Sobota, 11. Februar 2017
Dolgo ne morem zaspat. Kljub včerajšnjem celodnevnem čepenju v lokalih, je bila količina zaužite ne-kava tekočine, premajhna, zato me boli glava. Od doma naj bi šla nekaj čez osem. Ob 6.50 mi mati vdrejo v sobo "a ne mislš ti vstat?" Ja mislm. Čez eno uro. A imam samo jaz mati brez občutka za čas?
Zunaj je megla, ampak je kar dolgo ne porajtam, ker sem excited. V Dolskem grem v Merkator po štručko brez kvasa, kar me spomni na prečudovite dneve, preživete v Cukrčku. Upam, da bo imel avijon bolj spucano šipo, kot jo ima naša Corsa. Mati nočejo parkirat in me na hitro vržejo vn na petminutnem drop offu. Okej. Mam to. Postavim se v vrsto za security check. Dedek vnuku razlaga da so ti avijoni na stropu že zeloooo stari. Prideta teta in stric iz Wizz-aira. Stric je na uvajanju, zato se jima fino zdi, da lahko teta na meni demonstrira čekiranje ročne prtljage. Stric razume, kako je treba nalepit nalepko na nahrbtnik. Vkampiram se pred četrte gate in naročim kavo. Last call for Istanbul. To nisem jaz. Ker so nekateri bebci pozabil pridt na četrte gate za Istanbul (naprimer moja mati pred pol leta), jih začnejo klicat po priimku.
19.40 (London time)
Sedim ob oknu, kar mi je všeč, ker lahko gledam in slikam oblake. Nad njimi je sonce, kar mi je še bolj všeč, ker ga na tleh že dolgo ni bilo. Let mine hitro in brez turbulence. Na angleških tleh tudi ni sonca, malo pada sneg. Nekako najdem izhod iz letališča, kupim karto za shuttle in grem na bus. Vožnja v center traja skor tolk dolg kot polet. Izstopim na Victoria stationu, ker nimam pojma kam drugam bi mogla it. Imam približno štiri ure časa, da pride Štefan. Takoj ko stopim iz busa sem izgubljena. Po mrazu sodeč se mi zdi, da sem v sibiriji. Poguglam najbližjo hrano, ki je po nekem srečnem naključju mekdonalc, sepravi se verjetno ne bom že prvi dan zastrupila s hrano. Ko pojem se grem sprehajat in iskat Disney store in Starbucks. Po Harrodsu tavam skoraj eno uro, ker je labirint. Na oddelku z igračami hočem živet. Ljudi je nerealno veliko, kar mi ni všeč, zato se umaknem v Starbucks, ki je prikladno blizu. Še vedno me zebe.
Nedelja, 19. Februar 2017
Trenutno nisem vesela. Verjetno zato, ker sem bila preveč vesela cel teden, zdaj pa sem na poti na Dunaj in kasneje v Ljubljano. Naj bi šla z busom, ampak grem s kombijem. Ta naj bi imel wifi in elektriko, pa nima nič od tega.
Hotla sem obširno poročat o Londonskih in Ostravskih dogodivščinah, pa sem pozabila. To verjetno pomeni, da je bilo preveč super.
Ko sem se v soboto končno naveličala čakat, sem se s podzemno prešvercala do apartmaja/hostla, ki je bil v bistvu samo itsy bitsy mičkena mrzla sobica z itsy bitsy mičkeno ledeno kopalnico sredi turškega geta. Štefan je prišel sredi noči, do takrat sem reševala križanke, ki sem jih kupila na letališču.
Naslednji dan sva (surprise, surprise) spala vsaj do desetih. Kupila sva kruh, sir in sumljivo salamo pri šiptarju, ki je imel svoj kolibast supermarket očitno odprt 24/7. Nafilala sva oyster card in šla s podzemno do Tower Bridga. Počla sva se v Costo (ker starbucks ni imel miz noter), spila kavo, pojedla šiptarske sendviče in naredila plan. Ta je vključeval ogled HMS Belfasta, Tower Bridga, Tower of London, London Monumenta in Shakespeare Globe Theatra (ta nama sicer ni ratal do torka, ker so turice samo do ene štirih, kar pa nekako ne znese če spiš do dvanajstih). Vreme je bilo bolj gnilo, ampak suho. Obema je bila najbolj všeč ladja, najmanj pa Tower of London. Potem sva šla na dva kilometra dolg sprehod z namenom iskanja hrane. Našla sva juho in mac and cheese. Po kočerji sva šla v Funscape, kjer sva na dance machinu zapravla za šest funtov šenkanih žetonov, zašvicala in se vrnila v sobo, kjer še vedno ni delalo gretje.
Ponedeljek sva otvorila z opoldanskim obrokom Nutelle in kruha s črno kumino (blek), ki sva ga zalila z ogabno verzijo angleškega čaja. Big Ben naju je pričakal v soncu in lajf je bil lep. Zavila sva v Westminster Abbey, si ogledala vse grobnice in pomembne kotičke in poslušala dobro uro dolg audio guide, kot največja kitajca. Potem sva pogledala še Churchillove vojne sobe, Buckinghamsko palačo in Queen's gallery, kjer je Štefan skoraj zaspal, ker sem jaz padla v detajle. Kočerjo sva jedla v parku, jaz sem prisluškovala dejtu med starejšim angležem in mlado tujko, ampak mi ni kapnl v kakšnem razmerju sta bila. Za konec sva se peljala z ladjico nazaj do Tower Bridga, potem pa še na West End, kjer sva se eno uro sprehajala po trgovini z igračami in gledala modelčke vlakov. Mislim, da sva imela za večerjo mango in pivo.
Valentinov torek je bil v izi. Polovico sva ga prespala, potem pa (končno!) šla v Shakespearov Globe Theatre na turo. Vodička je bila najbolj hecna mejčkena pikica, ampak so so lovely. Povedala je cel kup fun factov, ki sem jih pred tem že jaz natrosila Štefanu, ker sem fen od Vilija. Hotla sem si kupit pin z napisom To be or not to be okrog čebelice (idealno za moj bodoči hobi čebelarstva), ampak nisva našla bankomata v bližini. Namesto tega sva šla za dve uri v kafič pisat kartice. Na poti do Victorie sva za kratek čas, ki se je meni zdel kot cel dan, obtičala v klavstrofobičnem vlaku od podzemne. Čestitke vsem, ki v takšni situaciji nimate lažjega paničnega ali vsaj anxiety napada. Mjuzikl dejt je bil dobesedno wicked. Jaz sem se imela noro in sem se mogla zadrževat, da se nisem zraven drla ob 'Defying gravity', Štefan je pa tudi nekako preživel. Revež.
V sredo mi je kapnl, da je London trip že skoraj pri koncu in da mava pred sabo samo še en cel dan, pa še ta deževen. Kljub mokroti sva se delala, da sva hipsterja in s Starbucks kavo v roki odkorakala proti Camden marketu. Jaz sem se eno uro probala vpisat v skupine za faks, kar mi je mal potegnl živce. Potem sva šla na platform 9 3/4, ampak se nama ni dal v dvokilometrski vrsti čakat na fotko, sva pa kupila bonbone. Štefan je dobil tistega z okusom po bruhanju, jaz pa z okusom po milu. Naslednja postaja: Notting Hill. Knjigarne iz filma z mojim prvim ali drugim celebrity crushom, Hugh Grantom, ni več tam, so pa še vedno luškane male vrstne hiške s pastelnimi fasadami, ki so se Štefanu gravžale še bolj kot tist bonbon. Zadnji večer sva zaključila z ogledom China Towna in pivom v Sherlock Holmes pubu.
Budilka naju je zbudila mnogo prej, kot sva bila navajena od prejšnjih dni. Zmenjena sva bila namreč s Štefanovim znancem, ki naju je prijazno povabil na kavo in najbolj masten, ampak tudi grozno delišs zajtrk. Verjetno se morava tudi njemu zahvalit, da nisva zamudila leta, ker sva z njegovo pomočjo vsaj pol ure prej našla shuttle in prišla do letališča. V Ostravi je bil sneg in mraz, meni je bilo pa slabo. Po pretirano dolgem čakanju na passport check in kasneje še na vlak, sva končno prišla v študenca in šla na juho. Kok je men sedla tista juha, nerealno.
Petek je bil žalosten. Mene je nekej totalno zjebkal in sem tričetrt dneva preživela na veceju (dobesedno dokler ni žarnica pregorela), medtem ko je Štefan prijazno skakljal po trgovinah, lekarnah in "kuhinji" in bil najbolj prijazen človek na svetu. Potem sva pogledala tri filme, dva res dobra in eno povprečno komedijo. Pila sva čaj in potem še pivo, ker če ga spiješ mal, pol ma lahko celo zdravilen učinek (sem prebrala v enem članku, stoposto je res). Za večerjo sva uničla pico in nama je blo čist vseen za drobtine na postli.
V soboto sem bila že v redu, ampak tud ne, ker sem vedla, da bom hmal mogla spet zapustit man cave in postlo z novo posteljnino. Jedla sva leftover cake in leftover palačinke. Naučila sem se skuhat kavo v loncu, ki nikol v lajfu ni bil namenjen za kuhanje kave, ampak na Čečkem to gre. Šla sva na pinkponk in sploh mi ni šlo ful zanič. Ok, šlo mi je zanič, ampak prisežem da ne tok. Še vedno čutim posledice pobiranja žogice v križu. Zvečer smo šli s francozem v suši restavracijo. Jaz in Štefan še nikoli nisva jedla proper sušija (ok, jaz sem probala slovenskega, on pa korejskega, ampak ne proper japonskega). Francoz je pa že izkušen sušijedec. Preden smo dobili hrano smo se šli igro s kartami, v kateri naju je premagal že v prvi potezi. V juhi so bile alge. V moji juhi je bilo več alg, kot v Štefanovi, zato nisem pojedla cele. Suši mi je bil všeč in ga bom ziher še kdaj jedla, ampak najbrž ne tistega s kumaricami. Pa brez wasabija. Potem sva šla brez francoza na Bolt Tower. Razgled in občutek je verjetno boljši, če ni teme, dežja in ledenega vetra. Pred zadnjo skupno nočjo sva še spakirala in pogledala še en film. Skor do konca.
Bedn. Bedn bedn bedn. Zdaj sem že v kombiju s slovensko registracijo, glih dobro smo prišli čez mejo. Smrdim od celodnevnega migriranja. Žejna sem, ampak ne upam pit, ker smo imel ravnokar pavzo za vece in imam občutek, da do Ljubljane ne bomo več deležni tega luksuza. Jutri imam faks ob devetih. Če ne bi bila uvodna predavanja, me ne bi vidl tam. Do maja moram narest cel kup stvari, ampak ga vseeno komi čakam.
(Ne sej za maj mi je vseen. Komi čakam tebe).
Ni komentarjev:
Objavite komentar