I've been a really good girl

Jaz sem hipohohder. Ali imam pa res tisoč in eno bolezen, zdej že res ne vem več. Slaba kri, slabe ledvice, slab mehur, slaba prebavila ... Kot en star ata. Še dobro, da mi pripada vsaj dober apetit za nezdravo hrano in lenoba v vsej svoji mogočnosti. Zgleda da bom res dropnla pri štiridesetih.

Ko sem ravno pri lenobi- mojih počitnic še ni konec. In mislim da jih v tem tednu tudi še ne bo, ker imam za opravit ogromno nenujnih stvari, ki so bolj zanimive od nujnih faks related stvari. Upam, da Božiček ne bere mojega bloga.

V soboto zvečer smo se šli pelat z ladjico po Ljubljanici. Enkrat sem že omenila kolk sem navdušena nad lučkami in ostalimi kičastimi božičnimi okraski in če je kdo pozabil povem še enkrat. Upam, da bom lahko med prej omenjene nenujne opravke vrinila tudi nakup lučk, ker imam zdaj kovinsko postlo, ki je nadpraktična za napeljevanje svetlečihse kablov. Potem bom imela pa tudi v sobi pravo festive vzdušje in če se kaj poznam, jih do naslednjega leta ne bom hotela snet.

Vsi, ki ste mi nekoč davno obljubili kavo in/ali čaj jo lahko spijete sami, ker vas nočem več čakat (ne sej ne, a me lahko prosim kdo pokliče in povabi na kavo? Prosimprosim). Ful pogrešam henganje z nekaterimi ljudmi, ki jih poznam od zmeri al pa vsaj od skorzmeri.

Sneg, tebe tud pogrešam. Prid kej okol.

Tell me the legends of long ago

Recimo od enga mesca nazaj ko sem nazadnje napisala blog. Vmes smo se selil in sem med vikendi, ko sem doma doma, brez interneta (furam safer ker ne morem stalkat ljudi na fejsu). Med tednom mam pa tkointko bolj malo časa in rajši spim.

A obstaja kakšna naprava, ki zapisuje vse kar ti gre zvečer po glavi? Mislim tko zvečer ko ugasneš luč in se uležeš v posteljo in bam! Deset tisoč idej za v blog. Potem se pa zbudiš in bam! Spet tok prazna glava kot na povprečnem izpitu.

Prejšnji teden so bile lučke in midva sva jih šla gledat. Čudim se vsesplošni dobri volji obiskovalcev kljub mrazu, dežju in gromozanski nevarnosti, da bi ti z dežnikom kdo izbezal oko ven. Ampak verjetno je bil za to kriv kuhanček, tako da ne šteje. Jaz sem drugače že od oktobra božično razpoložena in se včasih začnem prav debilno nasmihat ko se z avtobusom peljem mimo kakšnih kjut dekoracij. Mrzlo je že čisto preveč in zdaj že komaj čakam sneg. Plundra je še vseeno boljša od dežja in luž. Prosim dajte mi sneg.

Zdajle sem v knjižnici, kjer bi se verjetno mogla učit za januarske izpite. Ampak januar je še tako daleč, da se mi ne splača skripte vn vlačit. Bom rajši prebrala kakšno knjigo, v kateri ni kemije. Ja. Tko bom nardila. Pa lep dan.

In južni otok je

In naša hiša je na tem otoku. Zahvaljujoč poplavam je bil včeraj svet odrezan od našega velemesta. In poleg vse obiskovalcev tudi jaz nisem imela dostopa do njega, kar je po eni strani drek, ker nisem mogla pridet do svoje tople postelje, po drugi strani je pa kr kul, ker sem šla k teb spat. Zdaj sem doma in v sobi mam minus. Zato bom šla pod vroč tuš in se zavila v vse deke, ki jih še nismo odvlekl v novo bajto. Sam da pogledam ta video od Toma Fletcherja. In  naslednjega. In pol mogoče še enga al pa dva, če ne bom zmrznla prej.

Jutri mamo najboljše kosilo celega leta. Martinovanje je moj najljubši praznik takoj za božičem, seveda zaradi hrane. Nomanomanom. Sam fak k so čez štirinajst dni kolokviji in polizpiti in bo bolj mal časa za žurko pa bolj velik za anatomijo. 

Ta teden je bil bolj tak. Tak k vsak. Zdej že padam v neko rutino, ob pondeljkih mal na faks, pol plavat, v torek že ob sedmih zjutraj trpim na kemiji, ki se vleče čez štiri ure brez pavze in popoldne na nekih drugih stvareh, ki jim itak ne sledim, ob sredah zabušavam doma doma in potem je v bistvu že skor konec tedna. Drugač je pa kul spet mal plavat, sam mogla bom nehat zamujat. 

- Dan, js sm spet pozna.

- Ja vem.

- Okej.

V sredo sem gledala Bridge to Terabithia. Ne gledat tega filma. I cried my eyes out. Zakaj delajo take žalostne filme, k da svet že sam po sebi ni dost nefer. Prov butnla bi tistga, k je to posnel. Mogla bi bit pa otroška pustolovščina / družinski fantazijski film. Pokakam se na to, ker je bla drama. In kako nej potem to gledam s sestrično, ki je dve uri pred tem jokala, ker se ji je zlomil brisalec za nalivnik? (Naša družina je očitno zelo čustvena. Brisalca ni hotla stran vržt, je rekla, da ga bo imela za spomin. Verjetno smo tud hoarderji).

Ker že dve uri in pol pišem blog in delam še neštetodvaintrideset stvari zraven, sem zdej ratala zaspana in tečna. Lahko noč.

Tok sm pucala, da sm se znucala

Ne resno, če danes nisem pucala, pol verjetno nikol nisem in nikol ne bom. Starša sta se namreč odločila, da se bomo konec novembra selil in je treba novo domovanje konkretno počistit. Ja, selil se bomo. Selil se bomo v tisto bajto, ki jo delamo že šest let in v katero smo se že vsako od teh šestih let "letos pa res" selil. No ampak letos se bomo pa očitno res res. Nevem, postopek čiščenja vas verjetno ne zanima, ampak v grobem- zdrgnil smo vse kar se je dalo zdrgnit. Aja pa vmes se je tamalmu zabil filter v sesalcu in je razneslo prah po celi dnevni. Je zgledal skor k sneg, sam da smo ga pol še eno uro dlje odkopaval.

Zdaj sem čisto hin in še dobro, da sva šla na pico, da bom imela vsaj dovolj energije za spanje. Sej sploh ne vem zakaj še pišem ta blog. Nekdo ful pameten mi je enkrat rekel da nihče ne bere nezasafranih blogov, ampak jaz vseen upam da kje obstaja kakšna duša, ki nima boljšega dela kot je branje mojih dogodivščin.

Aja, v torek smo mel tist kostanjev piknik biologov, aka. Zborovanje sredi hoste z zanič čajem in kostanjem, ki ga nisem probala. Če bi mel še bele stožce na glavi, bi se lahko izdajal za KKK, zgledal smo približno glih tako sumljivo. Ampak je blo vseen kar kul, sploh ker so nekateri carski ljudje peli in smo mel še muzko. Ko sem se naveličala stat v ledenem blatu in pasivno kadit raznih (i)legalnih substanc me je dobra duša odpeljala domov. Tam sem se odtajala in psihično pripravila na drugi veliki podvig tistega dne, BF se straši. Ja, največja debilka na svetu sem ker sem šla rajš na naš žur kot pa na sredino velebrucovanje, ampak mi vseen ni bilo hudega.

Tako, mislim, da sem nabutala vse highlighte tega tedna. Zdaj grem pa guglat cunje, ki si jih lahko naročim online, ampak si jih ne morem privoščit. Lahko noč.

Gigantski mango in poplave

Oj! Lihkar sem pojedla en gigantski mango. Ker že cel oktober jem junk food (fakju boni) in se posledično počutim pretežno drekasto, sem mogla it h šiptarju po antidote.

V teh dveh tednih, ko ni blo bloga, sem nehala safrat in se začela met carsko. Men je prav smešno, kako lahko ena sama oseba tko močno vpliva na tvoje razpoloženje. Bam in men spet sonce sije. Ampak preklet, zuni je pa še vseen dež pa sedem stopinj. Čist mimo grede- danes sem šla dvakrat na kavo in OBAKRAT sem mogla bit zuni, ker je moja družba rajši kadila, kot pa čutila svoje prste na nogah.

Včeri je poplavilo pol Ljubljane in zraven tudi naš faks. Tenks vreme, ampak a lahko drugič poplaviš tko, da mi ne bojo spet odpadla predavanja, ki jih tkointko nimam? Pol sem šla na vlak in upala, da ne bom rabla it domov s čolnom. Naša hiša je namreč na tko prikladnem področju, da med vsakimi poplavami ostanemo na otočku, ker je cesta levo in desno pod vodo. Hvala neki višji sili, da je bilo vse okej in sem prišla do hrane in tople postelje.

Zdaj sem že dve uri nedoma doma pa se mi noge še vedno niso odtajale. Zima, nisi mi kul zato lah spizdiš. Jaz si grem pa narest kakav. Dijo.

Trije stavki in pol

Včeri ni blo bloga ja. Tenks za info. Ampak sem bla čist prezaposlena, da bi lahko stisnla še en mini vpis v urnik. Zvečer sem šla plavat v Tivoli, ker mormo bit vsi biologi lepi in zdravi in fit, drugač letiš iz faksa. Plavat je kul, ampak pogovarjat se je še bolj kul, tko da se nismo glih za umret zmatral. Pol se neki slabo spomnem in ob treh sem šla spat.

Zdej se bom mal potuhnla in šla živet. Bom napisala še kaj ko bo vredno brat. Upam da mate ful carski torek.

Puff the magic dragon

Dans je blo končno mal bolj carsk kot prejšnje dni. In o tenks za to res. Zjutri je bilo sicer dost bedno, ker mam super glasbeno družino in me je zbudilo fušanje na trobenti in nefušanje na harmonki (harmonka je sama po sebi dost grozna). Ampak hvala bogu so s tem začeli šele okrog desetih in sem lahko šla iz postle ob normalni uri za nedeljo. No potem, ko sem pojedla en piškot in pol, smo šli na Čemšeniško planino. Če bi vedla, da je to taaaaak (zdej sm pokazala kak) velik klanc pol ne bi šla ever ever ever. Sploh pa ne samo z enim piškotom in pol v želodcu. Ampak foter je reku, da bomo "čist mal hodil". Mhm.

Ko so me do konca zmatral (jaz res nisem navajena na neke športne podvige in tud če hodim v klanc samo eno uro zgledam ko pokvarjena lokomotiva ko enkrat prilezem do vrha) in prpelal domov, sem šla pod tuš in nazaj v Hrastnik h Ani banani. Ona je tak mejhn cukr. Mal sva se pogovarjale, potem sem si pa začela nohte lakirat. Sicer je res negostoljubna, ker mi ni hotla dat nič za pit, ampak je blo vseen okej.

Med debilnimi forami, opravljanjem in smehom sem se spomnla na res carski komad, bam:

In ko sva ga poslušale stokrat, sva šle iz enega ekstrema v druzga:

Tud to nama ni blo dost:

Potem je v sobo uletu Rok in nama zatežil, da dava mir ker je on ful resen in ma neki pomembnga za narest. Sm rekla okej in šla dam.

Zdaj sem doma. Spakirala sem si že vse za tedenske migracije nazaj v Ljubljano, ampak hvala bogu ne rabim vsega vlečt na vlak, ker mam svoj helikopter in mi jih bojo služabniki pripeljal. Potem ko sem spakirala in se spravla pisat današnji vpis sem ugotovila, da mi je ena carska bejba komentirala včerajšnji blog in sem bila še bolj superduper hepi. Kdorkoli si, ful sem te hotla kontaktirat pa ti odgovorit (al pa ti vsaj hvala napisat), ampak sem preveč nepametna da bi mi ratal.

Zdaj grem spat in sanjat, da sem zadeta in vidim čarobne zmajčke. Ni za kej, da nisem spet zasafrala vpisa. Čao.