Četrtek, 28.4.
Pol enih zjutraj. Moj foter, ki običajno hodi spat pred deseto pravi, da je to čas ko sem jaz najbolj budna, ampak to sploh ni res. Samo električna zobna ščetka in voda v kotličku sta nekaj decibelov glasnejši v temi. Kljub mojemu alteregu koale, sem trenutno precej zbujena. Mogoče zato, ker sem v dveh urah čakanja spila pol litra kokakole, s tem pa mogoče celo zaužila dovolj kofeina, ki ga moj zjeban metabolizem običajno ignorira. Mogoče zato, ker sem excited, mogoče pa celo samo zato, ker nisem v najudobnejšem spalnem položaju.
V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.
V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine.
V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.
V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine.
Torek, 2.5.
Doma sem. S Štefanom sva se mela noro, ampak te trditve nemorem potrdit z nobenim ful veselim selfijem, ker bo pol spet tečen. Trp. Kaj sem ugotovila v zadnjih petih dneh:
- Javni prevoz v Bratislavi je še bolj mim, kot v Ljubljani. Niti google maps ne vejo za kaj se gre, ime ene postaje je ime tudi vsaj štirih drugih postaj v radiju 500m, pol pa vohi na katero moraš it čakat. Piše, da štiriinšestdesetka pride čez tri minute, ampak najbrž ne na tisti postaji, kjer čakaš.
- Kofola ima okus po regretu. Če bi imel maček po petku v parku zvezda in komiranju v Cirkusu okus, bi bil to okus po Kofoli. Je basically jeger-kola brez alkohola. Torej worst of both worlds.
- Štefan ne kuha tok slabo, kot sem mislila. Sploh sendviči z leftover piščancem so njegova specialiteta.
- Poceni palačinke so najboljše palačinke. Also- 33 centov za turško kavo in 43 centov za neskafe je skor zastonj.
- Vsak naslednji fifty shades film je slabši
- Dojenčki lemurčki so najbolj luškana stvar na tem planetu, človeški mladiči so se mi pa zamerli, ker so mi stopal po novih čevljih- Moj najljubši dinozaver je T-Rex, ker sem mainstream (ampak majo take kjut male rokice, da mi ne morjo bit ne najljubši), njegov pa Stegozaver
- Honeymoon cystitis je baje resnična stvar in z veseljem njeno resničnost zamenjam za vijoličnega samoroga.
- Prvi maj je za ljubezen (modrost babice iz avtobusa)
- Senec zgleda skor tko kot Bora Bora, če zamižiš na eno oko, daš dol špegle in uporabiš ta prav Instagram filter.
Senec
Grad Devin
Palačinke za pol evra
Fino je blo. Zdaj pa komaj čakam junij (če bom preživela stampedo obveznosti, ki se začne jutri).
Ni komentarjev:
Objavite komentar