Sedim na vlaku, ki sem ga skoraj zamudila in pijem vodo, čeprav imam tok poln želodec, da bom glih zdej bruhala. Mal zgledam noseča. Fuj, do konca tedna bo samo voda na jedilniku.
Prvi dan faksa se je začel fantastično, s popolnoma nepričakovano dvajsetminutno zamudo vlaka. Nadaljeval se je še bolj super ker je bil ta smotan vlak zafilan do zadnjega in sem mogla navsezgodaj, ob devetih, stat v štiklih v počasipremikajočemse vagonu. Pa še vseeno sem mogla dat dva evra oseminpetdeset kondiju (ker v Kresnicah, surprise, spet ne dela blagajna mi je najprej hotu še več računat. Stari moj, daj ti meni zic pa dam jaz tebi keš!). Ko sem se s polurno zamudo končno primajala do Ljubljane me Samo še ni čakal na postaji, kot je rekel da bo, zato sem šla kupit še letno karto. Ker imam izjemne sposobnosti za zajebat lajf sem se postavila v napačno vrsto in namesto 22 minut čakala 27 minut in pol. Končno, eno uro kasneje, kot sva bila zmenjena, sva se s Samotom našla v neki stranski ulici, ker noben od naju nima osnovnih orientacijskih sposobnosti. Jaz sem bila lačna, zato sva se počla v meka na kavo in mafin. S tem Samotom sem nonstop v meku. Mafin je bil v redu, kapučino je bil pa v bistvu kava z mlekom, ampak nisem zatežila, ker je bila kelnarca še na uvajanju. Kavo sem na hitro zlila vase, Samo me je par minut zasliševal, jaz sem mu par minut pametovala o odnosih, potem sem mogla pa spokat proti faksu. Me ni hotu peljat na mopedu, ker nima prtljažnika za še eno čelado in ker imam predebelo rit in mu povečam porabo.
Po treh urah in pol čepenja v kletni vajalnici sem prilezla nazaj na sonček. Z Vesno sva šli v ta veliko knjigarno po rokovnika, ampak niso imeli takšnega, ki bi ga hotla, zato sem se mogla settlat z next best thing. Ona je hotla tistega z minioni, ampak sem ji preprečila, da bi naredila to napako, tako da se je tudi ona settlala z next best thing- Frozen. Prijatelji so zato, da ti preprečijo nakup grdega rokovnika. Nobena od naju ni bila lačna, ampak sva šli vseeno v mehiško. Jaz si še nisem zrihtala bonov, ker se mi ne da spet dve uri stat v vrsti, zato sem lahko požrla taveliko kosilo. Nažrli sva se za en teden vnaprej in še preden je kelnar odnesel prazne krožnike sva se odločili, da greva še na vafle. Diabetes, prihajava!
Life hack: Po obilnem cheesy kosilu, ki ga končaš z vafli in ječmenovo kavo NIKOLI ne laufat od Ajdovščine do Tivolija.
Optimistično sva v Tivoliju iskali bankomat za keš za plačat parking. Mislim, da imam nek daljni, meglen spomin, da sem to že enkrat počela, seveda neuspešno. Nekdo nama je rekel da morava it nazaj proti centru in ko sva se že skoraj začeli jokat, se je Vesna spomnila, da ima v avtu par evrov za hude čase. V ritmih Queenov sva se odpeljali proti Zalogu, kjer sva pol ure božali mačka, potem me je pa peljala na postajo.
Zdaj sem po dvanajstih urah končno doma. Mogla sem si postrižt nohte, ker sem imela tok dolge, da bi si skor oči iztaknila ko sem si leče ven jemala. Jutri mi (hvala bogu!) odpadejo vaje ob osmih. Grem v postlo, ker sem utrujena od kave, hrane in Ljubljane. Upam, da bo jutri faks kaj lepši (haha ha ha help me).
Ni komentarjev:
Objavite komentar