Pomoje še nikoli nisem pisala bloga ob pol sedmih zjutraj. Pol ure smo že na avtobusu, peljemo se proti Tortugueru.
Tudi včeraj smo se zbudili pred šesto, ker smo ob sedmih že šli na plantažo kave. Vseh tistih deset šalc kave, ki sem jih skupaj spila za prvi in drugi zajtrk in na degustaciji, mi ni blazno pomagalo pri zaspanosti. Kasneje smo si na 2000m višine kupili jagode in se sprehodili po naravnem rezervatu s tukani, malo večjimi mucki in kačami, ki so "čist mal strupene" in ni stoposto da umreš ko te pič (je pa zelo blizu).
Zaspali smo ob sedmih, ker smo bli slabi kot hin.
Kot rečeno smo se danes premaknili v Tortuguero. Celo večnist nismo dobili zajtrka, zici na avtobusu se niso dal čist nič premaknt v spalni položaj, klima je bila pa na full, čeprav je bilo zunaj samo okrog 28 stopinj. Po nekaj urah vožnje so naše triindvajset kilske kovčke vrgli na en čoln, nas pa na drugega. Do hotela in vasi namreč ni cest, so pa krokodili, pijavke in ogrooomno šavja. Ampak kdo rabi ceste- naš hotel niti šip nima na oknih, ceste so luksuz.
Po kosilu smo šli do sosednjega hotela (dva ovinka s čolnom stran) na "hike" aka. kilometer dolgo zabetonirano pot skozi tropski gozd. Videli smo lenivce (oziroma neko temno liso v gosti krošnji drevesa), cel kup žužkov in pajkov, mravlje ki te ubijejo če jih pipkaš, ževle in valda ogromno šavja. Ko smo se vrnili v hotel se je hmal uscal, ampak ni panike ker mamo dobra okna (aja, ne). Za jest se dobi samo njihova posebna hrana, ki je kot nek res zanič miks med mehiško in azijsko kuhno. Meni je zaradi tega pogosto slabo in jem večinoma samo suh kruh, ki se pretvarja da je toast in gore ananasa.
Zdaj je ura osem. Starejša občana sta šla gledat drevesne žabe, midva s fetusom pa se še par minut napajava na wifiju, ampak mislim, da bomo šli vsi kmal spat, ker imamo jutri odhod že ob petih. Prisežem, vsak dan je hujš
Ni komentarjev:
Objavite komentar