Spet sem precenila svoje vstajalne sposobnosti in potrebovano dnevno (nočno?) dozo spanja, zato sem se z jasnim godrnjanjem ob pol sedmih komaj skobacala iz postle. Naslednji ponedeljek grem pa res ob devetih spat (je rekla optimistično in si mislila 'vse je enkrat prvič'). 7.10 vlak je spet nabito poln, zato sem vesela da vsaj zic dobim, pa čeprav se počutim utesnjeno zaradi še treh neznancev, ki me obdajajo. Srednješolke za mano so absolutno prevesele za takšno nagravžno uro. Govorijo z normalno jakostjo, ampak meni se zdi, kot da mi nekdo s kladivom tolče po buči. Kljub vsej tečnobi, ki jo premorem, je bilo včeraj prefino in vredno zehajočega torka.
Danes se po jutranjih vajah dobim na kavi/vinu s svojo soblogersko konkurenco. Res res upam na vin, ampak me znajo ljudje mal čudno gledat, če bom ob enajstih dopoldne naročila dva deci refoška zraven toplega sendviča.
Tipu, ki sedi diagonalno od mene, je počila ena horda mozolov na bradi, zato se tapka z robčkom. Idealen prizor za dobro jutro, res. Tak za pospešitev teka in z dovolj motivacije za naslednjih 24 ur. Mogoče sem res mogla vstat nekaj čez šest, ampak vsaj brade nimam razklane zaradi podivjanih hormonov (kolk gremo stavt, da se bom jutri zbudila kot ementaler s pikapolonicami?)
Update: soblogerska konkurenca me je skenslala, ker je hovdre. Zaspala je namreč bus za Ljubljano ob šestih zjutraj in ker je iz takih fukojebin je naslednji bus šele enkrat februarja ali marca. Kot da to ni uničlo vseh potencialov ki jih je sam po sebi ta smotan torek sploh premogu, mi določene mami sošolke niso pustile, da špricam vaje in grem domov spat. Po dveh kavah iz avtomata (prisežem da so ble te kave včasih okusne. Zdaj se mi zdi da je vsaka naslednja bolj fuj) nisem bila nič bolj budna. Po nevemkakšnem čudežu smo začeli z vajami eno uro prej, kar pomeni da sem namesto štiri ure samo tri ure bulila v telefon in se smilila sama sebi. Na vajah smo govoril o nekih sesalcih, ampak imam vmes kakšno uro dolgo luknjo, ker sem dobesedno zadremala. Mislim da sem vmes zasmrčala in zbudila samo sebe. Lahko, da sem to samo sanjala. In prisežem, da ni blo zanalašč. Včasih pač pride tak dan. Navaden, tih in zaspan. Sori, Kreslin za plagiatorstvo.
Zdaj sem na vlaku za domov, prav tako eno uro prej kot ponavadi (čeprav sem za to plačala drago ceno neopazovanja nagačenih hrčkov, ampak danes reees nisem sposobna čakat na vlak 50 minut). Čuuu čuuuu. Mal se bojim da bom spet zadremala in pozabla it dol na svoji postaji. Čeprav je to možno tudi, če sem budna tkoda kaj pa vem. Also, nisem dobila vina, ker se mi ni dalo v center. Če kdo rabi dobro poslovno idejo, naj začne dostavljat vino po faksih. Prisežem, da bo laufal. Pa jebeš tist bullshit "ne smemo alkohola pred deseto dopoldne". To je za otroke.
Zdaj sem doma. Ura je pet do šestih in jaz grem spat. Aja pa polarni mraz, odstran se.
Ni komentarjev:
Objavite komentar