Ofsajd in sončen teden

Protagonistični samci, aktivni v prvi recimo temu petini mojega življenja, niso (bili) nikoli pretirano navdušeni nad nogometom. Izjema je bila kakšna res pomembna tekma pa še med to nihče ni imel želje po družbi bejbe, ki ne ve kaj je ofsajd. Mogoče mi zaradi te netipične družbe nikoli ni potegnu nogomet in mogoče mi je zaradi te iste netipične družbe pir zmeri smrdel. Mogoče pa imam samo boljši okus za športe (umetnostno drsanje valda, pa ne mi da to ni šport, ker če je na OI je več šport kakor se bom jaz kadarkoli športno udejstvovala). However, vse to se je spremenilo, ko sem spoznala Štefana. Ta je popolno nasprotje- med neinspirational šihtom razmišlja samo kako se bo popoldne vrgu na kavč in gledu fuzbal (glede piva pa itak že vemo, da me je uniču). In ker sem odprta za spoznavanje novih kultur, sem šla v soboto z njim na svojo prvo nogometno tekmo v Stožice. Zraven sta šla še Jure in Sabina in to moram nujno omenit, drugače je Jure užaljen. Po nekem naklučju je bila na isti tekmi prvič tudi moja teta, ki je isto velika fanica nogometa kot jaz. Sam ona je navijala za Domžale tko da buuu. Jedli smo kokice in še vedno ne vem kaj je ofsajd.

Ta prelomni dogodek mojega življenja se je zgodil že pred enim tednom. Potem sem se učila statistiko kot zmešana in jo v petek po celodnevnih vajah z minimalno koncentracije tudi odpisala. Ampak ker smo ženske običajno dobre v glumljenju, sem zglumila tudi standardno deviacijo in kvartilne odklone in pričakujem lepo okroglo pozitivno. Po izpitu smo šle z Dunjo in Vesno na kočerjo (obrok med kosilom in večerjo) v Hana in 2+1 gratis koktejle v Parlament (Vesna je pila sokastga, ker je vozila- razen če je kelnar zajebu, ker ni bil ziher ker je brezalko). Vmes smo se pasivno zadevale s hlapi, ki so se širili iz maruhuana marša v parku Zvezda (prikladno se je dogodek odvijal med obema našima aktualnima mikrolokacijama).

Včeraj sem prvič delala v Pustolovskem Parku Geoss, na sončku a vseeno v senci. Manjkalo mi je samo ogrevanje pred testiranjem zlate proge, zaradi česar sem si nategnla neke ramensko-vratne mišice (ne vem točno katere ker nisem poslušala pri anatomiji) in lazanja v tupperwaru ter mikrovalovka. Po osemurni izmeni smo imeli še dve uri izobraževanja "kaj storiti v primeru, da ti overweight middle-aged oseba obvisi na petnajstih metrih višine". Zdaj ležim kot krava v ležalniku pred hišo in se pržim na jutranje-opoldanskem soncu ter odlašam z učenjem ekologije. Štefan jamra da ne mara žužkov. Še mal pa grem delat sladko kislega piščanca.

From hopeful romantic to basic bitch

Na Facebooku obstaja možnost, da zahtevaš svojo kartoteko, v kateri so vsa poslana sporočila ever, vsi lajki, statusi, wall-posti, fotke, posnetki in nasplošno cel shabang. Ker se še vedno ne učim za številne aprilske izpite, sem včeraj izkoristila to možnost vpogleda v kripifajl. Vedla sem, da me bo šokiralo kaj vse je not, pa me je vseeno šokiralo. Potem sem se teleportirala v čas, ko mi je še dvestopetnajst ljudi pisalo takozeloiskren 'vse najboljše' na zid in nekaj ur brala svoje statuse od 2009 pa do 2011. V devetih letih sem izgubila poetsko žilico in ljubezen do caps locka, spravila sem glavo iz oblakov in iz hopeful romantika prešla na hopeless romantika.

Pridi, dala ti bom cvet. Vijoličen, ki mi ga zatakneš za uho. Pa greva kupit slanike s sezamom, kislo smetano in čokoladno mleko. Mimo je in to mi je všeč. Ker se zdej lažje skrijem za tabo in se tam počutim najbolj varno. Rada vdihnem tvoj vonj in si ga shranim v spomin. In všeč mi je kako me objameš in všeč mi je kako lahko še vedno čutim dotik tvojih ustnic na mojemu licu. In všeč mi je to nebo nad nami.

Sem rekla. Še vedno sem čudaška, samo da zdaj jem slanike z okusom pice, ki jih omakam v sladoled s pistacijami in to delam sama. Ampak kot je štirinajstletna verzija mene rekla- luštne punce ni nikoli preveč.

Čakam poštarko in čakam jo zaman.

V torek sva šli z Dunjo na bubble tea kot dve najbolj basic bitches in ker to ni bilo dovolj, sva šli še v BTC v šoping kot dve razvajeni basic bitches.

"Živjo, a mate odprt?"

"Ne!"

Ok, ampak a je težko dodat še, da odprete čez sedem minut?

V teh sedmih minutah sva v party shopu do potankosti splanirali vse bodoče potencialne dekliščine, baby showerje (ki bodo bolj kot to samo brezalkoholne mimoze, mini pice in Dirty Dancing) in rojstne dneve.

Potem sva šli v petek še na pico (ne mini ampak ogromno, od katere mi je zaradi konstantne slabosti uspelo pojest sramotno majhen delež) in na prvi sladoled za evro in pol v sezoni (do takrat je slabost čudežno ponehala). Zraven sva zavijali z očmi zaradi natakarja, ki je probal biti smešen, jaz sem v polnem Foculusu brez sramu lip syncala na My heart will go on, Dunja pa je vrgla mojo jakno v smeti.

Hengala sem tudi z Davitom, ki se strinja da mraz ni fajn. Ta mi je tok izboljšal četrtek, da sem mu celo oprostila, da sem ga mogla dvajset minut čakat na said mrazu.

A misliš, da se čez devet let tud ne bom spomnla vseh svojih bivših?

Pijača, Postojna, Piran, parti!

Ta teden je bil turistično obarvan. V torek je v Ljubljano iz Nemčije prišel pobov lanski cimer s svojo bejbo (zaročenko!). Zmenili smo se, da gremo na večerjo, ker smo rabili plan za naslednji dan, ampak je imel nekdo potem še fantastično idejo, da pivo in šnicle zalijemo še z B52 in še s kakšnim pivom. Šli smo v eno luknjo od lokala kjer naj bi bile ugodne pijače, pa valda niso bile. Uboga kelnarica je bila najverjetneje še na uvajanju.

“Štiri B52 pa tri piva” “B forty-what?”

Vseeno ji je nekdo pomagal zmešat shote in tudi vžigalnik je prinesla ko smo jo drugič spomnili. Ker je bila ura že precej in smo ugotovili, da moramo zjutraj štartat še pred deveto če hočemo ujet prvo turo v Postojnski jami, sta Nemca rekla, da lahko spim v njuni hotelski sobi na dodatni postelji. Takrat še nisem vedla, da sta za zaročno darilo dobila kišto kondomov in bom turbo cockblocker. Za sosednjo mizo sta sedela business partnerja. Ko smo prišli v lokal sta se še zagreto pogovarjala o poslu, ko pa smo imeli mi za sabo že dva pira in dva shota, je bila slovenska polovica business partnerjev že konkretno pijana in se je odločila, da se nam pridruži za mizo. S seboj je prinesel tudi dva cuba libre, ki jima nismo zaupali- dvanajst evrov down the drain.

Spala sem zanič, čeprav imam rada hotelske postelje. Neka žival je namreč spet napadla moj mehur, zato sem nonstop hodila lulat, ob petih pa sem si privoščila tudi vroč tuš za lajšanje bolečin.

Zbudili smo se ob sedmih. Ne vem zakaj tok zgodaj, ampak vsaj stuširal smo se lahko. Pojedli smo zajtrk in spili kavo, iz sosednje sobe se nam je pridružil še Štefan. Nekaj pred deveto smo iz zameglene Ljubljane štartali proti jugu, kjer nas je pozdravilo sonce, ampak nam je bilo vseeno ker smo itak šli v jamo. Kaj druzga boš pa počel na lep sončen dan? Hvalabogu nas je sonce počakalo in ostalo z nami do konca dneva. Na kosilo smo šli v Piran, kjer sta nemca jedla ribo, ki sta jo prej amatersko secirala, midva s Štefanom pa sva uživala v okusu povprečnih študentskih bonov. Po kosilu smo se pogovarjali o tipičnih slovenskih jedeh, ki bi jih bilo fajn poskusit preden odrineta nazaj domov in ugotovili, da je ena izmed njih konjski golaž. “You eat my little pony?!”

Siti in še bolj utrujeni kot prej, smo se počl na Tartinijev trg in si optimistično naročili kavo, ki smo jo spili na spomladanskih dvanajstih stopinjah. Razen nekaj ur spanja nam ni manjkalo čisto nič. Potem smo šli še na hribček s cerkvijo, da smo naredil dvajset fotk za na instiča. Preden smo se vrnili v Ljubljano smo naredili še sn krog po Portorožu, ki je v neturistični sezoni v prinerjavi s Piranom ena velika žalost.

Ko smo se vrnili v hotel sta nemca jedla večerjo, Štefan je moral v UKC na operacijo, mene pa so mati pobrali, ker sva imeli ob sedmih predstavo. Predstave sicer nisva videli, ker so nama pred nosom zaprli vrata zaradi 'birokratske napake' (prodali so preveč kart), sva šli pa nazaj v hotel na čaj in štrudl.

Včeraj je imel sestrič Lolo rojstni dan, zato sem ji zjutraj spekla torto, potem pa sva šla s Fetusom tja na kosilo. Kasneje sem najnovejšo generacijo družine obrala v Monopoliju, z Lolo sva zmagali v Activity junior in prva sem ugotovila, da sem Martin Luther King Jr. Danes bom zabušavala in gledala iZombie, čeprav se na smrt bojim teh bitij. Itak baje preveč spim, mal nočnih mor mi bo prov pršlo.

Lep vikend vsem in ne pozabit upat, da je za letos konec snega.

Intervju ali pica je alternativa za rože

Zahvaljujoč izpitom in vsesplošni lenobi ste imeli nekaj tednov pavze od bloga. Zdaj sem se odločila, da bom stvari vzela nazaj v roke in spisala eno povprečno objavo, v kateri bom na hitro obdelala highlighte zadnjih tednov. Naredila sem testo za pico, ki mi trenutno vzhaja in naštimala Koala Voice na srednjo zvočno jakost (zraven moram namreč slišat tok svojih misli), zdaj sem pa pripravljena, da mi da inspiracija en konkreten šamar.

Prejšnji teden sem začela hodit na lokalni bazen. Lokalni v smislu v sosednjem kraju, ker ga Litija seveda ne premore. S seboj vozim desetletnika, ki si navdušeno želi plavat delfina, obenem pa ne upa gledat pod vodo.

"Men se zdi, da smo bli mi enkrat pri vas... kok je že tvoj sin star?"

"Aaam, misliš moj BRAT?!"

V glavnem jaz sem njega naučila drsenja, on pa mene, da zgledam tok stara kot njegova mami. Noice.

Ker je inspiracija očitno prešpricala zadnji trening boksa, mi je Dunja napisala nekaj vprašanj, na katera naj bi odgovorila, kot to delajo vsi ostali svetovno znani blogerji. In vem, da ji je ta začasna zadolžitev prišla zelo prav, ker ima jutri izpit in vsi vemo, da je najbolj produktiven dan za bedarije en dan pred izpiti.

Torej, blogersko obarvan intervju z mano (kok se to sliš bedno):

Zakaj si začela pisat blog?

Well. Zgodilo se je kakšnih sedem let nazaj (o gosh), ko sem bila še mlada in naivna in polna zanosa za lajf. Vse je bilo zanimivo in že kava po šoli je bila dogodivščina. Poleg tega sem brala blog, ki ga je iz drugega dela Evrope pisala Zoli in jaz sem samo hotla bit tok kul kot ona. Ta del se še do danes ni uresničil.

A je bil blog že od začetka namenjen širši javnosti?

Ob blogerskih začetkih so moja poznanstva itak zajemala samo četrtino svoje generacije iz Litije, gimnazijskih nomadov iz zasavja in kakšnih deset osebkov iz višje civilizacije, ki ji pravite Ljubljana. Tako da je širša javnost zelo wobbly izraz, sem pa od prve objave dalje vse delila na Fejstbuku. Definitivno pa ni namenjen Američanom in Ukrajincem, ki mi ob posebnih priložnostih predstavljajo večji del prometa.

A so psevdonimi kako povezani z ljudmi al so kr neki?

Psevdonimi so se začeli, ko mi je Samo v prvem letniku faksa na ekskurziji rekel, da zgledam kot kakšna Špela. Ta isti dan smo njega krstili za Samota in Vesno za Vesno (unrelated z mjuziklom Vesna, ampak lepo naklučje). Odkar se tadva bisera pojavljata v blogu imamo vsi psevdonime, ker to delno reši problem, da nekateri ljudje ne marajo, da jih omenjam, obenem pa tudi ni fer da imamo special snowflake, ki psevdonimov nimajo. Čeprav sem se zajebala ker se število omenjenih ljudi povečuje in je dodeljevanje psevdonimov že kr zoprno.

Psevdonim je dodeljen glede na to kako zgledaš, tako kot smo nastali originali. To je zelo subjektiven način, ampak bistvo je, da ti lasten psevdonim skoraj nikoli ni všeč.

A je v zapisih kdaj kakšna prikrita zgodba, ki jo mal drugače napišeš?

Zgodilo se je že, da sem uporabila besedne zveze ali namige, ki so bili bolj ali manj očitni, večinoma pa če nekaj želim napisat napišem, če pa se mi zdi bedno ali neprimerno za tisti del bralcev, ki zajema mojo mati in njene prijateljice pa razširjeno družino, potem pač ne pišem o tem.

A bereš bloge drugih ljudi?

V zlatih časih Vijavaje sem brala en kup spletnih dnevnikov in se zaradi njih zacopala v par uporabnikov in uporabnic, ker so bli pri mojih dvanajstih tok "kul". Ti zapisi so me naučili ogromno o filmih, glasbi, Deviantartu, računalniških igricah, študentskem življenju in analnem seksu in so bili definitivno neprimerni za mojo mlado dušo. Nekaj časa sem brala tudi blog od Zoli, ki mi je bil original inspiracija, ampak sem se sčasoma izgubila. Zdaj včasih kliknem na Oopsi ali na kakšen naključen zapis, nisem pa nikogaršnja redna bralka. Samo fenica same sebe.

Od Dunje sem pričakovala nekaj vprašanj s kratkimi odgovori, kot so naprimer "A maš rada ričet" in "Če bi bla čevelj, ker čevelj bi bla?" (cokla). Ampak ker ji nisem dala podrobnih navodil imate zdaj za sabo en dolg nezanimiv zapis. Aja pa vesel dan žena, upam da ste vse dobile rože. Štefan pravi, da šavje itek uveni. Itak sem pa močna samostojna ženska in mam rajš pico kot rože. Eva out.

To ni kokain, ampak mleveni šećer

Že cel dan buljim v zapiske. Najprej za bioinformatiko, zdaj za izbirca. Vmes sem si naložila dva ogabna programa za prvi predmet in si zraven želela, da bi namesto R-ja in tiste druge zadeve, lovdala Simse. Buljenje in nalaganje na žalost ni vplivalo na moje znanje o aktualnih temah za izpit. Zdaj ko kup nesreče čakam, da bo ura osem, ker če imam do osmih prižgan računalnik, mi to da vsaj iluzijo produktivnosti. Spila sem že dva litra vode in liter čaja, zato bom počasi mogla osemindvajsetič danes lulat.

Komaj čakam konec tedna, ko bom odpisala zadnji izpit do poletja. Ali pa vsaj do aprila. Čeprav sem bila letošnjo zimo dvakrat uspešnejša kot lani, sem si še vedno ogromno pustila za toplejše mesece, ker če si poleti čisto frej ti definitivno primanjkuje adrenalina v lajfu. Stres mora bit enakomerno razporejen čez celo leto. Sem se pa končno rešila biokemije (v tretje gre rado), kar mi je polepšalo mesec.

O pustnih načrtih smo se z Dunjo in Juretom menili že slab mesec nazaj. Vsi bi šli ven, ampak bolj kot se je datum približeval, več izpitov in manj interesa in volje je bilo, zato nismo šli ne v Emonsko, ne v Litijo na Modrijane, ampak smo ostal doma. Jaz sem gledala še neko kao zabavno serijo in šla spat ne dolgo za populacijo upokojencev in predšolskih otrok.

Brb, grem lulat.

Nazaj.

Čeprav so načrti z litri vodke in tekile padli v vodo, pa smo šli v soboto popoldne na Litijski karneval. Jaz nisem bila najbolj navdušena nad idejo, ker mi izpiti ne dovolijo, da bi se kakorkoli zabavala, ampak potem ko so mati poklicali in prepričali (še vedno ne vem s čim) Štefana, da se nam pridruži, nisem mogla rečt ne. Nekaj otrok, vključno s Fetusom, smo oblekli v košarkaške drese, jim postavili koš in jih poslali na prijateljsko tekmo čez mestno jedro. Ostali smo se delali, da smo Allouatta palliata (moj blog ima tudi izobraževalno komponento) in spuščali temu primerne glasove, ki so jih spremljale vuvuzele in raglje. Otroci so bili po eni uri igranja in hoje že primerno utrujeni, mene pa še danes boli grlo, ampak smo nekako zmogli do konca in zasedli prvo mesto. Na ta dan sem pojedla tudi tri krofe (enega že dopoldne na informativcih GimLit, kamor sem šla z Lolo, ker sem vedla, da bojo imel krofe, potem pa še dva za kosilo), bon za kosilo pa sem odstopila, ker nisem bila lačna. Zaradi krofov.

Ves ta direndaj (kakšna ogabna beseda) okrog pusta me je spomnil na tistega pred sedmimi leti (OMG), ko sem bila mlada in naivna in ravno dobro iz emo faze in sem z blogom šele začenjala in sem namesto ničel pisala velike tiskane O-je in biti teenage nosečnica še ni bila stvar nočnih mor. V resnici sem hotla bit pa kavč.

Čez petnajst minut grem pod tuš in brez novih znanj gledat tisto isto nezabavno serijo. Lahko noč, pa ne pozabit, da so v sredo znižani krofi!

Kdor spi dlje kot do šestih je nula

Pomoje še nikoli nisem pisala bloga ob pol sedmih zjutraj. Pol ure smo že na avtobusu, peljemo se proti Tortugueru.

Tudi včeraj smo se zbudili pred šesto, ker smo ob sedmih že šli na plantažo kave. Vseh tistih deset šalc kave, ki sem jih skupaj spila za prvi in drugi zajtrk in na degustaciji, mi ni blazno pomagalo pri zaspanosti. Kasneje smo si na 2000m višine kupili jagode in se sprehodili po naravnem rezervatu s tukani, malo večjimi mucki in kačami, ki so "čist mal strupene" in ni stoposto da umreš ko te pič (je pa zelo blizu).

Zaspali smo ob sedmih, ker smo bli slabi kot hin.

Kot rečeno smo se danes premaknili v Tortuguero. Celo večnist nismo dobili zajtrka, zici na avtobusu se niso dal čist nič premaknt v spalni položaj, klima je bila pa na full, čeprav je bilo zunaj samo okrog 28 stopinj. Po nekaj urah vožnje so naše triindvajset kilske kovčke vrgli na en čoln, nas pa na drugega. Do hotela in vasi namreč ni cest, so pa krokodili, pijavke in ogrooomno šavja. Ampak kdo rabi ceste- naš hotel niti šip nima na oknih, ceste so luksuz.

Po kosilu smo šli do sosednjega hotela (dva ovinka s čolnom stran) na "hike" aka. kilometer dolgo zabetonirano pot skozi tropski gozd. Videli smo lenivce (oziroma neko temno liso v gosti krošnji drevesa), cel kup žužkov in pajkov, mravlje ki te ubijejo če jih pipkaš, ževle in valda ogromno šavja. Ko smo se vrnili v hotel se je hmal uscal, ampak ni panike ker mamo dobra okna (aja, ne). Za jest se dobi samo njihova posebna hrana, ki je kot nek res zanič miks med mehiško in azijsko kuhno. Meni je zaradi tega pogosto slabo in jem večinoma samo suh kruh, ki se pretvarja da je toast in gore ananasa.

Zdaj je ura osem. Starejša občana sta šla gledat drevesne žabe, midva s fetusom pa se še par minut napajava na wifiju, ampak mislim, da bomo šli vsi kmal spat, ker imamo jutri odhod že ob petih. Prisežem, vsak dan je hujš

Welcome to Costa Rica

Osem ur. Osem ur smo že v tej kurčevi kovinski škatli na 37593Ft višine, pa sploh ne štejem dobrih dveh ur na prejšnjem letu, preostalih štirih na tem in potem še ene za tem. Pogledala sem že dva filma, spala sem dobri dve uri v vseh položajih, ki mi jih lahko ponudi sedem kvadratnih centimetrov prostora, obrnila sem vse igrice na telefonu, ki ne potrebujejo povezave in prebrala prvo poglavje cheesy romantičnega romana. Kavo bi in potem še čaj in potem še dve kavi, liter vode in eno pivo. Pa jedla bi še kaj drugega, kot mini medenjake, mini čokoladnega božička in mini porcije v mikrovalovki pogretih vegi testenin. Dehidrirana sem in luft je tok suh, da mi nateguje kožo na obrazu kot, da sem imela zelo recently face lift. Kljub temu imam po neki čudni logiki mastne lase, zato sem si jih dala v 90s čop (ker je to edina speta frizura, ki jo moji kratki lasje trenutno premorejo), stevardesa pa posledično misli, da sem stara šestnajst in mi tistega piva itak ne bi dala.

Mislim, da me vedno preseneti koliko odraslih ljudi na avjonu gleda risanke. In to ne Disneya, ampak annoying rumene prdce minione. Tetka pred mano, gospod na drugi strani prehoda, mamica v prvi vrsti (zakaj bi probal še utišat otroka, ki že dve uri neprestano tuli, če si daš lahko slušalke na ušesa in se smejiš minionom) in celo fetus, vsi imajo izjemen okus za filme.

Še tri ure petdeset.

Rit mi je spet zaspala.

Nevem a me lulat al imam vnet mehur- najbrž oboje.

A lahko že dobim tist čaj, prosim?

Waaah waah (otrok iz prve vrste).

Še tri ure sedeminštirideset, pa si raztegnem noge na petintridesetih stopinjah.

Poklicala bi stevardeso sam zato, ker mi je tok dolgčas. Pa da mi prinese čaj seveda.

Update: dobila sem čaj. Potem sem dobila še dva čaja in tri male vode in potem še eno veliko vodo. Ofišli mam vnet mehur na najdaljšem letu mojga lajfa, fantastično. Zadnji dve uri leta sem preživela stokajoče na veceju. Stevardesa, ki baje ve kako se počutim, mi je natočila polno plastenko vrele vode, ampak tokrat tudi obkladki niso bistveno pomagal.

Zdaj smo v Panami, ampak ne bomo več dolg. Čez nekaj minut bomo še zadnjič letos vzleteli in sicer do ciljnega San Jose-ja, ki je hvalabogu samo dobro uro oddaljen od naše trenutne lokacije. Fetus mi gleda pod prste, jaz moram pa spet lulat. Mislim, da je tretji Nalgesin malo prijel, žal mi je samo da sem na prejšnjem avjonu pozabila roza stevardesin prašek.

Zdaj smo v hotelu. Danes bom spala v kratki pižami in se otepala komarjev. Če ne bi mogla zjutraj ob šestih vstat, bi bila še bolj zadovoljna. Lahko noč.