From yay to nay in a day

V sredo smo šli s predstavnikom mojih najštevilčnejših bralcev (Američanom), s predstavnikom države z najgršim jezikom (Nemcem), z dvema predstavnicama države z najbolj ogabnimi juhami (Korejkama) in še z dvema slovenskima biseroma, na izlet. Seveda to ni bila najbolj pametna poteza iz moje srani, saj je bilo to dan ali dva pred štartno črto izpitnega obdobja, ampak jaz še nikoli nisem bila znana po pametnih potezah. Šli smo na Bled. Napovedan je bil sonček, ampak ga niti ni bilo (razen kakšnih pet minut nas je rajcal izza oblakov). Kot nadinteligentne cvetke ki smo, smo se odločili za bolj avanturistično pot na grad, pokrito z debelo plastjo ledu (splužene ceste namreč niso dovolj hardcore). Kljub parim zajebanim ovinkom in padcem nam je nekako uspelo prilezt do vrha. Grad je lep, razgled pa še lepši, instagrammable. Ko smo se naveličal fun factov o gradu in raznih srednjeveških dejavnostih, smo se vrnili v dolino (po tem istem slipery slopu). Tam smo se z ladjico zapeljali do overrated otočka, se prešvercal v overrated cerkev in prešetal po devetindevetdesetih stopnicah (čeprav jih je mogoče ubistvu osemindevetdeset).

Še preden smo zglisirali nazaj na obalo smo se nam že pošteno luštali čevapi, zato smo kremšnite vzeli kar za s sabo in se odpeljali proti Jesenicam. Po kosilu seveda noben ni mogel niti pogledat kremšnit. Šli smo še do Planice, da smo tujcem pokazali kolk mamo slovenci velke (skakalnice). Vrnili smo se zvečer.

V četrtek sem jaz ostala doma, ker sem imela popoldne dve uri šihta. Škoda, ker sem obviously najboljša vodička in voznica. Dopoldne sem si dvainpolkrat prebrala predstavitev za petek in malo spala pa spakirala stvari za v London tri tedne pred odhodom (dolga in nezanimiva zgodba, ki vključuje požrešnost poceni letalskih družb). Zvečer smo se poslovili in nekje v tistem trenutku se je končalo fino obdobje in začelo nefino obdobje.

Ker se nefino obdobje vedno začne z dramatičnim prihodom nesreče, so me včeraj dopoldne ustavili policaji, ker se mi je mudilo na vlak. Mislim, da ne rabim posebej poudariti, da sem ta vlak seveda zamudila. So bili strici sicer prijazni in so se mi na veliko opravičevali, ampak njihova dobra volja na žalost ni bila nalezljiva.

Ob petkih je v menzi zmeraj slaba izbira, zato zdaj niti ne berem več menijev in sem šla raje v mekdonalc izkoristit bon kot vsak cheap fuck študent, ki so ga ravnokar oglobili in si ne sme privoščit kosila za več kot dva evra in sedem centov. "A je omaka za solato?" "Je, tle spodi." NI JE BLO. Namesto solate sem zato omakala pomfri v sladoled (saj pomfri je v bistvu solata, sladoled pa malo sliči na jogurtovo omako). Sploh pa sem rabila ultimate comfort food.

Predstavitev je šla po pričakovanjih, ampak se prov nič ne pritožujem, sem samo vesela, da je konec. Zdaj se grem nacejat z vodo in se hihitat ob random kjut zapiskih od Vesne.

Naj bo vaš vikend bolj zabaven, kot moj.

Šest enaindvajset ali zakaj sovražim torke

Spet sem precenila svoje vstajalne sposobnosti in potrebovano dnevno (nočno?) dozo spanja, zato sem se z jasnim godrnjanjem ob pol sedmih komaj skobacala iz postle. Naslednji ponedeljek grem pa res ob devetih spat (je rekla optimistično in si mislila 'vse je enkrat prvič'). 7.10 vlak je spet nabito poln, zato sem vesela da vsaj zic dobim, pa čeprav se počutim utesnjeno zaradi še treh neznancev, ki me obdajajo. Srednješolke za mano so absolutno prevesele za takšno nagravžno uro. Govorijo z normalno jakostjo, ampak meni se zdi, kot da mi nekdo s kladivom tolče po buči. Kljub vsej tečnobi, ki jo premorem, je bilo včeraj prefino in vredno zehajočega torka.

Danes se po jutranjih vajah dobim na kavi/vinu s svojo soblogersko konkurenco. Res res upam na vin, ampak me znajo ljudje mal čudno gledat, če bom ob enajstih dopoldne naročila dva deci refoška zraven toplega sendviča.

Tipu, ki sedi diagonalno od mene, je počila ena horda mozolov na bradi, zato se tapka z robčkom. Idealen prizor za dobro jutro, res. Tak za pospešitev teka in z dovolj motivacije za naslednjih 24 ur. Mogoče sem res mogla vstat nekaj čez šest, ampak vsaj brade nimam razklane zaradi podivjanih hormonov (kolk gremo stavt, da se bom jutri zbudila kot ementaler s pikapolonicami?)

Update: soblogerska konkurenca me je skenslala, ker je hovdre. Zaspala je namreč bus za Ljubljano ob šestih zjutraj in ker je iz takih fukojebin je naslednji bus šele enkrat februarja ali marca. Kot da to ni uničlo vseh potencialov ki jih je sam po sebi ta smotan torek sploh premogu, mi določene mami sošolke niso pustile, da špricam vaje in grem domov spat. Po dveh kavah iz avtomata (prisežem da so ble te kave včasih okusne. Zdaj se mi zdi da je vsaka naslednja bolj fuj) nisem bila nič bolj budna. Po nevemkakšnem čudežu smo začeli z vajami eno uro prej, kar pomeni da sem namesto štiri ure samo tri ure bulila v telefon in se smilila sama sebi. Na vajah smo govoril o nekih sesalcih, ampak imam vmes kakšno uro dolgo luknjo, ker sem dobesedno zadremala. Mislim da sem vmes zasmrčala in zbudila samo sebe. Lahko, da sem to samo sanjala. In prisežem, da ni blo zanalašč. Včasih pač pride tak dan. Navaden, tih in zaspan. Sori, Kreslin za plagiatorstvo.

Zdaj sem na vlaku za domov, prav tako eno uro prej kot ponavadi (čeprav sem za to plačala drago ceno neopazovanja nagačenih hrčkov, ampak danes reees nisem sposobna čakat na vlak 50 minut). Čuuu čuuuu. Mal se bojim da bom spet zadremala in pozabla it dol na svoji postaji. Čeprav je to možno tudi, če sem budna tkoda kaj pa vem. Also, nisem dobila vina, ker se mi ni dalo v center. Če kdo rabi dobro poslovno idejo, naj začne dostavljat vino po faksih. Prisežem, da bo laufal. Pa jebeš tist bullshit "ne smemo alkohola pred deseto dopoldne". To je za otroke.

Zdaj sem doma. Ura je pet do šestih in jaz grem spat. Aja pa polarni mraz, odstran se.

The last in the first

Torek, 27. december 2016

VESNA

Sončen dan je. Ceste so lepe, njihovo lepoto pa kazi en bel ciganski kombi s šestimi najlepšimi in najbolj belimi kvazi ilegalci, kar jih je svet kdaj ugledal. Ker smo modre osebe, željne dogodivščin, smo se odločil, da češka zgodba za nas ni končana (oziroma ni, če nam do tja rata pridt) in smo se odpravil na novoletno avanturo v Prago. Špela je zrihtala kombi in se kot pravi mali piščanc uspela povzpet na voznikov zic (kar ni lahko, ker je stopnička neverjetno visoka) in s tem buri duhove vsakega voznika, ki ugleda drobceno osebico za ogromnim volanom. Štefan je zrihtu apartma za 4 osebe (oziroma šest moralno fleksibilnih) in v izmenah skrbi za udobno vožnjo. Jure nam je zrihtal kavo in pekovske dobrote. Dunja je priskrbela vodiča po Pragi, ki najbrž ne bo pomagal pri ne-izgubljanju. Anita je prinesla cukr in med, jaz pa ogromno prašno vijolično deko.

Updates: 

- Na vsake tolk pade radio ven iz une luknje za radio.

- Sneži (čeprov mi sopotniki ne verjamejo)

- Iz tega kombija ni preveč pametno mahat ljudem, ki jih prehitiš na avtocesti, ker potem mislijo da so te ugrabil.

- Noben noče Tanje Žagar poslušat

Veseli dogodivščinam naproti

ŠPELA

Pridemo na naslov, kjer naj bi bil naš apartma. Apartmaja ni. Na tem naslovu je stanovanjski blok, kjer ni priimka od ta prave ženske. Na telefon je nedosegljiva. Na internetu piše, da se to stanovanje prodaja. Najdemo drugo telefonsko številko, javi se nam en tip, ki nima pojma o čem govorimo. Štefan ji napiše mail ker nas zebe in ker z Juretom že planirava kampiranje v kombiju. Še parkrat pokličemo, številka ne obstaja. Ker imam jaz v življenju ve sreče kot pameti, nakoncu končno prikličem gospo, ki nas pošlje dve ulici stran v kafič na check-in. Apartma je čisto drugje kot bi mogel bit, našli smo ga z random rinjenjem ključev v ključavnice. Lep je. Placa je za osem ljudi na komot, tako da ne vem zakaj smo jemali spalke s sabo. Pijemo kuhano vino.

Sreda , 28. december 2016

Zbudimo se nekaj čez enajst, pojemo zajtrk in se počasi spokamo proti Karlovem mostu (ki je le nekaj metrov stran od apartmaja. Spet večja sreča kot pamet). Dežuje, zato se na koncu mostu obrnemo in gremo nazaj v muzej mučilnih naprav. S tem zbudimo svojo sado-mazo stran in nadaljujemo s seks muzejem. To nam poveča apetit za 100% in si zaželimo makaronov s tuno. Počivamo. Pijemo. Hočmo it na šišo, ampak je že zaprto. Gremo na lučke. Hočmo plesat, sam nam ni usojeno. Zmenimo se da jutri pa res gremo.

Četrtek, 29. december 2016

Zbudimo se nekaj pred dvanajsto. Kdor pride zadnji na zajtrk dobi samo dve šniti salame in maslo (Jaz. Jaz pridem zadnja na zajtrk). Do dveh se nekako spokamo, spet se premaknemo proti mostu, ker danes je pa sončno in lahko slikamo stvari za na Instagram. Ljudi je tolk, da se s Štefanom zgubiva. Splezam na spomenik, da imam boljši razgled čez množico, potem gremo skupaj do Lennonovega zidu. Z Dunjo imava fotošuting, ker ponavljava za lepo, urejeno turistko in njeno kolegico, ki je pregrda za fotošuting in samo slika. Na poti do gradu si kupimo trdelnike. Na gradu ne vidimo prov veliko, ker smo večino zamudil. Zvečer se gremo pivske igrice, ki vključujejo rojevanje steklenic, mečkanje z zidom in uživanje papirnatih servet. Jaz zahvaljujoč E. coli v mojem mehurju pijem vodo. Ostali se ga nasekajo in grejo v pet nadstropen klub. Štefan mi dela družbo. Kasneje jaz njemu delam družbo ob veceju. Zabavnost večera iz moje perspektive: 4/10

Najbolj srečen otrok na planetu

Petek, 30. december 2016

Enkrat absolutno prepozno se zbudimo, pojemo zajtrk in gremo na free walking tour, ker smo cheap fucks in ne damo za expensive bus tour. Slabe tri ure se šetamo po centru Prage in poslušamo vodiča in njegove zabavne fore. Vsake tolk se oglasi ne preveč pametna kolumbijka z ne preveč pametnimi vprašanji. Je pa vsaj luštna. Po povratku nam Jure naredi cheeseburgerje za kočerjo. Hočemo it v ice pub, ampak smo tolk polni junk fooda, tako da predolgo ležimo kot krave na kavču in pademo v največjo vrsto za vstop, kar jo je svet videl, zato gremo na šišo. Vsi komaj živimo zaradi stopnje napornosti dneva in pomanjkanja spanca, tako da se že kmalu, okrog dveh vrnemo in vržemo v postlo.

Sobota, 31. december 2016

Spet pade nov rekord v dolžini spanja. Začnemo pečt palačinke, ampak ker je treba maso zmešat na roke se to malo zavleče. Ob dveh imamo kojtrk. Spokamo se v ice pub, ker imamo danes zadnjo priložnost. Nismo ziher a je bolj mrzlo v pubu ali zunaj. Po slabem alkoholu, ki smo ga dobili z vstopnino gresta Dunja in Anita v trgovino, ostali pa v Hootersa. Ob osmih imamo rezervacijo v čečki restavraciji. Pridružijo se nam še kitajec, poljak, francozinja in nemca. Fino je in jemo dobro hrano. Pred ognjemetom se gremo nazaj v apartma psihično pripravljat na konec leta (beri: pit alkohol). Polnoč pričakamo ob reki, v gužvi in nevarno blizu petardam. Odpremo šampanjce, ki si jih zlivamo direktno v usta, ker smo svinje in ker nimamo kozarcev. Kadimo cigare. Huff puff. Na vmesni pavzi za vece napoči kriza in nismo več ziher če nam bo ratal pridet do kluba. Ta noč ni moj dan, zato se s Štefanom predčasno vrneva, ostali pa vseeno grejo na parti.

Zgledam noseča. Nisem. Ostali so kjut.

Kraljici je treba strežt

Klapa ft. dobri tujci

Nedelja, 1. januar 2017

Parti animals se vrnejo navsezgodaj zjutraj. Jure ima zvit gleženj, Anita ima razbit nos, Vesna bruha, Dunje pa nihče ne najde (kasneje se je sama vrnila okrog osmih). Dekleti spita v kopalnici na tleh, ampak jima sede ker je talno gretje. Ob pol enajstih se zbudimo, spakiramo in odrinemo iz Prage polni lepih vtisov (in energije). V kombiju poslušamo DJ Seba cede. V Ljubljani se naš takozanesljiv party van odloči, da ne bo več delal in odpove sklopka. Iz Ljubljane, do Sostrega, mimo Zaloga in do Hotiča tako vozimo v drugi in tretji prestavi in ugašujemo mašino vedno, ko je treba dat v nižjo prestavo. Hvala Štefanu za izjemne skille na področju vožnje pokvarjenih kombijev.

Če bo celo leto takšno kot prvi dan 2017, bo polno dogodivščin, izzivov in lepih trenutkov. Naj bo tudi vaše takšno.

The delayed one

Spet sem tle. Čist po pravici povedano sem že skos tle, ampak preveč lena, da bi skup zbila highlighte tega tedna. Pa druge stvari (in ljudje) imajo prioriteto. Sorry not sorry.

V sredo sem šla sem na kavo z Metko. Ona je največja pikica srčica na celem svetu, ampak sva obe tok smotani, da se dobiva na kavi samo enkrat na leto, včasih še mejn. Dve uri pa pol sta šli mim še preden sva si lahko vse povedali in izbrali vsa imena za potencialne bodoče otroke. Opravljali sva ginekologe in skupne znance. "A se spomneš kako si je nohte lakirala? Sam eno črto je nardila. Sam eno faking črto!" Prvič letos sem pila vročo čokolado s smetano. Komi čakam naslednjič (baje naslednjič ona časti).

V soboto smo šli na božično-novoletni koncert plehmuske v Zagorje. Fino je blo. Všeč so mi babice v krznenih plaščih do tal, ki jih na takih eventih vedno mrgoli. Moja babica (brez krznenega plašča) je na pet minut izražala svoje navdušenje nad lučkami (ki so malo lepše od litijskih in malo bližje od ljubljanskih). "Kok je lepo! A si vidla kok je lepo? Ja res je čudovit, no! Prov zlo lepo." Po koncertu smo šli po pico. Dedi je jedel "vseen kurc" pico.

"A boš pico?"
"Vseen kurc."
"Ja povej a boš pico al klobaso od kosila?"
"Men je vseen kurc."
"Dobr, dedi bo pol tavelke Vseen kurc."
  
V ponedeljek sva šla na božični vlak, ker sva otroka. Ta prav, real life otrok, ki nama je delal družbo v kupeju je bil sicer annoying, ampak sva pa vidla Božička (dvakrat!) in pela božične pesmice. Gospa Božiček je z bonboni razbijala peron. V Celju sva se potem prestavljala iz lokala v lokal, ker je blo zuni minus velik stopinj in nisva hotla reskirat ozeblin.

 

 

Seznam stvari, ki jih moram narest:

- Kupit hrano, da ne bomo lačni na božični večer,

- Spečt hrano, da ne bomo lačni na božični večer in naslednjih nekaj tednov, ker bo itak ful ostal,

- Dokončat zavijanje daril (vse naenkrat, ne vsak dan malo, tko kot že cel december),

- Spakirat

- Nehat mislt nate

- Si posrižt konice in obenem ne zajebat

Anyways, men sije sonce in upam, da vam tud. Vsem po vrsti (tudi hejterjem in Američanom) želim res lep, po možnosti bel (če se vam da kidat) božič. Pa da ne bi spet dobili babje šalce ali pa darilnega bona za trgovino, kamor nikol ne greste. Pridni bodte, Božiček gleda.

Rakun na bowlingu

Za vikend sem bila depresivna in tudi teden se ni začel nič drugače. Še posebej vesela sem bila ko mi je bus odpeljal pred nosom. Ponedeljkove vaje so kot običajno vključevale veliko dremanja in day dreaminga. Po končanem triinpol urnem pretvarjanju da sledim in da imam kaj pojma o nevretenčarjih, sem se spokala proti Tivoliju. Tam sta že čakala Tine in fetus, oba pripravljena in ogreta za napeto tekmo bowlinga. Kmalu sta se nam joinala tudi Samo in Dunja, kogar ni bilo mu je pa lahko žal. Dunja je igrala drugič v lajfu in so ji šle vse kugle v jašek, njen stil pa je bil zelo eleganten. Jaz sem bila kljub dolgoletnim izkušnjam in mnogim naslovom prvakinje v svoji kategoriji, v podobni situaciji. Samo je sprobal vse možne tehnike, tudi tiste manj dovoljene, ampak se mu je kar sralo, sploh ker je vse kugle zabrisal tok močno kot da je zadnja na svetu. Tine in fetus sta sicer naravna talenta, ampak imata tehniko še precej za spilit. Samo je "dobil žulj na mezinčku". Ko smo se počutil dost nabildane in smo bli ziher, da bomo naslednji dan imeli musklfiber, smo šli v center še na lučke in kuhančka. Samo je šel domov, ker "je bil preslab zrak".

Fuzbaler na bowlingu

Eleganca

Našli smo najbolj poceni kuhančka v celem centru. Sicer niso imeli grelnikov ob mizah, ampak smo pa dobili dekce. Fotkala sm jih in Tine je fotku mene. "Bod grda. Uspel ti je." S fetusom sva bila lačna, ker nisva jedla pice za sedem evrov na bowlingu, zato sva šla na burger za sedem evrov. Potem smo šli nazaj na železniško. Peli smo "Si že videl kdaj pingvina piti čaj?" in "Tukaj sem in jaham konja". Dunji je bilo vse smešno, pivo in kuhan vin imata namreč tak učinek. Ona je šla potem v drugo smer in je raje pela "Tukaj sem in jaham taksista." Nevem zakaj. Doma sem padla v postlo in zaspala pred deseto.

Danes je blo na vajah luštno. Po dveh mesecih mi je končno jasno kaj počnemo. V štirih urah ko sem bila frej sem pila kuhančka, jedla palačinke in spala na klopci sredi avle. Ljudje so me spraševali če sem okej, ker sem ležala k krava. Ko smo nehal gledat tiče sem šla domov, kjer so me mati pobarval nazaj na rjavo. Ker ni tok talentirana kot jaz sem nekje še vedno sivoblond in sličim na rakuna. I also have dark circles around my eyes and I like junk food. Original rakun.

Grem gledat risanke. Oink oink (al kako se rakuni oglašajo?)

Christmassing

Odkar imamo postavljeno smreko (po mnenju moje familije vsaj dva do tri tedne prekmalu), lahko zavzeto kupujem in diy-am darilca. To me dela blazno srečnega božičnega škratka (pa še velikosti sem približno taprave).

Jutri bi mogla it na kavo/čaj z Ano banano. Ampak ker me ima tolk rada in ker me je preveč pogrešala, mi je zatežila že danes. Če maš premal prjatlov, tko kot jaz, si sam zrihti izpit in avto pa te bo slej ko prej kdo rabu. V Gim Lit je spet smrdel po enolončnici, ampak baje so bli čufti. Men je oboje isto slabo. Obe z Ano banano sva imeli božičen svetr. What are the odds? Glede na to da obe večino decembra nosiva božične puloverje verjetno kar velike. "Ta pulover je dober, ker so gor ti rogi. Kva so? Rogovi."

Najprej sva šli v knjigarno po knjige za maturo (Ana, to se nardi na začetku leta, ne ko je mature že skor konc). Jaz sem pustila denarnico v avtu, da si ne bi ponesreč česa kupla (ker sem že tko superbroke. Hokus pokus, I'm brokus). Ker majo ene ful lepe svetleče kulije pa rokovnike pa mucke. Človek, ki je spizdil iz najinega bodočga parkirplaca je imel superusran avto. "Avto si upri!" pravi Ana.

Potem sva šli v v Arta, ampak so jim glih popravljal espresso mašino in mi stric ni mogu prnest ne kave, ne vroče čokolade, lahko sva dobili pa čaj (ki je bil božanski). Nardili sva še par selfijev in se pritoževali čez tipe, ki nama grejo na živce. Ani sem povedala, da me je Mateja obtožila, da ji bom ves vonj iz sveče izvohala, kar ji je blo smešn. Potem sva izvohavali vonj iz čajev.

Za kosilo sem jedla lazanjo. Potem sem šla na šiht, še prej pa v iStore težit zakaj mi že dva meseca ne dela iCloud (in so, mimogrede, ugotovil, da nisem samo jaz nesposobna ampak je jabok neki gnil). Zdaj sem doma in spet poslušam božično musko. Pogovarjam se s folkom, ki nima movie nighta in me ne ignorira.

Dunja: "Učeri sem šla pol z unim tipom nevem kam in so me sošolci iskal in so šli debili neumni Mambo Kingse vprašat če je kdo kej vidu Dunjo". To je približno tok carsko, kot Vesna, ki je na Čečkem spraševala, če ma "DJ" Prjatlco za zavrtet.

"Enkrat v Avstriji je biu un wc k počist dilo za tabo, in jaz ustanem in se tist začne vrtet. Sm misnla da sm pokvarla školjko."

Spila sem bananin smoothie, ampak je blo preveč mleka noter. Smrdim po kloru in otroških smrkljih. Lahko noč.

Nikol več ne pijem

Izpitno obdobje je za mano in tudi njegov fujast podaljšek bo za mano takoj ko pošljem mail z devetimi stranmi bullshita, ki mu ljubkovalno rečem seminarska naloga. Te teden je bil precej nezapomnljiv, vseboval je predvsem občasne obiske rožne doline, občasne obiske delovnega mesta in hektolitre kav v dobri družbi in v še boljši družbi same sebe. Proti koncu tedna sem šla še v hiter Christmas šoping in zagonila polovico finančnega stanja na malenkostih za folk, ki mi itak ne bo dal darila. Ampak se ne sekiram ker sem happy Christmas elf.

V petek sem šla po enomesečni pavzi ven. Sicer mi je bilo že v parih minutah žal, da sem rekla da grem, ampak ker nisem quitter sem se seveda joinala določeni, meni zelo ljubi osebi (za namene tega bloga bo začasno preimenovana v Janjo), bivši sošolki (za namene tega bloga bo začasno preimenovana v Katjo) in Dunji. Ker smo še vedno naivne smo imele spet preveč žganja, poleg tega pa smo spile še polovico Katjinega sladkega muškata in penine v lepi embalaži, ki je imela okus po penečem parfumu (Katja je namreč pussy in pije samo vino in penino).

Začele smo na klasičnem placu, v parku zvezda. Do nas je prišel brezdomec 1, ki smo ga prijazno nagnale stran, potem pa se je pri sosednji klopci hotu tepst. Potem sta do nas prišli dve prostovoljki, ki sta nam stalali pilce za nohte, ogledala, kondome in letake o varnem alkoholiziranju. Bonov za taksi nam nista hotli dat, ker smo se zajebale in smo rekle, da gremo domov z vlakom. Prišel je tudi brezdomec 2, ki smo ga poslale pred Topa, ker so tam snobovski pravniki in medicinci, ki imajo več keša kot me.

Katja, Dunja, Špela in Janja. Smo bolj pjane kot zgledamo.

Večer se je nadaljeval v prijetnem vzdušju, obarvanim s črnim humorjem, ki se je  premo sorazmerno potenciral z užaljenostjo Katje, ki ima črnega deca.

Špela: "Js sm rasistka."

Katja: "A si res?"

Špela: "Ne, sam norca se delam iz vseh manjvrednih."

Okrog pol polnoči smo se premaknle proti Cirkusu, ampak smo imele še preveč alkohola v flaši, zato nismo šle takoj noter. Janja je bruhala, imele smo fotosešn. Katja je šerala posteljne izkušnje s svojim črncem, jaz sem bila navdušena. Šla sem lulat z Janjo, potem pa še s Katjo. Obe sta naredili lep potoček na delno skritem parkirišču. Opolnoči je Katja dobila sms za rojstni dan od svojga deca, ampak je revež zgrešu taprav datum za en teden. Temu smo se smejale približno pol ure. Dunja je omenila Klemna, ki sem ga potem hotla poklicat, ampak ga nisem, ker sem ga že zadnjič budila sredi noči.

"Ona je ziher medicinka, lejo kok je ušmekana!"

Janja je spoznala dva tipa, ki sta mi šla na živce. Vseeno smo šli skupaj noter, potem sta prišli še Dunja in Katja. Nekaj časa smo se trudile plesat, ampak nam ni ratal, ker je Janja vedno znova odtavala. Od nekje se je vzel tip, ki nam je častil tekilo. Ker je Katja ni hotla sem jaz spila dve. Od takrat se ne spomnim vsega. Katji je bilo dosadno, zato se je šla za pet ur sprehajat po stari Ljubljani in fotkat lučke. Jaz sem na pol zakomirala na klopci pred garderobo, vmes sem imela vece sešne. Dunja in Janja se mi dve uri nista javljali na telefon. Potem sta me sicer našli, ampak mi je bilo preveč slabo da bi šla plesat.

Okrog petih smo šle proti železniški in iskat Katjo. Dunja in Janja sta bli lačni, ampak Janja ni mela dost keša za kebab. Jaz sem bila dost trezna, da sem se opravičvala šiptarju. Dunja je šla na bus. Na vlaku je Janja zaspala, s Katjo sva jo pa fotkali in se ji smejali v fris. Ko sva z Janjo prišli h njej domov si je odrezala dva kosa kruha, ker je to njen MO, potem sva šli spat do dvanajstih, ko je mogla ona na šiht. Jaz sem šla naprej umirat v svojo postlo.

Ena izmed nadkvalitetnih fotk iz Katjinega jutranjega pohoda

Danes sem v redu. Dokončala sem seminarsko, zdaj bomo imeli družinsko postavljanje smreke. Fotr in fetus sta že vrgla meter in pol lučk na zunanjo smreko, ker je to vse kar dela. Mati so rekli, da bomo vsak adventni vikend osvelili 1/4 smreke. Zvečer bom spekla palačinke, če se mi bo dal.