Če mi še en reče "sej bo" al pa zraven doda še "bolš", ga bom razklala na pol. Ja, sej bo. Sam ne danes. Pa tudi jutri še ne. In tudi čez teden, mesec očitno ne. Zato mi danes prav nič ne nuca da "bo", okej?
Danes je blog ful kmal (razen če ga bom spet tri ure pisala), ampak sem med fiziko spet na polno zabedirala in sem komej čakala da pridem domov, se v miru smilim sama sebi, pijem čaj in ljudem težim s svojimi problemi. Čez kakšni dve uri grem pa tkointko DOMOV DOMOV. Spet v svojo sobo, kjer me vse nate spominja. Postla mi še vedno mal po tebi diši, zato verjetno ne bom nikoli več posteljnine zamenjala. Saj sem veliko najinih stvari spakirala v škatle, ampak če bi spakirala vse, kar me spominja na naju, bi verjetno ostala s prazno sobo in brez cunj. Zato bom poslušala safer musko in upala, da bo čimprej konec vikenda in bom lahko šla nazaj v Ljubljano se zabarikadirat v sobo, kjer te še nikoli ni bilo.
Keep on tryin' I'm tired of cryin', I've got to find a way to get on home to you.
Zjutraj sem spet zaspala, čeprav res nisem hotla. Ampak tudi če dve uri zamujaš je vedno še čas za kavo. Potem sem šla safer furat na štirinajstko in vmes ugotovila, da si moram kupit knjige (po možnosti How to live without the person you love most ali pa You're not a loser just because you feel like one), ki jih bom brala na busu, vlaku in na solo kavah. Ker sem hipsterka.
Zdi se mi, da je šel ta obupen teden čisto mimo mene. Skos samo o tebi razmišljam in niti ne odnesem nič od predavanj. Danes sem se v celem dnevu naučila samo to, da je bil Robert Hooke verjetno alkoholik, ker kje drugje boš v 17. stoletju v Angliji našel pluto.
Vsi ki ste srečni se lahko usedete na kaktus. Čao. (Pa dej mi že napiš kak esemes).
Ni komentarjev:
Objavite komentar