Ko je Bog ugotovil, da so v svetem pismu, ki ga je tako prijazno inspiriral, pozabili na istospolno usmerjene, je zanje ustvaril poseben praznik, ki ga je razvlekel na cel teden. Imenuje se Evrovizija in začel se je ta torek. Seveda se vse skupaj ni začelo kot parada ponosa z dodadkom dramatičnih koreografij in objokanih refrenov, ampak kot preprosto glasbeno tekmovanje s političnim ozadjem daljnega leta 1956, ko so bili še vsi geji varno zaklenjeni v omarah gospodinj z viklerji, zraven vrečk za sesalce. Ker pa je tudi to tekmovanje v koraku s časom, se je od jugoslovanske Tajči, švedske ABBE in naše Derende, soj žarometov prestavil na bradata dekleta, tehnično izpopolnjene nastope in obupno dretje s političnim besedilom. Seveda s tem ni nič narobe, ampak nam samo pove, da moraš met za ta šovbiznis jajca.
Pri nas se zgodba evrosonga vedno začne z EMO (z izjemo leta 2011, ko je imel nekdo na RTVSlo briljantno idejo za oddajo Misija Evrovizija, ki je na Evrosong skoraj poslala ching chong ločeno zigoto brez kančka talenta). Ta je zadnjih let bolj ali manj enaka, vedno imamo vsaj polovico kandidatov, za katere večina Slovenije prvič sliši. Občasno se v izboru znajde kdo, ki mu prej ni uspelo v določenem šovu talentov, radi se vračajo tudi izvajalci, ki so imeli svoje zlato leto (ali dve) v začetku tega stoletja. Medtem, ko sem jaz gulila šolske klopi pa so se ta dekleta na žalost prelevila v priletne gospe s kartico zvestobe v hrvaški lepotni kliniki in jim niti veze pri strokovni žiriji (=kuhna) ne morejo dat ravbarske do Evrovizije.
V zadnjih letih sem kljub moji nehomo usmerjenosti postala ljubiteljica tega šova. Konec koncev sem tudi sama fanica bleščic, luči in svojega odseva. Zdaj je top 10 ljudi na mojem Snapchatu obsojenih na live komentiranje nastopov- seveda ne samo finalnih, začela sem že v torek. Na prvem predizboru so se predstavile bolj ali manj izvirne pesmi in poizkusi izvirnosti.
Azerbajdžanka ni bila najbolj usklajena s holografskimi zvezdicami na svoji sceni.
Islandija letos želi v modo vrnit We are the world, pob, ki mu verjetno še niso zrasli vsi stalni zobje, je bil tudi prvi, ki se je ta večer zjokal.
Belgijska predstavnica je štimo ukradla Kimbri, ni pa ji uspelo prevzeti tudi njene energije.
Meni je šel najbolj v uho češki nastop, ki je sicer textbook Radio1 komad, ki ti gre po enem tednu na jetra. Tudi tega je zapel nek mladič, ki je imel povrhu vsega še šolsko torbo na odru.
Za Islandcem je s solzami nadaljevala Litva, ampak njej oprostim, ker ima lep obras. Sedma je na oder prišla panda iz Izraela, ki je s kokodakanjem in elektronskimi zvoki trenutno na prestolu stavnic (nič čudnega, že v prvem odstavku sem omenila, da je čudaškost zmagovalni recept, pa tudi pesem je solidna).
Izstopala je tudi Estonija s tehnično dovršeno opero, ni mi bilo všeč samo, da je z dolgo obleko na pručki fejkala Latvijo iz leta 2015.
Bulgarijo letos predstavlja kvintet, ki ga sestavljata tudi viking in that black kid from Harry Potter, glavna pevka pa je lovechild Lady Gaga in Sie.
Makedonka me je pozitivno presenetila v dveh pogledih: ker je lepa (how?) in ker je imela catchy komad. Ne zmagovalen komad, ampak catchy. Za pozitivni presenečenji se je sicer oddolžila z nagnusnim kostumom barve fuksije.
Vem, da bi morali Hrvate brezpogojno podpirati, saj so vendar sosedi, ki so tudi za nas običajno radodarni s točkami. Ampak Franka ima očitno ambicijo postati Beyonce, ko odraste, zato ji je ukradla wind machine in naslov komada, ki ji nista naredila usluge. Med nastopom se mi je zdelo, da dekle škili, lahko pa tudi, da je imela umetno trepalnico slabo prlimano.
Finsko zastopa lezbična emo šjora, ki so jo privezali na wheel of fortune. Komad je poslušljiv.
Armenci so na oder seveda poslali Sulejmana veličastnega (sodeč po pesmi Sulejmana povprečnega)- a je bilo sploh kaj drugega za pričakovat?
Brother-sister duet iz Švice mi je precej simpatičen, poleg tega se ne spomnim ničesar witty za povedat glede njunega nastopa. Sta pa skoraj zapalila oder, ampak kaj bi pa bil Evrosong brez pirotehnike.
Ob nastopu Irca (Ryan O'neki) sem se jaz drla Sam Smitha: YOU SAAAAY I'M CRAZY 'CAUSE neknekineki BUT WHEN YOU CALL ME BABY I KNOW I'M NOT THE ONLY ONE!
Zadnji je v torek nastopil Ciper, nad katerim sem bila navdušena. Sicer je imela gospodična single ladies koreografijo in bleščeče pajkice, ki bi jih zavidal še pav iz Šubičeve, ampak pesem je bila dobra.
Zdaj grem pa gledat drugi predizbor. Če me kdo blokira na Snapchatu, popolnoma razumem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar