Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.

Beauties at the movies

Če ponavljaš prvi letnik zaradi enega predmeta in zabušavaš celo 2015/2016 študijsko leto, je velika verjenost, da se bo tvoj zaostal organizem navadu na to in ga tud v 2016/2017 študijskem letu ne boš mogu navadit na prejšnji sistem. Rabim neko verzijo nikotinskih obližev za lažje odvajanje od ležanja na kavču. Mislim, da ni treba poudarjat, da mi ponedeljkov kolokvij ni šel najboljš (za torkov izpit se začnem učit pa čez petnajst minut, ko napišem ta nebodigatreba blog).

(Bivše) sošolke so se celo večnost menile, da grejo v kino gledat Beauty and the beast. Ker jaz ne bi bila jaz, če se ne bi uštulila zraven, se je to seveda zgodilo. Vesna ni mogla zraven, ampak to smo globoko v sebi verjetno vedele že prej. Kljub temu smo včeraj rekle danes ali nikoli.

Jaz sem si še dodatno vzela frej popoldne in šla predčasno v Ljubljano, odločena, da si kupim nove čevlje, ki jih tko srednje nujno rabim. Pa itak si nikol nič ne kupim (razen tone nepotrebnih dišečih Lush pizdarij, ki mi potem dajo izgovor, da si spet vzamem frej dan za razvajanje). Misnla sem, da bom mela ful preveč časa, ampak sem nakoncu naredila dva ali tri kroge po Cityparku in našla točno nič sprejemljivih čevljev. Nakoncu sem se (pod pritiskom, ker sem imela samo še dvajset minut časa) odločila za tiste z najmanjšim deležem blaga, kristalčkov in metalnih barv. Vseeno so malo podobni tistim bleščečim tattoo nalepkam, ki so bile popularne v devetdesetih. Naj folk ve, da sem fabulous, ampak vseen ne basic bitch (čeprov sem si kupla tud choker haha ha ha, can I get any more basicer?).

Ob 18.09 (točno minuto pred zmenjeno uro) sem pred Kolosejem profesionalno parkirala v rikverc. Zdej sam še v rikverc parkiram, ker nočem, da me folk judga po udrtini na desni strani moje Corse. Naj vejo, da znam vozit in še bolj parkirat. Mateja je že čakala pri štengah. Ona je ali ful prezgodnja, ali pa zamuja. Sedem in pol sekund kasneje se je prikazala tudi Lara. Nekaj časa smo še stale pred vhodom, potem smo se pa spomnle, da noben drug ne pride. Kupile smo karte in bubble tea. Jaz sem bila dehidrirana od shopping cardia, zato sem prec spila mangov ledeni čaj, Lara ga je pa pretihotapila v dvorano (čeprav smo precej prepričane, da ne bi kompliciral tudi če ga ne bi zatlačila v torbo). Jaz sem bila edina, ki ni bila preveč fensi za kokice. Če greš v kino morš kupit kokice, tud če pred tem poješ five course meal. Za kokice imamo poseben želodec. Beast je skor tok kosmat kot Štefan z brado. Do konca se nisem zjokala, pri zaključni špici sem pa mogla ven, ker nisem mela robcev s sabo. Jaz si bom enkrat zaštofala te preklete solzne kanale.

Ko je Mateja do konca pogledala creditse in zadnja prišla iz dvorane, smo se ena za drugo odpeljale proti Vesni, ki je delala in se nam ni mogla joinat. Lara nas je peljala po neki čudaški poti mimo Žal, kjer se še v lajfu nisem pelala. Očitno tud ona rada komplicira, al ma pa sam zjebana gps čutila. Pri Vesni smo (kot največje pijanke) ostale do zapiranja pa še mal čez. Domov sem prišla nekaj pred enajsto, čeprav sem bila toooolk (pokažem kolk) bliz, da se odpeljem še en krog in podaljšam avtomobilski karaoke session.

Čez vikend bom namesto pirhov verjetno barvala samo highlighte na slajdih za botaniko. Aja, Samo, tud moj blog ti želi vse najboljše (čeprav dva dni prepozno).

Mejte se tok fajn, kokr sem se mela jaz učeri.

Lucky, unlucky

First things first. Glede na to kok z lajfom nimam sreče, jo mam pa vsaj v nagradnih igrah. Te teden sem dosegla nov combo v krompirju in v četrtek zadela ajfona, v petek pa nevem kaj, ampak tudi nekaj. Zdaj sem se prijavila še v igro za Šrilanko, ker sem požrešna in rada overabjusam svojo srečo, tako da računam da me jeseni ne bo doma, ker bom rajši na plaži srkala koktejle.

Včeraj sem imela busy dan. Ker imam v ponedeljek zelo obsežen in težek izpit, za katerega znam približno tri in pol starih vprašanj, raje zapravljam svoj čas z drugimi stvarmi. Eno uro sem se peljala do Žalca in potem še eno uro nazaj, vse za petminuten poseg z lasersejbrom. Okej, mogoče ni bil lih lasersejber, je blo pa vsaj polovica od tega in to je dost kul zame. Jedla sem krof.

Na poti domov sem samozavestno ugasnila gps in se odločila, da bom po trenutnem navdihu našla pravi izvoz iz avtoceste. Velika NE hvala vsem, ki ste zdaj podvomili v moje sposobnosti orientacije in branja obcestnih tabel, ampak ta podvig mi je dejansko uspel. Na tej točki je krof že popustil, zato sem šla v Čebelico na pico. Bilo je sončno in na ta plac imam res same lepe spomine, zato se nisem niti pritoževala, ko sem na hrano čakala skoraj eno uro. Nasproti mene sta se usedla naključna babica in dedek z velikim, kosmatim psom, ki se je zleknil pod moje noge. Mislim, da sta se babica in dedek na poti do picerije skregala, ker sta trmasto gledala vsak v svojo smer. Ko bom jaz babica, se ne bom kregala z dedkom (je rekla optimistično).

Doma sem kratek čas gledala v dinozavre. Nikoli si nisem mislila, da so dinozavri lahko tako zelo nezanimivi. Kako uničiti sanje nadobudne biologinje: vzameš njeno priljubljeno temo, v tekst vržeš nekaj geografije, prazgodovine in nepoznanih strokovnih besed in voila- biologinja zaspi na kavču s skripto na joškah.

Ko sem se sprijaznila, da se na ta žalosten petek pač ne bom naučila kaj so dimetrodoni, sem si šla zlovdat zadnjo epizodo Bones ever v lajfu. Štefan pravi, da je vsega lepega enkrat konec, meni pa to ni všeč in se raje zavijam v kokon utvar, dokler me ne useka kruta realnost. Seveda sem se že v sredini zjokala.

Ob desetih (tri ure pred predvidenim odhodom na after parti maturanca GimLit) sem si zavrtela še Moano. Tudi tukaj sem bila že vsa solzna po pol ure. Očitno se je moj pms zavlekel v cel mesec. Razočarana sem sama nad sabo, ker še vedno ne znam besedila od soundtrackov. 

Na afterca nisem šla vesela. Zavedala sem se namreč, da bom spala približno šest ur premalo in da se ne bom niti alkoholizirala, da bi mela vsaj dober razlog za to trpečo soboto. Po pričakovanjih so bili glavni igralci že malo opiti. Ker sem res res rabila comfort, sem si naročila dva deci refoška, sej to pa loh, sej nisem več mlada voznica.

Na vseh fotkah zadnje čase imam gube. Kako imam lahko gube in mozolje naenkrat?

RVG: "Pod mizo v dvorani je še en pepsi."

Ana ga je šla iskat in mu ostala zvesta, nesla ga je h men in potem še domov, ker zastojn pepsiju pa ne mormo rečt ne.

Nekje v sredini mi je zabediral. Hotla sem plesat, ampak ni šlo. Zasedla mi je cigareta in Davidu tud, ker komu pa ne bi po polurnem poslušanju mojega jamranja. Ker je GimLit ful zdrava šola noben ne kadi, oziroma so vsi kul otroci do takrat že šli domov, sva pol ure fehtala dva čika, ki ju noben ni imel. Nakoncu sva vprašala še DJ-a in zastrašujočo varkičko.

"A slučajn kadite?"

"Ne... pa tud vidva bi mogla nehat."

Hvala za ta prijazen nasvet, ampak tud midva ne. Ponavad.

Kriza je bila že takšna, da sva nameravala v Hotič po mojo skrivno škatlco za hude primere. Sva že sedela v avtu, pa je potem nekdo našel odrešenika, ki je prijazno daroval najbolj iskano dobrino te noči. Sicer sem mogla potem še nekoga nafehtat za fajr, ampak effort je bil worth it. Sploh ne znam opisat kolk je tist dim sedu. Kot da sem najhujši odvisnik na odvajanju. #dedication

"A boš vin?" (reče človek, ki je zrihtal cigarete Davidu)

"Ne hvala, vozm"

"Aja, a si še mladi voznik?" (David ugotovi, da je bližje 30, kot 20, nasmeh mu zgine iz obraza)

Z Ano banano sva se vrgli v postlo okrog petih. Sva rekli, da nauva dolg (haha ha ha). Objavli sva še fotko na fejsbuk, ampak zjutraj ugotovili, da to ni bila premišljena poteza, ker ji vsekakor manjka filter. Tudi na tisti imam jaz gube.

Aja, pa ugasnil so Club Penguin. Ta teden je bil res preveč emotional.

Highlighti v alinejah

Čak, grem gledat kaj sem nazadnje napisala.

Highlighti zadnjih dveh tednov:

- Z Dunjo sva šli na zastonj pivo za dan žena. 

"Živjo punci, danes imata s telim kupončkom zastonj pivo" 
"A bejš, sej zato sva pa tle."

- Že od nevemkdaj je sonce, zato sem iz zaprašene škatle potegnila oboja troja sončna očala, ki jih premorem, ker sem slepa in rabim tiste z in tiste zbrez dioptrije pa še ena dodatna za imidž

- S stanjem 2,38€ sem preživela ta mesec, ampak zdaj mi gori lučka za bencin, ker sem se razvadla in grem prevečkrat v Ljubljano z avtom

- Ful je problem če si sam seb všeč in Skype noče tvoje kamere raztegnt čez cel ekran

- Ful je problem če hočeš in rabiš novo obleko, ampak si preveč škrt da bi vnesel podatke za plačilo

- V torek je bil pi day, zato sem spekla pito, ki je bila baje dobra, ker je zginla še preden sem jo lahko probala

- Včeraj sem se šla skrivalnice in skakanje z gumitvistom. Spila sem tolk sladkih pijač, kot jih ponavadi v enem mesecu ne, jedla sem palačinke z marmelado ker je babica ponesreči kupila čokoladni namaz s čilijem, gledala sem roza sončni zahod in zmagala v potapljanju ladjic

- Še vedno nimam pastelnih markerjev, zato se ne morem začet učit. Nimam niti šeleshamerjev za herbarij, imam pa tisoč izgovorov

- Moja hemofobija se počasi manjša, ker zdaj gledam Dexterja in ne mižim čist skos

- Končno sem spakirala vse prazne šalce od Lush zadev in dobila frišno masko, s katero se delam, da sem smrkec

Kva sem že govorila? Ta blogpost pišem že en teden, grozna sem.

- Cel lajf čakam Štefana, da se greva Warrock, včasih celo pozabi name.

- Nabrala sem že dve roži za herbarij in mislim, da nobena ni na prepovedanem seznamu. Bla sem stoposto da je ena vijolica, pa so me nevedniki prepričali, da ziher ni, čeprav se je na koncu izkazalo, da sem imela prov (tko kot zmeri)

- Ugotovila sem, da imajo otroci zelo radi banane, skoraj še rajši pa hruške. Če jim daš trampolin bojo ali dali mir, ali pa se bojo poklali med sabo. 50/50

- Ugotovila sem tudi, da sem nesposobna ker ne znam določit niti enega ubogega hrošča (v bistvu sploh nisem ziher, da je hrošč, biologinja pa taka. Krivim slabo kvaliteto fotke)

Dej pojej že tisto večerjo, da ti dam en headshotddddddddd (sori, mogla sem spucat flek na topkovnici).

A is for 'adorable algae'

Nedelja, 5.3.

Ne vem, a mi je bolj všeč kadar nimam bioritma zato ker sem preveč frej in spim zaradi dolgčasa, al zato ker nisem nič frej in spim zaradi urujenosti. Saj vmesne, tiste zdrave faze pa itak nimam.

V sredo sem šla na kosilo z osebo, ki mi dela resno konkurenco na področju jamranja. Ampak ona ma vsaj dober razlog, ker je na medicini in trpi iz dneva v dan. Ta random kosila in kave z ljudmi, ki jih nisem vidla že sto let so mi ful pri srcu. Do tega dneva sem porabla že vso zalogo energije za ta teden in sem na delni hibernaciji čakala vikend. Ne me vprašat kako to zgleda.

Četrtek je minil brez posebnih pretresov, razen tega da sem se zalubla v algo.

Lej kok sta kjut no!

V petek sem šla s teto na aktualov dan žena. Zakaj? Ker sva dobili zastonj karti, valda. Kako se je to izšlo zame, ki nikoli ne poslušam Aktuala ali komadov, ki jih v večini predvajajo? Boljše, kot bi si človk mislu. Na koncu je bila kava z mlekom v zapuščenem lokalu med bloki najslabši del tega večera. Celo pela sem rožico, kaj pa to? Za Bačičko sem prvič slišala in prav nič ne bi bla razočarana, če tudi zdej ne bi, ker je ves njen talent natlačen v bodiju z resicami in visokih škornjih. Antonija Šola me je masivno razočarala, ker je fušala ob enem izmed mojih ljubših komadov. Človek, ki je imel v roki že tretji pir v večeru ji je rekel, da naj gre še mal v šolo. Zvezda večera je bil menda Jan Plestenjak, ampak sem še vedno prepričana, da sem bla v resnici jaz (in moj photobomb).

Danes sem po dveh mesecih in pol dočakala kavo z določeno, meni zelo ljubo osebo (Ramono?). Upam da na naslednjo ne bo treba tok dolg čakat, čeprov sva obe ful busy odrasli osebi, in težko uskladiva urnike.

Torek, 7.3.

Note to self: pred laboratorijskimi vajami se dobr najej, če se nočeš zložit po tleh s kloroformom v rokah.

Torki so iz najbolj gnilih dnevov, ki so obstajali, napredovali v kategorijo niti ne tok slabih dni. Zato ker je to edin dan, ko lahko špricam faks in js to rabm, men je to droga. Če ne bi spuščala predavanj bi bla moja duša prazna. Also, mislim da je to neuradni dan za Warrock, kar je samo plus točka.

Nisem še odpuščena. Kar je res noro dobr (in tud mal čudn, ker delam enkrat do trikrat na mesec). Tako bom ta teden od jutri naprej preživljala na faksu, na raznih pivih in kavah in mal celo na bazenu. Upam, da bo vsebina naslednjega bloga bolj zanimiva.

Mogla bi pogret ostanke od včerajšnjega kosila, ampak je dretje ob Cher, Tošetu in Lenki ful bolj zabavno in fulfilling. I found a man I can trust and boy I believe in us.

Nč, kava je že mrzla, lonc se pa tud ne bo sam od sebe pomil.

Krofi morjo met krancl!

Po enem tednu sem pospravila kovček iz Londona. Verjetno ga ne bi, če mi ne bi predstavljal ovire na poti do postelje. Pospravila sem tudi vso navlako iz omar in mize, ker ni bilo več prostora za odložit ovitke od Bountyjev. Ponosna sem.

V petek sem šla v Hrastnik, ker sem najboljša oseba in grem tud na lame parti, če me Ana Banana povab. Pojedla sem dva krofa (najboljša stvar od celega partija, čeprov so bli brez kranclna in Vesna prav da so taki prec slabi) in spila pol piva, potem sem se pa po eni uri odpravila domov (sicer stežka, ker nisem znala odpret vrat. KAJ?)

Litijski karneval je bil podpovprečen, čeprav zadnja leta že samo povprečje ni preveč visoko v primerjavi z ostalimi slovenskimi povorkami. Ker se je name prilepil en angelček, ki je pred tem hranil kozo, so tudi meni roke smrdele po kozi. "Ti si zdej moja mamica. Najboljša mamica!" Okej, zmenen. Ampak naslednjo minuto sem bila že diskvalificirana iz kategorije mamic in sem padla v kategorijo nepolnoletnih. "Kdo od vaju je starejši?" (vpraša mene in Lojzeta). Nisem ziher a mi je všeč, da me je primerjala s petnajstletnikom, al ne. Do tega momenta sem v manj kot 24 urah pojedla že sedem krofov.

Mal mi je škoda, da ne maškarce ne grejo več od hiše do hiše, tko kot smo šli včasih. Po drugi strani sta mi pa sam dve skupini že odnesli celo zalogo bonbonov. Ne dam več!

Danes špricam štiri ure predavanj. V bistvu samo dve, ker na dve v vsakem primeru ne bi šla. Nisem jaz kriva, da so ponedeljki tolk naporni. Po celem dnevu vaj, kjer sem pod stresom, da ne bi (spet) kaj narobe odpipetirala (ali, bog ne daj, dala spatulco najprej v ogenj pa potem v etanol. #pametna) moram namreč še dve uri poslušat Gargamela, ki zmedeno skače od Italijanske do Kranjske čebele in pridem šele ob pol devetih domov. Zvečer se grem spet malo kulturno izobraževat, ker sem boljša od ostalih študentov, ki se ga grejo ulivat na pustovanja (ne sej nisem, js bi tud šla, sam mislim da zmačkanost ne zadostuje za zdravniško opravilčilo za sredine vaje).

Ta blogpost je v celoti namenjen mojemu najnovejšemu subscriberju, čeprov je res beden vpis. Js bi tud mela najtežjo domačo nalogo tedna, da se morm subscribat na carski blog. Fak, zdej sm se spomnla na dejansko domačo nalogo in to pomen, da jo morm narest. Aaaaah, sam še to kavo spijem (pa mogoče pogledam par epizod PLL, pol pa res).

Odstrante se, oblaki

With love from London

Sobota, 11. Februar 2017

Dolgo ne morem zaspat. Kljub včerajšnjem celodnevnem čepenju v lokalih, je bila količina zaužite ne-kava tekočine, premajhna, zato me boli glava. Od doma naj bi šla nekaj čez osem. Ob 6.50 mi mati vdrejo v sobo "a ne mislš ti vstat?" Ja mislm. Čez eno uro. A imam samo jaz mati brez občutka za čas?

Zunaj je megla, ampak je kar dolgo ne porajtam, ker sem excited. V Dolskem grem v Merkator po štručko brez kvasa, kar me spomni na prečudovite dneve, preživete v Cukrčku. Upam, da bo imel avijon bolj spucano šipo, kot jo ima naša Corsa. Mati nočejo parkirat in me na hitro vržejo vn na petminutnem drop offu. Okej. Mam to. Postavim se v vrsto za security check. Dedek vnuku razlaga da so ti avijoni na stropu že zeloooo stari. Prideta teta in stric iz Wizz-aira. Stric je na uvajanju, zato se jima fino zdi, da lahko teta na meni demonstrira čekiranje ročne prtljage. Stric razume, kako je treba nalepit nalepko na nahrbtnik. Vkampiram se pred četrte gate in naročim kavo. Last call for Istanbul. To nisem jaz. Ker so nekateri bebci pozabil pridt na četrte gate za Istanbul (naprimer moja mati pred pol leta), jih začnejo klicat po priimku.

19.40 (London time)

Sedim ob oknu, kar mi je všeč, ker lahko gledam in slikam oblake. Nad njimi je sonce, kar mi je še bolj všeč, ker ga na tleh že dolgo ni bilo. Let mine hitro in brez turbulence. Na angleških tleh tudi ni sonca, malo pada sneg. Nekako najdem izhod iz letališča, kupim karto za shuttle in grem na bus. Vožnja v center traja skor tolk dolg kot polet. Izstopim na Victoria stationu, ker nimam pojma kam drugam bi mogla it. Imam približno štiri ure časa, da pride Štefan. Takoj ko stopim iz busa sem izgubljena. Po mrazu sodeč se mi zdi, da sem v sibiriji. Poguglam najbližjo hrano, ki je po nekem srečnem naključju mekdonalc, sepravi se verjetno ne bom že prvi dan zastrupila s hrano. Ko pojem se grem sprehajat in iskat Disney store in Starbucks. Po Harrodsu tavam skoraj eno uro, ker je labirint. Na oddelku z igračami hočem živet. Ljudi je nerealno veliko, kar mi ni všeč, zato se umaknem v Starbucks, ki je prikladno blizu. Še vedno me zebe.

Nedelja, 19. Februar 2017

Trenutno nisem vesela. Verjetno zato, ker sem bila preveč vesela cel teden, zdaj pa sem na poti na Dunaj in kasneje v Ljubljano. Naj bi šla z busom, ampak grem s kombijem. Ta naj bi imel wifi in elektriko, pa nima nič od tega.

Hotla sem obširno poročat o Londonskih in Ostravskih dogodivščinah, pa sem pozabila. To verjetno pomeni, da je bilo preveč super.

Ko sem se v soboto končno naveličala čakat, sem se s podzemno prešvercala do apartmaja/hostla, ki je bil v bistvu samo itsy bitsy mičkena mrzla sobica z itsy bitsy mičkeno ledeno kopalnico sredi turškega geta. Štefan je prišel sredi noči, do takrat sem reševala križanke, ki sem jih kupila na letališču.

Naslednji dan sva (surprise, surprise) spala vsaj do desetih. Kupila sva kruh, sir in sumljivo salamo pri šiptarju, ki je imel svoj kolibast supermarket očitno odprt 24/7. Nafilala sva oyster card in šla s podzemno do Tower Bridga. Počla sva se v Costo (ker starbucks ni imel miz noter), spila kavo, pojedla šiptarske sendviče in naredila plan. Ta je vključeval ogled HMS Belfasta, Tower Bridga, Tower of London, London Monumenta in Shakespeare Globe Theatra (ta nama sicer ni ratal do torka, ker so turice samo do ene štirih, kar pa nekako ne znese če spiš do dvanajstih). Vreme je bilo bolj gnilo, ampak suho. Obema je bila najbolj všeč ladja, najmanj pa Tower of London. Potem sva šla na dva kilometra dolg sprehod z namenom iskanja hrane. Našla sva juho in mac and cheese. Po kočerji sva šla v Funscape, kjer sva na dance machinu zapravla za šest funtov šenkanih žetonov, zašvicala in se vrnila v sobo, kjer še vedno ni delalo gretje.

Ponedeljek sva otvorila z opoldanskim obrokom Nutelle in kruha s črno kumino (blek), ki sva ga zalila z ogabno verzijo angleškega čaja. Big Ben naju je pričakal v soncu in lajf je bil lep. Zavila sva v Westminster Abbey, si ogledala vse grobnice in pomembne kotičke in poslušala dobro uro dolg audio guide, kot največja kitajca. Potem sva pogledala še Churchillove vojne sobe, Buckinghamsko palačo in Queen's gallery, kjer je Štefan skoraj zaspal, ker sem jaz padla v detajle. Kočerjo sva jedla v parku, jaz sem prisluškovala dejtu med starejšim angležem in mlado tujko, ampak mi ni kapnl v kakšnem razmerju sta bila. Za konec sva se peljala z ladjico nazaj do Tower Bridga, potem pa še na West End, kjer sva se eno uro sprehajala po trgovini z igračami in gledala modelčke vlakov. Mislim, da sva imela za večerjo mango in pivo.

Valentinov torek je bil v izi. Polovico sva ga prespala, potem pa (končno!) šla v Shakespearov Globe Theatre na turo. Vodička je bila najbolj hecna mejčkena pikica, ampak so so lovely. Povedala je cel kup fun factov, ki sem jih pred tem že jaz natrosila Štefanu, ker sem fen od Vilija. Hotla sem si kupit pin z napisom To be or not to be okrog čebelice (idealno za moj bodoči hobi čebelarstva), ampak nisva našla bankomata v bližini. Namesto tega sva šla za dve uri v kafič pisat kartice. Na poti do Victorie sva za kratek čas, ki se je meni zdel kot cel dan, obtičala v klavstrofobičnem vlaku od podzemne. Čestitke vsem, ki v takšni situaciji nimate lažjega paničnega ali vsaj anxiety napada. Mjuzikl dejt je bil dobesedno wicked. Jaz sem se imela noro in sem se mogla zadrževat, da se nisem zraven drla ob 'Defying gravity', Štefan je pa tudi nekako preživel. Revež.

V sredo mi je kapnl, da je London trip že skoraj pri koncu in da mava pred sabo samo še en cel dan, pa še ta deževen. Kljub mokroti sva se delala, da sva hipsterja in s Starbucks kavo v roki odkorakala proti Camden marketu. Jaz sem se eno uro probala vpisat v skupine za faks, kar mi je mal potegnl živce. Potem sva šla na platform 9 3/4, ampak se nama ni dal v dvokilometrski vrsti čakat na fotko, sva pa kupila bonbone. Štefan je dobil tistega z okusom po bruhanju, jaz pa z okusom po milu. Naslednja postaja: Notting Hill. Knjigarne iz filma z mojim prvim ali drugim celebrity crushom, Hugh Grantom, ni več tam, so pa še vedno luškane male vrstne hiške s pastelnimi fasadami, ki so se Štefanu gravžale še bolj kot tist bonbon. Zadnji večer sva zaključila z ogledom China Towna in pivom v Sherlock Holmes pubu.

Budilka naju je zbudila mnogo prej, kot sva bila navajena od prejšnjih dni. Zmenjena sva bila namreč s Štefanovim znancem, ki naju je prijazno povabil na kavo in najbolj masten, ampak tudi grozno delišs zajtrk. Verjetno se morava tudi njemu zahvalit, da nisva zamudila leta, ker sva z njegovo pomočjo vsaj pol ure prej našla shuttle in prišla do letališča. V Ostravi je bil sneg in mraz, meni je bilo pa slabo. Po pretirano dolgem čakanju na passport check in kasneje še na vlak, sva končno prišla v študenca in šla na juho. Kok je men sedla tista juha, nerealno.

Petek je bil žalosten. Mene je nekej totalno zjebkal in sem tričetrt dneva preživela na veceju (dobesedno dokler ni žarnica pregorela), medtem ko je Štefan prijazno skakljal po trgovinah, lekarnah in "kuhinji" in bil najbolj prijazen človek na svetu. Potem sva pogledala tri filme, dva res dobra in eno povprečno komedijo. Pila sva čaj in potem še pivo, ker če ga spiješ mal, pol ma lahko celo zdravilen učinek (sem prebrala v enem članku, stoposto je res). Za večerjo sva uničla pico in nama je blo čist vseen za drobtine na postli.

V soboto sem bila že v redu, ampak tud ne, ker sem vedla, da bom hmal mogla spet zapustit man cave in postlo z novo posteljnino. Jedla sva leftover cake in leftover palačinke. Naučila sem se skuhat kavo v loncu, ki nikol v lajfu ni bil namenjen za kuhanje kave, ampak na Čečkem to gre. Šla sva na pinkponk in sploh mi ni šlo ful zanič. Ok, šlo mi je zanič, ampak prisežem da ne tok. Še vedno čutim posledice pobiranja žogice v križu. Zvečer smo šli s francozem v suši restavracijo. Jaz in Štefan še nikoli nisva jedla proper sušija (ok, jaz sem probala slovenskega, on pa korejskega, ampak ne proper japonskega). Francoz je pa že izkušen sušijedec. Preden smo dobili hrano smo se šli igro s kartami, v kateri naju je premagal že v prvi potezi. V juhi so bile alge. V moji juhi je bilo več alg, kot v Štefanovi, zato nisem pojedla cele. Suši mi je bil všeč in ga bom ziher še kdaj jedla, ampak najbrž ne tistega s kumaricami. Pa brez wasabija. Potem sva šla brez francoza na Bolt Tower. Razgled in občutek je verjetno boljši, če ni teme, dežja in ledenega vetra. Pred zadnjo skupno nočjo sva še spakirala in pogledala še en film. Skor do konca.

Bedn. Bedn bedn bedn. Zdaj sem že v kombiju s slovensko registracijo, glih dobro smo prišli čez mejo. Smrdim od celodnevnega migriranja. Žejna sem, ampak ne upam pit, ker smo imel ravnokar pavzo za vece in imam občutek, da do Ljubljane ne bomo več deležni tega luksuza. Jutri imam faks ob devetih. Če ne bi bila uvodna predavanja, me ne bi vidl tam. Do maja moram narest cel kup stvari, ampak ga vseeno komi čakam.

(Ne sej za maj mi je vseen. Komi čakam tebe).