Torek, 27. december 2016
VESNA
Sončen dan je. Ceste so lepe, njihovo lepoto pa kazi en bel ciganski kombi s šestimi najlepšimi in najbolj belimi kvazi ilegalci, kar jih je svet kdaj ugledal. Ker smo modre osebe, željne dogodivščin, smo se odločil, da češka zgodba za nas ni končana (oziroma ni, če nam do tja rata pridt) in smo se odpravil na novoletno avanturo v Prago. Špela je zrihtala kombi in se kot pravi mali piščanc uspela povzpet na voznikov zic (kar ni lahko, ker je stopnička neverjetno visoka) in s tem buri duhove vsakega voznika, ki ugleda drobceno osebico za ogromnim volanom. Štefan je zrihtu apartma za 4 osebe (oziroma šest moralno fleksibilnih) in v izmenah skrbi za udobno vožnjo. Jure nam je zrihtal kavo in pekovske dobrote. Dunja je priskrbela vodiča po Pragi, ki najbrž ne bo pomagal pri ne-izgubljanju. Anita je prinesla cukr in med, jaz pa ogromno prašno vijolično deko.
Updates:
- Na vsake tolk pade radio ven iz une luknje za radio.
- Sneži (čeprov mi sopotniki ne verjamejo)
- Iz tega kombija ni preveč pametno mahat ljudem, ki jih prehitiš na avtocesti, ker potem mislijo da so te ugrabil.
- Noben noče Tanje Žagar poslušat
Veseli dogodivščinam naproti
ŠPELA
Pridemo na naslov, kjer naj bi bil naš apartma. Apartmaja ni. Na tem naslovu je stanovanjski blok, kjer ni priimka od ta prave ženske. Na telefon je nedosegljiva. Na internetu piše, da se to stanovanje prodaja. Najdemo drugo telefonsko številko, javi se nam en tip, ki nima pojma o čem govorimo. Štefan ji napiše mail ker nas zebe in ker z Juretom že planirava kampiranje v kombiju. Še parkrat pokličemo, številka ne obstaja. Ker imam jaz v življenju ve sreče kot pameti, nakoncu končno prikličem gospo, ki nas pošlje dve ulici stran v kafič na check-in. Apartma je čisto drugje kot bi mogel bit, našli smo ga z random rinjenjem ključev v ključavnice. Lep je. Placa je za osem ljudi na komot, tako da ne vem zakaj smo jemali spalke s sabo. Pijemo kuhano vino.
Sreda , 28. december 2016
Zbudimo se nekaj čez enajst, pojemo zajtrk in se počasi spokamo proti Karlovem mostu (ki je le nekaj metrov stran od apartmaja. Spet večja sreča kot pamet). Dežuje, zato se na koncu mostu obrnemo in gremo nazaj v muzej mučilnih naprav. S tem zbudimo svojo sado-mazo stran in nadaljujemo s seks muzejem. To nam poveča apetit za 100% in si zaželimo makaronov s tuno. Počivamo. Pijemo. Hočmo it na šišo, ampak je že zaprto. Gremo na lučke. Hočmo plesat, sam nam ni usojeno. Zmenimo se da jutri pa res gremo.
Četrtek, 29. december 2016
Zbudimo se nekaj pred dvanajsto. Kdor pride zadnji na zajtrk dobi samo dve šniti salame in maslo (Jaz. Jaz pridem zadnja na zajtrk). Do dveh se nekako spokamo, spet se premaknemo proti mostu, ker danes je pa sončno in lahko slikamo stvari za na Instagram. Ljudi je tolk, da se s Štefanom zgubiva. Splezam na spomenik, da imam boljši razgled čez množico, potem gremo skupaj do Lennonovega zidu. Z Dunjo imava fotošuting, ker ponavljava za lepo, urejeno turistko in njeno kolegico, ki je pregrda za fotošuting in samo slika. Na poti do gradu si kupimo trdelnike. Na gradu ne vidimo prov veliko, ker smo večino zamudil. Zvečer se gremo pivske igrice, ki vključujejo rojevanje steklenic, mečkanje z zidom in uživanje papirnatih servet. Jaz zahvaljujoč E. coli v mojem mehurju pijem vodo. Ostali se ga nasekajo in grejo v pet nadstropen klub. Štefan mi dela družbo. Kasneje jaz njemu delam družbo ob veceju. Zabavnost večera iz moje perspektive: 4/10
Petek, 30. december 2016
Enkrat absolutno prepozno se zbudimo, pojemo zajtrk in gremo na free walking tour, ker smo cheap fucks in ne damo za expensive bus tour. Slabe tri ure se šetamo po centru Prage in poslušamo vodiča in njegove zabavne fore. Vsake tolk se oglasi ne preveč pametna kolumbijka z ne preveč pametnimi vprašanji. Je pa vsaj luštna. Po povratku nam Jure naredi cheeseburgerje za kočerjo. Hočemo it v ice pub, ampak smo tolk polni junk fooda, tako da predolgo ležimo kot krave na kavču in pademo v največjo vrsto za vstop, kar jo je svet videl, zato gremo na šišo. Vsi komaj živimo zaradi stopnje napornosti dneva in pomanjkanja spanca, tako da se že kmalu, okrog dveh vrnemo in vržemo v postlo.
Sobota, 31. december 2016
Spet pade nov rekord v dolžini spanja. Začnemo pečt palačinke, ampak ker je treba maso zmešat na roke se to malo zavleče. Ob dveh imamo kojtrk. Spokamo se v ice pub, ker imamo danes zadnjo priložnost. Nismo ziher a je bolj mrzlo v pubu ali zunaj. Po slabem alkoholu, ki smo ga dobili z vstopnino gresta Dunja in Anita v trgovino, ostali pa v Hootersa. Ob osmih imamo rezervacijo v čečki restavraciji. Pridružijo se nam še kitajec, poljak, francozinja in nemca. Fino je in jemo dobro hrano. Pred ognjemetom se gremo nazaj v apartma psihično pripravljat na konec leta (beri: pit alkohol). Polnoč pričakamo ob reki, v gužvi in nevarno blizu petardam. Odpremo šampanjce, ki si jih zlivamo direktno v usta, ker smo svinje in ker nimamo kozarcev. Kadimo cigare. Huff puff. Na vmesni pavzi za vece napoči kriza in nismo več ziher če nam bo ratal pridet do kluba. Ta noč ni moj dan, zato se s Štefanom predčasno vrneva, ostali pa vseeno grejo na parti.
Nedelja, 1. januar 2017
Parti animals se vrnejo navsezgodaj zjutraj. Jure ima zvit gleženj, Anita ima razbit nos, Vesna bruha, Dunje pa nihče ne najde (kasneje se je sama vrnila okrog osmih). Dekleti spita v kopalnici na tleh, ampak jima sede ker je talno gretje. Ob pol enajstih se zbudimo, spakiramo in odrinemo iz Prage polni lepih vtisov (in energije). V kombiju poslušamo DJ Seba cede. V Ljubljani se naš takozanesljiv party van odloči, da ne bo več delal in odpove sklopka. Iz Ljubljane, do Sostrega, mimo Zaloga in do Hotiča tako vozimo v drugi in tretji prestavi in ugašujemo mašino vedno, ko je treba dat v nižjo prestavo. Hvala Štefanu za izjemne skille na področju vožnje pokvarjenih kombijev.
Če bo celo leto takšno kot prvi dan 2017, bo polno dogodivščin, izzivov in lepih trenutkov. Naj bo tudi vaše takšno.
Najbolj srečen otrok na planetu
Enkrat absolutno prepozno se zbudimo, pojemo zajtrk in gremo na free walking tour, ker smo cheap fucks in ne damo za expensive bus tour. Slabe tri ure se šetamo po centru Prage in poslušamo vodiča in njegove zabavne fore. Vsake tolk se oglasi ne preveč pametna kolumbijka z ne preveč pametnimi vprašanji. Je pa vsaj luštna. Po povratku nam Jure naredi cheeseburgerje za kočerjo. Hočemo it v ice pub, ampak smo tolk polni junk fooda, tako da predolgo ležimo kot krave na kavču in pademo v največjo vrsto za vstop, kar jo je svet videl, zato gremo na šišo. Vsi komaj živimo zaradi stopnje napornosti dneva in pomanjkanja spanca, tako da se že kmalu, okrog dveh vrnemo in vržemo v postlo.
Sobota, 31. december 2016
Spet pade nov rekord v dolžini spanja. Začnemo pečt palačinke, ampak ker je treba maso zmešat na roke se to malo zavleče. Ob dveh imamo kojtrk. Spokamo se v ice pub, ker imamo danes zadnjo priložnost. Nismo ziher a je bolj mrzlo v pubu ali zunaj. Po slabem alkoholu, ki smo ga dobili z vstopnino gresta Dunja in Anita v trgovino, ostali pa v Hootersa. Ob osmih imamo rezervacijo v čečki restavraciji. Pridružijo se nam še kitajec, poljak, francozinja in nemca. Fino je in jemo dobro hrano. Pred ognjemetom se gremo nazaj v apartma psihično pripravljat na konec leta (beri: pit alkohol). Polnoč pričakamo ob reki, v gužvi in nevarno blizu petardam. Odpremo šampanjce, ki si jih zlivamo direktno v usta, ker smo svinje in ker nimamo kozarcev. Kadimo cigare. Huff puff. Na vmesni pavzi za vece napoči kriza in nismo več ziher če nam bo ratal pridet do kluba. Ta noč ni moj dan, zato se s Štefanom predčasno vrneva, ostali pa vseeno grejo na parti.
Zgledam noseča. Nisem. Ostali so kjut.
Kraljici je treba strežt
Klapa ft. dobri tujci
Parti animals se vrnejo navsezgodaj zjutraj. Jure ima zvit gleženj, Anita ima razbit nos, Vesna bruha, Dunje pa nihče ne najde (kasneje se je sama vrnila okrog osmih). Dekleti spita v kopalnici na tleh, ampak jima sede ker je talno gretje. Ob pol enajstih se zbudimo, spakiramo in odrinemo iz Prage polni lepih vtisov (in energije). V kombiju poslušamo DJ Seba cede. V Ljubljani se naš takozanesljiv party van odloči, da ne bo več delal in odpove sklopka. Iz Ljubljane, do Sostrega, mimo Zaloga in do Hotiča tako vozimo v drugi in tretji prestavi in ugašujemo mašino vedno, ko je treba dat v nižjo prestavo. Hvala Štefanu za izjemne skille na področju vožnje pokvarjenih kombijev.
Če bo celo leto takšno kot prvi dan 2017, bo polno dogodivščin, izzivov in lepih trenutkov. Naj bo tudi vaše takšno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar