Ponedeljek po zimskem spanju

Zakaj ne pišeš bloga, Eva? Izdajalka si, hočmo tvoj blog.

Okej. Ne pišem ga zato, ker nimam časa. To je v bistvu manjša laž. Ne pišem ga zato ker si ne vzamem časa. Ampak who can blame me,  bit tri ure na dan na faksu je velik zalogaj, ne morte pričakovat da bom prišla domov in z navdušenjem napisala petsto besed o veledogodivščinah na biotehniški fakulteti.

Naslednji vpis sem šparala za hiter overview našega tripa v New York, ampak glede na to da še vedno nimam vseh fotkic se mi je zdel džabe in če bi še naprej čakala bi se loh zavlekl za par let. Blo je kul! Skenslal so nam avjon za tja, ampak pol smo rekl nevermind in bli veseli da nismo strmoglavl, čeprov so nas potem butnl v en random hotel in nam dal za jest dunajske zrezke in Hoferja in razkuhane makarone. Zaradi skenslanga avjona smo bili potem en dan v minusu, ampak smo vseeno vidli vse kar smo imeli v planu.

Rada bi šla na morje pa v Stockholm pa pol spet na morje pa pridt nazaj konc septembra in met čudežno narejene vse izpite. Vmes bi prebrala ene dvajset ne-faksrelated knjig, pila mohito in jedla čevape. Sam kaj ko mi je čarobna svetilka crknla.

V petek sem mela varno vožnjo. Ne vem zakaj se tko imenuje, ker driftanje po simulaciji ledu jaz ne dojemam kot varno. Blo je mal kripi, ampak tud mal fajn. Najprej me je blo strah ampak ko sem dvestokrat zasukala volan proti "tistim rjavim vratom" in me ni zavrtel po celem poligonu, sem bla ful hepi. Malca je bla dost lejm in v potici so ble rozine, ampak sem imela s sabo še suhe banane. In apparently mam travme iz otroštva, zato si med vožnjo pomagam z obrambnimi mehanizmi. To ni res drgač, okej?

Zdaj morem počas prešaltat na anatomijo, ker je že skor konc vaj in si moram napisat neki o mišicah.

Se slišmo enkrat polet.

Seksualna prigoda

Ko se ti ponudi možnost, da pustiš svoj pečat v svetovno uveljavljenem blogu, moraš najprej poskrbeti za vse ustrezne pogoje. To je edina pot mimo javnega linčanja in obmetavanja s paradižniki.

Pisati moraš začeti v obdobju, ko si popolnoma preobremenjen in vsaka minuta, ki si jo odtrgaš, te mora dobro žgat. Nekateri v takšnih časih postanejo umetniki, kot so slikarji, kiparji in glasbeniki, lahko seveda tudi strokovnjaki za smiljenje-samemu-sebi, morda prodajalci ljubezni, poklicni uživalci vseh svetovnih Nutellinih zalog, odvisneži od pornografskih filmov, prav tako so popularni raziskovalci trdot različnih podlag in položajev za dremež ter tudi profesionalni rdečeoki gledalci serij. Poleg vseh teh poznamo še najbolj ogroženo vrsto in to so blogerji. 

Že od začetka potrebuješ nekoga, ki bo dejansko kliknil na ponujeni link. Vsi zaupamo v notranjo lepoto, ampak brez zunanje je podobno kot bi jedel Zvezdino torto, zavito v ovoj iz dreka. Preden se moralisti prikotalijo iz svojih brlogov, naj zapišem, da isto velja tudi obratno in to celo še bolj pogosto. Za manj natančne bralce bi se to lahko ponazorilo s kartonasto škatlo iz Zvezde, kamor položimo sveže kravje govno - za podeželsko deco torej kravjek.

Kdor z navdušenjem prebira vse te zanimivosti o fekalijah, njegov največji problem zagotovo ni dejstvo, da je zgrešil njemu primeren blog. Zato torej v naslovu raje uporabiš karkoli povezano s seksom. Očitno precej dobro vžge, če si do te vrstice še vedno prepričan, da se nekje v zapisu skrivajo sivi odtenki.

Prav imaš, kam pa pridemo brez vsaj kančka seksualosti. Zato se lahko danes naučimo, kaj je "penis captivus". Hja, kombinacija zatekanja in močne nekontrolirane kontrakcije vagine onemogoči, da svoj polnilec iztakneš iz vtičnice. Bojda nič ni treba odrezat v tem primeru, še dobro, da obstajajo zdravila.

Menda vsak trenutek 1/4 ljudi razmišlja o seksu. Zdaj med njih spadaš tudi ti. Do naslednjega snidenja želim vsem veselo razmnoževanje.

Gostujoče pero: K.L.

Stari ljudje in majhni otroci

Stari ljudje in majhni otroci me imajo radi. Najrajši imam combo stare mame in vnučka. Teh je ogromno in ker osemnajstka pelje tudi v živalski vrt sem še lažja tarča za ogovarjanje. "Dan guspodična a slučajno vete kdaj gre osemnajstica?" "Čez pet minut" "Aja joj veste, nimam voznega reda ker si Lukec ni hotel obut čevljev in sem čisto pozabila. Je pa lepo vreme danes ane? Sva se odločila da greva opice pogledat ... Jadajadajada" in pol končno pripelje bus in se probam zrint čim bolj stran od babice in Lukca, ampak pol spet slišim "A kej veste kdaj gre nazaj avtobus? Bova šla okrog enajstih domov, veste. Na kosilo."

Okej, sej sem rada prijazna pa pogledam vozni red, sam pogovarjat se mi pa res ne da. Prej sem šla jest in me tetka za sosednjo mizo vpraša "guspodična a lahko vprašam zakaj pa vi hodite sem jest?". Ne vem teta, pomoje zato ker je na bone pa prebavljivo. Kar je že nadstandard za bone. Otroci se mi pa vedno kripi nasmihajo in pojejo. Ne bi js to.

Zdaj sedim v Zvezdi in pijem chai latte, ki je top šit. Ljudje, če nimate družbe za kofe pejte sami in napište blog. Neki se dogaja, ampak ne vem čist točno kaj, ker slišim sam mrmrmr valeta mrmrmr žena mrmrmr neki v italijanščini mrmrmr en espresso. Ne da se mi it nazaj na faks in ne da se mi poslušat nerazločno govoreče tete iz kadilniške komore. Ampak bom šla ker greva pol na palačinke in to je najboljša motivacija. Sicer voham diabetes, ampak mogoče je to sam zato, ker je nekdo za sosednjo mizo naročil vročo čokolado s smetano. Sej sem prej na bus tekla, tako da se ne sekiram.

Zdej grem ker če bom še enkrat tekla loh ponesreč shujšam. Pa če boste šli iz hiše se dost oblečte, ker piha.

Na Čeče

Pri Ani je bilo kul. Sva se šli Guess what. Kar je v bistvu sfejkan Heads up oziroma charades za ljudi s smartfounom. Nekaj utrinkov:

"Okej, država na č pa v južni Ameriki je."

"Čimbabve!"

"Em poklic, tehnik za zvok."

"Sound human!"

"Maš Iran pa Irak pa še eno podobno državo..."

"Senegal!"

"Žival, morski prašiček"

"Sea pig!"

Potem sva zavohali da je Rok zapalil palačinke in sva se šli prepričat da ne bova ostali brez večerje. Ko smo pojedli smo ugotovil, da je Anja baraba, ki briše komentarje na fejsbuku in si ne umiva nog, zato smo se zmenil da gremo še na kebab pol pa k njej v (oziroma na!) Čeče trkat na vrata in jo spravit v bed. Vsi smo se tok zajbaval da bomo šli, da pol nismo bli več ziher da se zajbavamo in nakonc smo ugotovil da se sploh nismo zajbaval in smo res šli. Tko da če nočeš da ti random ljudje ob pol devetih zvečer uletijo na dom, ne hodi po mizah in ne briši komentarjev.

Da si boste lažje predstavljali awesomeness današnjih dogodivščin prilagam najin selfi z Johnnyjem.

Lep pozdrav.

Panika

Danes sem šla na predavanja. Pa ne zato ker bi bila sama po sebi tok pridna, ampak zato ker res nočem da mi ostane dvatisočpetsto izpitov za september. In še dobr, da sem šla. Pri botaniki smo dobil semena graha, fižola in koruze, ki mi bojo očitno delal probleme nasledni mesec. Mormo jih namreč dat kalit, česar me je grozno strah, ker mi bojo verjetno crknla še preden se bo kej nardil. Resno, men še nikol (NIKOL NIKOL EVER) ni uspel preživet kakršnekoli rastline. Nobene. Kaktusi se mi posušijo, čeprav jih je treba zalivat samo parkrat na leto, božično žito mi pa zgnije. In zdaj je mogoče čas, da se vprašam zakaj hudiča že študiram biologijo. In pazi to- ta semenski veleprojekt je pogoj za opravljanje izpita. Če prej ni blo dost razlogov za paniko, jih je pa zdej. Bolš da so fižolčki čarobni in bojo zrastl do čarobne dežele, kamor bom lahko pobegnila. 

Zdaj poleg zganjanja panike poslušam še Kimbro. In zraven si želim, da bi se jaz tud lahko tko drla k ona pa bi se slišal carsko. Evo. Tm pr 3.40. K se js tko derem se Mici vrže iz šteng, da jo boli še kej druzga kot samo ušesa.

Baj d vej, jutr grem h Ani Banani. Upam da bo mela spet kkšno dobro hrano. Pr njej je zmeri kkšna dobra hrana, zato se tud tok velikrat povabim k njej. Pa komi čakam da bom spet vidla njene carske posterje in nardila selfi z 1D. Ne sej ne, enkrat jih bom zažgala in spekla čevape nad njimi. Pol mi bojo pa dišal po teenage dreamsih.

Tuki sem hotla dat en selfi od Ane pa mene z 1D, sam ne dela. Verjetno še bolš, ker je ogaben.
Madrfaking semena.

Sonček in nurikabe

Odkar sem nazadnje pisala blogec se je zgodilo ogromno stvari. Za začetek, bli so prazniki. Ja vem, bli so pol leta nazaj. In bil je fin božič in prbito novo leto in stresno izpitno obdobje in kul rojstni dan, ki si ga verjetno ne bom dobro zapomnila (razen po celodnevnem učenju fizike). Je pa smešno da je fizika edini predmet ki sem ga nazadnje v celoti nardila. 

Pust je očitno oddelal svoje in zadnje dni lahko brezskrbno sedim na sončku, berem knjigo in rešujem nurikabe. Saj se je luštno sprostit in uživat, ampak na žalost mi ena baraba skos šraufa v glavo to, da se bo spet kmal treba učit. Pa če mam toook serij za pogledat pa toook knjig za prebrat pa toook komadov, ki bi se jih lahko naučila poorly zašpilat na klavir. A loh dobim še tri ure na dan več? Al pa neko čudežno substanco, ki bo pomagala da mi ne bo več treba spat deset ur na dan? In ne, kava ne vela, ker je hinavska.

Druga zelo pomembna novica je, da sem zgubila kavbojke. Potem sem jih sicer našla ampak sem se zredila v koleno in so se strgale, tko da mi očitno res niso bile usojene. A ni bed da se zrediš v kolen? Js bi se rajš v joške.

Odkar sem zvečer v Ljubljani včasih ponesreč gledam poročila. A nisem odrasla? Jaz se počutim ful odrasla k gledam poročila. Sicer se mi pretežno bruha ko poslušam butaste ljudi, sam me boli. Ker sem odrasla in razumem več kot pol besed. Zdej moram postat pa samo še odgovornejša, pametnejša in bogatejša (tj. imet več denarja kot samo za kavo in sendvič v bakverku).

Grem naprej gledat poročila, ker vas to, da gremo v New York in upam, da nas ne bojo raztrelil, ne zanima. Bajbaj.

I've been a really good girl

Jaz sem hipohohder. Ali imam pa res tisoč in eno bolezen, zdej že res ne vem več. Slaba kri, slabe ledvice, slab mehur, slaba prebavila ... Kot en star ata. Še dobro, da mi pripada vsaj dober apetit za nezdravo hrano in lenoba v vsej svoji mogočnosti. Zgleda da bom res dropnla pri štiridesetih.

Ko sem ravno pri lenobi- mojih počitnic še ni konec. In mislim da jih v tem tednu tudi še ne bo, ker imam za opravit ogromno nenujnih stvari, ki so bolj zanimive od nujnih faks related stvari. Upam, da Božiček ne bere mojega bloga.

V soboto zvečer smo se šli pelat z ladjico po Ljubljanici. Enkrat sem že omenila kolk sem navdušena nad lučkami in ostalimi kičastimi božičnimi okraski in če je kdo pozabil povem še enkrat. Upam, da bom lahko med prej omenjene nenujne opravke vrinila tudi nakup lučk, ker imam zdaj kovinsko postlo, ki je nadpraktična za napeljevanje svetlečihse kablov. Potem bom imela pa tudi v sobi pravo festive vzdušje in če se kaj poznam, jih do naslednjega leta ne bom hotela snet.

Vsi, ki ste mi nekoč davno obljubili kavo in/ali čaj jo lahko spijete sami, ker vas nočem več čakat (ne sej ne, a me lahko prosim kdo pokliče in povabi na kavo? Prosimprosim). Ful pogrešam henganje z nekaterimi ljudmi, ki jih poznam od zmeri al pa vsaj od skorzmeri.

Sneg, tebe tud pogrešam. Prid kej okol.