Ta teden je bil turistično obarvan. V torek je v Ljubljano iz Nemčije prišel pobov lanski cimer s svojo bejbo (zaročenko!). Zmenili smo se, da gremo na večerjo, ker smo rabili plan za naslednji dan, ampak je imel nekdo potem še fantastično idejo, da pivo in šnicle zalijemo še z B52 in še s kakšnim pivom. Šli smo v eno luknjo od lokala kjer naj bi bile ugodne pijače, pa valda niso bile. Uboga kelnarica je bila najverjetneje še na uvajanju.
“Štiri B52 pa tri piva” “B forty-what?”
Vseeno ji je nekdo pomagal zmešat shote in tudi vžigalnik je prinesla ko smo jo drugič spomnili. Ker je bila ura že precej in smo ugotovili, da moramo zjutraj štartat še pred deveto če hočemo ujet prvo turo v Postojnski jami, sta Nemca rekla, da lahko spim v njuni hotelski sobi na dodatni postelji. Takrat še nisem vedla, da sta za zaročno darilo dobila kišto kondomov in bom turbo cockblocker. Za sosednjo mizo sta sedela business partnerja. Ko smo prišli v lokal sta se še zagreto pogovarjala o poslu, ko pa smo imeli mi za sabo že dva pira in dva shota, je bila slovenska polovica business partnerjev že konkretno pijana in se je odločila, da se nam pridruži za mizo. S seboj je prinesel tudi dva cuba libre, ki jima nismo zaupali- dvanajst evrov down the drain.
Spala sem zanič, čeprav imam rada hotelske postelje. Neka žival je namreč spet napadla moj mehur, zato sem nonstop hodila lulat, ob petih pa sem si privoščila tudi vroč tuš za lajšanje bolečin.
Zbudili smo se ob sedmih. Ne vem zakaj tok zgodaj, ampak vsaj stuširal smo se lahko. Pojedli smo zajtrk in spili kavo, iz sosednje sobe se nam je pridružil še Štefan. Nekaj pred deveto smo iz zameglene Ljubljane štartali proti jugu, kjer nas je pozdravilo sonce, ampak nam je bilo vseeno ker smo itak šli v jamo. Kaj druzga boš pa počel na lep sončen dan? Hvalabogu nas je sonce počakalo in ostalo z nami do konca dneva. Na kosilo smo šli v Piran, kjer sta nemca jedla ribo, ki sta jo prej amatersko secirala, midva s Štefanom pa sva uživala v okusu povprečnih študentskih bonov. Po kosilu smo se pogovarjali o tipičnih slovenskih jedeh, ki bi jih bilo fajn poskusit preden odrineta nazaj domov in ugotovili, da je ena izmed njih konjski golaž. “You eat my little pony?!”
Siti in še bolj utrujeni kot prej, smo se počl na Tartinijev trg in si optimistično naročili kavo, ki smo jo spili na spomladanskih dvanajstih stopinjah. Razen nekaj ur spanja nam ni manjkalo čisto nič. Potem smo šli še na hribček s cerkvijo, da smo naredil dvajset fotk za na instiča. Preden smo se vrnili v Ljubljano smo naredili še sn krog po Portorožu, ki je v neturistični sezoni v prinerjavi s Piranom ena velika žalost.
Ko smo se vrnili v hotel sta nemca jedla večerjo, Štefan je moral v UKC na operacijo, mene pa so mati pobrali, ker sva imeli ob sedmih predstavo. Predstave sicer nisva videli, ker so nama pred nosom zaprli vrata zaradi 'birokratske napake' (prodali so preveč kart), sva šli pa nazaj v hotel na čaj in štrudl.
Včeraj je imel sestrič Lolo rojstni dan, zato sem ji zjutraj spekla torto, potem pa sva šla s Fetusom tja na kosilo. Kasneje sem najnovejšo generacijo družine obrala v Monopoliju, z Lolo sva zmagali v Activity junior in prva sem ugotovila, da sem Martin Luther King Jr. Danes bom zabušavala in gledala iZombie, čeprav se na smrt bojim teh bitij. Itak baje preveč spim, mal nočnih mor mi bo prov pršlo.
Lep vikend vsem in ne pozabit upat, da je za letos konec snega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar