih čevljev. Nakoncu sem se (pod pritiskom, ker sem imela samo še dvajset minut časa) odločila za tiste z najmanjšim deležem blaga, kristalčkov in metalnih barv. Vseeno so malo podobni tistim bleščečim tattoo nalepkam, ki so bile popularne v devetdesetih. Naj folk ve, da sem fabulous, ampak vseen ne basic bitch (čeprov sem si kupla tud choker haha ha ha, can I get any more basicer?).

Ob 18.09 (točno minuto pred zmenjeno uro) sem pred Kolosejem profesionalno parkirala v rikverc. Zdej sam še v rikverc parkiram, ker nočem, da me folk judga po udrtini na desni strani moje Corse. Naj vejo, da znam vozit in še bolj parkirat. Mateja je že čakala pri štengah. Ona je ali ful prezgodnja, ali pa zamuja. Sedem in pol sekund kasneje se je prikazala tudi Lara. Nekaj časa smo še stale pred vhodom, potem smo se pa spomnle, da noben drug ne pride. Kupile smo karte in bubble tea. Jaz sem bila dehidrirana od shopping cardia, zato sem prec spila mangov ledeni čaj, Lara ga je pa pretihotapila v dvorano (čeprav smo precej prepričane, da ne bi kompliciral tudi če ga ne bi zatlačila v torbo). Jaz sem bila edina, ki ni bila preveč fensi za kokice. Če greš v kino morš kupit kokice, tud če pred tem poješ five course meal. Za kokice imamo poseben želodec. Beast je skor tok kosmat kot Štefan z brado. Do konca se nisem zjokala, pri zaključni špici sem pa mogla ven, ker nisem mela robcev s sabo. Jaz si bom enkrat zaštofala te preklete solzne kanale.

Ko je Mateja do konca pogledala creditse in zadnja prišla iz dvorane, smo se ena za drugo odpeljale proti Vesni, ki je delala in se nam ni mogla joinat. Lara nas je peljala po neki čudaški poti mimo Žal, kjer se še v lajfu nisem pelala. Očitno tud ona rada komplicira, al ma pa sam zjebana gps čutila. Pri Vesni smo (kot največje pijanke) ostale do zapiranja pa še mal čez. Domov sem prišla nekaj pred enajsto, čeprav sem bila toooolk (pokažem kolk) bliz, da se odpeljem še en krog in podaljšam avtomobilski karaoke session.

Čez vikend bom namesto pirhov verjetno barvala samo highlighte na slajdih za botaniko. Aja, Samo, tud moj blog ti želi vse najboljše (čeprav dva dni prepozno).

Mejte se tok fajn, kokr sem se mela jaz učeri.

Lucky, unlucky

First things first. Glede na to kok z lajfom nimam sreče, jo mam pa vsaj v nagradnih igrah. Te teden sem dosegla nov combo v krompirju in v četrtek zadela ajfona, v petek pa nevem kaj, ampak tudi nekaj. Zdaj sem se prijavila še v igro za Šrilanko, ker sem požrešna in rada overabjusam svojo srečo, tako da računam da me jeseni ne bo doma, ker bom rajši na plaži srkala koktejle.

Včeraj sem imela busy dan. Ker imam v ponedeljek zelo obsežen in težek izpit, za katerega znam približno tri in pol starih vprašanj, raje zapravljam svoj čas z drugimi stvarmi. Eno uro sem se peljala do Žalca in potem še eno uro nazaj, vse za petminuten poseg z lasersejbrom. Okej, mogoče ni bil lih lasersejber, je blo pa vsaj polovica od tega in to je dost kul zame. Jedla sem krof.

Na poti domov sem samozavestno ugasnila gps in se odločila, da bom po trenutnem navdihu našla pravi izvoz iz avtoceste. Velika NE hvala vsem, ki ste zdaj podvomili v moje sposobnosti orientacije in branja obcestnih tabel, ampak ta podvig mi je dejansko uspel. Na tej točki je krof že popustil, zato sem šla v Čebelico na pico. Bilo je sončno in na ta plac imam res same lepe spomine, zato se nisem niti pritoževala, ko sem na hrano čakala skoraj eno uro. Nasproti mene sta se usedla naključna babica in dedek z velikim, kosmatim psom, ki se je zleknil pod moje noge. Mislim, da sta se babica in dedek na poti do picerije skregala, ker sta trmasto gledala vsak v svojo smer. Ko bom jaz babica, se ne bom kregala z dedkom (je rekla optimistično).

Doma sem kratek čas gledala v dinozavre. Nikoli si nisem mislila, da so dinozavri lahko tako zelo nezanimivi. Kako uničiti sanje nadobudne biologinje: vzameš njeno priljubljeno temo, v tekst vržeš nekaj geografije, prazgodovine in nepoznanih strokovnih besed in voila- biologinja zaspi na kavču s skripto na joškah.

Ko sem se sprijaznila, da se na ta žalosten petek pač ne bom naučila kaj so dimetrodoni, sem si šla zlovdat zadnjo epizodo Bones ever v lajfu. Štefan pravi, da je vsega lepega enkrat konec, meni pa to ni všeč in se raje zavijam v kokon utvar, dokler me ne useka kruta realnost. Seveda sem se že v sredini zjokala.

Ob desetih (tri ure pred predvidenim odhodom na after parti maturanca GimLit) sem si zavrtela še Moano. Tudi tukaj sem bila že vsa solzna po pol ure. Očitno se je moj pms zavlekel v cel mesec. Razočarana sem sama nad sabo, ker še vedno ne znam besedila od soundtrackov. 

Na afterca nisem šla vesela. Zavedala sem se namreč, da bom spala približno šest ur premalo in da se ne bom niti alkoholizirala, da bi mela vsaj dober razlog za to trpečo soboto. Po pričakovanjih so bili glavni igralci že malo opiti. Ker sem res res rabila comfort, sem si naročila dva deci refoška, sej to pa loh, sej nisem več mlada voznica.

Na vseh fotkah zadnje čase imam gube. Kako imam lahko gube in mozolje naenkrat?

RVG: "Pod mizo v dvorani je še en pepsi."

Ana ga je šla iskat in mu ostala zvesta, nesla ga je h men in potem še domov, ker zastojn pepsiju pa ne mormo rečt ne.

Nekje v sredini mi je zabediral. Hotla sem plesat, ampak ni šlo. Zasedla mi je cigareta in Davidu tud, ker komu pa ne bi po polurnem poslušanju mojega jamranja. Ker je GimLit ful zdrava šola noben ne kadi, oziroma so vsi kul otroci do takrat že šli domov, sva pol ure fehtala dva čika, ki ju noben ni imel. Nakoncu sva vprašala še DJ-a in zastrašujočo varkičko.

"A slučajn kadite?"

"Ne... pa tud vidva bi mogla nehat."

Hvala za ta prijazen nasvet, ampak tud midva ne. Ponavad.

Kriza je bila že takšna, da sva nameravala v Hotič po mojo skrivno škatlco za hude primere. Sva že sedela v avtu, pa je potem nekdo našel odrešenika, ki je prijazno daroval najbolj iskano dobrino te noči. Sicer sem mogla potem še nekoga nafehtat za fajr, ampak effort je bil worth it. Sploh ne znam opisat kolk je tist dim sedu. Kot da sem najhujši odvisnik na odvajanju. #dedication

"A boš vin?" (reče človek, ki je zrihtal cigarete Davidu)

"Ne hvala, vozm"

"Aja, a si še mladi voznik?" (David ugotovi, da je bližje 30, kot 20, nasmeh mu zgine iz obraza)

Z Ano banano sva se vrgli v postlo okrog petih. Sva rekli, da nauva dolg (haha ha ha). Objavli sva še fotko na fejsbuk, ampak zjutraj ugotovili, da to ni bila premišljena poteza, ker ji vsekakor manjka filter. Tudi na tisti imam jaz gube.

Aja, pa ugasnil so Club Penguin. Ta teden je bil res preveč emotional.