Oktober

6.00

Zbudim se prvič, ker Štefanu zvoni budilka. Po enem mesecu je prvič med tednom frej in ta runkl se naroči h okulistu ob osmih zjutraj. V Sevnici. Vesela sem, da ne prižge luči in mi pusti še malo spat, čeprav vem, da bo ta ura prehitro minila.

6.50

Zbudim se drugič, čeprav sem ravnokar zaspala nazaj. V sobi je verjetno minus zato se hitro oblečem in z žalostjo ugotovim, da sem jakno pozabila v avtu. Hitro si umijem zaliman fris in tečem v avto, kjer je temperatura še nižja, ledrca pa ledena. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala. Naštimam gretje na full in radio dovolj naglas, da se mi neha spat. Po Zaloški se vozim več kot pol ure in mam nogo nonstop na sklopki. Pri filofaksu mrgoli nadebudnih brucev. Upam, da mi noben ne skoči pred avto, ker nisem pripravljena na hitro bremzanje. Na faksu nimam časa za kavo. Predolgo sem sedela v avtu in se mentalno pripravljala na overly excited dekleta, ki se med sabo niso videla že od septemberskih rokov, zato se objemajo in pogovarjajo s high pitch glasovi, na drugi strani pa sedijo prestrašeni bruci. Noben nima razklane roke, kot sem jo imela jaz drugi dan faksa, kar pomeni da so kr solidno začeli. 

10.00

Nekako zborbam dve uri predavanj, potem pa grem rajši z Juretom na kavo, ker rabim kofein in se mi brbončice še niso nazaj privadile na zanič kavo iz avtomata v kleti. Čekirava mačkice miškice. Jaz si hočem kupit rokovnik. Nimajo Star Wars themed, zato se zadovoljim z Beatli. Na tej točki sem že pošteno lačna in sanjam o rogljičkih za šestdeset centov (ki so bili lani še petdeset centov!).

12.00

Vrnem se na faks. Recimo, da je v drugo lažje, tudi zato ker je sonce že mal višje in je moj flesh body že malo bolj pripravljen za pretvarjanje pure kofeina v energijo. Zdržim še dve uri, potem pa grem na kruhov cmok in piščanca s karijem v menzo. Namesto karija dobim mrzlo jogurtovo juho s koščki nagravžnih melancanov. Po kosilu se pogovarjam z Matejo. Ona ima zmeraj kaj finega za povedat.

16.00

Pred Dramo čakam, da Štefan konča s predavanjem. S tem enim in edinim predavanjem, ki ga bo mogel letos tolerirat. Pred dvajsetimi minutami je rekel, da konča čez kakih deset minut. Jaz nisem na parkingu, ampak s Corso stojim nekje med modro cono in taksi placom, zraven pa na tri sekunde in četrt paranoično poskeniram okolico za potencialnimi sledmi redarjev. Začne deževati. Štefan je končno konec, zato ga poberem na avtobusni. Kot vedno se pritožuje, da je "spet mogu čakat". Potem "morva spet čakat" še dobre pol ure, da nama obnovijo bone. Oba imava dežnik in oba sva dežnik pustila v avtu. Zdaj dežuje že precej močneje, zato tečeva v Parmo in se nažreva kot prasca.

18.00

Greva v optiko. Greva v Merkur. Ne veva kakšne baterije morava kupit. Grelniki so preveliki. Gospa nima nobenih drugih na zalogi. V vrsti čakava zato, da plačava pol litra vode, ker je NEKDO pozabil pit in ga boli glava. Greva v Big Bang. Prodajalko čakava tok dolg, da se hočem uležt na tist njihov tepih. Nakoncu spet vse naredim sama in zrihtam nekoga, da nama zaračuna podaljšano garancijo. Obeska za ključe ne rabim, hvala.

22.00

Ležim v postelji in pišem to skropucalo. Zebe me v vse prste na nogah in v prstanec na desni roki. Jutri najbrž ne grem na faks, ker si moram spočit od danes. Namesto tega si bom skuhala makarone in brala Othella.