Človek bi si mislil, da se bom po skor enem tednu boljše počutila. Pa se ne. Ne vem, če je to normalno. Vmes me je alkohol malo pomiril in sem bila že prepričana, da bom okej. Zdaj je vikend. Doma sem in spet mi je grozno. Cela družina me sprašuje če sem boljše, vsi me probajo potolažit, ampak nobenemu ne potegne, da mi je potem še hujše. Vsi me hočejo spravit v družbo, ampak ne vejo, da rajši jokam sama kot pa na kavi z razširjeno družino. Pogovor me zamoti za približno minuto in pol, potem pa bežite tecite, tsunami gre. In vem, da me ljudje, ki jim je mar težko gledajo takšno. Vem, da je tudi njim hudo, ampak ne morem pomagat. Najrajši bi si srce spravla v eno škatlo. Da ne bi nič več čutila, dokler ne bi bila spet pripravljena. Sam pomoje takšne škatle nemorš na ebayu naročit.
Don't talk about what we are,
don't talk about what we've been
Wnat's done is done, I don't wanna talk about it.
It's never just one mistake,
it's never just one heartbreak.
What's done is done, I don't wanna talk about it.
don't talk about what we've been
Wnat's done is done, I don't wanna talk about it.
It's never just one mistake,
it's never just one heartbreak.
What's done is done, I don't wanna talk about it.
Spet berem Kurjo juhico za otroško dušo. To je res najboljša knjiga za otroke od osem do dvanajst let. Ko sem bla mejčkena sem jo prebrala ogromnokrat in še vedno mi pomaga, če se počutim slabo. Notri so takšne življenjske zgodbice, ki so jih napisali otroci. O ljubezni, prijateljstvu, družini, uresničevanju sanj, premagovanju ovir in tisočih drugih luštkanih temah. Ampak na žalost ima tudi to zdravilo omejen učinek.
Faaaak nočem celga bloga zasafrat, ampak od včeraj do danes se ni zgodilo niti ene pozitivne stvari, vredne omembe. Res niti ene. Zdej je verjetno logično zakaj se mi zdi, da je vsak dan hujš. Najbrž bi si mogla poiskat še kakšno prjatlco, da ne bom safrala ko gre Maša fušat na nastop z zborom. Sam kaj ko smo prfuknjeni ljudje ogroženi in se res nočem settlat z eno bejbo, k mi bo nabijala o mejkapu pa dišečih svečkah. Jaz se rajš pogovarjam o psih, prdcih in neumnih ljudeh.
Zdaj na ves glas pojem, ker sem sama doma in rada pojem (čeprav ne znam). In zato ker je bolš pet, kot jokat. Ampak ker zaključujem z današnjim blogcem, grem gledat Bones in Castla (čudaške serije za čudaško mene).
Modrost iz Kurje juhice za adijo: NE VTIKAJ SE V OTROKE, KI SO VEČJI OD TEBE. -David Neira, 12 let.
živjo :) sej vem, da se ne poznava in da je skrajno čudno, če ti kr eni tujci z interneta na blog pisarijo, ampak.... fanj sem se nasmejala med branjem (ne ker bi mela sadistične nagibe, pač pa zarad tvojega humorja) pa se mi zdi, da bi se ti morala nekak oddolžit za to. Ker bi se rajš izognila temu, da me razkolješ na pol, ne bom rekla standardnega 'sj bo bolš', čeprav je vsaj tolk resnica kot je kliše. Po resnici povedano, sploh nevem točno, kaj bi rekla... mogoče to, da ni nič narobe s tem, da si žalostna. vzemi si cajt za to, kolkr ga rabiš, ker ni v redu se silit bit kvazi srečen samo zato da bi drugi nehali skrbet, ti težit in skrivaj zmajevat z glavo. Sej furat safr tudi ni tako slabo, no. ene celo tako potegne notr, da postanemo profesionalci in smo pol vedno kadar se nam zazdi, malce otožni, razvijemo bajen čut za sarkazem in si lažemo, da nas ta naša mizernost dela posebne. nekateri celo postanejo pesniki pa to. ...malo sm zašla. Kakor koli, bolš je bit nesrečen in zgubit lepe stvari (npr. dečka, ljubezen in te roza fore) kt pa jih nikoli ne met, no krasno to je zdej spet en tak kliše, upam, da mi oprostiš. Ti kar lepo poj naprej, zlo naglas pa offtune, ker to vedno res pomaga...at least Simon says so* (čeprav se js ponavadi po takih pevskih nastopih zmer zjočem samo kaj nej, to je proces, ane, traja). Upam, da vse to ni zvenelo preveč čudno (če pa je, potem vsaj paše k moji čudni osebnosti in je tudi to v redu). Pošiljam ti objemček.
OdgovoriIzbriši*http://www.youtube.com/watch?v=14U1pRUbMmw