Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.