Smrkam, kašljam, kiham, spim

12.20

Ta comeback vpis tipkam z neverjetno hitrostjo, ker moram čez petindvajset minut od doma. Zakaj sem imela dva tedna pavze? Ne vem. Ampak je sedlo. Moj lajf je spet na starih tračnicah, s tem pa tudi pogostost blog zapisov.

Danes sem hotla zgodaj vstat, končno zrihtat napotnico za šiht (in si podaljšat status, ker omojbog, skeniranje študentske izkaznice je blazno naporno in je bilo potrebno en mesec odlašat s tem neprijetnim opravilom) in napisat nekaj za potešitev vašega ferbca. Plani so se mi podrli, ker mi NEKDO spet ni pustu spat ponoč in ker imam dopoldne druge prioritete. Seveda vse to počnem zdaj, ko imam ubogih petnajst minut časa.

Ob sredah ponavadi ne hodim na faks. Sicer začenjam šele ob enajstih, kar ustreza mojemu bioritmu, ampak se tepe z mojo filozofijo "ne it iz hiše če ni treba". Včeraj sem šla, ker sem imela slučajno prevoz do Ljubljane in ker mi mati in Vesna delata slabo vest, če ne grem. Zaradi fiksnega prevoza sem prišla tja z enourno zamudo, ampak sem hotla bit vseeno pridna. In bi tudi bila, če ne bi ugotovila, da predavanja odpadejo. To bom vzela kot znak od bogov, da ne rabim hodit na faks.

Lojze je dobil zvezdice. Tega sicer ne privoščim nobenmu, ker z njimi pride samo večletno matranje, bolečina in prilagajanje diete svojim zobem. Vseeno sem mejčken vesela, da nisem edina v familiji s sfejlanimi zobmi in da nisem edina, ki je mogla dat čez to mučenje. Ker so najini stalnomenjajočise ortodonti nesposobni, je tračnice dobil samo spodaj. Potem smo se šli nažret v mehiško, kjer je imel to srečo, da se mu je že takoj ena zvezdica snela in smo mogl it nazaj, samo zato, da so lahko rekl da "imajo druge paciente". Afro boy je šel potem rajši na trening, z mati sva šli pa na kavo, po hrano in po (najverjetneje čist napačno) blond barvo za moj fabulous narastek. Jaz sem hotla it še Samota pozdravit, ampak je beden in glih takrat ni bil na šihtu (lenoba).

18.15

Update: Lojzetu je po enem dnevu odpadla tudi žička na aparatu. "Klinc, mene pa nau špikal po gobcu" je reku in si jo odrezu s škarjami. Ortodontka bo ziher presrečna ko bo vidla kaj je naredu, čeprov ji je s tem v bistvu olajšu delo.

Pojedla sem dva hot doga. Zdej mi je mal slabo. Hočem gledat New Girl, ampak nemorem, ker piše, da bo trajal še dva dni in 13 ur, da mi zlovda drugo sezono. Zdaj na neki sketchy strani scrollam po halloween kostumih, ki si jih ne morem privoščit (sploh pa najbrž ne bom šla nič iz hiše te dni). Omg, kok najbolj carski Anne Boleyn costume. To hočem met. Bow, peasants!

Morm it lovdat en film in lizat nagravžen propolis, ker kašljam kot krava (všeč so mi Vesnini izrazi, ker velikokrat vsebujejo živali). Zdaj sem prehlajena že skor en teden in še vedno ni nič boljš (čeprav jem dvoje tablete in jemljem sirup in Strepsilse in tisoč drugih stvari, vmes si kuham pa litre in litre čajev z medom in limono). Pa še kožo imam ogabno. Še dobr, da bodo zdej prazniki in me ne bo noben vidu. Danes se me je še poštar mal ustrašu.

Če me boš iskal sem v postli zavita v kovter kot burrito in srkam čaj. Poklič prej.

Gosti sok s smetano

Nisem spekla sacher torte, ampak so jo mati prinesli iz trgovine, ker mi niso zaupali, da bo do enih spečena in užitna. Pametna poteza. Vseeno sem bila pridna hčerka in spekla čokoladno pito z malinami, čeprav je bila Hoferjeva sladka smetana trikrat preredka in smo jo na koncu jedli iz šalc. Vseeno je bila dobra.

Zvečer smo imele ladies night z Vesno, Dunjo in Matejo. Seveda smo takoj po prvem koktejlu šle jest, potem pa nazaj na teraso, ker je bilo presenetljivo toplo. Vesna je skor oblekla enak pulover kot jaz, ampak ga ni. Hotla si je tud skravžlat lase, pa ji ni uspel. 

Tamal je uletel v pisarno: "Ej, kaj omogočajo nitasti izrastki na koncu virusa?" Jaz bi tud mela tok pametno sestro kot jo ma on. Enciklopedija!

Mateja ni hotla preveč pit, ampak sva ji z Dunjo vseeno naročili nek kao močen koktejl, ker je tretji gratis. Vesni sva naročili gosti sok s smetano, čeprav ne mara smetane v pijači (razen v toplem mleku. Mislim, kaj? Kdo pije topel mlek s smetano? Kdo pije topel mlek brez smetane?!).

"En meter borovničk! Kaj bote pa ve...?" -Dunja

Vesna nam je osvežila spomin na prejšnji obisk Parlamenta, ko je Dunja hotla zeksat sol od tekile. Jaz se ne spomnim tega, ker sem se nekje zunaj opirala na mizo, ampak to se  res sliši kot Dunja.

"S kolkimi si zamutila v Poreču?"
*šteje na prste par minut*

"Sedem!"

"Kok dni si pa bla?"

"Tri..."

"Aha. Sem misnla, da mam js probleme."

"No! Za sedem se SPOMNEM!"

Ob polnoči, pa še nekaj čez, so nas nagnali iz terase. Mateja je šla domov, čeprav živi najbližje, ampak se je nekej zgovarjala da ima danes zjutrej obveznosti in mora ŽE ob pol devetih vstat. Z Vesno in Dunjo smo šle potem čakat na vrsto za garderobo, pol pa plesat. Kmalu se nam je joinal en kripi portugalec z ne preveč dobrimi dance movi (je pa znal celo besedilo od Sorry). Dunja mu je spila koktejl z verjetnim dodatkom mononukleoze. Potem je nekje ukradla še pir. Portugalc je vmes zginu, potem nas je pa spet našel in začel z nekimi direktnimi pripombami in vprašanji, zato sva rekli, da sva lezbijki. To je blo dost, da je šel iskat druge žrtve. Ob dveh smo imele dost, zato smo šle v avto. Dunja je pir pretočila v plastičen kozarc, ker je flaša povratna embalaža. Pila ga je še skor celo pot do doma, potem se je pa odločla da ji ni všeč in ga zlila skozi okno (hvala bogu ga ni pozabla odpret prej).

Poslušale smo Franka Sinatro. "Kva maš to neko sranje iz devetdesetih?" -Dunja

Vesna spet ni točno vedla kje more peljat do Hotiča, čeprav je bila zdej že parkrat v naših prelepih krajih. Zdaj je končno opazila Jezusa na svetleči štangi. Nazaj grede se je menda vseeno zgubila.

"Kaj je ta svetloba?"
"Verjetno gre kak avto nasprot."

"Aja... js sm misnla da je kak party."

Čeprav se mi ni dalo, sem si ob treh zjutraj vseeno umila lase. Potem sem šla spat za devet ur. Budilka mi je začela zvonit ob pol desetih, ampak sem snoozala do dvanjstih. Zdaj pijem mrzlo kavo in pojem (dva izmed mojih najljubših hobijev).

Tell me what did I do wrong to make you stay away so long?

Tri prste tekile

Prvi vlak domov sem zamudila za pet ur. Dehidrirana sem in zebe me, čeprav mi je vroče zaradi hardcore gretja na vlaku. Še vedno imam košček limone od tekile zataknjen za žičko za zobe. Ne vem kakšen je bil končen rezultat proti Samotu, ampak mislim da je približno 4:2 tekile zame (če štejem samo tiste, ki sva jih dejansko plačala in ne tiste, ki mi jo je kelnar zlil direkt v usta). Enkrat vmes sem ponesreči treznila neznanko z odpetimi hlačami, ki je bruhala v koš za smeti. Nekje smo našli štiri bejbe, s katerimi smo plesali do treh, namesto da bi šli v kompanjerosa. Zlomila se mi je šminka. Ni mi bilo slabo, čeprav sem začela s pivom in nadaljevala s tekilami, kar je v bistvu ultimate recept za slabost. Neštetokrat me je folk s komolci butnu v moje že tko razbolele joške. Nekdo se je nonstop pritoževal, da je slaba muska, s čimer se nisem strinjala, ker sem lahko odplesala celo original koreografijo na Hajde da ludujemo in YMCA. Ko so se začeli Modrijani sem si ekspresno premislila, ampak sem vseeno odplesala polko s Samotom.

Zjutraj smo se po mrazu odvlekl do Samotovih kolegov. Nekdo je imel razklano koleno in precej krvavo hlačnico. Mogoče zato ker je naredil špago sredi plesišča. Jaz imam samo modrico (tokrat na levem kolenu), ker sem se žvajznla v steno.

"Ti si maskota za varen seks"

Zbudila sem se ob desetih, pričakovano dehidrirana in zlomljena. Dobila sem kavo in posojen dežnik in šla na vlak. Doma sem spila liter vode in šla počivat za eno urco, zdaj je ura šest. Mogla bi spečt sacher torto, ampak jo bom mogoče rajši jutri (to pomeni, da bom mogla spet vstat ob devetih, če ne mislim imet jutranjega rituala, oziroma ob pol osmih če nisem pripravljena spustit pitja kave pred tevejem).

Slikano s krompirjem od tastarega ajfona

Pozabila sem ključe, zato sem zdajle pol ure čakala v avtu, da so mati prišli domov in me spustili v hišo. Odkar sem blond delam takšne neumnosti. Pa križank ne znam več celih rešit. Oh the horror. S torto danes ne bo nič. Skuhala si bom en liter čaja, se kot burito zavla v kovter in gledala Father Brown. Pa nate bom misnla. Bog z vami.

Highlights of the week

12. Oktober, 14.00
 
Na faks hodim samo zato, da napišem blog, spijem kavo z Vesno in porišem par strani v GimLit blokcu.

Včeraj na vajah za biokemijo smo ponavljali osnovnošolsko snov, kemijsko računanje. Ker so bile vse naloge enake in simpl smo bili konec dve uri prekmalu in jaz sem bila tečna ker sem mogla bit že ob osmih na faksu, zato da sem lahko potem pol dneva zabušavala. Ker so bile prve vaje smo na seznam mogli napisat tudi vpisne številke. Nekdo je namesto vpisne napisal svojo telefonsko. Profesorca je rekla, da če bi bila mlajša, da bi si še kej misnla. Potem se je spomnla da je bila to malo neprofesionalna pripomba in se je še dve uri opravičevala. Za kosilo sem jedla pico, čeprav sem že zdej podobna slonu.


Vesna: "Mene zebe!"
"A nimaš nč druzga za oblečt s sabo?"
"Ne, k mi je vroče!"


Kdo bi zastopu te hormone, če jih še biologi ne?


Pojedla sem mandarino. Jaz imam rada mandarine, ker to pomeni, da se bliža december in da bo vse vedno bolj festive. Ne maram pa tiste bele pizdarije, ki je namotana okol, zato jo vedno dol scufam, da je vse usran in da mam tisto belo potem za nohti še cel dan.

Zvečer sem šla na pir z določeno, meni zelo ljubo osebo. Nisva pili pira, ker je ona bolana, jaz sem bila pa z avtom. Alternativa je bila metin čaj z medom. Vmes je ene trikrat uletela ena sedemletnica z ogabnim, zavozlanim plastičnim podaljškom, ki ji je visel iz čopa in nama prinesla listka za športne stave. Potem je prinesla še neke letake in pametovala, da listka lahko izpolniva tukej al pa doma. Jaz sem jo hotla mahnt, ker me je tolkrat prekinla v razlaganju neke blazno pomembne zadeve. Tista crknjena veverca v njenih laseh ni pripomogla k moji dobri volji. Po dveh urah je moja družba rekla, da bi šla rada spat, ker mora it zjutrej na šiht, čeprav ima zlomljen prst na nogi in je praktično invalid, zraven je pa še tko prijetno prehlajena. 

13. Oktober, 14.30

Spala sem samo do devetih. Mislim da je to že tretji dan zapored, sem kar malo ponosna. Dopoldne bi mogla spucat kopalnico, ampak sem imela rajši plesne vaje in karaoke. Video chat ne dela, zato moram pisat blog. Čez eno uro grem na vlak in na šiht. Potem se grem domov preoblečt in zamenjat telefon (ker sm ziher da me bo karma usekala in mi ga bo nekdo spizdu) in ob desetih nazaj na brucovanje s Samotom in nepoznanim folkom. Jutri ne bom spala samo do devetih.

 

Ta je iz brucovanja dve leti nazaj (mislim, da sva pijačo ukradla)

Šla bi mal dremat, ampak bom potem verjetno zamudila vlak. Mati, kave bi.

Family time

11.00

Vikend je bil zaspan in turoben, tudi na zračnem pritisku se čuti, da gremo s polnim zagonom v jesen. Danes je povrhu vsega še deževno in depresivno. Na 85% polnem vlaku gledam kaplje na oknu, poslušam ljubezenske balade in se trudim, da se ne bi zjokala. Močno sumim, da je glavni krivec pms, ne izključujem pa tudi ostalih dejavnikov. Sicer pa se tkointko skos jokam. Danes moram zdržat vsaj, da pridem nazaj domov, ker bom drugače zjokala leče ven in potem do večera ne bo nič več HD, vključno z mokro cesto po kateri bom mogla peljat od postaje do doma.

She will always be my sunkissed trampoline (sam sunkissed trampoline je vroč in te peče v noge, tko da sam stran).

Po enem tednu faksa še vedno nimam vseh potrebščin za predavanja in vaje. V Ljubljano hodim s torbo, v kateri imam vse možne elektronske naprave (naslednjič moram vzet še Nintendo DS), krtačo za lase, slušalke in ta lep rokovnik (pa še to samo zato ker je lep). Kulije si večinoma sposojam, danes imam poleg vsega tudi haljo, za vsak slučaj, če jo bom rabila za vaje. Spet bom brez kosila, ker imamo vaje med najbolj kosilo appropriate urami.

V Polju stojimo že pet minut. Vaje se mi začnejo čez pol ure in verjetno bom zamudila, ker osemnajstka nikoli ne pride takrat kot bi mogla.

And if I should become a stranger you know that it would make me more than sad. Res si moram naštimat en bolj happy komad in plesat v dežju. Sicer pa me neznanci postrani gledajo že če plešem po soncu. Človek še srečen ne more bit v miru zadnje čase, brezveze. Zdaj moram it čakat bus.

13.27

Še tri minute pavze, ampak ker sem taka profesionalna bloggerka bom v tem času napisala cel odstavek, pa še zelo deep in poln življenjskih nasvetov bo. Kolegica in partner in zoology related crime mi je ponudila koruzne krekerje brez glutena. Lajkam jo. Zraven pijem limonin čaj brez sladkorja (čeprav sem stoposto, da mi avtomat vsuje vsaj eno žlico cukra noter, ampak to je tricky dokazat). Všeč so mi vaje iz zoologije, ker zraven lahko visim na messengerju in ker med mikroskopiranjem poslušamo radio in ker, če mi zmanjka baterije na telefonu lahko izklopim mikroskop in vštekam ajfona. Slabo je samo to, da v kletnih prostorih ne lovi eduroam. Krekerji so čist zdrobljeni, ampak nam je vseeno ker smo tok debeli kot parazitski nematodi. Popoldne bom pa najbrž spet torto jedla, ker ima nek družinski član rojstni dan. Širim se, ampak hvala bogu tokrat tudi joške sorazmerno rastejo. To je ziher zarad pira.

V soboto sem bila pri eni familiji na kosilu, v nedeljo pa pri drugi. V soboto smo se šli družabne igre, pili smo čaj, jedli smo znižano čokolado pred iztekom roka, peli in plesali smo pingvine in govorili smo o mobilnih telefonih (zakaj je ajfon že tok bolši od flip phone Nokie?). V nedeljo so se otroci šli mamice in očije, pili smo kavo, jedli domačo baklavo, poslušali hreščeč radio in govorili o mobilnih telefonih (nov projekt mojega fotra je, da si kupi črnobelo Nokio. Ker zakaj bi se ustavil pri flip phonih?)

16.00

Misnla sm, da mi bo bus odpelu. Ko sem ugotovila, da imam dejansko šanse s svojo grozno varianto šprinta v štiklih, sem sicer tekla, ampak je bil bus že preveč poln in mi je voznik zaprl vrata pred nosom. Zakaj ne bi kdaj mela mal sreče v lajfu če ni treba, ne? Potem sem še dodatnih 12 minut zmrzovala na osmih stopinjah, šla na naslednji bus in seveda za las zamudila prejšnji vlak.

Mati: "Sem našla en recept za malinovo kokosovo torto..."

"Sej to ni spet kakšno presno vegansko sranje, ne?"

"Ne, pomoje ne, maš kokosovo moko pa kokosovo olje pa... O, pa je res, ja."

Sm kr vedla. Bom pa neki zimprovizirala, da bo true biskvit, potem bom pa še žlico al pa dve nutelle not vrgla in s tem ubistvu ne bom mogla zajebat. Sam js bi šla še mal spat prej. Sej mamo še baklavo od včerej, zakaj zdej še torto rabmo?

Pojedla sem en cel krožnik BROKOLIJA, zato sem si zaslužila še baklavo od včerej. Potem bojo še palačinke, namesto torte (pametna odločitev). Mati se hočjo it človek ne jezi se, ampak foter prha, da on se pa tega ne gre in da se bo rajš vrgu na kavč in pogledu en film al pa dva. Lojze spi. Tolk o family nightu.

Zebe me, zato se grem odtajat pred kamin pa čakat, da prideš nazaj na fejsbuk.

Prepisan

Izbirni predmet. Na petek popoldne. Katerikoli drug termin bi bil okej, ampak ne. Zdaj sem ena izmed trinajstih suckerjev, ki na petek popoldne ždimo na faksu. Še pokemoni ob petkih popoldne spizdijo domov. Ta blog pišem na roke, ker je uporaba telefonov med predavanji moteča, celo nespošljiva. To pa nismo, ker smo lepo vzgojeni.

Beležka in kuli sta od GimLit. Biggest fan.

"Kva maš ti to zaenga kritika za blog?" -Pika

Žejna sem, ker sem jeda hot dog za drugi zajtrk. Pred Backwerkom so medtem stali annonymous vegani, ki so folku pod nos rinil posnetke trpečih krav. A mam kej slabo vest? Ne. Jaz sem pošast.

Zasedu mi je pir (groza). Uničena sem. Zakaj po ta novem pijem pir? Našla sem nek super reliable buzzfeed članek, ki pravi, da smo ljudje, ki pijemo gin tonik in ki na splošno obožujemo grenke zadeve (kavo, črno čokolado, verjetno tud pir), psihopati. Po tej logiki sem sam še za na psihiatrijo, verjetno pa imam nekje zakopana tudi trupla mnogih žrtev svojih serijskih pokolov, pa sploh ne vem. Vegani pred Backwerkom bi se najbrž strinjali, če bi vedli za hot dog.

Spi se mi, čeprav sem spila že kavo in zeleni čaj. Na enem slajdu smo že deset minut in pol, v mislih molim, da bi bila čimprej pavza. Če bi namesto teh trdih zicov bli masažni stoli, bi mi bil ta predmet verjetno kar všeč. Seveda se tudi toplih napitkov in prigrizkov ne bi branila, ampak to bi bil pa prevelik luksuz. A majo to na Oxfordu?

"V seminarski uporabi te izraze, ki sem jih zdele povedu." Čak, kere, a loh še enkrat? Ta seminarska bo bomba, čista deset (kolega, s katerim imava skupaj temo sploh ni več na predavanja). Konec pavze. Že vidim kok se mi ne bo dal tega prepisovat zvečer. Mogoče ga bom kar pofotkala pa boste brali mojo ogabno splohsenetrudim pisavo. Jezna sem, ker verjetno ne bom ujela vlaka dvajset čez štiri, tudi če bomo končali petnajst minut prej. Na slajdih so ogabne slike parazitov na ljudeh.

V Lidlu so že znižane božične čokolade. To malo moti celo mene, ki sredi junija poslušam Bublejev Christmas album. Božič je super in jaz bi ga imela kar celo leto, ampak nonstop jest francosko solato in tatarski biftek tud ni okej. Celo leto imaš lahko samo izpite, šiht in stres, ne pa carskih praznikov. Lajf ni fer. Sam dej Lidl, vsaj helovin nam pust. Potem bom pa tudi jaz potegnila božično pižamo iz omare, namotala lučke okrog postle in kupila letno zalogo medenjakov.

Na tabli se je pojavila ena razpredelnica, ki je ne razumem čist, ker se samo delam, da sledim. Mogla bi počasi ugotovit kaj je tema tega predavanja, potem pa spizdit h babici na čaj. Babica vedno skuha najboljši čaj, ker noter vrže ljubezen namesto cukra.

Ena pikica mi je rekla, da so na mojem bodočem delovnem mestu sami hudi reševalci iz vode. Moram se pritožit, da sem po dveh dneh uvajanja precej razočarana. Upam, da je un "ta hud" zdej glih na dopustu in da hmal pride nazaj. Čeprov po drugi strani je pa na bazenu že tko dost vroče in ne rabim še dodatnega vira vročine.

Avtogena teorija, endosimbontska teorija, nukleus. Ta blog je najbližje kar pridem z delanjem zapiskov med predavanji. Ne vidm rožnato obarvane bakterije, meni je se sivo, modro in rdeče. Hvala mamioči za tok dobre gene. Hešteg farbnblind.

Update: Ujela sem tist vlak dvajset čez štiri. Dobila sem babičin čaj. Zdaj sem v postli in mislim nate.

He kissed me and he called me his bae, asked me to stay, how could I turn that away? 

Klorirana jesen v Ljubljani

V očeh imam klor. Na koži imam klor. V laseh imam klor. Verjetno tudi urin, umazanijo in nekul mikroorganizme. Komaj čakam, da grem pod tuš.

Šla sem pod tuš. Pet minut sem samo stala pod najbolj vročo vodo, ki priteče, če ročko za temperaturo zabiješ skrajno levo in šele ko so se mi odtajale noge sem lahko nadaljevala. Od kdaj je tok mrzl? Jaz še ne bi zime, čeprav mi je všeč vonj po snegu in odmirajočem poletju in gnijočem listju, ker vzporedno odmira in gnije tudi moja želja po življenju in študiju. Menjam jesensko depresijo za poletje in tebe. Zraven šenkam še študentski bon in postan rogljiček iz menze.

Ta vpis pišem na svojem prenosniku. To je prvič, da prenosnik uporabljam še za kaj drugega kot piratske aktivnosti in alternativo teveju. Ne maram tipkovice in ne maram, da me rob tišči v zapestje. Ne maram, da moram sedet po turško in se sklanjat nad tipkovnico, ker me boli hrbet kot da sem sedeminosemdesetletna babica, ki je najmanj šestdeset let delala v fabriki za tekočim trakom. Zdej sem hotla spet en cheesy vložek not porint, ampak sem si premisnla, ker grem že kr sama seb na živce s tem.

Še prvega tedna faksa ni konec, pa že hodim v Ljubljano ob 10.38, namesto ob 7.10 (če ne štejemo deset do tridesetminutne zamude). Jaz imam tak nerealno fantastičen talent, da težim folku naj hodijo na faks (in jih celo kličem zjutraj, da za ziher ne zaspijo predavanj), sama pa ostajam doma ali med predavanji pač preskrolam cel Facebook in nafilam telefon. S takšnim talentom sicer sploh ne rabim drugih, ampak vsi vemo, da mam na zalogi še cel kup uporabnih nadčloveških lastnosti (naprimer umetnostno padanje po tleh, prijemanje vročih pekačev brez rokavic in lupljenje lastnih palcev poleg krompirja). 

I think you're beautiful but your hair is a mess and your shoes are untied but that's what I love best.

Oh I love you like a friend but let's not pretend how I wish for something more.

Jutri se menda dobim z eno meni ljubših oseb in sem prov hepi, ker jo pogrešam. In jaz ne pogrešam kar vsazga. 

Grem gledat film, ki ga lovdam že dva dni (zdaj je pa menda že fertik. Hvala fotr, ker imamo tok super hiter internet).

Zoologija brez sonca

Definicije vrste... Višje taksonomske kategorije, binominalno in trinominalno poimenovanje...  Nimam zvezka, da bi si delala zapiske. Verjetno si jih ne bi delala tudi če bi imela zvezek, ker sem itak čist zmešana in se ne morm skoncentrirat. S sabo imam rokovnik, kopalke, brisačo, ipad in puščico, v avtomatu sem si kupila še flašo kao vitaminske vode s tremi žlicami cukra, ker sem smotana in jo vedno pozabim doma nafilat in vzet s sabo. Same nujne potrebščine. S Tinetom sva šla na kavo in zajtrk v Backwerk. Vedno me presenetijo nove slovnične napake na njihovih reklamah (ponudba 4 donute). Nič ni narobe če imaš vsake tolk časa pico za zajtrk (tok o mojem hujšanju). Potem sva šla končno zrihtat bone, ampak on ni imel študentske s sabo, ker je nima v tošlu, da je "ne bi zgubu". Dobila sem letak za fitnes in zaluštala se nama je paella. Na poti do konzorcija sem mu parkrat zapela Prjatlco in ulovila tri pokemone (samo golazen seveda), zato je bil ful hepi ko sem se končno prerinla na bus in odpeljala proti rožni. Čeprav nisem imela namena ali želje sem vseeno ujela začetek predavanj (just my luck), ampak danes ne sedim pri štekarju, ker sem dala prioriteto družbi (ki me je po eni uri zapustila, ker se ji je zaklenil telefon).

"Za en cheeseburger dobim dva kulija." -Tinetove matematične modrosti

Turbellaria, polychaeta. Monofilija, parafilija, polifilija, fuj in fej. Danes imamo zanič malico v menzi in jaz se bom kar zjokala. Al bom pa šla na fkkt jest, ker sem odrasla in znam učinkovito reševat probleme. Pustmo mojo čustveno stabilnost pri miru.

Sam še pet minut. Pol pa sam še štiri ure pa ena ura šihta. V dveh urah zoologije sem si napisala vse rojstne dneve v rokovnik in skupaj zmetala pol bloga. Imam tri križanke od oktobra 2015, ki jih letos ne znam nič več rešit kot lani. Pogrešam stare sošolce. Vsaka ta druga oseba, ki jo srečam na zadušljivih hodnikih našega faksa mi gre vsaj malo na živce. Verjetno mi ni všeč tvoj fris. V tej predavalnici ni kisika in malo mi je slabo. Yes, konec. Pavza. Hrana. Ne, voda. Čaj. Preveč jem. Ok, mindflow ustav se. Kdo se bo pa zdaj igral vislice z mano??

Danes me spet ne bo do večera doma, potem bom pa spet padla v postlo in misnla nate. Ene rutine so mi bolj všeč kot druge. Oči me pečejo. Če bom vstrajala pri lečah več kot en teden, bom zahtevala medaljo al pa spomenik v posmrtnem življenju v peklu. Čeprov to me verjetno v vsakem primeru čaka dol, skupaj s prestolom in dva tisoč devicami.

Mrzl je k svina. Mogla bom poiskat zimsko bundo in debele puloverje. Zakaj nobena od mojih babic ne zna štrikat? Jaz bi mela matching štrikan pulover in štunfe in šal in rokavice, ki delajo na touch ekranih, da bom loh blog pisala z njimi. 

Ain't no sunshine when he's gone. V tej predavalnici je pa sploh takšna tema, da bi lahko mimgrede zaspal. 

Bit odrasla mi gre kar v redu "Eva, če ne boš pojedla cele rižote in rdeče pese si ne boš smela kupit palačink." Okej. Ni problema. Problem mam edin na bančnem računu, kjer je bilo ob zadnjem čekiranju 21,37€. Zdaj je verjetno še kakšen cent manj in bom kar živela v zanikanju dokler ne dobim prve plače. Premisnla sm si, js ne bi bla odrasla. Send help.

Grem na predavanja mislt nate, ker je to najbolj učinkovit student mode, ki ga trenutno premorem. Če greš ven ne pozabi sončnih očal.

Jutri začnem hujšat (najbrž ne)

Sedim na vlaku, ki sem ga skoraj zamudila in pijem vodo, čeprav imam tok poln želodec, da bom glih zdej bruhala. Mal zgledam noseča. Fuj, do konca tedna bo samo voda na jedilniku.

Prvi dan faksa se je začel fantastično, s popolnoma nepričakovano dvajsetminutno zamudo vlaka. Nadaljeval se je še bolj super ker je bil ta smotan vlak zafilan do zadnjega in sem mogla navsezgodaj, ob devetih, stat v štiklih v počasipremikajočemse vagonu. Pa še vseeno sem mogla dat dva evra oseminpetdeset kondiju (ker v Kresnicah, surprise, spet ne dela blagajna mi je najprej hotu še več računat. Stari moj, daj ti meni zic pa dam jaz tebi keš!). Ko sem se s polurno zamudo končno primajala do Ljubljane me Samo še ni čakal na postaji, kot je rekel da bo, zato sem šla kupit še letno karto. Ker imam izjemne sposobnosti za zajebat lajf sem se postavila v napačno vrsto in namesto 22 minut čakala 27 minut in pol. Končno, eno uro kasneje, kot sva bila zmenjena, sva se s Samotom našla v neki stranski ulici, ker noben od naju nima osnovnih orientacijskih sposobnosti. Jaz sem bila lačna, zato sva se počla v meka na kavo in mafin. S tem Samotom sem nonstop v meku. Mafin je bil v redu, kapučino je bil pa v bistvu kava z mlekom, ampak nisem zatežila, ker je bila kelnarca še na uvajanju. Kavo sem na hitro zlila vase, Samo me je par minut zasliševal, jaz sem mu par minut pametovala o odnosih, potem sem mogla pa spokat proti faksu. Me ni hotu peljat na mopedu, ker nima prtljažnika za še eno čelado in ker imam predebelo rit in mu povečam porabo.

Po treh urah in pol čepenja v kletni vajalnici sem prilezla nazaj na sonček. Z Vesno sva šli v ta veliko knjigarno po rokovnika, ampak niso imeli takšnega, ki bi ga hotla, zato sem se mogla settlat z next best thing. Ona je hotla tistega z minioni, ampak sem ji preprečila, da bi naredila to napako, tako da se je tudi ona settlala z next best thing- Frozen. Prijatelji so zato, da ti preprečijo nakup grdega rokovnika. Nobena od naju ni bila lačna, ampak sva šli vseeno v mehiško. Jaz si še nisem zrihtala bonov, ker se mi ne da spet dve uri stat v vrsti, zato sem lahko požrla taveliko kosilo. Nažrli sva se za en teden vnaprej in še preden je kelnar odnesel prazne krožnike sva se odločili, da greva še na vafle. Diabetes, prihajava!

Life hack: Po obilnem cheesy kosilu, ki ga končaš z vafli in ječmenovo kavo NIKOLI ne laufat od Ajdovščine do Tivolija.

Optimistično sva v Tivoliju iskali bankomat za keš za plačat parking. Mislim, da imam nek daljni, meglen spomin, da sem to že enkrat počela, seveda neuspešno. Nekdo nama je rekel da morava it nazaj proti centru in ko sva se že skoraj začeli jokat, se je Vesna spomnila, da ima v avtu par evrov za hude čase. V ritmih Queenov sva se odpeljali proti Zalogu, kjer sva pol ure božali mačka, potem me je pa peljala na postajo.

Zdaj sem po dvanajstih urah končno doma. Mogla sem si postrižt nohte, ker sem imela tok dolge, da bi si skor oči iztaknila ko sem si leče ven jemala. Jutri mi (hvala bogu!) odpadejo vaje ob osmih. Grem v postlo, ker sem utrujena od kave, hrane in Ljubljane. Upam, da bo jutri faks kaj lepši (haha ha ha help me).

Lazy sunday

Zakaj bi si popravila bioritem, če lahko trpim ko se bo spet začel faks? Spet sem šla spat sredi noči in spet sem spala do desetih. Potem me je tisti manj uvideven izmed staršev zbudil z neko ne preveč prijetno melodijo, ki jo je do konca nažgal na ta hude zvočnike, zato sem mogla it iz postle, se zdret na celo familijo in it nazaj godrnjat pod kovter. Potem sem se počasi prestavila na kavč, kjer sem v počasnem ritmu srkala kavo, gledala teve in se hihitala v telefon. Do kosila so me mati parkrat očitajoče pogledali češ "loh bi kdaj kej nardila v tej bajti", zato sem po kosilu hitro spokala nazaj v sobo še mal oddremat. Še vedno nisem pospravila kovčka iz Čečke.

Ne vem zakaj sploh pišem ta vpis, ampak baje ga moram. Bedn. Protestiram!

Poslušam pesmi iz mjuziklov in se derem na ves glas, ker sem skor sama doma. Tamalmu grem verjetno na živce, ampak sej ma dobre slušalke, pa nej si jih naštima.

I should stay in the dark, not obey every spark, but the boy has a bite better far than his bark

Na dnu šalce mi je ostala usedlina od cimeta, fuj!

Zamudila sem prijave za plesne vaje, zato se grem verjetno samo sablat. Ta teden si moram zrihtat cel kup zadev, vključno z abonmajem za gledališče, ker sem končno našla ubogo umetniško dušo, ki je pripravljena it z mano gledat folk na odru parkrat na leto. Srečna.

Če requestaš blog hočem zraven še temo o kateri nej pišem in "vsakdanji dogodki v Hotiču" ne štejejo.

V zadnjem času se mi je že parkrat zgodilo, da so me na Facebooku dodali neznanci, večinoma iz okolice domačega kraja, ki jih sploh ne poznam. Ponavadi jih sprejmem iz prijaznosti, samo zato da jih lahko po casual "hej", ki mi ga spustijo na chatu čimprej odstranim in zablokiram. Loh me kličeš ledena kraljica.

Bolj zanimivo kot pisat blog je stalkat osebe na Facebooku in preskrolat celotno časovnico čist do začetka, vmes pa pakrat crknt od smeha. Ampak danes bom hitro spacala tole do konca, da si grem potem zmetat par pomembnih papirjev v ruzak, si umit lase in spat. Verjetno mi zarad parih dejavnikov ne bo ratal zaspat še več ur, ampak lahko sem optimistična in probam. V sedemintrideseto gre rado.

Sploh se ne bom več matrala s tem, ker gre samo še downhill (tko kot moja volja do življenja, ko se spomnim, da moram jutri spet na faks). Lahko noč, otroci.

Time to say goodbye

27. September, 23.10

"A čva blog napisat?"

Včeraj sva s sposojenim kulijem igrala kocke do dveh zjutraj, zraven sva jedla grozdje in uničla preostanek gina in tonika, ki je v enem dnevu ratal flat in ne glih dober. Danes sem spala do pol enih. Štefan je šel za eno uro in pol na faks, ker more dosežt tedensko kvoto udeležbe na predavanjih (ura na teden), zdaj je spet frej do ponedeljka. Izmenjave so zajebane! Potem sva pojedla zajtrk na postli, ker imava mizo preveč razmetano in šla proti centru na kosilo, ker je bil tak čas. Po kosilu sva ob kavi naredila še eno v vrsti napačnih odločitev- da greva na blond. Tak je bil plan že od poslovilnega piknika dalje, ampak si noben ni mislu, da bova tok neumna in to dejansko naredila. Češke frizerke naju niso nič zastople, ampak smo se s pantomimo, angleščino in skupnimi točkami v slovanskih jezikih nekako vse zmenili in po dveh urah in pol sva oba blond. Zdaj mi je mal nerodn it ven iz hotela, ampak ne smem prekinit večdnevnega niza popivanja in ponočevanja. Čao.

En bl blond k tadrug. Swag.

30. September 14.30

Sem na busu za Brno. Dvakrat sem se že presedla, ker je moj originalen zic zraven obese motherfuckerja, ki ne ve kaj je tuš. Potem so me pa nagnali, ker se vsi ostali pridno držijo sedežnega reda in zdaj samo upam, da se ne bo bus zafilal na naslednji postaji in bom mogla it nazaj. Nisem vesela, da grem domov, ampak faks čaka in pridna kot sem moram it mal prečekirat kaj je novga.

V sredo sva šla na mini golf (zgubla ful, obviously) , potem sva bila pa povabljena na lahko večerjo h francozu, kjer so bili vsi navdušeni nad najinimi blond lasmi. Vase smo zmetal estetsko, instagram material solato in zraven spili flašo vina pa še tist pir iz Štefanove skrivne zaloge. Potem smo se začeli kockat, ampak so vsi preveč zabušaval in je trajalo sto let, zato smo se odločil, da bomo igro končal naslednji dan in spizdil v njihovo famous campus beznco. Tam ni noben hotu plesat, ampak so se šli raj un nogomet na roke. Vmes sem se jaz naveličala pira in zahtevala gin tonik, zato so me vsi malo čudno gledal. Pogovarjal smo se o siru in preživnini.

Jaz sem večinoma samo gledala, ker nimam refleksov.

Včeraj sva šla na grad,  ker je to baje must see v Ostravi. Ni bil najbolj impressive, ampak je bil pa sonček in vidla sva najdaljšo leseno verigo ever u lajfu, k jo loh sploh na svetu najdeš. Hudo! Pol sva šla v meka, ker je men pač zasedu, potem sva jedla še sladoled in šla po novo trenirko za Štefana, ker je decom očitno lažje kupit nove cunje kot pa it v pralnico in dejansko kej oprat. Popoldne sva naredila en kjut plavalni trening. Zvečer smo končali igro (brez alkohola!), potem sva šla pa kar kmalu (okrog dveh) spat, ker je bil danes checkout do desetih. V petih dneh nisem niti enkrat jedla hotelskega zajtrka. Verjetno bom sendvič z margarino, salamo, sirom in kumarcam do konca življenja asociirala s Češko in drobtinami na jogiju.

Srečna blonđa na gradu (sem pomahala peasantom).

Luškan Olomouc.

Ko greš ob devetih zjutraj na razgledni stolp (ampak ubistvu ob dvanajstih)

Olomouc town hall.

Na vseh fotkah imam pred sabo pir (ali dva).

We crashed the wedding.

Pol sem mogla pa it domov, ker če bi dvakrat rebookala bus bi blo pa too much.

Zdaj me lulat in se moram prerinit mimo spečega smrdečega sopotnika. Lp

1. Oktober 12.00

Zbudila sem se po samo sedmih urah spanja, ker mi ni všeč domača postla. Medtem ko me ni bilo mi je nekdo porabil vso instant kavo s cimetom, zato sem si naredila neskafe. Zebe me v noge, ampak se mi ne da it po nogavice. Itak se ne da pridt do predala, ker imam sredi sobe razfukan kovček. Moški del familije pravi, da sem OGABNA blond, ženski pa, da sem podobna določeni žlahtnci ampak da "ni slabo". Komi čakam narastek.

Grem pospravt cunje in skuhat kosilo, ker sem pridna. Čao.