Recept za srečo

Sreča je, ko se po enem tednu vročine ulije dež. Ko za deset minut zapostaviš nerazumljive zapiske za matematiko, oblečeš preveliko majico in greš plesat v nevihto in skakat po toplih lužah. Sreča je, ko pustiš, da ti dež kaplja iz las. In se potem stuširaš z vročo vodo, česar si še prejšnji dan nisi mogel niti predstavljat. 

Sreča so browniji za zajtrk in kava, ki po petih minutah še ni ogabno mlačna. 

Sreča je, ko vlak pol ure stoji med postajama, ampak ti je vseeno, ker se ti enkrat za spremembo nikamor ne mudi. Sreča je, ko neznanca ta čas ugibata tvoje ime (in te spet v prvem ugibanju krstita za Špelo. Očitno mi je res narobe ime). 

Sreča so karaoke in domači ledeni čaj. 

Sreča je, ko se zbudim s tabo. 

Sreča so kosila, med katerimi se pogovarjamo o nalaganju kalcija v žilah (in obenem ne izgubim apetita). 

Sreča je veliko pivo. 

Sreča so Buzzfeed kvizi in Dunjin harem. 

Sreča je, ko Američani končno nehajo brat tvoj blog.

Sreča je osem pri diverziteti vretenčarjev, čeprav je obenem tudi edina pozitivna ocena. 

Sreča so zajtrki v parku in sreča so krofi iz Spara. Pa tudi krofi nasploh so sreča, ampak tista sreča ni polnjena z vanilijo.

Sreča so sončna očala za štiri evre. 

Sreča so spontani izleti, ki mi zadnje čase manjkajo. Ampak nič hudega, ker bom nadoknadila julija. 

Sreča je, ko ravno ujameš avtobus. 

Sreča je ko se končno znebiš tatuja.

Sreča je, ko imaš že en mesec kožo brez mozoljev (zdaj bom to sicer jinxala ampak vseeno) in ti ni jasno kako, ker si nonstop živčen in ješ samo instant nudlce (pa karkoli z najmanj 30% sladkorja).

Sreča je svetleča masažna ploščica in bleščice, ki jih ne spraviš iz kože še cel teden. 

Sreča je ko greš na zmenek v kino samo zato, ker je tam klima. 

Sreča so kokice, čeprav ne dobiš refilla ker si ponesreč vrgu stran račun. Lahko si jih narediš tudi sam, ampak potem ti hiša še cel dan smrdi. 

Sreča je sladoled za kosilo in še eden za sladico.

Sreča je, ko si kljub izpitom, stresu in sanjanju o daljnem morju še vedno srečen.

Backstabbing summer

So izpiti, ki se mi userjejo in je genetika.

V sredo sem šla na zagovor za šenkano šestko (ne pri genetiki, tam se to ne zgodi). Sva se matrala ampak je šlo. Potem sem šla za tri ure pit kavo, ker nimam nič časa ampak še takrat ko ga imam moram čakat na obvezne vaje brez zapiskov in mečem čas stran. Eh.

V četrtek smo imeli uvrščanje žužkov iz terena (tistega od prejšnjega tedna) v sistem. S Hildo sva seveda obe pozabili skripti, kar sva se spomnili med kosilom. Tako sva med pavzo najprej spokali h njej v Rožno, kjer skripte ni bilo (baje ima dve), potem pa še na Prule (tam je skripta bla, ampak samo ena). Potem ko se že deset minut voziva po ozkih enosmernih: "Sej lahko bi šli po drugi poti, ampak jaz grem S KOLESOM ponavad tukej". Ko sva se vrnili sem na pol zaparkirala en avto. Ampak res sam na pol, se je dal čist lepo vn pridet če si se potrudu. S tem sem si prislužila prijazno sporočilo za brisalcem. Ampak če bi ga res tok zaparkirala, bi bil še vedno tam ko sem jaz prišla iz vaj, tkoda že ni mogl bit tok grozn. Sploh pa drugje ni blo placa, ker če bi bil, bi parkirala v senci in še v rikverc! Na vaje sva zamudili samo pet minut, odšli pa zadnji, ker sva luzerki.

Po vajah sva z Dunjo šli k Vesni na kavo. Ker če nobena od nas nima nikol časa se morš sam povabt in prikazat. Dunjo sem pobrala nekje v fukojebini, ona je šla pa še na napačni postaji iz busa in sem jo mogla čakat. Neki časa je bil tam tudi Samo, potem je pa šel na fuzbal, ker ni dost da si je ključnico zlomu in more zdej mal izzivat srečo. Pozabu je telefon. 

Petek je bil dan za teren. Tokrat smo imeli floro primorske in nekateri že na začetku nismo imeli volje za nič. Pred sabo smo vidl samo tisto pavzo za kopanje. Na tla smo se vrgli v vsaki senci, kjer smo se ustavili za več kot pol minute. Moj sir za v sendvič je bil do pavze že stopljen. Če sem si ful predstavljala, sem se lahko delala da jem pico. Na avtobusu ni delala klima. Šli smo z neko staro nemško trolo, voznik pa je bil približno isto star kot bus. Nismo vedl a bo prej kap koga izmed nas al njega. Poleg tega smo se  zaradi zastoja premikali z blazno hitrostjo. Ko smo končno stopil dol, na razgret asfalt in dvaintrideset stopinj, nam je odleglo in prijetno zahladilo. S težkim srcem smo šli mimo invite only partija v kempu, kjer so mel sigurno tudi mrzu per. Ko smo končno prišli do plaže smo se prec vrgl v morje, ki je blo za tiste razmere celo malo pretoplo. Fantje so se igral morske deklice (oziroma dečke, čeprav je najbrž isto). Mal smo se posončil, potem pa šli naprej nabirat šavje in iskat redke krvavordeče orhideje. Meni se je na tej točki že precej vrtelo in sem namesto opazovanja halofitov prakticirala dihalne vaje v senci in probala ne bruhat. Zakaj me poletje tko grdo izda, če ga mam rada?

Nobena slikca nam ni ratala, ampak za blog bo uredu.

Danes gre Štefan KONČNO domov, jaz sem pa vesela in tud mal žalostna za njega. Jaz bom pospravljala, pisala blog in se odjavila od ponedeljkovega kolokvija. Avgust bo še zabaven.

Ful narave in mal piva

V nedeljo sem šla spet z Ramono na Bogenšperk. Tokrat nisva šli s prdcem od skuterja, ampak je blo vseen fino. Pozabli sva deko, zato sva sedeli na travi, ki so jo verjetno poscali psi. Pili sva pivo, ampak Ramoni ni bil preveč všeč, zato ga je nakoncu malo vrgla stran. Šli sva lulat za isti drevo, kot lani avgusta. Šli sva tudi deset metrov po gozdu, potem sva se pa obrnili. 

Ta teden se je začel s predolgimi vajami. Ker je bil cel dan sonce se mi po štiriurnem čepenju v vajalnici in poslušanju nekih razvlečenih klobas, ki jih ne razumem, še ni dal it domov. Sploh pa sem prepričana, da bi se doma samo ulegla v postlo in zaspala. Zato sem se z Davitom (Davit se ful čudn sklanja) zadn moment (in ful na hitr) zmenla, da greva na sladolet. Ta se je sicer potem spremenil v pir, ki se je zavleku v tri ure, tako da sva bila nakoncu že lačna in sva šla še jest. Zato sem zamudila vlak in sva šla potem še na en pir, ker sva mogla čakat naslednjega. Men je ful čudn, kako me lahko nekateri tok dolg prenašajo, sploh ker grem ponavadi še sama sebi na živce.

V torek sem šla na faks samo zaradi predstavitev, kjer je nujna prisotnost (razen če imaš ful kul sošolko, ki te podpiše kot bi se podpisal šestletnik. Ampak jaz sem eno izmed kul sošolk že izkoristila pri genetiki). Potem smo šli s sošolci na Rožnik, ker moramo do konca drugega letnika opravit osemnajst ur športa (in valda nakonc druzga letnika še noben nima tega narejenga). Gor smo bli v petnajstih minutah, dol pa v desetih, ampak ker smo še nekaj časa sedel pri cerkvici, to pač šteje kot ena ura. Shoutout Niku, ki je bil že nazadnje prikrajšan za omenitev v blogu, Pia si pa shoutouta ne zasluži, ker včeraj ni šla z nami.

Danes smo imeli gozdni teren, kar pomeni, da smo mogli bit navsezgodaj (ob pol devetih) že v Podutiku. Na poti sem pobrala najprej kavo, potem pa še tistega bebca, ki ponavadi na terenske vaje ne pride. Ziher je ziher. S Hildo sva se najprej zagrebli za sejalnik. Kljub natančnemu poslušanju navodil nama je (valda) ratalo vse skupaj strest ven preden je bil čas za to. Vseeno nama je nakoncu uspelo nabrat eno tono edafske golazni in jo spravit v nek star etanol, ki je že rjavo obarvan zaradi vseh ogabnih žužkov, ki so se v njem kopali. Hilda je nabrala tudi nekaj Collembol, da njene ribe ne bojo lačne. Jaz sem izkopala eno kilo zemlje za s sabo.

 

Današnje vaje naj bi bile zanimive, ampak ne bi vedla, ker sem počela vse ostalo, samo poslušala ne. Do vaj sem spila že dve kavi, ampak še vedno eno premalo. Potem sem šla spat v avto. Potem sem šla že drugič v dveh dneh (in zadnjič verjetno ever) na Rožnik in s tem najverjetneje zaključila športno. Zdej mam pa sam še dvanajst izpitov za odpisat pa mam narejen drugi letnik.

Če sem prav zračunala (nisem ziher, ker ne znam zračunat niti 5-2,5) je samo še dober teden pa pride Štefan. Vesela k radio. Tistih dvanajst izpitov, ki pridejo že mal pred njim, bomo za namen lepega zaključka tega zapisa ignorirali.

Žužki, palčki in kelnarjenje

Petek, 12.5.

Budilka mi zvoni ob šestih. V istem momentu sem neskončno hvaležna, da prejšnji dan nisem šla na Škisovo tržnico. Hvala sumljivemu vremenu in lenobi. Vržem ruzak s sendviči, žlico, edinim delujočim pisalom v moji lasti, polovico garderobe in zastarelo skripto na sovoznikov sedež in se odpeljem proti Ljubljani. Ustavim se pri Vesni, ker mi je pripravljena posodit pinceto za hroščke in ob sedmih zjutraj nehote zbudim pol hiše. Za nagrado za to nesramnost mi skuha kavo in potem da še eno za na pot. V Ljubljano kljub jutranjim zastojem pridem samo minuto ali dve prepozno in bus me še čaka. Seveda eden iz naše originalne zasedbe turbobrucov na obveznem terenu manjka. Kot fun factor prilagam pogovor z njim v četrtek popoldne:

Ja maš, stari moj.

Odpeljemo se proti Cerknici, jaz srkam mlačno kavo. Zraven mene Hilda spi. Ko pridemo do jezera izgleda, da bo dež, ampak mi se vseeno opremimo z mrežicami, lončki in nočnimi posodami za sortiranje žužkov in gremo do kolen v razmočeno šavje. S Hildo nabereva polno kanglo polžev, nekaj tisoč hroščev in eno ribo. Ona reče fuck this shit, sezuje škornje in gre kar bosa do sredine jezera. LOYO. Potem se vržemo na pločnik, iz ruzakov vzamemo sendviče in piškote in pazimo, da med določanjem golazni ne drobimo v kahle. Vmes dvakrat proba dež padat, ampak mu ne rata najbol, namesto tega me nakoncu opeče sonce po vratu in ramenih.

Mal je treba fotkat tud za na Instagram, če so nas že strpal od knjig

Smisel življenja je ležanje na pločniku in iskat Copepoda

Dan se še dobr ni začel, mi smo bili pa že ful produktivni. Potem se premaknemo proti planinski jami in kot proper palčki zakorakamo v VIP jamo, kamor greš lahko samo če si ful organiziran kitajski turist, ali pa biolog. Gledamo neko mikroskopsko golazen pa svetlikajočese bakterije na stenah.

Most čez vodo, v katerem je voda, čez katero je most

Tukaj nisem bla več tok zaspana kot zgledam

"A ni dobr k zgleda k skala, v bistvu je pa samo drek prekrit z bakterijami?"

Najdemo človeško ribico v škatli in potem še dve v naravnem okolju. Jaz se močno butnem v koleno, ko plezam na steno po bližnjici in si obenem poskušam čim manj umazat roke z ilovico, ker vem da me čaka še dolga pot nazaj brez vode.

Palčki

Na poti nazaj se pogovarjamo o otrocih. "Me s punco včasih gledava kako nosečnico pa si mislva: Lej kok lepa punca, zakaj more bit noseča! Kdo ji je to naredu?"

Sobota, 13.5.

Čez dva dneva imam izpit, jaz pa si začnem šele v soboto popravljat zapiske. V življenju je treba kdaj tvegat.

Nedelja, 14.5.

Brez motivacije in prepričana, da ni dost sranja na svetu, da bi mi ponedeljkov izpit uspel, se probam učit, ampak ne naredim nič konkretnega. Ob štirih se spokam na šiht, kjer sem spet pol ure prekmalu, zato čepim v avtu, in pošiljam snape ubogim top 5. Potem v dveh urah skuham tri kave (še vedno ne znam estetsko zlit mleka v kofe, zato se osramočeno izogibam eye contacta s strankami, ki so navajene na prelepe high society kave za tri evre), prodam štirinajst piv (še vedno nimamo laškega, ampak to očke ne moti) in spečem petdeset mini pic. Za izpit se mi seveda ne uspe učit. Po koncu s sodelovkami jemo ostanke torte, si naštimamo musko naglas in ob seksi dance muvih vse trikrat počistimo, ker se prve dvakrat še vedno lepijo tla. Pa sploh ni noben bruhal!

Ponedeljek, 15.5.

Spet se zbudim ob šestih in štartam dovolj kmalu, da se izognem gužvi in na poti vzamem še kavo za s sabo. Zdaj imam že dve štampiljki na kartončku. Izpit odpišem brez večjih pretresov (mogoče bi bila neka druga beseda s korenom "pišem" bolj primerna, ampak se raj ne bomo samoinkriminiral - a je to beseda?). Potem se usedem v avto, ki sem ga tokrat parkirala v senčki (seveda v rikverc), kjer me že čaka dekca. V štunfih, gatah in spodnji majci se zavijem v deko, zatlačim neudobne zapenjalce za pas v sedež in si privoščim dvourni catnap. Podaljšane štiriurne vaje brez pavze tako veliko lažje pretrpim.

Torek, 16.5.

Ura je že pol enih. To se rado zgodi, če se valjaš v postli do desetih. Zdaj bom šla dopolnit seznam nevretenčarjev iz terena in dokončat popis vretenčarjev iz okolice doma, Štefan gre pa na Portugalsko. Enkrat ugibajte kdo se ma bolj fajn in kdo je komu fovš.

Ramona in Sigmund

Danes je poseben dan. Dan, na katerega smo pred tremi leti pisali maturitetni esej in dan, na katerega praznuje določena, meni zelo ljuba oseba. V tem blogu jo najdete tudi pod psevdonimoma Janja in Ramona, ker se ne morem odločit kaj ji najbolj paše (in ker doslednost ni moja močna točka).

Ramona je posebna oseba, ki tako kot jaz ne mara preveč ljudi. Meni se je v prvem letniku nekako uspelo prebit skozi njene antivirusne sisteme in požarni zid resting bitchfejsa (in hvala bogu za to), čeprav me na slabe dni še danes ne mara. Kljub temu, da sva si v določenih pogledih totalno različni- ena je blond in druga rjava (in v krakih nekajmesečnih obdobjih blaznosti tudi obratno), ena živi od hrenovk, druga jih ne prenese- naju povezuje skupno sovraštvo do ljudi, bivših delodajalcev, izobraževalnih ustanov in slovenskega javnega prometa. 

Po naključju si rojstni dan deli s Freudom, ki je na dan baje skadil škatlo cigar, tudi potem, ko mu je rak razžrl pol čeljusti in so mu jih med eno izmed tridesetih operacij odstranili. Ker LOYO. Mislil je tudi, da je kokain fairy dust in rad je gledal kako jegulje seksajo. Meni je car, ampak tudi malo pussy, ker se je ubil z morfijem (pa še pri tem mu je mogu dohtar pomagat).

Torej, Ramona. Želim ti mnogo sreče in zdravja, čimveč znosnih dni na šihtu in čimveč kav z mano (ki so zadnje čase definitivno preredke). Da bi se te vsi ananasi tega sveta na veliko izogibali, enako velja za zoprne otroke, sosede in nevzgojene pse. Da ti v življenju nikoli ne bi zmanjkalo kalamarov in kruha za rezat kadar si pjana. I am really happy that your momma squeezed you out of her vajayjay.

Iz Bratislave v maj

Četrtek, 28.4.

Pol enih zjutraj. Moj foter, ki običajno hodi spat pred deseto pravi, da je to čas ko sem jaz najbolj budna, ampak to sploh ni res. Samo električna zobna ščetka in voda v kotličku sta nekaj decibelov glasnejši v temi. Kljub mojemu alteregu koale, sem trenutno precej zbujena. Mogoče zato, ker sem v dveh urah čakanja spila pol litra kokakole, s tem pa mogoče celo zaužila dovolj kofeina, ki ga moj zjeban metabolizem običajno ignorira. Mogoče zato, ker sem excited, mogoče pa celo samo zato, ker nisem v najudobnejšem spalnem položaju.

V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.

V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine. 

Torek, 2.5.

Doma sem. S Štefanom sva se mela noro, ampak te trditve nemorem potrdit z nobenim ful veselim selfijem, ker bo pol spet tečen. Trp. Kaj sem ugotovila v zadnjih petih dneh:

- Javni prevoz v Bratislavi je še bolj mim, kot v Ljubljani. Niti google maps ne vejo za kaj se gre, ime ene postaje je ime tudi vsaj štirih drugih postaj v radiju 500m, pol pa vohi na katero moraš it čakat. Piše, da štiriinšestdesetka pride čez tri minute, ampak najbrž ne na tisti postaji, kjer čakaš.
- Kofola ima okus po regretu. Če bi imel maček po petku v parku zvezda in komiranju v Cirkusu okus, bi bil to okus po Kofoli. Je basically jeger-kola brez alkohola. Torej worst of both worlds.

- Štefan ne kuha tok slabo, kot sem mislila. Sploh sendviči z leftover piščancem so njegova specialiteta.

- Poceni palačinke so najboljše palačinke. Also- 33 centov za turško kavo in 43 centov za neskafe je skor zastonj. 

- Vsak naslednji fifty shades film je slabši

- Dojenčki lemurčki so najbolj luškana stvar na tem planetu, človeški mladiči so se mi pa zamerli, ker so mi stopal po novih čevljih
- Moj najljubši dinozaver je T-Rex, ker sem mainstream (ampak majo take kjut male rokice, da mi ne morjo bit ne najljubši), njegov pa Stegozaver
- Honeymoon cystitis je baje resnična stvar in z veseljem njeno resničnost zamenjam za vijoličnega samoroga.
- Prvi maj je za ljubezen (modrost babice iz avtobusa)
- Senec zgleda skor tko kot Bora Bora, če zamižiš na eno oko, daš dol špegle in uporabiš ta prav Instagram filter.

    

Senec

 

Grad Devin

 

Palačinke za pol evra

Fino je blo. Zdaj pa komaj čakam junij (če bom preživela stampedo obveznosti, ki se začne jutri). 

Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.