Stari ljudje in majhni otroci

Stari ljudje in majhni otroci me imajo radi. Najrajši imam combo stare mame in vnučka. Teh je ogromno in ker osemnajstka pelje tudi v živalski vrt sem še lažja tarča za ogovarjanje. "Dan guspodična a slučajno vete kdaj gre osemnajstica?" "Čez pet minut" "Aja joj veste, nimam voznega reda ker si Lukec ni hotel obut čevljev in sem čisto pozabila. Je pa lepo vreme danes ane? Sva se odločila da greva opice pogledat ... Jadajadajada" in pol končno pripelje bus in se probam zrint čim bolj stran od babice in Lukca, ampak pol spet slišim "A kej veste kdaj gre nazaj avtobus? Bova šla okrog enajstih domov, veste. Na kosilo."

Okej, sej sem rada prijazna pa pogledam vozni red, sam pogovarjat se mi pa res ne da. Prej sem šla jest in me tetka za sosednjo mizo vpraša "guspodična a lahko vprašam zakaj pa vi hodite sem jest?". Ne vem teta, pomoje zato ker je na bone pa prebavljivo. Kar je že nadstandard za bone. Otroci se mi pa vedno kripi nasmihajo in pojejo. Ne bi js to.

Zdaj sedim v Zvezdi in pijem chai latte, ki je top šit. Ljudje, če nimate družbe za kofe pejte sami in napište blog. Neki se dogaja, ampak ne vem čist točno kaj, ker slišim sam mrmrmr valeta mrmrmr žena mrmrmr neki v italijanščini mrmrmr en espresso. Ne da se mi it nazaj na faks in ne da se mi poslušat nerazločno govoreče tete iz kadilniške komore. Ampak bom šla ker greva pol na palačinke in to je najboljša motivacija. Sicer voham diabetes, ampak mogoče je to sam zato, ker je nekdo za sosednjo mizo naročil vročo čokolado s smetano. Sej sem prej na bus tekla, tako da se ne sekiram.

Zdej grem ker če bom še enkrat tekla loh ponesreč shujšam. Pa če boste šli iz hiše se dost oblečte, ker piha.