Osem ur. Osem ur smo že v tej kurčevi kovinski škatli na 37593Ft višine, pa sploh ne štejem dobrih dveh ur na prejšnjem letu, preostalih štirih na tem in potem še ene za tem. Pogledala sem že dva filma, spala sem dobri dve uri v vseh položajih, ki mi jih lahko ponudi sedem kvadratnih centimetrov prostora, obrnila sem vse igrice na telefonu, ki ne potrebujejo povezave in prebrala prvo poglavje cheesy romantičnega romana. Kavo bi in potem še čaj in potem še dve kavi, liter vode in eno pivo. Pa jedla bi še kaj drugega, kot mini medenjake, mini čokoladnega božička in mini porcije v mikrovalovki pogretih vegi testenin. Dehidrirana sem in luft je tok suh, da mi nateguje kožo na obrazu kot, da sem imela zelo recently face lift. Kljub temu imam po neki čudni logiki mastne lase, zato sem si jih dala v 90s čop (ker je to edina speta frizura, ki jo moji kratki lasje trenutno premorejo), stevardesa pa posledično misli, da sem stara šestnajst in mi tistega piva itak ne bi dala.
Mislim, da me vedno preseneti koliko odraslih ljudi na avjonu gleda risanke. In to ne Disneya, ampak annoying rumene prdce minione. Tetka pred mano, gospod na drugi strani prehoda, mamica v prvi vrsti (zakaj bi probal še utišat otroka, ki že dve uri neprestano tuli, če si daš lahko slušalke na ušesa in se smejiš minionom) in celo fetus, vsi imajo izjemen okus za filme.
Še tri ure petdeset.
Rit mi je spet zaspala.
Nevem a me lulat al imam vnet mehur- najbrž oboje.
A lahko že dobim tist čaj, prosim?
Waaah waah (otrok iz prve vrste).
Še tri ure sedeminštirideset, pa si raztegnem noge na petintridesetih stopinjah.
Poklicala bi stevardeso sam zato, ker mi je tok dolgčas. Pa da mi prinese čaj seveda.
Update: dobila sem čaj. Potem sem dobila še dva čaja in tri male vode in potem še eno veliko vodo. Ofišli mam vnet mehur na najdaljšem letu mojga lajfa, fantastično. Zadnji dve uri leta sem preživela stokajoče na veceju. Stevardesa, ki baje ve kako se počutim, mi je natočila polno plastenko vrele vode, ampak tokrat tudi obkladki niso bistveno pomagal.
Zdaj smo v Panami, ampak ne bomo več dolg. Čez nekaj minut bomo še zadnjič letos vzleteli in sicer do ciljnega San Jose-ja, ki je hvalabogu samo dobro uro oddaljen od naše trenutne lokacije. Fetus mi gleda pod prste, jaz moram pa spet lulat. Mislim, da je tretji Nalgesin malo prijel, žal mi je samo da sem na prejšnjem avjonu pozabila roza stevardesin prašek.
Zdaj smo v hotelu. Danes bom spala v kratki pižami in se otepala komarjev. Če ne bi mogla zjutraj ob šestih vstat, bi bila še bolj zadovoljna. Lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar