Ramona in Sigmund

Danes je poseben dan. Dan, na katerega smo pred tremi leti pisali maturitetni esej in dan, na katerega praznuje določena, meni zelo ljuba oseba. V tem blogu jo najdete tudi pod psevdonimoma Janja in Ramona, ker se ne morem odločit kaj ji najbolj paše (in ker doslednost ni moja močna točka).

Ramona je posebna oseba, ki tako kot jaz ne mara preveč ljudi. Meni se je v prvem letniku nekako uspelo prebit skozi njene antivirusne sisteme in požarni zid resting bitchfejsa (in hvala bogu za to), čeprav me na slabe dni še danes ne mara. Kljub temu, da sva si v določenih pogledih totalno različni- ena je blond in druga rjava (in v krakih nekajmesečnih obdobjih blaznosti tudi obratno), ena živi od hrenovk, druga jih ne prenese- naju povezuje skupno sovraštvo do ljudi, bivših delodajalcev, izobraževalnih ustanov in slovenskega javnega prometa. 

Po naključju si rojstni dan deli s Freudom, ki je na dan baje skadil škatlo cigar, tudi potem, ko mu je rak razžrl pol čeljusti in so mu jih med eno izmed tridesetih operacij odstranili. Ker LOYO. Mislil je tudi, da je kokain fairy dust in rad je gledal kako jegulje seksajo. Meni je car, ampak tudi malo pussy, ker se je ubil z morfijem (pa še pri tem mu je mogu dohtar pomagat).

Torej, Ramona. Želim ti mnogo sreče in zdravja, čimveč znosnih dni na šihtu in čimveč kav z mano (ki so zadnje čase definitivno preredke). Da bi se te vsi ananasi tega sveta na veliko izogibali, enako velja za zoprne otroke, sosede in nevzgojene pse. Da ti v življenju nikoli ne bi zmanjkalo kalamarov in kruha za rezat kadar si pjana. I am really happy that your momma squeezed you out of her vajayjay.

Iz Bratislave v maj

Četrtek, 28.4.

Pol enih zjutraj. Moj foter, ki običajno hodi spat pred deseto pravi, da je to čas ko sem jaz najbolj budna, ampak to sploh ni res. Samo električna zobna ščetka in voda v kotličku sta nekaj decibelov glasnejši v temi. Kljub mojemu alteregu koale, sem trenutno precej zbujena. Mogoče zato, ker sem v dveh urah čakanja spila pol litra kokakole, s tem pa mogoče celo zaužila dovolj kofeina, ki ga moj zjeban metabolizem običajno ignorira. Mogoče zato, ker sem excited, mogoče pa celo samo zato, ker nisem v najudobnejšem spalnem položaju.

V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.

V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine. 

Torek, 2.5.

Doma sem. S Štefanom sva se mela noro, ampak te trditve nemorem potrdit z nobenim ful veselim selfijem, ker bo pol spet tečen. Trp. Kaj sem ugotovila v zadnjih petih dneh:

- Javni prevoz v Bratislavi je še bolj mim, kot v Ljubljani. Niti google maps ne vejo za kaj se gre, ime ene postaje je ime tudi vsaj štirih drugih postaj v radiju 500m, pol pa vohi na katero moraš it čakat. Piše, da štiriinšestdesetka pride čez tri minute, ampak najbrž ne na tisti postaji, kjer čakaš.
- Kofola ima okus po regretu. Če bi imel maček po petku v parku zvezda in komiranju v Cirkusu okus, bi bil to okus po Kofoli. Je basically jeger-kola brez alkohola. Torej worst of both worlds.

- Štefan ne kuha tok slabo, kot sem mislila. Sploh sendviči z leftover piščancem so njegova specialiteta.

- Poceni palačinke so najboljše palačinke. Also- 33 centov za turško kavo in 43 centov za neskafe je skor zastonj. 

- Vsak naslednji fifty shades film je slabši

- Dojenčki lemurčki so najbolj luškana stvar na tem planetu, človeški mladiči so se mi pa zamerli, ker so mi stopal po novih čevljih
- Moj najljubši dinozaver je T-Rex, ker sem mainstream (ampak majo take kjut male rokice, da mi ne morjo bit ne najljubši), njegov pa Stegozaver
- Honeymoon cystitis je baje resnična stvar in z veseljem njeno resničnost zamenjam za vijoličnega samoroga.
- Prvi maj je za ljubezen (modrost babice iz avtobusa)
- Senec zgleda skor tko kot Bora Bora, če zamižiš na eno oko, daš dol špegle in uporabiš ta prav Instagram filter.

    

Senec

 

Grad Devin

 

Palačinke za pol evra

Fino je blo. Zdaj pa komaj čakam junij (če bom preživela stampedo obveznosti, ki se začne jutri). 

Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.

Beauties at the movies

Če ponavljaš prvi letnik zaradi enega predmeta in zabušavaš celo 2015/2016 študijsko leto, je velika verjenost, da se bo tvoj zaostal organizem navadu na to in ga tud v 2016/2017 študijskem letu ne boš mogu navadit na prejšnji sistem. Rabim neko verzijo nikotinskih obližev za lažje odvajanje od ležanja na kavču. Mislim, da ni treba poudarjat, da mi ponedeljkov kolokvij ni šel najboljš (za torkov izpit se začnem učit pa čez petnajst minut, ko napišem ta nebodigatreba blog).

(Bivše) sošolke so se celo večnost menile, da grejo v kino gledat Beauty and the beast. Ker jaz ne bi bila jaz, če se ne bi uštulila zraven, se je to seveda zgodilo. Vesna ni mogla zraven, ampak to smo globoko v sebi verjetno vedele že prej. Kljub temu smo včeraj rekle danes ali nikoli.

Jaz sem si še dodatno vzela frej popoldne in šla predčasno v Ljubljano, odločena, da si kupim nove čevlje, ki jih tko srednje nujno rabim. Pa itak si nikol nič ne kupim (razen tone nepotrebnih dišečih Lush pizdarij, ki mi potem dajo izgovor, da si spet vzamem frej dan za razvajanje). Misnla sem, da bom mela ful preveč časa, ampak sem nakoncu naredila dva ali tri kroge po Cityparku in našla točno nič sprejemljivih čevljev. Nakoncu sem se (pod pritiskom, ker sem imela samo še dvajset minut časa) odločila za tiste z najmanjšim deležem blaga, kristalčkov in metalnih barv. Vseeno so malo podobni tistim bleščečim tattoo nalepkam, ki so bile popularne v devetdesetih. Naj folk ve, da sem fabulous, ampak vseen ne basic bitch (čeprov sem si kupla tud choker haha ha ha, can I get any more basicer?).

Ob 18.09 (točno minuto pred zmenjeno uro) sem pred Kolosejem profesionalno parkirala v rikverc. Zdej sam še v rikverc parkiram, ker nočem, da me folk judga po udrtini na desni strani moje Corse. Naj vejo, da znam vozit in še bolj parkirat. Mateja je že čakala pri štengah. Ona je ali ful prezgodnja, ali pa zamuja. Sedem in pol sekund kasneje se je prikazala tudi Lara. Nekaj časa smo še stale pred vhodom, potem smo se pa spomnle, da noben drug ne pride. Kupile smo karte in bubble tea. Jaz sem bila dehidrirana od shopping cardia, zato sem prec spila mangov ledeni čaj, Lara ga je pa pretihotapila v dvorano (čeprav smo precej prepričane, da ne bi kompliciral tudi če ga ne bi zatlačila v torbo). Jaz sem bila edina, ki ni bila preveč fensi za kokice. Če greš v kino morš kupit kokice, tud če pred tem poješ five course meal. Za kokice imamo poseben želodec. Beast je skor tok kosmat kot Štefan z brado. Do konca se nisem zjokala, pri zaključni špici sem pa mogla ven, ker nisem mela robcev s sabo. Jaz si bom enkrat zaštofala te preklete solzne kanale.

Ko je Mateja do konca pogledala creditse in zadnja prišla iz dvorane, smo se ena za drugo odpeljale proti Vesni, ki je delala in se nam ni mogla joinat. Lara nas je peljala po neki čudaški poti mimo Žal, kjer se še v lajfu nisem pelala. Očitno tud ona rada komplicira, al ma pa sam zjebana gps čutila. Pri Vesni smo (kot največje pijanke) ostale do zapiranja pa še mal čez. Domov sem prišla nekaj pred enajsto, čeprav sem bila toooolk (pokažem kolk) bliz, da se odpeljem še en krog in podaljšam avtomobilski karaoke session.

Čez vikend bom namesto pirhov verjetno barvala samo highlighte na slajdih za botaniko. Aja, Samo, tud moj blog ti želi vse najboljše (čeprav dva dni prepozno).

Mejte se tok fajn, kokr sem se mela jaz učeri.

Lucky, unlucky

First things first. Glede na to kok z lajfom nimam sreče, jo mam pa vsaj v nagradnih igrah. Te teden sem dosegla nov combo v krompirju in v četrtek zadela ajfona, v petek pa nevem kaj, ampak tudi nekaj. Zdaj sem se prijavila še v igro za Šrilanko, ker sem požrešna in rada overabjusam svojo srečo, tako da računam da me jeseni ne bo doma, ker bom rajši na plaži srkala koktejle.

Včeraj sem imela busy dan. Ker imam v ponedeljek zelo obsežen in težek izpit, za katerega znam približno tri in pol starih vprašanj, raje zapravljam svoj čas z drugimi stvarmi. Eno uro sem se peljala do Žalca in potem še eno uro nazaj, vse za petminuten poseg z lasersejbrom. Okej, mogoče ni bil lih lasersejber, je blo pa vsaj polovica od tega in to je dost kul zame. Jedla sem krof.

Na poti domov sem samozavestno ugasnila gps in se odločila, da bom po trenutnem navdihu našla pravi izvoz iz avtoceste. Velika NE hvala vsem, ki ste zdaj podvomili v moje sposobnosti orientacije in branja obcestnih tabel, ampak ta podvig mi je dejansko uspel. Na tej točki je krof že popustil, zato sem šla v Čebelico na pico. Bilo je sončno in na ta plac imam res same lepe spomine, zato se nisem niti pritoževala, ko sem na hrano čakala skoraj eno uro. Nasproti mene sta se usedla naključna babica in dedek z velikim, kosmatim psom, ki se je zleknil pod moje noge. Mislim, da sta se babica in dedek na poti do picerije skregala, ker sta trmasto gledala vsak v svojo smer. Ko bom jaz babica, se ne bom kregala z dedkom (je rekla optimistično).

Doma sem kratek čas gledala v dinozavre. Nikoli si nisem mislila, da so dinozavri lahko tako zelo nezanimivi. Kako uničiti sanje nadobudne biologinje: vzameš njeno priljubljeno temo, v tekst vržeš nekaj geografije, prazgodovine in nepoznanih strokovnih besed in voila- biologinja zaspi na kavču s skripto na joškah.

Ko sem se sprijaznila, da se na ta žalosten petek pač ne bom naučila kaj so dimetrodoni, sem si šla zlovdat zadnjo epizodo Bones ever v lajfu. Štefan pravi, da je vsega lepega enkrat konec, meni pa to ni všeč in se raje zavijam v kokon utvar, dokler me ne useka kruta realnost. Seveda sem se že v sredini zjokala.

Ob desetih (tri ure pred predvidenim odhodom na after parti maturanca GimLit) sem si zavrtela še Moano. Tudi tukaj sem bila že vsa solzna po pol ure. Očitno se je moj pms zavlekel v cel mesec. Razočarana sem sama nad sabo, ker še vedno ne znam besedila od soundtrackov. 

Na afterca nisem šla vesela. Zavedala sem se namreč, da bom spala približno šest ur premalo in da se ne bom niti alkoholizirala, da bi mela vsaj dober razlog za to trpečo soboto. Po pričakovanjih so bili glavni igralci že malo opiti. Ker sem res res rabila comfort, sem si naročila dva deci refoška, sej to pa loh, sej nisem več mlada voznica.

Na vseh fotkah zadnje čase imam gube. Kako imam lahko gube in mozolje naenkrat?

RVG: "Pod mizo v dvorani je še en pepsi."

Ana ga je šla iskat in mu ostala zvesta, nesla ga je h men in potem še domov, ker zastojn pepsiju pa ne mormo rečt ne.

Nekje v sredini mi je zabediral. Hotla sem plesat, ampak ni šlo. Zasedla mi je cigareta in Davidu tud, ker komu pa ne bi po polurnem poslušanju mojega jamranja. Ker je GimLit ful zdrava šola noben ne kadi, oziroma so vsi kul otroci do takrat že šli domov, sva pol ure fehtala dva čika, ki ju noben ni imel. Nakoncu sva vprašala še DJ-a in zastrašujočo varkičko.

"A slučajn kadite?"

"Ne... pa tud vidva bi mogla nehat."

Hvala za ta prijazen nasvet, ampak tud midva ne. Ponavad.

Kriza je bila že takšna, da sva nameravala v Hotič po mojo skrivno škatlco za hude primere. Sva že sedela v avtu, pa je potem nekdo našel odrešenika, ki je prijazno daroval najbolj iskano dobrino te noči. Sicer sem mogla potem še nekoga nafehtat za fajr, ampak effort je bil worth it. Sploh ne znam opisat kolk je tist dim sedu. Kot da sem najhujši odvisnik na odvajanju. #dedication

"A boš vin?" (reče človek, ki je zrihtal cigarete Davidu)

"Ne hvala, vozm"

"Aja, a si še mladi voznik?" (David ugotovi, da je bližje 30, kot 20, nasmeh mu zgine iz obraza)

Z Ano banano sva se vrgli v postlo okrog petih. Sva rekli, da nauva dolg (haha ha ha). Objavli sva še fotko na fejsbuk, ampak zjutraj ugotovili, da to ni bila premišljena poteza, ker ji vsekakor manjka filter. Tudi na tisti imam jaz gube.

Aja, pa ugasnil so Club Penguin. Ta teden je bil res preveč emotional.

Highlighti v alinejah

Čak, grem gledat kaj sem nazadnje napisala.

Highlighti zadnjih dveh tednov:

- Z Dunjo sva šli na zastonj pivo za dan žena. 

"Živjo punci, danes imata s telim kupončkom zastonj pivo" 
"A bejš, sej zato sva pa tle."

- Že od nevemkdaj je sonce, zato sem iz zaprašene škatle potegnila oboja troja sončna očala, ki jih premorem, ker sem slepa in rabim tiste z in tiste zbrez dioptrije pa še ena dodatna za imidž

- S stanjem 2,38€ sem preživela ta mesec, ampak zdaj mi gori lučka za bencin, ker sem se razvadla in grem prevečkrat v Ljubljano z avtom

- Ful je problem če si sam seb všeč in Skype noče tvoje kamere raztegnt čez cel ekran

- Ful je problem če hočeš in rabiš novo obleko, ampak si preveč škrt da bi vnesel podatke za plačilo

- V torek je bil pi day, zato sem spekla pito, ki je bila baje dobra, ker je zginla še preden sem jo lahko probala

- Včeraj sem se šla skrivalnice in skakanje z gumitvistom. Spila sem tolk sladkih pijač, kot jih ponavadi v enem mesecu ne, jedla sem palačinke z marmelado ker je babica ponesreči kupila čokoladni namaz s čilijem, gledala sem roza sončni zahod in zmagala v potapljanju ladjic

- Še vedno nimam pastelnih markerjev, zato se ne morem začet učit. Nimam niti šeleshamerjev za herbarij, imam pa tisoč izgovorov

- Moja hemofobija se počasi manjša, ker zdaj gledam Dexterja in ne mižim čist skos

- Končno sem spakirala vse prazne šalce od Lush zadev in dobila frišno masko, s katero se delam, da sem smrkec

Kva sem že govorila? Ta blogpost pišem že en teden, grozna sem.

- Cel lajf čakam Štefana, da se greva Warrock, včasih celo pozabi name.

- Nabrala sem že dve roži za herbarij in mislim, da nobena ni na prepovedanem seznamu. Bla sem stoposto da je ena vijolica, pa so me nevedniki prepričali, da ziher ni, čeprav se je na koncu izkazalo, da sem imela prov (tko kot zmeri)

- Ugotovila sem, da imajo otroci zelo radi banane, skoraj še rajši pa hruške. Če jim daš trampolin bojo ali dali mir, ali pa se bojo poklali med sabo. 50/50

- Ugotovila sem tudi, da sem nesposobna ker ne znam določit niti enega ubogega hrošča (v bistvu sploh nisem ziher, da je hrošč, biologinja pa taka. Krivim slabo kvaliteto fotke)

Dej pojej že tisto večerjo, da ti dam en headshotddddddddd (sori, mogla sem spucat flek na topkovnici).

A is for 'adorable algae'

Nedelja, 5.3.

Ne vem, a mi je bolj všeč kadar nimam bioritma zato ker sem preveč frej in spim zaradi dolgčasa, al zato ker nisem nič frej in spim zaradi urujenosti. Saj vmesne, tiste zdrave faze pa itak nimam.

V sredo sem šla na kosilo z osebo, ki mi dela resno konkurenco na področju jamranja. Ampak ona ma vsaj dober razlog, ker je na medicini in trpi iz dneva v dan. Ta random kosila in kave z ljudmi, ki jih nisem vidla že sto let so mi ful pri srcu. Do tega dneva sem porabla že vso zalogo energije za ta teden in sem na delni hibernaciji čakala vikend. Ne me vprašat kako to zgleda.

Četrtek je minil brez posebnih pretresov, razen tega da sem se zalubla v algo.

Lej kok sta kjut no!

V petek sem šla s teto na aktualov dan žena. Zakaj? Ker sva dobili zastonj karti, valda. Kako se je to izšlo zame, ki nikoli ne poslušam Aktuala ali komadov, ki jih v večini predvajajo? Boljše, kot bi si človk mislu. Na koncu je bila kava z mlekom v zapuščenem lokalu med bloki najslabši del tega večera. Celo pela sem rožico, kaj pa to? Za Bačičko sem prvič slišala in prav nič ne bi bla razočarana, če tudi zdej ne bi, ker je ves njen talent natlačen v bodiju z resicami in visokih škornjih. Antonija Šola me je masivno razočarala, ker je fušala ob enem izmed mojih ljubših komadov. Človek, ki je imel v roki že tretji pir v večeru ji je rekel, da naj gre še mal v šolo. Zvezda večera je bil menda Jan Plestenjak, ampak sem še vedno prepričana, da sem bla v resnici jaz (in moj photobomb).

Danes sem po dveh mesecih in pol dočakala kavo z določeno, meni zelo ljubo osebo (Ramono?). Upam da na naslednjo ne bo treba tok dolg čakat, čeprov sva obe ful busy odrasli osebi, in težko uskladiva urnike.

Torek, 7.3.

Note to self: pred laboratorijskimi vajami se dobr najej, če se nočeš zložit po tleh s kloroformom v rokah.

Torki so iz najbolj gnilih dnevov, ki so obstajali, napredovali v kategorijo niti ne tok slabih dni. Zato ker je to edin dan, ko lahko špricam faks in js to rabm, men je to droga. Če ne bi spuščala predavanj bi bla moja duša prazna. Also, mislim da je to neuradni dan za Warrock, kar je samo plus točka.

Nisem še odpuščena. Kar je res noro dobr (in tud mal čudn, ker delam enkrat do trikrat na mesec). Tako bom ta teden od jutri naprej preživljala na faksu, na raznih pivih in kavah in mal celo na bazenu. Upam, da bo vsebina naslednjega bloga bolj zanimiva.

Mogla bi pogret ostanke od včerajšnjega kosila, ampak je dretje ob Cher, Tošetu in Lenki ful bolj zabavno in fulfilling. I found a man I can trust and boy I believe in us.

Nč, kava je že mrzla, lonc se pa tud ne bo sam od sebe pomil.