Trije stavki in pol

Včeri ni blo bloga ja. Tenks za info. Ampak sem bla čist prezaposlena, da bi lahko stisnla še en mini vpis v urnik. Zvečer sem šla plavat v Tivoli, ker mormo bit vsi biologi lepi in zdravi in fit, drugač letiš iz faksa. Plavat je kul, ampak pogovarjat se je še bolj kul, tko da se nismo glih za umret zmatral. Pol se neki slabo spomnem in ob treh sem šla spat.

Zdej se bom mal potuhnla in šla živet. Bom napisala še kaj ko bo vredno brat. Upam da mate ful carski torek.

Puff the magic dragon

Dans je blo končno mal bolj carsk kot prejšnje dni. In o tenks za to res. Zjutri je bilo sicer dost bedno, ker mam super glasbeno družino in me je zbudilo fušanje na trobenti in nefušanje na harmonki (harmonka je sama po sebi dost grozna). Ampak hvala bogu so s tem začeli šele okrog desetih in sem lahko šla iz postle ob normalni uri za nedeljo. No potem, ko sem pojedla en piškot in pol, smo šli na Čemšeniško planino. Če bi vedla, da je to taaaaak (zdej sm pokazala kak) velik klanc pol ne bi šla ever ever ever. Sploh pa ne samo z enim piškotom in pol v želodcu. Ampak foter je reku, da bomo "čist mal hodil". Mhm.

Ko so me do konca zmatral (jaz res nisem navajena na neke športne podvige in tud če hodim v klanc samo eno uro zgledam ko pokvarjena lokomotiva ko enkrat prilezem do vrha) in prpelal domov, sem šla pod tuš in nazaj v Hrastnik h Ani banani. Ona je tak mejhn cukr. Mal sva se pogovarjale, potem sem si pa začela nohte lakirat. Sicer je res negostoljubna, ker mi ni hotla dat nič za pit, ampak je blo vseen okej.

Med debilnimi forami, opravljanjem in smehom sem se spomnla na res carski komad, bam:

In ko sva ga poslušale stokrat, sva šle iz enega ekstrema v druzga:

Tud to nama ni blo dost:

Potem je v sobo uletu Rok in nama zatežil, da dava mir ker je on ful resen in ma neki pomembnga za narest. Sm rekla okej in šla dam.

Zdaj sem doma. Spakirala sem si že vse za tedenske migracije nazaj v Ljubljano, ampak hvala bogu ne rabim vsega vlečt na vlak, ker mam svoj helikopter in mi jih bojo služabniki pripeljal. Potem ko sem spakirala in se spravla pisat današnji vpis sem ugotovila, da mi je ena carska bejba komentirala včerajšnji blog in sem bila še bolj superduper hepi. Kdorkoli si, ful sem te hotla kontaktirat pa ti odgovorit (al pa ti vsaj hvala napisat), ampak sem preveč nepametna da bi mi ratal.

Zdaj grem spat in sanjat, da sem zadeta in vidim čarobne zmajčke. Ni za kej, da nisem spet zasafrala vpisa. Čao.

Kurja juhica

Človek bi si mislil, da se bom po skor enem tednu boljše počutila. Pa se ne. Ne vem, če je to normalno. Vmes me je alkohol malo pomiril in sem bila že prepričana, da bom okej. Zdaj je vikend. Doma sem in spet mi je grozno. Cela družina me sprašuje če sem boljše, vsi me probajo potolažit, ampak nobenemu ne potegne, da mi je potem še hujše. Vsi me hočejo spravit v družbo, ampak ne vejo, da rajši jokam sama kot pa na kavi z razširjeno družino. Pogovor me zamoti za približno minuto in pol, potem pa bežite tecite, tsunami gre. In vem, da me ljudje, ki jim je mar težko gledajo takšno. Vem, da je tudi njim hudo, ampak ne morem pomagat. Najrajši bi si srce spravla v eno škatlo. Da ne bi nič več čutila, dokler ne bi bila spet pripravljena. Sam pomoje takšne škatle nemorš na ebayu naročit.

Don't talk about what we are,
don't talk about what we've been
Wnat's done is done, I don't wanna talk about it.
It's never just one mistake,
it's never just one heartbreak.
What's done is done, I don't wanna talk about it.

Spet berem Kurjo juhico za otroško dušo. To je res najboljša knjiga za otroke od osem do dvanajst let. Ko sem bla mejčkena sem jo prebrala ogromnokrat in še vedno mi pomaga, če se počutim slabo. Notri so takšne življenjske zgodbice, ki so jih napisali otroci. O ljubezni, prijateljstvu, družini, uresničevanju sanj, premagovanju ovir in tisočih drugih luštkanih temah. Ampak na žalost ima tudi to zdravilo omejen učinek.

Faaaak nočem celga bloga zasafrat, ampak od včeraj do danes se ni zgodilo niti ene pozitivne stvari, vredne omembe. Res niti ene. Zdej je verjetno logično zakaj se mi zdi, da je vsak dan hujš. Najbrž bi si mogla poiskat še kakšno prjatlco, da ne bom safrala ko gre Maša fušat na nastop z zborom. Sam kaj ko smo prfuknjeni ljudje ogroženi in se res nočem settlat z eno bejbo, k mi bo nabijala o mejkapu pa dišečih svečkah. Jaz se rajš pogovarjam o psih, prdcih in neumnih ljudeh. 

Zdaj na ves glas pojem, ker sem sama doma in rada pojem (čeprav ne znam). In zato ker je bolš pet, kot jokat. Ampak ker zaključujem z današnjim blogcem, grem gledat Bones in Castla (čudaške serije za čudaško mene).

Modrost iz Kurje juhice za adijo: NE VTIKAJ SE V OTROKE, KI SO VEČJI OD TEBE. -David Neira, 12 let.

Sej bo

Če mi še en reče "sej bo" al pa zraven doda še "bolš", ga bom razklala na pol. Ja, sej bo. Sam ne danes. Pa tudi jutri še ne. In tudi čez teden, mesec očitno ne. Zato mi danes prav nič ne nuca da "bo", okej?

Danes je blog ful kmal (razen če ga bom spet tri ure pisala), ampak sem med fiziko spet na polno zabedirala in sem komej čakala da pridem domov, se v miru smilim sama sebi, pijem čaj in ljudem težim s svojimi problemi. Čez kakšni dve uri grem pa tkointko DOMOV DOMOV. Spet v svojo sobo, kjer me vse nate spominja. Postla mi še vedno mal po tebi diši, zato verjetno ne bom nikoli več posteljnine zamenjala. Saj sem veliko najinih stvari spakirala v škatle, ampak če bi spakirala vse, kar me spominja na naju, bi verjetno ostala s prazno sobo in brez cunj. Zato bom poslušala safer musko in upala, da bo čimprej konec vikenda in bom lahko šla nazaj v Ljubljano se zabarikadirat v sobo, kjer te še nikoli ni bilo.

Keep on tryin' I'm tired of cryin', I've got to find a way to get on home to you.

Zjutraj sem spet zaspala, čeprav res nisem hotla. Ampak tudi če dve uri zamujaš je vedno še čas za kavo. Potem sem šla safer furat na štirinajstko in vmes ugotovila, da si moram kupit knjige (po možnosti How to live without the person you love most ali pa You're not a loser just because you feel like one), ki jih bom brala na busu, vlaku in na solo kavah. Ker sem hipsterka.

Zdi se mi, da je šel ta obupen teden čisto mimo mene. Skos samo o tebi razmišljam in niti ne odnesem nič od predavanj. Danes sem se v celem dnevu naučila samo to, da je bil Robert Hooke verjetno alkoholik, ker kje drugje boš v 17. stoletju v Angliji našel pluto.

Vsi ki ste srečni se lahko usedete na kaktus. Čao. (Pa dej mi že napiš kak esemes).

Rebound blogec

Sto let je že odkar sem nazadnje pisala blogec. Ampak če si srečen je težko pisat. Ko pa se konča vse, kar ti je več let predstavljalo smisel življenja in osnovo, okrog katere se je vse vrtelo, je čas da se vrneš k stvarem, ki si jih poznal pred tem. Zame je to moj blogec.

V teh letih, ko nisem redno šerala svojega življenja, se je zgodilo ogromno, ampak glede na moje trenutno čustveno zelo nestabilno stanje bi se raje osredotočila na sedanjost in prihodnost, ker bo že tkointko čist zasafran blog.

LJUBEZEN JE RES EN DREK. In ker to še ni dost, je čisto povsod. Na vseh ulicah, v vseh kavarnah, po radiu, v knjigah in filmih. Poleg tega me nate spominja vsaka, še tako banalna stvar. In ker sem butasta pustim tem stvarem, spominom, podrtim sanjam, da mi uničujejo dneve. Ironično me v najboljšo voljo spravijo tvoji esemesi, čeprav mi ne napišeš več da me pogrešaš. Boli me, lah mi pišeš o motovilcu pa bo moje razpoloženje skočilo iz minusa do tokvelikeštevilkedajesplohnepoznam.

In other news:

Maša je drugač dost carka. To je drugač tista debilka, ki ne mara ljudi (razen mene). Zvlekla me je na pravniški žur, da bi zapela enga snoba, sam kaj k je pol omagala in sem mogla pazit, da ne bi do jutra na klopci ostala. Vseeno je CARKA, ker sva pol celo sredo pile kavo in se mele pretežno kul (razen pol ko sva naročile kitajsko na bone in je cela bajta tok smrdela da sva skor kuzlo zmetale). Tud jest sem že začela. Sicer še bolj mal, ker mi je še vedno dostkrat slabo, ampak zdej se vsaj tresem ne več.

Ta vpis pišem že ene tri ure, ampak ne gre hitrejš ker vmes mal razmišljam pa se spet začnem smilit sama sebi, pol si grem pa čaj skuhat al pa jest, zdaj je pa še Žil (najbolj kjut bratranc ever) prišel v mojo sobico in z mano gleda Scooby Dooja (kuzi! Seen kuzi! Gld stlic! Atobus!).

Če se mi bo dal, bom kmalu še kaj napisala. Zdaj grem pa rajši pod tuš in zaspat pred teve, ker sem dve noči v minusu.

Lep pozdrav vsem trem, ki vam je ratalo blogec prebrat do konca.

1/1/13

Dobro jutro vsem, ki ste že vstali in ste dost ne-mačkasti, da preberete današnji fulkratek blog (ker če pa za novo leto ne bi nič napisala, pol sem pa res zanič bloggerka. Pa čeprav samo občasna).

Letos nisem pisala voščil vsakemu posebej, zato jih bom nekej napisala kar sem. V tem letu (ki bo sicer čisto tak kot prejšnji) vsem nesrečnikom želim veliko, veliko sreče. Da bi kdo, ki mu vedno zmanjka pet centov na urbani ali pol evra za pica burek, zadel na loteriji. Da bi vsi tisti, ki ste vedno prehlajeni in bolni, bili zdravi vsaj to leto. Da bi bili še najbolj zagrenjeni in depresivni ljudje srečni in da bi našli vsaj majčkeno veselja v vsaki stvari. Da bi vsi forever alone našli dušo dvojčico, ljubezen in iskreno prijateljstvo.

Vsem, ki se ne najdete v tem in ste že sedaj srečni in polni življenja, pa želim, da bi še naprej znali uživati v življenju in malenkostih, ki jih drug od drugega prejemamo vsak dan.

Zdaj pa nazaj spat, da boste lahko šli jutri delat.

Tole

Ma ne, nisem jaz za to, da bi redno blog pisala. Včasih sam, ko mi je bedno. Nevem no. Tele počitnice so kar v redu in jaz ne bi glih da se jutri končajo, ampak po drugi strani pa ko ga jebe, sej bo kmal božič.

Za vse 4 (al 5) ljudi, ki še kdaj preberejo blog, imam eno vprašanje (in super bi blo če bi mel kdo jajca in mi lepo odgovoru in specifično razložu in utemeljil):
KAJ JE NAROBE Z MANO?
Mislm zakaj se mi zdi, da ko stopm v prostor kjer me noben ne pozna, da se vsi obrnejo stran od mene in nobenga niti najmanj ne zanima kakšna oseba pravzaprav sem? Al pa se prvi dve minuti delajo superprijazne, potem se pa obrnejo k svoji družbi in začnejo ful sumljivo pogledovat proti men in nikol več ne pozdravjo, če me slučajno srečajo.
Zakaj se tokrat počutim odveč v družbi? A sem preveč direktna? A se res totalno ne znam obnašat in nimam tapravga odnosa do ljudi? A preveč govorim in ne znam zbirat normalnih tem? Mislm kaj je no? Mogoče preveč uporabljam sarkazem in fore ki jih noben ne razume?  A je problem ker jaz ne razumem vaših for? A preveč opravljam?

Gre se za to, da bi se rada spremenila. Rada bi dajala boljši prvi vtis in rada bi da bi kdaj tud kdo sam od sebe pristopu k men, me pozdravu in vprašu kako sem. Ne pa da samo jaz rinem v folk in sem totalno nezaželjena, ker mi ni všeč ko ljudje zavijajo z očmi pa ne vem zakaj (ja, vidim vas, precej očitno je).

Tud jaz želim prijatelje, ki se bojo z veseljem družil z mano in s katerimi se ne bom kregala o moji osebnosti, ampak o  tem kdo bo pojedu zadnjo škrinco na sleepoverju.

Kdorkoli bo to prebral, prosim, napišite mi zasebca al pa sms al pa anonimno pismo zarad mene in mi odgovorte kaj je moj problem?

Čauči.