Nizozemka

Po enem tednu in enem dnevu sem končno našla čas, da raziščem obe ulici mojega začasnega domačega mesta. Tako sedim v kafiču ob morju, pijem kavo (ki ni tako dobra kot domača iz nespresso aparata) in razmišljam, kako zadnja dva tedna strnit v en blogpost.

»Nekaj po nizozemsko in ni 'neuken in de keuken', ki je edina meni razumljiva fraza«
»I'm sorry, I don't understand«
»Do you come here often?« (Jaz se v tem trenutku odločim da bom comala here often, ker je natakar luškan)
»Nope, my first time«
»Oh sorry, are you working?«
»Uuum (ugotovim, da ne rabi vedet, da pišem sam nek nepopularen blog), yeah«

Po nekaj minutah smalltalka, med katerim me je čist casualy povabu žurat kak večer, je kafič okupirala skupina tridesetih turistov, ki so jih pomoje mogli posest še v vece. On jih je moral postreč, jaz pa se lahko končno posvetim mojemu oh tako pomembnemu delu.

Torej, kdor me občasno stalka na Instagramu ve, da sem naslednja dva meseca članica nove družine. Čez dan se igram z dve leti staro pupiko, pazim, da se ne usede na kužka in ji brišem rit. Fino se imamo in za nagrado dobim neomejeno količino sladoleda in crkjanje novorojenčice. Med vikendi pohajkujem po Amsterdamu in spoznavam nove ljudi, čisto slučajno pa sem srečala še bratranca iz Francije, ki se je zadnjih šest let nekako izogibal obisku moje rodne dežele (in mene). V enem tednu sem pridobila izjemen repertoar otroških pesmic (Bath song, Apples and bananas, Down by the bay, Daddy finger in podobne) in obnovila znanje Disneyevih besedil. Naučila sem se tudi nizozemske otroške govorice (najpogosteje uporabljene besede so op, oak, ney, od angleških pa baby, poop, eat in yum). Eden od največjih bonusov je spanje otroka od devetih zvečer do devetih zjutraj. Ne vem kje kupiš takega, ampak če bo imel poj pamž drugačen bioritem, ga bom dala na Bolho in probala še enkrat. Drugi največji bonus je ogrooomna postla.  Tretji največji bonus je banja, v kateri lahko jem četrti največji bonus, hruškov sladoled. V skrinji imamo ves čas 50 lučk, ker moja carska host mati poje vsaj štiri na dan.

Pretekli vikend sem obiskala Amsterdam. Od mojega zadnjega obiska je minilo že kar nekaj let in zdaj si lahko legalno naročim pivo (čudaki večinoma pijejo malo pivo) in joint (do tega dela še nisem prišla). Spoznala sem nekaj au pair kolegic in z njimi imela turistični fotošuting, pila rose v parku in jeda Oreo piškote z dvojno kremo. Z eno sva šli naslednji dan na hipster hot doge, z drugo grem v soboto v kino. Tisti iz Moldavije nisem dala telefonske.

Ker je luškan natakar ful zaposlen s kitajkami v matching rumenih plaščih, bom počasi šla v mojo loft sobo in pogledala finale serije. Potem bo pa pes tkointko hotu spet srat.

Hoja v breg in skoki v morje

Po nekajmesečni pavzi, ki je bila sestavljena predvsem iz samopomiljevanja, nešteto izpitov, terenov in ton zapiskov, ki bi jih zdaj najrajši vrgla skozi okno med vožnjo na morje (pa ne morem, ker so od Vesne. In ker nekaj časa ne grem več na morje), se vračam pred ekran. Tokrat brez odprtih zavihkov s slajdi iz predavanj.

Izpitno obdobje sem zaključila z zelo zadovoljivim rezultatom 20:4 zame. Ta rezultat je bil boljši samo v prvem letniku, ko sta mi za hladnejše mesece ostala dva izpita, pa sem na koncu vseeno postala turbo brucka. Letos se tega ne gremo več, ker sem se odločila, da bom v frej letu kupovala samo letalske karte, ne pa izpitov. Mogoče se bom naučila tudi kvačkat.

Po zadnjem fejlu, za katerega mi je zmanjkalo volje, energije in gigabajtov v možganu, smo se s tistimi sošolci, ki tako kot jaz zabušavajo s tereni, odpravili na botanični teren na Komno. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje obula gojzarje, ampak moje zadnje sem prerastla v šestem razredu. Tako sem si jih sposodila od mati (in zraven fasala še prisrčen otiščanec na peti in črn noht na palcu). S seboj sem vzela tudi kilogram belega kruha, 20 domačih sirnic in štruco domačega bananinega kruha. V hrib smo hodili cel dan, namesto dve uri in pol, ker smo se na vsakem ovinku (do vrha jih je baje 50, ampak v resnici je samo 50 označenih, zadnjih 30 pa ne) ustavili, trgali šavje, ga določali in tlačili v plastične vrečke od mesnic in šivalnic. Ko smo prispeli v kočo, smo še nekaj ur določevali 70 visokih steblik in v tistem trenutku sem malo obžalovala, da se nisem priključila skupini za mahove in praproti. Po neprespani noči in izmikanju žicam, ki bi lahko vsak moment pogledale iz prevleke, smo pojedli nekaj suhega kruha in postanih sirnic, potem pa odšli na novo turo do Bogatinskega sedla. Na začetku je kazalo, da bo dež, potem pa se je zjasnilo in me opeklo po nosu. Med planikami smo si mazali tunino pašteto in pobirali zrnca koruze iz piksen in bilo je lepo.

Edini pravi način za jest Poli salamo je, da grizeš vanjo kot v jabuk.

Čili se je utrudil in smo ga navzdol nosili kot dojenčka.

Na mojo prvo zares prosto soboto po dolgem času smo obirali breskve, v nedeljo pa smo imeli piknik pri Jerneju, ki se je zaključil z ogledom finalne tekme, kjer smo valda navijal za frenčije. Razen Jure, on je izdajica, ker ima skrite zamere do baguette nacije.

V ponedeljek sem rekla LOYO. Zjutraj sem šla na vpogled izpita, potem sem spakirala, našla najugodnejši prevoz na prevozi.org in zvečer šla na Punat. Zadnje sedeže v majhnem folksvagen up-u sem si delila z zadetkotom, ki smo ga že na začetku čakali dvajset minut. Zadetko je bil opit že na štartu, po desetih minutah vožnje pa si je brez vprašanja odprl pivo v tujem avtu. Kmalu zatem mi je pripomnil, da on nima kopalk s sabo, ker je naturalist in da če hočem, ga komot poiščem na Punatu in se greva kopat. Takrat sem med nama naredila great big wall iz ruzakov. V Pivki smo se ustavili, ker je zadetko rabil WC in THC.

"A ti veš da gremo mi čez mejo?"
"Jaaa, sej mam sam še tole k bom zdej pokadil"

*Čez pol ure v avtu že zvija novega in sprašuje kdaj bo postanek*

Ker smo za eno sopotnico lovili trajekt ob pol enajstih, smo postanke skenslal in zadetko je namesto teženja za pavze začel s prodajanjem ruskih zobnih past vozniku. Ker so ful fajne in poceni in on to dela "mal tko na strani za keš". Meni je bilo slabo in vonj po postanem švicu, travi in pivu ni pomagal. To sem tudi jasno izrazila, ampak se zadetko ni preveč sekiral. Vozniku in sopotnici je bilo moje provociranje smešno, jaz pa sem samo hotla zrak. Tik pred krškim mostom smo prehiteli kolesarja. Zadetko je komentiral, da se po tej cesti ne sme kolesarit, jaz pa sem komentirala da se trave tudi ne sme kadit. Potem smo imeli tri minute in četrt mir. Ob enajstih sem prispela na končno destinacijo, zbudila celo žlahto in dobila polnočne špagete.

Teden smo preživeli na plaži, na pomolu in v kuhinji. Spekli smo pito in pico, ker je bilo samo trideset stopinj in se je uporaba pečice zdela kot pametna ideja. Konec tedna, ko je zaključil s svojimi odraslimi obveznostmi (šiht, bljak), se nam je pridružil tudi Štefan. In še dobro, da sva šla v nedeljo domov, sicer bi mi ga babica speljala.

S puncami smo našle tri Geocache

Vesela na lemurjih (L'amour) in pivu

Danes imam za kosilo rižoto in sladoled v razmerju 1:1 in se odločam, če bi šla popoldne sama v kino. To poscano poletje na celini je namreč treba kar se da dobro izkoristit.

All aboard!

Ko je Bog ugotovil, da so v svetem pismu, ki ga je tako prijazno inspiriral, pozabili na istospolno usmerjene, je zanje ustvaril poseben praznik, ki ga je razvlekel na cel teden. Imenuje se Evrovizija in začel se je ta torek. Seveda se vse skupaj ni začelo kot parada ponosa z dodadkom dramatičnih koreografij in objokanih refrenov, ampak kot preprosto glasbeno tekmovanje s političnim ozadjem daljnega leta 1956, ko so bili še vsi geji varno zaklenjeni v omarah gospodinj z viklerji, zraven vrečk za sesalce. Ker pa je tudi to tekmovanje v koraku s časom, se je od jugoslovanske Tajči, švedske ABBE in naše Derende, soj žarometov prestavil na bradata dekleta, tehnično izpopolnjene nastope in obupno dretje s političnim besedilom. Seveda s tem ni nič narobe, ampak nam samo pove, da moraš met za ta šovbiznis jajca.

Pri nas se zgodba evrosonga vedno začne z EMO (z izjemo leta 2011, ko je imel nekdo na RTVSlo briljantno idejo za oddajo Misija Evrovizija, ki je na Evrosong skoraj poslala ching chong ločeno zigoto brez kančka talenta). Ta je zadnjih let bolj ali manj enaka, vedno imamo vsaj polovico kandidatov, za katere večina Slovenije prvič sliši. Občasno se v izboru znajde kdo, ki mu prej ni uspelo v določenem šovu talentov, radi se vračajo tudi izvajalci, ki so imeli svoje zlato leto (ali dve) v začetku tega stoletja. Medtem, ko sem jaz gulila šolske klopi pa so se ta dekleta na žalost prelevila v priletne gospe s kartico zvestobe v hrvaški lepotni kliniki in jim niti veze pri strokovni žiriji (=kuhna) ne morejo dat ravbarske do Evrovizije.

V zadnjih letih sem kljub moji nehomo usmerjenosti postala ljubiteljica tega šova. Konec koncev sem tudi sama fanica bleščic, luči in svojega odseva. Zdaj je top 10 ljudi na mojem Snapchatu obsojenih na live komentiranje nastopov- seveda ne samo finalnih, začela sem že v torek. Na prvem predizboru so se predstavile bolj ali manj izvirne pesmi in poizkusi izvirnosti. 

Azerbajdžanka ni bila najbolj usklajena s holografskimi zvezdicami na svoji sceni. 

Islandija letos želi v modo vrnit We are the world, pob, ki mu verjetno še niso zrasli vsi stalni zobje, je bil tudi prvi, ki se je ta večer zjokal. 

Belgijska predstavnica je štimo ukradla Kimbri, ni pa ji uspelo prevzeti tudi njene energije. 

Meni je šel najbolj v uho češki nastop, ki je sicer textbook Radio1 komad, ki ti gre po enem tednu na jetra. Tudi tega je zapel nek mladič, ki je imel povrhu vsega še šolsko torbo na odru. 

Za Islandcem je s solzami nadaljevala Litva, ampak njej oprostim, ker ima lep obras. Sedma je na oder prišla panda iz Izraela, ki je s kokodakanjem in elektronskimi zvoki trenutno na prestolu stavnic (nič čudnega, že v prvem odstavku sem omenila, da je čudaškost zmagovalni recept, pa tudi pesem je solidna). 

Izstopala je tudi Estonija s tehnično dovršeno opero, ni mi bilo všeč samo, da je z dolgo obleko na pručki fejkala Latvijo iz leta 2015. 

Bulgarijo letos predstavlja kvintet, ki ga sestavljata tudi viking in that black kid from Harry Potter, glavna pevka pa je lovechild Lady Gaga in Sie.

Makedonka me je pozitivno presenetila v dveh pogledih: ker je lepa (how?) in ker je imela catchy komad. Ne zmagovalen komad, ampak catchy. Za pozitivni presenečenji se je sicer oddolžila z nagnusnim kostumom barve fuksije.

Vem, da bi morali Hrvate brezpogojno podpirati, saj so vendar sosedi, ki so tudi za nas običajno radodarni s točkami. Ampak Franka ima očitno ambicijo postati Beyonce, ko odraste, zato ji je ukradla wind machine in naslov komada, ki ji nista naredila usluge. Med nastopom se mi je zdelo, da dekle škili, lahko pa tudi, da je imela umetno trepalnico slabo prlimano.

Finsko zastopa lezbična emo šjora, ki so jo privezali na wheel of fortune. Komad je poslušljiv.

Armenci so na oder seveda poslali Sulejmana veličastnega (sodeč po pesmi Sulejmana povprečnega)- a je bilo sploh kaj drugega za pričakovat?

Brother-sister duet iz Švice mi je precej simpatičen, poleg tega se ne spomnim ničesar witty za povedat glede njunega nastopa. Sta pa skoraj zapalila oder, ampak kaj bi pa bil Evrosong brez pirotehnike.

Ob nastopu Irca (Ryan O'neki) sem se jaz drla Sam Smitha: YOU SAAAAY I'M CRAZY 'CAUSE neknekineki BUT WHEN YOU CALL ME BABY I KNOW I'M NOT THE ONLY ONE! 

Zadnji je v torek nastopil Ciper, nad katerim sem bila navdušena. Sicer je imela gospodična single ladies koreografijo in bleščeče pajkice, ki bi jih zavidal še pav iz Šubičeve, ampak pesem je bila dobra.

Zdaj grem pa gledat drugi predizbor. Če me kdo blokira na Snapchatu, popolnoma razumem.

If you're going to Sostro, be sure to wear some flowers in your hair

Vesel prvi maj z enotedensko zamudo. Pob me letos ni peljal na morje, ker je to preveč mainstream (tudi smučat nisva šla januarja, zdaj se sprašujem če sva sploh zares Slovenca). Namesto tega sva se opremila s šmirgl papirji, raztopili, barvami in močno voljo in se spravla prenavljat kovinsko ograjo. En teden kasneje imava napol končan projekt in ene umazane pajkice, ki so dobre samo še za prah brisat. Še dobro, da so bile samo sedem evrov.

V ponedeljek sem Dunjo peljala v šoping. Nenačrtno sva iz trgovin privlekli enake kratke hlače, balerinke in obleko (ampak to ne šteje ker sta drugih barv). Deset do devetih sva se okrepčali še z fro-yo, ki sva ga uničli v garažni hiši, ki se zapre šele ob desetih. Potem sva odrinili proti njeni rezidenci in med vožnjo resno razmišljali če bi šli še na kres. "Doma" sem najprej polila kokakolo z okusom vanilijeve vodke po njeni postli, ampak prisežem, da ni bila moja krivda. Kasneje sva pekli pico in v kuhinji bosi plesali salso. Po obilnem obroku preveč naraslega testa s celim kozarcem gobic sva igrali namizni nogomet in biljard ob zvokih Bepop in Nuše Derende. Jaz sem sestavila koreografijo za Shakirin videospot, ki zajema predvsem veliko valjanja po tleh. Ob treh zjutraj sva za lahko noč poklicali skupnega znanca, ki nama je prijazno povedal da sva zmešani.

Zahvaljujoč določenemu sošolcu, me zdaj ljudje kličejo Mahko

V torek sem Štefana peljala na izlet, ker si po vsem fizičnem delu vseeno zaslužim en pogled na morje. Odpeljala sva se proti Trstu (čeprav sva bila že nazadnje razočarana, ampak se vseeno vračava v umazano Italijo). Pri gradu Miramare nisva našla parkirišča, zato sva se raje zapeljala do centra Trsta, kjer sem šla po hrano v mekdonelc medtem ko me je pob čakal z vsemi štirimi smerniki. Pojedla sva nekje ob morju, potem pa sva se sprehodila do gradu (tudi v drugo nisva našla bližnjega parkirišča). Kupila sva karti s popustom, ker še nisva 25 in ugotovila, da nama nobena preproga v gradu ni všeč. Jaz sem bila navdušena nad Harry Potter rastlinjakom gor na hribčku. Vrnila sva se dost zgodaj, da sva ujela fuzbal (ne spomnim se več kdo je igral, ampak mislim, da so imeli eni rdeče drese).

Ta teden se vračam na faks, ampak ne še danes (duh, saj je šele torek). Zdaj grem lahko spet na vaje, ker sem pogledala vseh osem sezon Razočaranih gospodinj in me nič več ne zadržuje doma.

Ofsajd in sončen teden

Protagonistični samci, aktivni v prvi recimo temu petini mojega življenja, niso (bili) nikoli pretirano navdušeni nad nogometom. Izjema je bila kakšna res pomembna tekma pa še med to nihče ni imel želje po družbi bejbe, ki ne ve kaj je ofsajd. Mogoče mi zaradi te netipične družbe nikoli ni potegnu nogomet in mogoče mi je zaradi te iste netipične družbe pir zmeri smrdel. Mogoče pa imam samo boljši okus za športe (umetnostno drsanje valda, pa ne mi da to ni šport, ker če je na OI je več šport kakor se bom jaz kadarkoli športno udejstvovala). However, vse to se je spremenilo, ko sem spoznala Štefana. Ta je popolno nasprotje- med neinspirational šihtom razmišlja samo kako se bo popoldne vrgu na kavč in gledu fuzbal (glede piva pa itak že vemo, da me je uniču). In ker sem odprta za spoznavanje novih kultur, sem šla v soboto z njim na svojo prvo nogometno tekmo v Stožice. Zraven sta šla še Jure in Sabina in to moram nujno omenit, drugače je Jure užaljen. Po nekem naklučju je bila na isti tekmi prvič tudi moja teta, ki je isto velika fanica nogometa kot jaz. Sam ona je navijala za Domžale tko da buuu. Jedli smo kokice in še vedno ne vem kaj je ofsajd.

Ta prelomni dogodek mojega življenja se je zgodil že pred enim tednom. Potem sem se učila statistiko kot zmešana in jo v petek po celodnevnih vajah z minimalno koncentracije tudi odpisala. Ampak ker smo ženske običajno dobre v glumljenju, sem zglumila tudi standardno deviacijo in kvartilne odklone in pričakujem lepo okroglo pozitivno. Po izpitu smo šle z Dunjo in Vesno na kočerjo (obrok med kosilom in večerjo) v Hana in 2+1 gratis koktejle v Parlament (Vesna je pila sokastga, ker je vozila- razen če je kelnar zajebu, ker ni bil ziher ker je brezalko). Vmes smo se pasivno zadevale s hlapi, ki so se širili iz maruhuana marša v parku Zvezda (prikladno se je dogodek odvijal med obema našima aktualnima mikrolokacijama).

Včeraj sem prvič delala v Pustolovskem Parku Geoss, na sončku a vseeno v senci. Manjkalo mi je samo ogrevanje pred testiranjem zlate proge, zaradi česar sem si nategnla neke ramensko-vratne mišice (ne vem točno katere ker nisem poslušala pri anatomiji) in lazanja v tupperwaru ter mikrovalovka. Po osemurni izmeni smo imeli še dve uri izobraževanja "kaj storiti v primeru, da ti overweight middle-aged oseba obvisi na petnajstih metrih višine". Zdaj ležim kot krava v ležalniku pred hišo in se pržim na jutranje-opoldanskem soncu ter odlašam z učenjem ekologije. Štefan jamra da ne mara žužkov. Še mal pa grem delat sladko kislega piščanca.

From hopeful romantic to basic bitch

Na Facebooku obstaja možnost, da zahtevaš svojo kartoteko, v kateri so vsa poslana sporočila ever, vsi lajki, statusi, wall-posti, fotke, posnetki in nasplošno cel shabang. Ker se še vedno ne učim za številne aprilske izpite, sem včeraj izkoristila to možnost vpogleda v kripifajl. Vedla sem, da me bo šokiralo kaj vse je not, pa me je vseeno šokiralo. Potem sem se teleportirala v čas, ko mi je še dvestopetnajst ljudi pisalo takozeloiskren 'vse najboljše' na zid in nekaj ur brala svoje statuse od 2009 pa do 2011. V devetih letih sem izgubila poetsko žilico in ljubezen do caps locka, spravila sem glavo iz oblakov in iz hopeful romantika prešla na hopeless romantika.

Pridi, dala ti bom cvet. Vijoličen, ki mi ga zatakneš za uho. Pa greva kupit slanike s sezamom, kislo smetano in čokoladno mleko. Mimo je in to mi je všeč. Ker se zdej lažje skrijem za tabo in se tam počutim najbolj varno. Rada vdihnem tvoj vonj in si ga shranim v spomin. In všeč mi je kako me objameš in všeč mi je kako lahko še vedno čutim dotik tvojih ustnic na mojemu licu. In všeč mi je to nebo nad nami.

Sem rekla. Še vedno sem čudaška, samo da zdaj jem slanike z okusom pice, ki jih omakam v sladoled s pistacijami in to delam sama. Ampak kot je štirinajstletna verzija mene rekla- luštne punce ni nikoli preveč.

Čakam poštarko in čakam jo zaman.

V torek sva šli z Dunjo na bubble tea kot dve najbolj basic bitches in ker to ni bilo dovolj, sva šli še v BTC v šoping kot dve razvajeni basic bitches.

"Živjo, a mate odprt?"

"Ne!"

Ok, ampak a je težko dodat še, da odprete čez sedem minut?

V teh sedmih minutah sva v party shopu do potankosti splanirali vse bodoče potencialne dekliščine, baby showerje (ki bodo bolj kot to samo brezalkoholne mimoze, mini pice in Dirty Dancing) in rojstne dneve.

Potem sva šli v petek še na pico (ne mini ampak ogromno, od katere mi je zaradi konstantne slabosti uspelo pojest sramotno majhen delež) in na prvi sladoled za evro in pol v sezoni (do takrat je slabost čudežno ponehala). Zraven sva zavijali z očmi zaradi natakarja, ki je probal biti smešen, jaz sem v polnem Foculusu brez sramu lip syncala na My heart will go on, Dunja pa je vrgla mojo jakno v smeti.

Hengala sem tudi z Davitom, ki se strinja da mraz ni fajn. Ta mi je tok izboljšal četrtek, da sem mu celo oprostila, da sem ga mogla dvajset minut čakat na said mrazu.

A misliš, da se čez devet let tud ne bom spomnla vseh svojih bivših?

Pijača, Postojna, Piran, parti!

Ta teden je bil turistično obarvan. V torek je v Ljubljano iz Nemčije prišel pobov lanski cimer s svojo bejbo (zaročenko!). Zmenili smo se, da gremo na večerjo, ker smo rabili plan za naslednji dan, ampak je imel nekdo potem še fantastično idejo, da pivo in šnicle zalijemo še z B52 in še s kakšnim pivom. Šli smo v eno luknjo od lokala kjer naj bi bile ugodne pijače, pa valda niso bile. Uboga kelnarica je bila najverjetneje še na uvajanju.

“Štiri B52 pa tri piva” “B forty-what?”

Vseeno ji je nekdo pomagal zmešat shote in tudi vžigalnik je prinesla ko smo jo drugič spomnili. Ker je bila ura že precej in smo ugotovili, da moramo zjutraj štartat še pred deveto če hočemo ujet prvo turo v Postojnski jami, sta Nemca rekla, da lahko spim v njuni hotelski sobi na dodatni postelji. Takrat še nisem vedla, da sta za zaročno darilo dobila kišto kondomov in bom turbo cockblocker. Za sosednjo mizo sta sedela business partnerja. Ko smo prišli v lokal sta se še zagreto pogovarjala o poslu, ko pa smo imeli mi za sabo že dva pira in dva shota, je bila slovenska polovica business partnerjev že konkretno pijana in se je odločila, da se nam pridruži za mizo. S seboj je prinesel tudi dva cuba libre, ki jima nismo zaupali- dvanajst evrov down the drain.

Spala sem zanič, čeprav imam rada hotelske postelje. Neka žival je namreč spet napadla moj mehur, zato sem nonstop hodila lulat, ob petih pa sem si privoščila tudi vroč tuš za lajšanje bolečin.

Zbudili smo se ob sedmih. Ne vem zakaj tok zgodaj, ampak vsaj stuširal smo se lahko. Pojedli smo zajtrk in spili kavo, iz sosednje sobe se nam je pridružil še Štefan. Nekaj pred deveto smo iz zameglene Ljubljane štartali proti jugu, kjer nas je pozdravilo sonce, ampak nam je bilo vseeno ker smo itak šli v jamo. Kaj druzga boš pa počel na lep sončen dan? Hvalabogu nas je sonce počakalo in ostalo z nami do konca dneva. Na kosilo smo šli v Piran, kjer sta nemca jedla ribo, ki sta jo prej amatersko secirala, midva s Štefanom pa sva uživala v okusu povprečnih študentskih bonov. Po kosilu smo se pogovarjali o tipičnih slovenskih jedeh, ki bi jih bilo fajn poskusit preden odrineta nazaj domov in ugotovili, da je ena izmed njih konjski golaž. “You eat my little pony?!”

Siti in še bolj utrujeni kot prej, smo se počl na Tartinijev trg in si optimistično naročili kavo, ki smo jo spili na spomladanskih dvanajstih stopinjah. Razen nekaj ur spanja nam ni manjkalo čisto nič. Potem smo šli še na hribček s cerkvijo, da smo naredil dvajset fotk za na instiča. Preden smo se vrnili v Ljubljano smo naredili še sn krog po Portorožu, ki je v neturistični sezoni v prinerjavi s Piranom ena velika žalost.

Ko smo se vrnili v hotel sta nemca jedla večerjo, Štefan je moral v UKC na operacijo, mene pa so mati pobrali, ker sva imeli ob sedmih predstavo. Predstave sicer nisva videli, ker so nama pred nosom zaprli vrata zaradi 'birokratske napake' (prodali so preveč kart), sva šli pa nazaj v hotel na čaj in štrudl.

Včeraj je imel sestrič Lolo rojstni dan, zato sem ji zjutraj spekla torto, potem pa sva šla s Fetusom tja na kosilo. Kasneje sem najnovejšo generacijo družine obrala v Monopoliju, z Lolo sva zmagali v Activity junior in prva sem ugotovila, da sem Martin Luther King Jr. Danes bom zabušavala in gledala iZombie, čeprav se na smrt bojim teh bitij. Itak baje preveč spim, mal nočnih mor mi bo prov pršlo.

Lep vikend vsem in ne pozabit upat, da je za letos konec snega.

Intervju ali pica je alternativa za rože

Zahvaljujoč izpitom in vsesplošni lenobi ste imeli nekaj tednov pavze od bloga. Zdaj sem se odločila, da bom stvari vzela nazaj v roke in spisala eno povprečno objavo, v kateri bom na hitro obdelala highlighte zadnjih tednov. Naredila sem testo za pico, ki mi trenutno vzhaja in naštimala Koala Voice na srednjo zvočno jakost (zraven moram namreč slišat tok svojih misli), zdaj sem pa pripravljena, da mi da inspiracija en konkreten šamar.

Prejšnji teden sem začela hodit na lokalni bazen. Lokalni v smislu v sosednjem kraju, ker ga Litija seveda ne premore. S seboj vozim desetletnika, ki si navdušeno želi plavat delfina, obenem pa ne upa gledat pod vodo.

"Men se zdi, da smo bli mi enkrat pri vas... kok je že tvoj sin star?"

"Aaam, misliš moj BRAT?!"

V glavnem jaz sem njega naučila drsenja, on pa mene, da zgledam tok stara kot njegova mami. Noice.

Ker je inspiracija očitno prešpricala zadnji trening boksa, mi je Dunja napisala nekaj vprašanj, na katera naj bi odgovorila, kot to delajo vsi ostali svetovno znani blogerji. In vem, da ji je ta začasna zadolžitev prišla zelo prav, ker ima jutri izpit in vsi vemo, da je najbolj produktiven dan za bedarije en dan pred izpiti.

Torej, blogersko obarvan intervju z mano (kok se to sliš bedno):

Zakaj si začela pisat blog?

Well. Zgodilo se je kakšnih sedem let nazaj (o gosh), ko sem bila še mlada in naivna in polna zanosa za lajf. Vse je bilo zanimivo in že kava po šoli je bila dogodivščina. Poleg tega sem brala blog, ki ga je iz drugega dela Evrope pisala Zoli in jaz sem samo hotla bit tok kul kot ona. Ta del se še do danes ni uresničil.

A je bil blog že od začetka namenjen širši javnosti?

Ob blogerskih začetkih so moja poznanstva itak zajemala samo četrtino svoje generacije iz Litije, gimnazijskih nomadov iz zasavja in kakšnih deset osebkov iz višje civilizacije, ki ji pravite Ljubljana. Tako da je širša javnost zelo wobbly izraz, sem pa od prve objave dalje vse delila na Fejstbuku. Definitivno pa ni namenjen Američanom in Ukrajincem, ki mi ob posebnih priložnostih predstavljajo večji del prometa.

A so psevdonimi kako povezani z ljudmi al so kr neki?

Psevdonimi so se začeli, ko mi je Samo v prvem letniku faksa na ekskurziji rekel, da zgledam kot kakšna Špela. Ta isti dan smo njega krstili za Samota in Vesno za Vesno (unrelated z mjuziklom Vesna, ampak lepo naklučje). Odkar se tadva bisera pojavljata v blogu imamo vsi psevdonime, ker to delno reši problem, da nekateri ljudje ne marajo, da jih omenjam, obenem pa tudi ni fer da imamo special snowflake, ki psevdonimov nimajo. Čeprav sem se zajebala ker se število omenjenih ljudi povečuje in je dodeljevanje psevdonimov že kr zoprno.

Psevdonim je dodeljen glede na to kako zgledaš, tako kot smo nastali originali. To je zelo subjektiven način, ampak bistvo je, da ti lasten psevdonim skoraj nikoli ni všeč.

A je v zapisih kdaj kakšna prikrita zgodba, ki jo mal drugače napišeš?

Zgodilo se je že, da sem uporabila besedne zveze ali namige, ki so bili bolj ali manj očitni, večinoma pa če nekaj želim napisat napišem, če pa se mi zdi bedno ali neprimerno za tisti del bralcev, ki zajema mojo mati in njene prijateljice pa razširjeno družino, potem pač ne pišem o tem.

A bereš bloge drugih ljudi?

V zlatih časih Vijavaje sem brala en kup spletnih dnevnikov in se zaradi njih zacopala v par uporabnikov in uporabnic, ker so bli pri mojih dvanajstih tok "kul". Ti zapisi so me naučili ogromno o filmih, glasbi, Deviantartu, računalniških igricah, študentskem življenju in analnem seksu in so bili definitivno neprimerni za mojo mlado dušo. Nekaj časa sem brala tudi blog od Zoli, ki mi je bil original inspiracija, ampak sem se sčasoma izgubila. Zdaj včasih kliknem na Oopsi ali na kakšen naključen zapis, nisem pa nikogaršnja redna bralka. Samo fenica same sebe.

Od Dunje sem pričakovala nekaj vprašanj s kratkimi odgovori, kot so naprimer "A maš rada ričet" in "Če bi bla čevelj, ker čevelj bi bla?" (cokla). Ampak ker ji nisem dala podrobnih navodil imate zdaj za sabo en dolg nezanimiv zapis. Aja pa vesel dan žena, upam da ste vse dobile rože. Štefan pravi, da šavje itek uveni. Itak sem pa močna samostojna ženska in mam rajš pico kot rože. Eva out.

To ni kokain, ampak mleveni šećer

Že cel dan buljim v zapiske. Najprej za bioinformatiko, zdaj za izbirca. Vmes sem si naložila dva ogabna programa za prvi predmet in si zraven želela, da bi namesto R-ja in tiste druge zadeve, lovdala Simse. Buljenje in nalaganje na žalost ni vplivalo na moje znanje o aktualnih temah za izpit. Zdaj ko kup nesreče čakam, da bo ura osem, ker če imam do osmih prižgan računalnik, mi to da vsaj iluzijo produktivnosti. Spila sem že dva litra vode in liter čaja, zato bom počasi mogla osemindvajsetič danes lulat.

Komaj čakam konec tedna, ko bom odpisala zadnji izpit do poletja. Ali pa vsaj do aprila. Čeprav sem bila letošnjo zimo dvakrat uspešnejša kot lani, sem si še vedno ogromno pustila za toplejše mesece, ker če si poleti čisto frej ti definitivno primanjkuje adrenalina v lajfu. Stres mora bit enakomerno razporejen čez celo leto. Sem se pa končno rešila biokemije (v tretje gre rado), kar mi je polepšalo mesec.

O pustnih načrtih smo se z Dunjo in Juretom menili že slab mesec nazaj. Vsi bi šli ven, ampak bolj kot se je datum približeval, več izpitov in manj interesa in volje je bilo, zato nismo šli ne v Emonsko, ne v Litijo na Modrijane, ampak smo ostal doma. Jaz sem gledala še neko kao zabavno serijo in šla spat ne dolgo za populacijo upokojencev in predšolskih otrok.

Brb, grem lulat.

Nazaj.

Čeprav so načrti z litri vodke in tekile padli v vodo, pa smo šli v soboto popoldne na Litijski karneval. Jaz nisem bila najbolj navdušena nad idejo, ker mi izpiti ne dovolijo, da bi se kakorkoli zabavala, ampak potem ko so mati poklicali in prepričali (še vedno ne vem s čim) Štefana, da se nam pridruži, nisem mogla rečt ne. Nekaj otrok, vključno s Fetusom, smo oblekli v košarkaške drese, jim postavili koš in jih poslali na prijateljsko tekmo čez mestno jedro. Ostali smo se delali, da smo Allouatta palliata (moj blog ima tudi izobraževalno komponento) in spuščali temu primerne glasove, ki so jih spremljale vuvuzele in raglje. Otroci so bili po eni uri igranja in hoje že primerno utrujeni, mene pa še danes boli grlo, ampak smo nekako zmogli do konca in zasedli prvo mesto. Na ta dan sem pojedla tudi tri krofe (enega že dopoldne na informativcih GimLit, kamor sem šla z Lolo, ker sem vedla, da bojo imel krofe, potem pa še dva za kosilo), bon za kosilo pa sem odstopila, ker nisem bila lačna. Zaradi krofov.

Ves ta direndaj (kakšna ogabna beseda) okrog pusta me je spomnil na tistega pred sedmimi leti (OMG), ko sem bila mlada in naivna in ravno dobro iz emo faze in sem z blogom šele začenjala in sem namesto ničel pisala velike tiskane O-je in biti teenage nosečnica še ni bila stvar nočnih mor. V resnici sem hotla bit pa kavč.

Čez petnajst minut grem pod tuš in brez novih znanj gledat tisto isto nezabavno serijo. Lahko noč, pa ne pozabit, da so v sredo znižani krofi!