Sto let je že odkar sem nazadnje pisala blogec. Ampak če si srečen je težko pisat. Ko pa se konča vse, kar ti je več let predstavljalo smisel življenja in osnovo, okrog katere se je vse vrtelo, je čas da se vrneš k stvarem, ki si jih poznal pred tem. Zame je to moj blogec.
V teh letih, ko nisem redno šerala svojega življenja, se je zgodilo ogromno, ampak glede na moje trenutno čustveno zelo nestabilno stanje bi se raje osredotočila na sedanjost in prihodnost, ker bo že tkointko čist zasafran blog.
LJUBEZEN JE RES EN DREK. In ker to še ni dost, je čisto povsod. Na vseh ulicah, v vseh kavarnah, po radiu, v knjigah in filmih. Poleg tega me nate spominja vsaka, še tako banalna stvar. In ker sem butasta pustim tem stvarem, spominom, podrtim sanjam, da mi uničujejo dneve. Ironično me v najboljšo voljo spravijo tvoji esemesi, čeprav mi ne napišeš več da me pogrešaš. Boli me, lah mi pišeš o motovilcu pa bo moje razpoloženje skočilo iz minusa do tokvelikeštevilkedajesplohnepoznam.
In other news:
Maša je drugač dost carka. To je drugač tista debilka, ki ne mara ljudi (razen mene). Zvlekla me je na pravniški žur, da bi zapela enga snoba, sam kaj k je pol omagala in sem mogla pazit, da ne bi do jutra na klopci ostala. Vseeno je CARKA, ker sva pol celo sredo pile kavo in se mele pretežno kul (razen pol ko sva naročile kitajsko na bone in je cela bajta tok smrdela da sva skor kuzlo zmetale). Tud jest sem že začela. Sicer še bolj mal, ker mi je še vedno dostkrat slabo, ampak zdej se vsaj tresem ne več.
Ta vpis pišem že ene tri ure, ampak ne gre hitrejš ker vmes mal razmišljam pa se spet začnem smilit sama sebi, pol si grem pa čaj skuhat al pa jest, zdaj je pa še Žil (najbolj kjut bratranc ever) prišel v mojo sobico in z mano gleda Scooby Dooja (kuzi! Seen kuzi! Gld stlic! Atobus!).
Če se mi bo dal, bom kmalu še kaj napisala. Zdaj grem pa rajši pod tuš in zaspat pred teve, ker sem dve noči v minusu.
Lep pozdrav vsem trem, ki vam je ratalo blogec prebrat do konca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar