Kdor spi dlje kot do šestih je nula

Pomoje še nikoli nisem pisala bloga ob pol sedmih zjutraj. Pol ure smo že na avtobusu, peljemo se proti Tortugueru.

Tudi včeraj smo se zbudili pred šesto, ker smo ob sedmih že šli na plantažo kave. Vseh tistih deset šalc kave, ki sem jih skupaj spila za prvi in drugi zajtrk in na degustaciji, mi ni blazno pomagalo pri zaspanosti. Kasneje smo si na 2000m višine kupili jagode in se sprehodili po naravnem rezervatu s tukani, malo večjimi mucki in kačami, ki so "čist mal strupene" in ni stoposto da umreš ko te pič (je pa zelo blizu).

Zaspali smo ob sedmih, ker smo bli slabi kot hin.

Kot rečeno smo se danes premaknili v Tortuguero. Celo večnist nismo dobili zajtrka, zici na avtobusu se niso dal čist nič premaknt v spalni položaj, klima je bila pa na full, čeprav je bilo zunaj samo okrog 28 stopinj. Po nekaj urah vožnje so naše triindvajset kilske kovčke vrgli na en čoln, nas pa na drugega. Do hotela in vasi namreč ni cest, so pa krokodili, pijavke in ogrooomno šavja. Ampak kdo rabi ceste- naš hotel niti šip nima na oknih, ceste so luksuz.

Po kosilu smo šli do sosednjega hotela (dva ovinka s čolnom stran) na "hike" aka. kilometer dolgo zabetonirano pot skozi tropski gozd. Videli smo lenivce (oziroma neko temno liso v gosti krošnji drevesa), cel kup žužkov in pajkov, mravlje ki te ubijejo če jih pipkaš, ževle in valda ogromno šavja. Ko smo se vrnili v hotel se je hmal uscal, ampak ni panike ker mamo dobra okna (aja, ne). Za jest se dobi samo njihova posebna hrana, ki je kot nek res zanič miks med mehiško in azijsko kuhno. Meni je zaradi tega pogosto slabo in jem večinoma samo suh kruh, ki se pretvarja da je toast in gore ananasa.

Zdaj je ura osem. Starejša občana sta šla gledat drevesne žabe, midva s fetusom pa se še par minut napajava na wifiju, ampak mislim, da bomo šli vsi kmal spat, ker imamo jutri odhod že ob petih. Prisežem, vsak dan je hujš

Welcome to Costa Rica

Osem ur. Osem ur smo že v tej kurčevi kovinski škatli na 37593Ft višine, pa sploh ne štejem dobrih dveh ur na prejšnjem letu, preostalih štirih na tem in potem še ene za tem. Pogledala sem že dva filma, spala sem dobri dve uri v vseh položajih, ki mi jih lahko ponudi sedem kvadratnih centimetrov prostora, obrnila sem vse igrice na telefonu, ki ne potrebujejo povezave in prebrala prvo poglavje cheesy romantičnega romana. Kavo bi in potem še čaj in potem še dve kavi, liter vode in eno pivo. Pa jedla bi še kaj drugega, kot mini medenjake, mini čokoladnega božička in mini porcije v mikrovalovki pogretih vegi testenin. Dehidrirana sem in luft je tok suh, da mi nateguje kožo na obrazu kot, da sem imela zelo recently face lift. Kljub temu imam po neki čudni logiki mastne lase, zato sem si jih dala v 90s čop (ker je to edina speta frizura, ki jo moji kratki lasje trenutno premorejo), stevardesa pa posledično misli, da sem stara šestnajst in mi tistega piva itak ne bi dala.

Mislim, da me vedno preseneti koliko odraslih ljudi na avjonu gleda risanke. In to ne Disneya, ampak annoying rumene prdce minione. Tetka pred mano, gospod na drugi strani prehoda, mamica v prvi vrsti (zakaj bi probal še utišat otroka, ki že dve uri neprestano tuli, če si daš lahko slušalke na ušesa in se smejiš minionom) in celo fetus, vsi imajo izjemen okus za filme.

Še tri ure petdeset.

Rit mi je spet zaspala.

Nevem a me lulat al imam vnet mehur- najbrž oboje.

A lahko že dobim tist čaj, prosim?

Waaah waah (otrok iz prve vrste).

Še tri ure sedeminštirideset, pa si raztegnem noge na petintridesetih stopinjah.

Poklicala bi stevardeso sam zato, ker mi je tok dolgčas. Pa da mi prinese čaj seveda.

Update: dobila sem čaj. Potem sem dobila še dva čaja in tri male vode in potem še eno veliko vodo. Ofišli mam vnet mehur na najdaljšem letu mojga lajfa, fantastično. Zadnji dve uri leta sem preživela stokajoče na veceju. Stevardesa, ki baje ve kako se počutim, mi je natočila polno plastenko vrele vode, ampak tokrat tudi obkladki niso bistveno pomagal.

Zdaj smo v Panami, ampak ne bomo več dolg. Čez nekaj minut bomo še zadnjič letos vzleteli in sicer do ciljnega San Jose-ja, ki je hvalabogu samo dobro uro oddaljen od naše trenutne lokacije. Fetus mi gleda pod prste, jaz moram pa spet lulat. Mislim, da je tretji Nalgesin malo prijel, žal mi je samo da sem na prejšnjem avjonu pozabila roza stevardesin prašek.

Zdaj smo v hotelu. Danes bom spala v kratki pižami in se otepala komarjev. Če ne bi mogla zjutraj ob šestih vstat, bi bila še bolj zadovoljna. Lahko noč.

Happy December!

Čeprav že kakšen mesec poslušam božične pesmi in nosim božično pižamo, do tega tedna nisem mogla rečt, da je zares božič. Zdaj pa je res zapadel prvi sneg, tak taprav, ki ga ni pobralo v treh urah in pol, v prestolnici so se prižgale lučke, november pa je ratal december.

Prejšnji teden sem na veliko splurgala na internetih. Moji hobiji namreč zajemajo tudi neskončno nalaganje cunj, ki jih niti ne rabim, v košarico z velikim finalom srčnega napada ob pogledu na TOTAL in ragequitom iz mozille. Tokrat mi black friday in cyber monday nista dovolila ravnodušnega zaprtja zavihkov, zato sem zdaj (spet) malo v minusu. Ampak saj ni panike, bom pač šla na kakšno pivo manj (sama sebe optimistično tolaži).

V četrtek se mi po štirih urah spanja seveda ni dalo na faks. Kljub temu sem zbrala dovolj moči, da sem se spravila na vlak ob 7:10, ker je obvezna prisotnost očitno dovolj velika motivacija. Seveda je bilo vse zaman, ker tokrat nihče ni preverjal prisotnosti pa itak mi ni jasno kaj sploh delamo na bioinformatiki. Tap tap tap ukaz, bam pojavi se Skahespearov sonet, tap tap tap, pojavi se 192. vrstica Hlapcev, tap tap tap, vse gre v kurac in moraš reštartat program. Nima veze, jaz se vseeno počutim kot heker. Končali smo  pol ure prej, ampak dovolj pozno, da sem ravno zamudila vlak za h pobu. Ampak tudi to ima svoj plus, ker sem pridobila 25min za pitje (že druge) kave (prav tako brez efekta). Štefan me ni hotel prit iskat na postajo, ker je ponoči padal sneg in se boji plundre. Pa zebe ga. Sej ga zastopim. Jedla sva pico. LOYO. Ob pol dveh sem mogla nazaj na faks. Kot pravi kavalir me je z biciklom po plundri pelu na vlak. Vlak sem zamudila (iz drugih razlogov, ne bicikla). Alternativno enajstko sem čakala samo dvanajst minut (v tem momentu sem imela še dvajset minut do vaj). Ko sem enkrat prišla do bavarca, sem na vaje zamujala že pet minut. Ko sem prestopila na osemnajstko sem zamujala že dvajset minut. Na koncu sem na enourne vaje zamudila tričetrt ure. Zaključili smo pet minut prej. Sem pa dobila štempl!

Po vajah sem šla na kavo s Tinetom. S tem runklom bi se mogla dobit več, kot enkrat na leto, ampak vse pač ne rata. Kot strastna nekadilca sva kavo pila zunaj in vse stavila na nelogično dizajniran plastičen grelnik. Zvečer smo šli s Štefanom in razširjeno družino v Gim Lit, ker so imeli massive event ob dvajsetletnici, jaz pa imam dovolj talentiranega brata, da si je s solom v pevskem zboru prislužil moj obisk.

V petek sem spala šest ur in čeprav sem pričakovala, da jutro ne more biti težje od čertkovega, je bila raven moje energije ob 6.20 še nižja kot prejšnji dan. Nekako sem preživela vaje (namesto seciranja žabe sem postavila rekord v solitaire), potem pa sem šla za eno urco domov spat. Popoldne smo šli s Štefanom, Vesno in Samotom na lučke. V planu smo imeli cat cafe, ki je bil nabito poln (očitno so mačke še vedno popularne), zato smo šli jest na bone, kasneje pa še na palačinke in kuhančka. Bilo je fino in imeli smo zastonj parking.

Jutri bom pekla piškote. Če se mi bo dal. Potem greva pa v šoping in kino, ker je bil ta teden obarvan z Agatho Christie in edino spodobno je, da ga zaključim z Orient ekspresom. Vesel božič!

Regeneracija po roadtripu

Že slab teden sem doma, pa še vedno nisem razpakirala potovalke. Saj lahko sproti jemljem svari ven, ko jih pač rabim, ane?

Po prvem vpisu, ki sem ga natipkala v slabih dvajsetih urah čepenja v avtu in na trajektu, mi je zmanjkalo časa za buljenje v telefon in iskanje inspiracije. Vsak dan smo imeli zapolnjen z wobbly plani in iskanjem poceni bufetov (običajno neuspešno). Drugi dan v Copenhagnu smo začeli z zajtrkom v Seven eleven in filter kavo, v katero sem si napumpala pol flaše sirupa, da je bila vredna dveh evrov. Potem smo se spontano priključili free walking touru, ker sva se z Juretom zalubla v špansko vodičko (nakoncu nas je vodila neka skandinavska čka, ki tudi ni izgledala slabo). Po turi smo šli na nek na videz stabilen črno-zlat zvonik, ki je bil v resnici iz par skup zbitih dil in tramov, na razgledno ploščad pa smo prišli po nekem hibridu stopnic in lojtre. Nadaljevali smo do Copenhagenske Metelkove, kjer je folk kadil džole v velikosti krvavic, potem smo se šli pa nažret na odprto kuhno, ki je bla v bistvu pokrita. Večera se bolj slabo spomnem, zato bom ta del preskočila.

Naslednji dan smo še vsi zmačkani šli v Carlsberg pivovarno. Malo prepozno smo se spomnl, da bi lahko pred tem kaj pojedli, zato smo za zajtrk pač imeli degustacijo piva. Sestradani smo poiskali neko luknjo od picerije, kjer smo se okrepčali, potem pa nadaljevali pot do Helsingørja (tukaj sem pet minut razmišlala kje hudiča naj najdem prečrtan o, nakoncu sem ga pa kopirala iz Worda. V lajfu se je treba znajdt). Tam bi si mogli ogledat Hamletov, the fresh prince of Denmark grad, ampak noben ni preveril odpiralnega časa, zato smo seveda zamudili. Biseri. Smo pa tolk prej šli na trajekt za Helsingborg. Švedska je bila meni bolj všeč, ker so njihove krone lažje za pretvarjat v evre in z lahko matematiko mene prec kupiš. V Gothenburg smo prišli zvečer. Avto smo hoteli pustit v eni izmed čudaških garaž, kjer so se po jaških, ki so loosely viseli iz stropa, razširjali kripi zvoki. Ker nismo razumel sistema, smo ga pustili na parkirišču, kjer je bilo nočno parkiranje  cenejše za dve kroni na uro. Po checkinu smo šli iskat plac za večerjo, ker se nobenmu ni dalo kuhat. Nismo hotl na makarone za dvanajst evrov, zato smo spet pristali v azijski restavraciji z živo roza menijem pred vrati.

V četrtek zjutraj se je bolj jutranji del grupe odpravil v mesto in nek žalosten botanični vrt, z Juretom in Štefanom pa smo potegnili s spanjem in šli na hipster zajtrk pri hostlu. To je bil tudi edini pretežno sončen dan. Z ostalimi smo se dobili kasneje in šli pogledat ribjo cerkev, fejk model šmarske cerkve in rastlinjak z vsem potrebnim šavjem za povprečnega biologa. Ko je zmanjkalo zanimivosti smo si kupili cimetove rolce in se počl v nek kafič, kjer sta tako kelnar, kot dedi, ki je v kotu gledal tv s črnobelimi filmi, smrdela po cipresah in Mojcah. Zvečer smo šli v overpriced theme park z overpriced vlakci. Overpriced kokic si nismo kupili.

Zjutraj smo imeli kurčev trajekt ob devetih, zato smo ob osmih že štartal. Moj bioritem ni bil navdušen, zato sem spala na trajektu, kjer nismo dobil frej zicov, zato smo se ukampiral na tla. Po štirih urah kampiranja in eni ogabni zažgani kavi za tri evre smo se odpeljal proti Skagenu. Imeli smo srečo z estetiko in naredil petdeset fotk za na instagram, od katerih so mogoče tri uporabne. Jernej in Jure sta se sprehajala po ledenem morju, ker jima je bilo očitno ful vroče v noge. V Aalborgu smo poiskali "hostel", ki je bila v bisvu samo klet ene prijazne tetke. Matic nas je potem peljal na parti ulico, kjer so ravno v petek praznovali božič. Ne božič božič, ampak the next best thing, izdajo božične verzije piva, ki je pri njih glih tak praznik. Meni se je ves alkohol še vedno gabil od torka, zato sem samo plesala, kind of. Na poti nazaj smo skoraj umrli, ker se je na ulici naredil najhujši človeški traffic jam ever. Medtem ko me je Štefan vlekel naprej in sem imela dva komolca v rebrih, eno koleno na bedru in tri roke v frisu, sem se samo trudila, da ne bi padla po tleh, kjer bi mi množica v momentu zdrobila lobanjo. V dvajsetih minutah smo se nekako prebili iz gužve, veseli, da smo živi in pretežno nepoškodovani.

Moje truplo na trajektu

Vesel otrok

Zadnji dan smo bili brez plana. Edina planirana zadeva je bila zaprta, zato smo šli samo v music park in en krog po mestu. Za kosilo smo se spet ločili, ker sta imela Jernej in Sabina polno rit azijske kuhne, ostali smo šli pa na all you can eat suši, kjer smo se nažrl kot prasci (zdej bi spet jedla rakov čips). To nas seveda ni ustavilo pri zadnji večerji, ki sva jo v kuhinji velikosti škatle za čevlje profesionalno naredila z Juretom, Matic pa je nakoncu spekel še palačinke. Zraven smo spili še zadnje pivo in že drugi dan zaporedoma gledali prvi del Sam doma.

Masterchef Jure z asistentko

V nedeljo smo štartali ob neki nečloveški uri, mislim da okrog šestih. Jaz sem se zabubila na sedež v prtljažniku in večino poti prespala, za volan sem se prestavila zadnja (ne vem čigava ideja je bila to, ker sem komaj gledala in zdržala samo do Zaloga). Na zadnjo postajo smo prišli okrog enih zjutraj na ponedeljek.

Zdaj se že en teden regeneriram in počasi nadomeščam izgubljene ure spanja. Danes imamo martinovo kosilo in skladno s tem se mati že celo dopoldne vrtijo po kuhni v ritmu Abbe. Jaz kliknem samo še 'objavi', potem pa poiščem gradivo za torkov izpit. Meni se zdi, da sem se še en mesec nazaj učila kot zmešana, ampak očitno je že čas za novo rundo stresa. Upam, da ne bo treba kidat snega za vikend.

Pet prijateljev in eden v prtljažniku

Zbudim se ob pol devetih. Ni problema, ker se je ponoči prestavila ura in sem spala v bistvu deset ur. Tudi slabo mi ni več in zdravje se mi je od petka nasploh izboljšalo za kakšnih dvesto procentov. Moram v trgovino, ker nam je paradižnikova mezga splesnela. Grem v Hofer, ampak tam nimajo prave paradižnikove mezge, zato grem še v Spar. Zgoljufam naravo, ki mi je dala zelene banane, tako, da jih vržem v pečico za deset minut. Spečem banana bread, potem spečem še trde in premalo nafilane mini calzone. Nafilam potovalko. Devetkrat letim po štengah gor in dol, ker vedno nekaj pozabim. Na USB dam Murkota. Eno uro pred predvidenim odhodom sem ready, ampak je glih premalo časa, da bi šla še malo spat, zato grem pač predčasno v Zalog. Spakiram še Štefanu. Spijem hektoliter čaja in med srkanjem točno vem, da bom mogla petkrat scat še preden se bomo odpeljali iz Ljubljane. 

S Štefanom se natovoriva in napumpava zadnje gume, potem pa pobereva Matica. Po pričakovanjih moram tam prvič lulat. Potem poberemo Jureta, ki nam je spekel burek (in še dobro za to, ker na moje pice se ne mormo zanašat). Na koncu poberemo še Sabino in Jerneja. Tudi tam grem lulat. Še vedno z mano za volanom se odpeljemo proti gorenjski in kasneje Avstriji. Vmes me runkli pošljejo na napačen izvoz, zato nekaj minut izgubimo z obračanjem na carini za tovornjake.

Po petih urah, ko večina sopotnikov spi, jaz pa počasi rabim menjavo za volanom, naletimo na zaprto avtocesto. To me totalno zjebe, moj GPS pa tud, zato me Štefan začne nekaj še na pol v spanju usmerjat. V nekem kurčevem malem mestu v božji pizdini (Parsdorfu) nas opolnoči ustavijo seksi policaji. "English or german?" Ha ha. Pokažemo mu dokumente, on pa gre zapisat podatke na toplo v avto, najbrž zato ker sem mu bla ful lušna z zalimanim frisom in mastnimi lasi, pa me je hotu na fejsbuku dodat.

Na prizorišču zločina tudi zamenjam mesto s Štefanom in se semi-udobno namestim tako, da večino preostanka poti do Rostocka prespim. Zbudim se samo ko mi Matičevo pospeševanje na avtocesti podzavestno vzbudi strah za življenje.

Sabina na počivališču: "Mislim, da bi se rada prvezala preden Matic pride do avtoceste"

"Mi smo k un clown car k parkiramo pa kr naenkrat dvejset klovnov vn pride"

V Rostocku smo dve uri prekmalu. Krivimo Matica. Jure in Jernej gresta na romantičen sprehod ob sončnem vzhodu, ostali spimo v avtu. Preden lahko kupimo karte za trajekt, fašemo še en "random" policijski pregled.

"Karto za šest ljudi, prosim"

"Šest...? Mislite pet?"

"Ne ne, enga mamo še v prtlažniku"

Ob enih pridemo v Copenhagen. Check in je šele od treh dalje, zato oblečemo vse bunde, ki smo jih uspeli stlačit v prtljažnik in gremo na peturni sprehod po mestu. Vidimo katedralo, palačo in malo morsko deklico, ki je res zelo mala. Za jest nočemo plačat premoženja, zato zavijemo v neko vietnamsko luknjo, kjer jemo srednje ogabne sendviče in turbo ogabne juhe, ampak jim delno oprostimo, ker imajo lepo kelnarco.

Zdaj smo v sobi, ki je sicer majhna- družinska s tremi pogradi, ampak res lepo sci-fi opremljena. V planu imamo uničit dva pira na osebo, potem pa najbrž kmalu spat, ker smo slabi k hin. Lep pozdrav iz Copenhagna.

Nimam izgovora

Nedelja, 15.10.2017

Z Dunjo in Vesno se že kakšna dva tedna menimo, da se dobimo na pijači, ampak vedno pride nekaj vmes. Kot da smo full-time zaposlene žene s tremi otroci, ne pa študentke. Vseeno smo mislile, da nam bo včeraj uspelo, konec koncev je v soboto zvečer res vsak prost. Do sedmih je kazalo še kar v redu, potem pa se je Dunja spomnla, da bi ona še malo ostala na pikniku, ker je tam več brezplačnega alkohola (in seveda jo z Vesno razumeva, ker kdo bi zastonj alkohol zamenjal za pet evrske koktejle v centru). Ker je bil kljub nepopolni zasedbi dovolj velik interes za zadnji letošnji Pivo& Burger fest, je Vesna povabila Samota. Moj poba je raje ostal doma, ker je bil fuzbal, zato sem jaz na momente držala svečke.

Samo je bil enkrat za spremembo ob dogovorjeni uri že v centru, medve pa sva se še vedno trudili z bočnim parkiranjem v eni izmed 'zastonjsko parkiranje po 19. uri' ulic. Jaz sem probala dvakrat pa ni šlo (ker v Litijskih avtošolah tega ne učijo. "Kako to misliš, da bi znala bočno parkirat? Tega js nikol ne učim, sej je samo na modri coni možno"), zato je probala še Vesna. Njej je pretežno uspelo v prvem poskusu, ampak mi je naslonila feltno na robnik. Nič hudega, sam da smo redi. 

Jedli smo burger, nad katerim sem bila navdušena. Pivo je bilo okej, ampak noben presežek. Samo ni jedel, ker so porcije premajhne za njega. Temperatura je bila ful prijetna, zato smo šli po večerji še na krajši sprehod po nabrežju. Kupili smo kostanj za sladico in ga lupili vso pot do McDonaldsa, kamor smo šli na čaj, Samo pa na ta poceni burger. Me z Vesno sva pametno vzeli neke sladke slushije z ledom, da nama ne bi slučajno ratalo prevroče. Potem smo se počasi vrnili proti poševno bočno parkirani Corsi, ker je bila ura že pozna, Vesna pa je imela budilko ob 6.45. Samo: "Jadrnice so nevarne ker te lahko jadro zbije in potem se zbudiš mrtev". 

Source: Pivo & Burger Fest

Ponedeljek, 23.10.2017

Spet me je nekaj zmotilo, da sem mogla konec vpisa prestavit za dva tedna. V tem času se nam je uspelo z Dunjo in Vesno dobiti na kosilu, jaz sem šla petkrat na faks in dvakrat na šiht, naredila sem dva perfektna lonca karija, si na rešetki za pečico ocvrla podlaht, vreme pa se je iz prijetno toplega sonca spremenilo nazaj v deževno turobo- ravno prav za naš obetajočise roadtrip do Danske.

Na faksu ni kaj dosti novosti, razen da sem (zaenkrat) grozno razočarana nad predmeti, in predvsem vajami, za tretji letnik. Nikoli si ne bi mislila, da bom kot bodoča biologinja na treh od štirih vaj uporabljala računalnik. Fuj fej statistika in fuj fej matematika in fizika in fuj fej biološki databejsi.

Anyways. Ker nas tukaj ne zebe dost gremo kmalu na Dansko in Švedsko, tako da mogoče kaj poročam o tem. Mogoče pa ne in se boste mogli sprjaznt s poročili iz vaj in opisi kmalu novemberskega vremena.

You made me write this shite

Oktober

6.00

Zbudim se prvič, ker Štefanu zvoni budilka. Po enem mesecu je prvič med tednom frej in ta runkl se naroči h okulistu ob osmih zjutraj. V Sevnici. Vesela sem, da ne prižge luči in mi pusti še malo spat, čeprav vem, da bo ta ura prehitro minila.

6.50

Zbudim se drugič, čeprav sem ravnokar zaspala nazaj. V sobi je verjetno minus zato se hitro oblečem in z žalostjo ugotovim, da sem jakno pozabila v avtu. Hitro si umijem zaliman fris in tečem v avto, kjer je temperatura še nižja, ledrca pa ledena. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala. Naštimam gretje na full in radio dovolj naglas, da se mi neha spat. Po Zaloški se vozim več kot pol ure in mam nogo nonstop na sklopki. Pri filofaksu mrgoli nadebudnih brucev. Upam, da mi noben ne skoči pred avto, ker nisem pripravljena na hitro bremzanje. Na faksu nimam časa za kavo. Predolgo sem sedela v avtu in se mentalno pripravljala na overly excited dekleta, ki se med sabo niso videla že od septemberskih rokov, zato se objemajo in pogovarjajo s high pitch glasovi, na drugi strani pa sedijo prestrašeni bruci. Noben nima razklane roke, kot sem jo imela jaz drugi dan faksa, kar pomeni da so kr solidno začeli. 

10.00

Nekako zborbam dve uri predavanj, potem pa grem rajši z Juretom na kavo, ker rabim kofein in se mi brbončice še niso nazaj privadile na zanič kavo iz avtomata v kleti. Čekirava mačkice miškice. Jaz si hočem kupit rokovnik. Nimajo Star Wars themed, zato se zadovoljim z Beatli. Na tej točki sem že pošteno lačna in sanjam o rogljičkih za šestdeset centov (ki so bili lani še petdeset centov!).

12.00

Vrnem se na faks. Recimo, da je v drugo lažje, tudi zato ker je sonce že mal višje in je moj flesh body že malo bolj pripravljen za pretvarjanje pure kofeina v energijo. Zdržim še dve uri, potem pa grem na kruhov cmok in piščanca s karijem v menzo. Namesto karija dobim mrzlo jogurtovo juho s koščki nagravžnih melancanov. Po kosilu se pogovarjam z Matejo. Ona ima zmeraj kaj finega za povedat.

16.00

Pred Dramo čakam, da Štefan konča s predavanjem. S tem enim in edinim predavanjem, ki ga bo mogel letos tolerirat. Pred dvajsetimi minutami je rekel, da konča čez kakih deset minut. Jaz nisem na parkingu, ampak s Corso stojim nekje med modro cono in taksi placom, zraven pa na tri sekunde in četrt paranoično poskeniram okolico za potencialnimi sledmi redarjev. Začne deževati. Štefan je končno konec, zato ga poberem na avtobusni. Kot vedno se pritožuje, da je "spet mogu čakat". Potem "morva spet čakat" še dobre pol ure, da nama obnovijo bone. Oba imava dežnik in oba sva dežnik pustila v avtu. Zdaj dežuje že precej močneje, zato tečeva v Parmo in se nažreva kot prasca.

18.00

Greva v optiko. Greva v Merkur. Ne veva kakšne baterije morava kupit. Grelniki so preveliki. Gospa nima nobenih drugih na zalogi. V vrsti čakava zato, da plačava pol litra vode, ker je NEKDO pozabil pit in ga boli glava. Greva v Big Bang. Prodajalko čakava tok dolg, da se hočem uležt na tist njihov tepih. Nakoncu spet vse naredim sama in zrihtam nekoga, da nama zaračuna podaljšano garancijo. Obeska za ključe ne rabim, hvala.

22.00

Ležim v postelji in pišem to skropucalo. Zebe me v vse prste na nogah in v prstanec na desni roki. Jutri najbrž ne grem na faks, ker si moram spočit od danes. Namesto tega si bom skuhala makarone in brala Othella.

The last party before the first day

Kljub močnim dvomom, pesimizmu in vdanosti v usodo, sem se uspešno vpisala v 3. letnik. Ta dosežek odlično sovpada z dejstvom, da imava s fetusom ta teden hišo samo zase, zato smo v soboto lahko v miru proslavili s hektolitri vodke in gina. V zameno sem dobila modrico na desni ritnici, zmago v acivitiju in blažjo slabost. Davit je najboljši activity partner, ker Štefan vedno pove koren besede (ampak po drugi strani nariše res fantastičnega pava). Trikrat sem si zamenjala nogavice, ker je bilo nonstop nekaj polito po tleh. Dunja je namreč odkrila nov hobi brcanja kozarcev. Jaz sem preživela brez jokanja, Dunja pa je tokrat podlegla čustvom. Zato sem ji skrila telefon in to tok dobr, da ga še sama nisem našla (ker sem imela luknjo v možganu). Ramona je zaspala opolnoči, čeprav to be fair smo res začeli že ob pol sedmih. Takrat sva z Dunjo vžgali Ruslano in se delali, da sva backup plesalki na Evroviziji leta 2004. Jure si je spet zvil gleženj in spet ne bo šel h zdravniku. Davit se je z roko zaletel v žebelj. Oboje se je zgodilo v prvih desetih minutah in takrat še brez alkohola v krvi. Boys will be boys.

Dunja razlaga "domoljubni pesnik":

"Kaj je bil Prešeren?"
Jure: "Pjanc!"
Ramona: "Tko k moj fotr."

Polnočni pogovor z Davitom, ki se ga niti ne spomnem:
"Ja ampak men sta vidva ful kjut skupi k je ona mejhna, ti pa visok"
"Šestnajstič, midva nisva skupi. Kua ti sajnaš?"
"Če si jo tegu na fejsi!"

Zjutraj smo se zbudili ob ritmih Despacita, ki ga je fetus prijazno nabil na zvočnike. Nobenemu se ni dalo pospravljat, zato smo raje v izmenah še malo spali. Za zajtrk smo jedli pito, ki smo jo prejšnji večer pozabili vzet iz hladilnika. Po kakšnih petih urah smo zbrali dovolj energije, da smo pospravili svinjak (posebna zahvala gre Juretu, ki je posesal dnevno kot še nikol ni bila posesana in tistemu, ki je zložil spalno vrečo, ker tega res ne maram počet). Ramono sem peljala domov, ampak ni imela ključev, zato je uro in pol čakala, da sta se sostanovalca vrnila iz nabiranja gob. Preostanek dneva sem prespala.

Ob ponedeljkih sem letos prosta, zato sem tudi danes lahko še spala do pol enajstih. Čeprav nam ta teden odpade še velik delež študijskih zadev, je tri četrt mojega telesa že pod stresom, četrt pa se še vedno počuti mostly shitty in dehidrirano od sobote. Grem pit vodo, vsem revežem, ki ste danes začeli s študijem pa želim vso srečo in železne živce.

Turistična vodička

Zadnji tedni so bili obarvano športno, ampak to tkointko ve cela Slovenija, vključno z mano, ki sicer nikoli ne spremljam športa. Tokrat sem celo spremljala večino tekem, sploh od mojega finalnega izpita dalje.

Ta teden je bil poleg tekem zafilan tudi z mojim part-time prostovoljnim jobom turistične vodičke. Štefan je namreč dobil obisk iz Francije, prišel je njegov bivši čečki cimer (mogoče še kaj več, kaj pa jaz vem) in zraven privlekel še svojega kolega. Njun obisk je potrdil točnost izraza, da se nekdo naredi Francoza. Poba sta namreč prišla v Slovenijo brez načrtov, brez interneta in posledično brez GPSa. Sta poklicala Štefana medtem ko sva se midva nažirala v Parmi deset minut preden se zaklučjo boni: "Midva sva zdaj na Brdu, kam morva zavit da prideva do centra?". Potem sta ga poklicala še enkrat sedem minut preden se zaklučjo boni: "Zdej sva pri Lidlu, kam morva?"

Kakorkoli, midva sva požrla pici, onadva pa sta po nekem čudnem naklučju parkirala na istem parkirišču kot midva, čeprav sta se samozavestno peljala po Slovenski, kot da sta voznika LPP-ja tik pred penzijo. Srečali smo se pri Drami, vsak na svoji strani ceste. Štefan jima je jasno nakazal, da gremo v njuno smer in da prideva midva čez, ker smo šli v Hišo Športa gledat tekmo in poslušat retardirane Slovence, ki so že s prvim našim košem ratali instant pedri. Frenčija se za to seveda nista zmenila in sta ob zeleni luči zašprintala čez prehod in se začela pozdravljat sredi ceste. Ker to ni bilo dovolj, je bil eden od njiju v tričetrt hlačah in sandalih. Sva-šta.

Naslednji dan sta se prilagodila na naše podnebje in nedelujoč internet, jaz pa sem jima naredila itinerarij, ker me je živciralo, da sta gnila v hotelski sobi. Nakoncu sta menda celo videla večino stvari. En dan smo šli v muzej iluzij pa en krog po Ljubljani, sicer sta se pa s težavo odlepla od Štefanovih jošk in preživela kakšen dan tudi sama. V nedeljo dopoldne smo šli v Celje v šoping, potem pa še do pivske fontane. Takrat se je kot naročeno pokazalo sonce, da smo se ga lahko uizi nasekal še pred kosilom. Po kosilu sem ju jaz peljala še na Bogenšperk.

Zvečer smo šli gledat finalno tekmo. Štefan je mogu delat, zato se je znašu, spraznu gostilno in nam vžgal teve. Jaz sem zraven zvlekla še Ramono s celo vrečo kokic iz Hoferja. Frenčija sta rekla, da če ratamo prvaki greta kr dam. Pa sta šla.

Zdaj je zunaj že konkretno jesen. Včasih že zavoham sneg v zraku, včeraj sem prvič v sezoni naročila vročo čokolado in šipe v avtu se mi rosijo k zmešane. Danes bom pohala jurčke in kurla jesenske svečke. Lp.

Eva is a free elf

It's done.

Konec.

Fertik.

Končno lahko zaprem vse skripte, zapiske in zavihke s starimi izpiti in khan academy razlagami funkcij dveh spremenljivk. Po treh letih sem namreč naredila izpit iz matematike in s tem tudi celoten 1. letnik. Ostalih pet izpitov za 2. letnik mi sicer ni ratal opravit v celoti, ampak za to krivim pretežno nesrečo in zagrenjenost profesorjev. Kljub temu sem superzadovoljna sama s sabo, ker kdo lahko v dveh tednih naredi šest izpitov? Noben. "Ampak Eva ti si bla zmeri tok pametna... kako to da ti faks ne gre?" Sej gre, sam počas. Sori, ker mam lajf.

Zdaj sem končno pogledala Game of Thrones (Jonova rit je bila worth the wait). In končno bom lahko spekla kakšno torto. In končno bom lahko delala milo. In končno bom lahko posesala celo bajto, ki je še vedno katastrofalna od mojega herbarija. Šla bi še malo na morje, ampak mi vreme ni najbolj naklonjeno, zato razmišljam o termah. Dejstvo, da Štefan dela nine to five vsak dan, ni idealno za moje poznopočitniške plane, ampak nekdo more bringat home the bacon (ker nismo vegani).

V petek smo šli zapit mojo šestko iz matematike. Štefan je grozil z nekim zgodnjim curfewom, ker je zdej basically dedek, ki mora spat ob desetih, drugače je zmatran. Vseeno je nekako preživel do zgodnjih jutranjih ur. Dunja in Jure sa mi spila skoraj cel gin, zato sem bila jaz pretežno trezna. Vesna, Samo in Anita so zamudili, ampak oni mi vsaj niso spili preostalega alkohola. Srečali smo Davita, ki se nam je joinal, ko ga je original grupa zapustila, ker so oni tudi dedki. Spet sva šla iskat cigaret, ampak mi ga je Štefan pol vrgu stran, ker skrbi za moje zdravje (ker bom letos najbrž brez statusa in brez zavarovanja, tko da si res ne morem privoščit raka). Jedli smo krompir. V parlamentu je bil vsaj trikrat despacito, ampak me enkrat še ni bilo tam, enkrat sem šla pa glih lulat. Štefan in Jure sta plesala, kar se zgodi še redkeje kot sončni mrk. Dunja je lulala sredi ulice. Imeli smo kozarčke s Strelo McQueen in rum za v potico.

Davit je fotku

Dunja: "Jaz še ne grem domov, ker sem spoznala enga tipa in me čaka"
Špela: "Ti maš fanta, veš"
Dunja: "Aja... sej res"

Zdaj grem lahko igrat Simse, če hočem. Lahko gledam filme in lahko grem spat po kosilu, brez da me grize vest. In tud grem. Se javim še ko bom bolj polna proper počiniških izkušenj. Pa lep september.

Italija in zasavje

Človek bi si mislil, da bom med štirtedenskimi počitnicami kaj več pisala, ampak meni je totalno prevroče, da bi ždela v domači pisarni, kjer je ta moment verjetno okrog 35 stopinj in vas obveščala o svojmu lajfu.

Zadnjič enkrat sva bila v Italiji. Če jaz ne zadanem kart za avtobus v nagradni igri, jih pa Štefan. Kljub temu, da sva bila na morju, nad Italijo nisva najbolj navdušena. Hrana je draga in zanič, morje pa umazano, ampak morje je morje in podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Na koncu sva predčasno zapustila Grado in se prestavla v še bolj svinjski Trst s kletno sobico na dvokilometrskem klancu. Ta je imela boljše postelje kot hotelska soba ampak turbo zimprovizirano kuhinjo, najmanjšo kopalnico na svetu in narobe zmontirana vrata tuš kabine. Vrata ogromnih omar iz Ikee so izgledala, kot da so bila recently krvava in očiščena z belilom, kar ni pripomoglo k mojemu občutku varnosti. Sva pa vsaj končno jedla topel obrok, ki ni bil topel sendvič (ne toast, ampak dobesedno topel sendvič) ali sparjeno pivo.

Ta teden sem veliko hengala z Ramono, ker je za par dni prišla iz svojega carskega šihta. Šli sva na Svibn (jaz ne čisto do vrha, ker sem raje nabirala šavje za herbarij ob poti pa ni se mi mudil it scat tko kot Nodiju), uničli sva ji lase (ker je bilo premalo barve, ne ker sem jaz nesposobna, čeprav ji trenutna sprana sivo-vijolična res sede tko da ni za kej) in šli sva na Zagorski tek vozit fensi avto (in zraven peli 90s komade in lovili pokemone). Par dni prej sva šli tudi na zasavski roadtrip v Čebelico na pico, na Trojane po krofe in v najhujše zasavske rovte- Hrastnik h Ani banani na kavo (čeprav je v tistem luksuznem kafiču delala samo en teden in za ta čas dobila preveč ženitvenih ponudb, da bi lahko ostala).

Ena ma bolj mastne lase k druga.

Spekla sem tudi dve piti, ker sem genij in rada večkrat zalaufam pečico med vročinskim valom. Pri eni mi je pomagal Štefan, čeprav ne zna niti jajc ločit, ampak ma dost drugih talentov. Drugo sem raje naredila sama, ker je bila za Juretov piknik in si je nisem upala zasrat. O tem pikniku sicer ne smem pisat, lahko pa povem da je blo fino, razen pir iz ta velike kante ni bil dober.

Zdaj sem v nekih vicah med počitnicami in izpitnim obdobjem, ko se že učim, ampak ne garam, ko sem pod stresom ampak ne naredim nič za to in ko nimam časa, ampak si ga vseeno vzamem. V nedeljo greva še na zadnji izlet, potem grem pa s polno paro v sočasno spuščanje solz in švica. Počasi bom začela iskat če kdo rabi au pair, ker sem realno pesimistična, da je še šest izpitov nemogoče narest.

Pray for me.

Dvotedenski zapis

Sobota, 8.7.2017

Moj blog trpi, moji izpiti pa tud. Sem rekla fuck it, oboje pa ne more.

V petek smo spet imeli obvezen teren. Ker zakaj bi ga mel naprimer aprila, če ga imamo lahko med najbolj hectic obdobjem v letu? Šli smo nekam proti Črnomlju, ker so tam baje človeške ribice. Ne bi vedla za ziher, ker nismo nobene vidl. Namesto tega smo se sprehajali po vročini in delali plakate, kar bi verjetno lahko tudi v biološkem središču ali pa naprimer na morju. Od pol enajstih do štirih smo sedeli pod kozolcem na nekem kmečkem turizmu. Nekdo je ves čas igral kitaro, ampak noben ni upal pet. Tam pa tam je kdo vzel harmoniko v roke, samo je noben ni znal igrat. Celo večnost si nismo mogli skuhat kave, ker nismo ugotovili kako deluje plin v kuhinji, ampak na koncu je uspelo. Jedli smo tudi stopljeno domačico.

"Dej eno mrtvo človeško ribico na plakat"

"Zakaj more bi mrtva?"

"Ker to gane ljudi!"

Zvečer je imel fetus surprise birthday party. Šestnajstletnike sem naučila pivsko igrco, kar sem obžalovala ko je fetus skoraj pristal v jarku in smo ga opolnoči iskali po celem Hotiču. Prišel je tudi Štefan. Jedli smo hamburgerje in ni blo švoh. Midva sva šla spat nekaj pred eno, ker sva penzjonista in ne zdrživa večjih naporov, otroci pa so do jutra uživali v učinkih svojih prvih slemerjev.

Random drunk teenager: "Tko je mojmu bratu ime! Ne, js nimam brata, js mam sestro!"
(ona ima brata in nima sestre)

Špela: "Veš, on je moj fant."
Fetus: "Ja, sam js hočem da je MOJ fant."

Četrtek, 20.7.2017

Kako sta šla izpita iz čebelarstva in biokemije bomo raje preskočili, lahko samo omenim, da bo avgusta še borba.

V sredo, 12. sem torej odpisala zadnji izpit pred štiritedenskimi "počitnicami". Potem sem popokala Štefana in eno gajbo zelenjave in sva se čez Bogenšperk odpeljala na zasluženo morje. Sva imela vinjeto, ampak sva se kljub temu odločila da se bova štiri ure jajcala čez Metliko (ker sem imela jaz tok fajne komade na USBju in je hotu vse poslušat). Na Punatu naju je pričakala burja in babica, ki se je v momentu zaljubila v Štefana. Mu je celo pustila, da se je šprical z Autanom, kar ji v normalnih okoliščinah nikakor ni všeč. Prepričala naju je, da sva original plan podaljšala do nedelje, ampak realno to niti ni bilo težko, ker kdo lahko reče ne morju?

Zdaj sva že nekaj dni doma. Jaz nadaljujem s počitnicami, Štefan pa pridno dela, ker nekdo more. V torek sem na dnevno svetlobo spet privlekla svoj zaprašen zaboj z barvami in naslikala oljne osteone. Ugotovila sem, da je Mason jar s pokrovom izredno praktična zadeva, ker prepreči neumno odlaganje čopičev v limonado. Včeraj sem spekla poke cake s karamelo, ampak je nisem upala solit, ker sem pussy in ker ljudje ponavadi ne razumejo eksotičnih okusov. Za kosilo sem imela zamrznjeno pico, ker kuhat se mi pa ni dalo (tok o eksotičnih okusih). Pečica > štedilnik. Popoldne je prišla Ramona, da sva gledali zadnjih sedem epizod Pretty Little Liars. Jaz sem sicer ta šit že vidla, ampak sem hotela videt še njeno reakcijo posiljenega finala. Poleg tega je skupno gledanje serij idealen način za effortless bondanje, sploh če te zraven še napenja. Spala sem pa kot dojenček.

Trenutno poslušam Postmodern jukebox in berem tehnične značilnosti Baby food multichefa. Jaz bi imela to mašino še zase, kaj šele za otroke. Ker greva jutri na dejt, v ponedeljek pa že v Italijo in ko prideva nazaj bom samo še piknik ali dva oddaljena od izpitov, bi se bilo pametno začet učit. Sam ne, js hočem met počitnice in izdelovanje herbarija po treh mesecih res ni več zabavno. Lp, grem gledat Riverdale. 

Recept za srečo

Sreča je, ko se po enem tednu vročine ulije dež. Ko za deset minut zapostaviš nerazumljive zapiske za matematiko, oblečeš preveliko majico in greš plesat v nevihto in skakat po toplih lužah. Sreča je, ko pustiš, da ti dež kaplja iz las. In se potem stuširaš z vročo vodo, česar si še prejšnji dan nisi mogel niti predstavljat. 

Sreča so browniji za zajtrk in kava, ki po petih minutah še ni ogabno mlačna. 

Sreča je, ko vlak pol ure stoji med postajama, ampak ti je vseeno, ker se ti enkrat za spremembo nikamor ne mudi. Sreča je, ko neznanca ta čas ugibata tvoje ime (in te spet v prvem ugibanju krstita za Špelo. Očitno mi je res narobe ime). 

Sreča so karaoke in domači ledeni čaj. 

Sreča je, ko se zbudim s tabo. 

Sreča so kosila, med katerimi se pogovarjamo o nalaganju kalcija v žilah (in obenem ne izgubim apetita). 

Sreča je veliko pivo. 

Sreča so Buzzfeed kvizi in Dunjin harem. 

Sreča je, ko Američani končno nehajo brat tvoj blog.

Sreča je osem pri diverziteti vretenčarjev, čeprav je obenem tudi edina pozitivna ocena. 

Sreča so zajtrki v parku in sreča so krofi iz Spara. Pa tudi krofi nasploh so sreča, ampak tista sreča ni polnjena z vanilijo.

Sreča so sončna očala za štiri evre. 

Sreča so spontani izleti, ki mi zadnje čase manjkajo. Ampak nič hudega, ker bom nadoknadila julija. 

Sreča je, ko ravno ujameš avtobus. 

Sreča je ko se končno znebiš tatuja.

Sreča je, ko imaš že en mesec kožo brez mozoljev (zdaj bom to sicer jinxala ampak vseeno) in ti ni jasno kako, ker si nonstop živčen in ješ samo instant nudlce (pa karkoli z najmanj 30% sladkorja).

Sreča je svetleča masažna ploščica in bleščice, ki jih ne spraviš iz kože še cel teden. 

Sreča je ko greš na zmenek v kino samo zato, ker je tam klima. 

Sreča so kokice, čeprav ne dobiš refilla ker si ponesreč vrgu stran račun. Lahko si jih narediš tudi sam, ampak potem ti hiša še cel dan smrdi. 

Sreča je sladoled za kosilo in še eden za sladico.

Sreča je, ko si kljub izpitom, stresu in sanjanju o daljnem morju še vedno srečen.

Backstabbing summer

So izpiti, ki se mi userjejo in je genetika.

V sredo sem šla na zagovor za šenkano šestko (ne pri genetiki, tam se to ne zgodi). Sva se matrala ampak je šlo. Potem sem šla za tri ure pit kavo, ker nimam nič časa ampak še takrat ko ga imam moram čakat na obvezne vaje brez zapiskov in mečem čas stran. Eh.

V četrtek smo imeli uvrščanje žužkov iz terena (tistega od prejšnjega tedna) v sistem. S Hildo sva seveda obe pozabili skripti, kar sva se spomnili med kosilom. Tako sva med pavzo najprej spokali h njej v Rožno, kjer skripte ni bilo (baje ima dve), potem pa še na Prule (tam je skripta bla, ampak samo ena). Potem ko se že deset minut voziva po ozkih enosmernih: "Sej lahko bi šli po drugi poti, ampak jaz grem S KOLESOM ponavad tukej". Ko sva se vrnili sem na pol zaparkirala en avto. Ampak res sam na pol, se je dal čist lepo vn pridet če si se potrudu. S tem sem si prislužila prijazno sporočilo za brisalcem. Ampak če bi ga res tok zaparkirala, bi bil še vedno tam ko sem jaz prišla iz vaj, tkoda že ni mogl bit tok grozn. Sploh pa drugje ni blo placa, ker če bi bil, bi parkirala v senci in še v rikverc! Na vaje sva zamudili samo pet minut, odšli pa zadnji, ker sva luzerki.

Po vajah sva z Dunjo šli k Vesni na kavo. Ker če nobena od nas nima nikol časa se morš sam povabt in prikazat. Dunjo sem pobrala nekje v fukojebini, ona je šla pa še na napačni postaji iz busa in sem jo mogla čakat. Neki časa je bil tam tudi Samo, potem je pa šel na fuzbal, ker ni dost da si je ključnico zlomu in more zdej mal izzivat srečo. Pozabu je telefon. 

Petek je bil dan za teren. Tokrat smo imeli floro primorske in nekateri že na začetku nismo imeli volje za nič. Pred sabo smo vidl samo tisto pavzo za kopanje. Na tla smo se vrgli v vsaki senci, kjer smo se ustavili za več kot pol minute. Moj sir za v sendvič je bil do pavze že stopljen. Če sem si ful predstavljala, sem se lahko delala da jem pico. Na avtobusu ni delala klima. Šli smo z neko staro nemško trolo, voznik pa je bil približno isto star kot bus. Nismo vedl a bo prej kap koga izmed nas al njega. Poleg tega smo se  zaradi zastoja premikali z blazno hitrostjo. Ko smo končno stopil dol, na razgret asfalt in dvaintrideset stopinj, nam je odleglo in prijetno zahladilo. S težkim srcem smo šli mimo invite only partija v kempu, kjer so mel sigurno tudi mrzu per. Ko smo končno prišli do plaže smo se prec vrgl v morje, ki je blo za tiste razmere celo malo pretoplo. Fantje so se igral morske deklice (oziroma dečke, čeprav je najbrž isto). Mal smo se posončil, potem pa šli naprej nabirat šavje in iskat redke krvavordeče orhideje. Meni se je na tej točki že precej vrtelo in sem namesto opazovanja halofitov prakticirala dihalne vaje v senci in probala ne bruhat. Zakaj me poletje tko grdo izda, če ga mam rada?

Nobena slikca nam ni ratala, ampak za blog bo uredu.

Danes gre Štefan KONČNO domov, jaz sem pa vesela in tud mal žalostna za njega. Jaz bom pospravljala, pisala blog in se odjavila od ponedeljkovega kolokvija. Avgust bo še zabaven.

Ful narave in mal piva

V nedeljo sem šla spet z Ramono na Bogenšperk. Tokrat nisva šli s prdcem od skuterja, ampak je blo vseen fino. Pozabli sva deko, zato sva sedeli na travi, ki so jo verjetno poscali psi. Pili sva pivo, ampak Ramoni ni bil preveč všeč, zato ga je nakoncu malo vrgla stran. Šli sva lulat za isti drevo, kot lani avgusta. Šli sva tudi deset metrov po gozdu, potem sva se pa obrnili. 

Ta teden se je začel s predolgimi vajami. Ker je bil cel dan sonce se mi po štiriurnem čepenju v vajalnici in poslušanju nekih razvlečenih klobas, ki jih ne razumem, še ni dal it domov. Sploh pa sem prepričana, da bi se doma samo ulegla v postlo in zaspala. Zato sem se z Davitom (Davit se ful čudn sklanja) zadn moment (in ful na hitr) zmenla, da greva na sladolet. Ta se je sicer potem spremenil v pir, ki se je zavleku v tri ure, tako da sva bila nakoncu že lačna in sva šla še jest. Zato sem zamudila vlak in sva šla potem še na en pir, ker sva mogla čakat naslednjega. Men je ful čudn, kako me lahko nekateri tok dolg prenašajo, sploh ker grem ponavadi še sama sebi na živce.

V torek sem šla na faks samo zaradi predstavitev, kjer je nujna prisotnost (razen če imaš ful kul sošolko, ki te podpiše kot bi se podpisal šestletnik. Ampak jaz sem eno izmed kul sošolk že izkoristila pri genetiki). Potem smo šli s sošolci na Rožnik, ker moramo do konca drugega letnika opravit osemnajst ur športa (in valda nakonc druzga letnika še noben nima tega narejenga). Gor smo bli v petnajstih minutah, dol pa v desetih, ampak ker smo še nekaj časa sedel pri cerkvici, to pač šteje kot ena ura. Shoutout Niku, ki je bil že nazadnje prikrajšan za omenitev v blogu, Pia si pa shoutouta ne zasluži, ker včeraj ni šla z nami.

Danes smo imeli gozdni teren, kar pomeni, da smo mogli bit navsezgodaj (ob pol devetih) že v Podutiku. Na poti sem pobrala najprej kavo, potem pa še tistega bebca, ki ponavadi na terenske vaje ne pride. Ziher je ziher. S Hildo sva se najprej zagrebli za sejalnik. Kljub natančnemu poslušanju navodil nama je (valda) ratalo vse skupaj strest ven preden je bil čas za to. Vseeno nama je nakoncu uspelo nabrat eno tono edafske golazni in jo spravit v nek star etanol, ki je že rjavo obarvan zaradi vseh ogabnih žužkov, ki so se v njem kopali. Hilda je nabrala tudi nekaj Collembol, da njene ribe ne bojo lačne. Jaz sem izkopala eno kilo zemlje za s sabo.

 

Današnje vaje naj bi bile zanimive, ampak ne bi vedla, ker sem počela vse ostalo, samo poslušala ne. Do vaj sem spila že dve kavi, ampak še vedno eno premalo. Potem sem šla spat v avto. Potem sem šla že drugič v dveh dneh (in zadnjič verjetno ever) na Rožnik in s tem najverjetneje zaključila športno. Zdej mam pa sam še dvanajst izpitov za odpisat pa mam narejen drugi letnik.

Če sem prav zračunala (nisem ziher, ker ne znam zračunat niti 5-2,5) je samo še dober teden pa pride Štefan. Vesela k radio. Tistih dvanajst izpitov, ki pridejo že mal pred njim, bomo za namen lepega zaključka tega zapisa ignorirali.