Zahvaljujoč izpitom in vsesplošni lenobi ste imeli nekaj tednov pavze od bloga. Zdaj sem se odločila, da bom stvari vzela nazaj v roke in spisala eno povprečno objavo, v kateri bom na hitro obdelala highlighte zadnjih tednov. Naredila sem testo za pico, ki mi trenutno vzhaja in naštimala Koala Voice na srednjo zvočno jakost (zraven moram namreč slišat tok svojih misli), zdaj sem pa pripravljena, da mi da inspiracija en konkreten šamar.
Prejšnji teden sem začela hodit na lokalni bazen. Lokalni v smislu v sosednjem kraju, ker ga Litija seveda ne premore. S seboj vozim desetletnika, ki si navdušeno želi plavat delfina, obenem pa ne upa gledat pod vodo.
"Men se zdi, da smo bli mi enkrat pri vas... kok je že tvoj sin star?"
"Aaam, misliš moj BRAT?!"
V glavnem jaz sem njega naučila drsenja, on pa mene, da zgledam tok stara kot njegova mami. Noice.
Ker je inspiracija očitno prešpricala zadnji trening boksa, mi je Dunja napisala nekaj vprašanj, na katera naj bi odgovorila, kot to delajo vsi ostali svetovno znani blogerji. In vem, da ji je ta začasna zadolžitev prišla zelo prav, ker ima jutri izpit in vsi vemo, da je najbolj produktiven dan za bedarije en dan pred izpiti.
Torej, blogersko obarvan intervju z mano (kok se to sliš bedno):
Zakaj si začela pisat blog?
Well. Zgodilo se je kakšnih sedem let nazaj (o gosh), ko sem bila še mlada in naivna in polna zanosa za lajf. Vse je bilo zanimivo in že kava po šoli je bila dogodivščina. Poleg tega sem brala blog, ki ga je iz drugega dela Evrope pisala Zoli in jaz sem samo hotla bit tok kul kot ona. Ta del se še do danes ni uresničil.
A je bil blog že od začetka namenjen širši javnosti?
Ob blogerskih začetkih so moja poznanstva itak zajemala samo četrtino svoje generacije iz Litije, gimnazijskih nomadov iz zasavja in kakšnih deset osebkov iz višje civilizacije, ki ji pravite Ljubljana. Tako da je širša javnost zelo wobbly izraz, sem pa od prve objave dalje vse delila na Fejstbuku. Definitivno pa ni namenjen Američanom in Ukrajincem, ki mi ob posebnih priložnostih predstavljajo večji del prometa.
A so psevdonimi kako povezani z ljudmi al so kr neki?
Psevdonimi so se začeli, ko mi je Samo v prvem letniku faksa na ekskurziji rekel, da zgledam kot kakšna Špela. Ta isti dan smo njega krstili za Samota in Vesno za Vesno (unrelated z mjuziklom Vesna, ampak lepo naklučje). Odkar se tadva bisera pojavljata v blogu imamo vsi psevdonime, ker to delno reši problem, da nekateri ljudje ne marajo, da jih omenjam, obenem pa tudi ni fer da imamo special snowflake, ki psevdonimov nimajo. Čeprav sem se zajebala ker se število omenjenih ljudi povečuje in je dodeljevanje psevdonimov že kr zoprno.
Psevdonim je dodeljen glede na to kako zgledaš, tako kot smo nastali originali. To je zelo subjektiven način, ampak bistvo je, da ti lasten psevdonim skoraj nikoli ni všeč.
A je v zapisih kdaj kakšna prikrita zgodba, ki jo mal drugače napišeš?
Zgodilo se je že, da sem uporabila besedne zveze ali namige, ki so bili bolj ali manj očitni, večinoma pa če nekaj želim napisat napišem, če pa se mi zdi bedno ali neprimerno za tisti del bralcev, ki zajema mojo mati in njene prijateljice pa razširjeno družino, potem pač ne pišem o tem.
A bereš bloge drugih ljudi?
V zlatih časih Vijavaje sem brala en kup spletnih dnevnikov in se zaradi njih zacopala v par uporabnikov in uporabnic, ker so bli pri mojih dvanajstih tok "kul". Ti zapisi so me naučili ogromno o filmih, glasbi, Deviantartu, računalniških igricah, študentskem življenju in analnem seksu in so bili definitivno neprimerni za mojo mlado dušo. Nekaj časa sem brala tudi blog od Zoli, ki mi je bil original inspiracija, ampak sem se sčasoma izgubila. Zdaj včasih kliknem na Oopsi ali na kakšen naključen zapis, nisem pa nikogaršnja redna bralka. Samo fenica same sebe.
Od Dunje sem pričakovala nekaj vprašanj s kratkimi odgovori, kot so naprimer "A maš rada ričet" in "Če bi bla čevelj, ker čevelj bi bla?" (cokla). Ampak ker ji nisem dala podrobnih navodil imate zdaj za sabo en dolg nezanimiv zapis. Aja pa vesel dan žena, upam da ste vse dobile rože. Štefan pravi, da šavje itek uveni. Itak sem pa močna samostojna ženska in mam rajš pico kot rože. Eva out.
Ker je inspiracija očitno prešpricala zadnji trening boksa, mi je Dunja napisala nekaj vprašanj, na katera naj bi odgovorila, kot to delajo vsi ostali svetovno znani blogerji. In vem, da ji je ta začasna zadolžitev prišla zelo prav, ker ima jutri izpit in vsi vemo, da je najbolj produktiven dan za bedarije en dan pred izpiti.
Torej, blogersko obarvan intervju z mano (kok se to sliš bedno):
Zakaj si začela pisat blog?
Well. Zgodilo se je kakšnih sedem let nazaj (o gosh), ko sem bila še mlada in naivna in polna zanosa za lajf. Vse je bilo zanimivo in že kava po šoli je bila dogodivščina. Poleg tega sem brala blog, ki ga je iz drugega dela Evrope pisala Zoli in jaz sem samo hotla bit tok kul kot ona. Ta del se še do danes ni uresničil.
A je bil blog že od začetka namenjen širši javnosti?
Ob blogerskih začetkih so moja poznanstva itak zajemala samo četrtino svoje generacije iz Litije, gimnazijskih nomadov iz zasavja in kakšnih deset osebkov iz višje civilizacije, ki ji pravite Ljubljana. Tako da je širša javnost zelo wobbly izraz, sem pa od prve objave dalje vse delila na Fejstbuku. Definitivno pa ni namenjen Američanom in Ukrajincem, ki mi ob posebnih priložnostih predstavljajo večji del prometa.
A so psevdonimi kako povezani z ljudmi al so kr neki?
Psevdonimi so se začeli, ko mi je Samo v prvem letniku faksa na ekskurziji rekel, da zgledam kot kakšna Špela. Ta isti dan smo njega krstili za Samota in Vesno za Vesno (unrelated z mjuziklom Vesna, ampak lepo naklučje). Odkar se tadva bisera pojavljata v blogu imamo vsi psevdonime, ker to delno reši problem, da nekateri ljudje ne marajo, da jih omenjam, obenem pa tudi ni fer da imamo special snowflake, ki psevdonimov nimajo. Čeprav sem se zajebala ker se število omenjenih ljudi povečuje in je dodeljevanje psevdonimov že kr zoprno.
Psevdonim je dodeljen glede na to kako zgledaš, tako kot smo nastali originali. To je zelo subjektiven način, ampak bistvo je, da ti lasten psevdonim skoraj nikoli ni všeč.
A je v zapisih kdaj kakšna prikrita zgodba, ki jo mal drugače napišeš?
Zgodilo se je že, da sem uporabila besedne zveze ali namige, ki so bili bolj ali manj očitni, večinoma pa če nekaj želim napisat napišem, če pa se mi zdi bedno ali neprimerno za tisti del bralcev, ki zajema mojo mati in njene prijateljice pa razširjeno družino, potem pač ne pišem o tem.
A bereš bloge drugih ljudi?
V zlatih časih Vijavaje sem brala en kup spletnih dnevnikov in se zaradi njih zacopala v par uporabnikov in uporabnic, ker so bli pri mojih dvanajstih tok "kul". Ti zapisi so me naučili ogromno o filmih, glasbi, Deviantartu, računalniških igricah, študentskem življenju in analnem seksu in so bili definitivno neprimerni za mojo mlado dušo. Nekaj časa sem brala tudi blog od Zoli, ki mi je bil original inspiracija, ampak sem se sčasoma izgubila. Zdaj včasih kliknem na Oopsi ali na kakšen naključen zapis, nisem pa nikogaršnja redna bralka. Samo fenica same sebe.
Od Dunje sem pričakovala nekaj vprašanj s kratkimi odgovori, kot so naprimer "A maš rada ričet" in "Če bi bla čevelj, ker čevelj bi bla?" (cokla). Ampak ker ji nisem dala podrobnih navodil imate zdaj za sabo en dolg nezanimiv zapis. Aja pa vesel dan žena, upam da ste vse dobile rože. Štefan pravi, da šavje itek uveni. Itak sem pa močna samostojna ženska in mam rajš pico kot rože. Eva out.
Ni komentarjev:
Objavite komentar