Welcome to Costa Rica

Osem ur. Osem ur smo že v tej kurčevi kovinski škatli na 37593Ft višine, pa sploh ne štejem dobrih dveh ur na prejšnjem letu, preostalih štirih na tem in potem še ene za tem. Pogledala sem že dva filma, spala sem dobri dve uri v vseh položajih, ki mi jih lahko ponudi sedem kvadratnih centimetrov prostora, obrnila sem vse igrice na telefonu, ki ne potrebujejo povezave in prebrala prvo poglavje cheesy romantičnega romana. Kavo bi in potem še čaj in potem še dve kavi, liter vode in eno pivo. Pa jedla bi še kaj drugega, kot mini medenjake, mini čokoladnega božička in mini porcije v mikrovalovki pogretih vegi testenin. Dehidrirana sem in luft je tok suh, da mi nateguje kožo na obrazu kot, da sem imela zelo recently face lift. Kljub temu imam po neki čudni logiki mastne lase, zato sem si jih dala v 90s čop (ker je to edina speta frizura, ki jo moji kratki lasje trenutno premorejo), stevardesa pa posledično misli, da sem stara šestnajst in mi tistega piva itak ne bi dala.

Mislim, da me vedno preseneti koliko odraslih ljudi na avjonu gleda risanke. In to ne Disneya, ampak annoying rumene prdce minione. Tetka pred mano, gospod na drugi strani prehoda, mamica v prvi vrsti (zakaj bi probal še utišat otroka, ki že dve uri neprestano tuli, če si daš lahko slušalke na ušesa in se smejiš minionom) in celo fetus, vsi imajo izjemen okus za filme.

Še tri ure petdeset.

Rit mi je spet zaspala.

Nevem a me lulat al imam vnet mehur- najbrž oboje.

A lahko že dobim tist čaj, prosim?

Waaah waah (otrok iz prve vrste).

Še tri ure sedeminštirideset, pa si raztegnem noge na petintridesetih stopinjah.

Poklicala bi stevardeso sam zato, ker mi je tok dolgčas. Pa da mi prinese čaj seveda.

Update: dobila sem čaj. Potem sem dobila še dva čaja in tri male vode in potem še eno veliko vodo. Ofišli mam vnet mehur na najdaljšem letu mojga lajfa, fantastično. Zadnji dve uri leta sem preživela stokajoče na veceju. Stevardesa, ki baje ve kako se počutim, mi je natočila polno plastenko vrele vode, ampak tokrat tudi obkladki niso bistveno pomagal.

Zdaj smo v Panami, ampak ne bomo več dolg. Čez nekaj minut bomo še zadnjič letos vzleteli in sicer do ciljnega San Jose-ja, ki je hvalabogu samo dobro uro oddaljen od naše trenutne lokacije. Fetus mi gleda pod prste, jaz moram pa spet lulat. Mislim, da je tretji Nalgesin malo prijel, žal mi je samo da sem na prejšnjem avjonu pozabila roza stevardesin prašek.

Zdaj smo v hotelu. Danes bom spala v kratki pižami in se otepala komarjev. Če ne bi mogla zjutraj ob šestih vstat, bi bila še bolj zadovoljna. Lahko noč.

Happy December!

Čeprav že kakšen mesec poslušam božične pesmi in nosim božično pižamo, do tega tedna nisem mogla rečt, da je zares božič. Zdaj pa je res zapadel prvi sneg, tak taprav, ki ga ni pobralo v treh urah in pol, v prestolnici so se prižgale lučke, november pa je ratal december.

Prejšnji teden sem na veliko splurgala na internetih. Moji hobiji namreč zajemajo tudi neskončno nalaganje cunj, ki jih niti ne rabim, v košarico z velikim finalom srčnega napada ob pogledu na TOTAL in ragequitom iz mozille. Tokrat mi black friday in cyber monday nista dovolila ravnodušnega zaprtja zavihkov, zato sem zdaj (spet) malo v minusu. Ampak saj ni panike, bom pač šla na kakšno pivo manj (sama sebe optimistično tolaži).

V četrtek se mi po štirih urah spanja seveda ni dalo na faks. Kljub temu sem zbrala dovolj moči, da sem se spravila na vlak ob 7:10, ker je obvezna prisotnost očitno dovolj velika motivacija. Seveda je bilo vse zaman, ker tokrat nihče ni preverjal prisotnosti pa itak mi ni jasno kaj sploh delamo na bioinformatiki. Tap tap tap ukaz, bam pojavi se Skahespearov sonet, tap tap tap, pojavi se 192. vrstica Hlapcev, tap tap tap, vse gre v kurac in moraš reštartat program. Nima veze, jaz se vseeno počutim kot heker. Končali smo  pol ure prej, ampak dovolj pozno, da sem ravno zamudila vlak za h pobu. Ampak tudi to ima svoj plus, ker sem pridobila 25min za pitje (že druge) kave (prav tako brez efekta). Štefan me ni hotel prit iskat na postajo, ker je ponoči padal sneg in se boji plundre. Pa zebe ga. Sej ga zastopim. Jedla sva pico. LOYO. Ob pol dveh sem mogla nazaj na faks. Kot pravi kavalir me je z biciklom po plundri pelu na vlak. Vlak sem zamudila (iz drugih razlogov, ne bicikla). Alternativno enajstko sem čakala samo dvanajst minut (v tem momentu sem imela še dvajset minut do vaj). Ko sem enkrat prišla do bavarca, sem na vaje zamujala že pet minut. Ko sem prestopila na osemnajstko sem zamujala že dvajset minut. Na koncu sem na enourne vaje zamudila tričetrt ure. Zaključili smo pet minut prej. Sem pa dobila štempl!

Po vajah sem šla na kavo s Tinetom. S tem runklom bi se mogla dobit več, kot enkrat na leto, ampak vse pač ne rata. Kot strastna nekadilca sva kavo pila zunaj in vse stavila na nelogično dizajniran plastičen grelnik. Zvečer smo šli s Štefanom in razširjeno družino v Gim Lit, ker so imeli massive event ob dvajsetletnici, jaz pa imam dovolj talentiranega brata, da si je s solom v pevskem zboru prislužil moj obisk.

V petek sem spala šest ur in čeprav sem pričakovala, da jutro ne more biti težje od čertkovega, je bila raven moje energije ob 6.20 še nižja kot prejšnji dan. Nekako sem preživela vaje (namesto seciranja žabe sem postavila rekord v solitaire), potem pa sem šla za eno urco domov spat. Popoldne smo šli s Štefanom, Vesno in Samotom na lučke. V planu smo imeli cat cafe, ki je bil nabito poln (očitno so mačke še vedno popularne), zato smo šli jest na bone, kasneje pa še na palačinke in kuhančka. Bilo je fino in imeli smo zastonj parking.

Jutri bom pekla piškote. Če se mi bo dal. Potem greva pa v šoping in kino, ker je bil ta teden obarvan z Agatho Christie in edino spodobno je, da ga zaključim z Orient ekspresom. Vesel božič!

Regeneracija po roadtripu

Že slab teden sem doma, pa še vedno nisem razpakirala potovalke. Saj lahko sproti jemljem svari ven, ko jih pač rabim, ane?

Po prvem vpisu, ki sem ga natipkala v slabih dvajsetih urah čepenja v avtu in na trajektu, mi je zmanjkalo časa za buljenje v telefon in iskanje inspiracije. Vsak dan smo imeli zapolnjen z wobbly plani in iskanjem poceni bufetov (običajno neuspešno). Drugi dan v Copenhagnu smo začeli z zajtrkom v Seven eleven in filter kavo, v katero sem si napumpala pol flaše sirupa, da je bila vredna dveh evrov. Potem smo se spontano priključili free walking touru, ker sva se z Juretom zalubla v špansko vodičko (nakoncu nas je vodila neka skandinavska čka, ki tudi ni izgledala slabo). Po turi smo šli na nek na videz stabilen črno-zlat zvonik, ki je bil v resnici iz par skup zbitih dil in tramov, na razgledno ploščad pa smo prišli po nekem hibridu stopnic in lojtre. Nadaljevali smo do Copenhagenske Metelkove, kjer je folk kadil džole v velikosti krvavic, potem smo se šli pa nažret na odprto kuhno, ki je bla v bistvu pokrita. Večera se bolj slabo spomnem, zato bom ta del preskočila.

Naslednji dan smo še vsi zmačkani šli v Carlsberg pivovarno. Malo prepozno smo se spomnl, da bi lahko pred tem kaj pojedli, zato smo za zajtrk pač imeli degustacijo piva. Sestradani smo poiskali neko luknjo od picerije, kjer smo se okrepčali, potem pa nadaljevali pot do Helsingørja (tukaj sem pet minut razmišlala kje hudiča naj najdem prečrtan o, nakoncu sem ga pa kopirala iz Worda. V lajfu se je treba znajdt). Tam bi si mogli ogledat Hamletov, the fresh prince of Denmark grad, ampak noben ni preveril odpiralnega časa, zato smo seveda zamudili. Biseri. Smo pa tolk prej šli na trajekt za Helsingborg. Švedska je bila meni bolj všeč, ker so njihove krone lažje za pretvarjat v evre in z lahko matematiko mene prec kupiš. V Gothenburg smo prišli zvečer. Avto smo hoteli pustit v eni izmed čudaških garaž, kjer so se po jaških, ki so loosely viseli iz stropa, razširjali kripi zvoki. Ker nismo razumel sistema, smo ga pustili na parkirišču, kjer je bilo nočno parkiranje  cenejše za dve kroni na uro. Po checkinu smo šli iskat plac za večerjo, ker se nobenmu ni dalo kuhat. Nismo hotl na makarone za dvanajst evrov, zato smo spet pristali v azijski restavraciji z živo roza menijem pred vrati.

V četrtek zjutraj se je bolj jutranji del grupe odpravil v mesto in nek žalosten botanični vrt, z Juretom in Štefanom pa smo potegnili s spanjem in šli na hipster zajtrk pri hostlu. To je bil tudi edini pretežno sončen dan. Z ostalimi smo se dobili kasneje in šli pogledat ribjo cerkev, fejk model šmarske cerkve in rastlinjak z vsem potrebnim šavjem za povprečnega biologa. Ko je zmanjkalo zanimivosti smo si kupili cimetove rolce in se počl v nek kafič, kjer sta tako kelnar, kot dedi, ki je v kotu gledal tv s črnobelimi filmi, smrdela po cipresah in Mojcah. Zvečer smo šli v overpriced theme park z overpriced vlakci. Overpriced kokic si nismo kupili.

Zjutraj smo imeli kurčev trajekt ob devetih, zato smo ob osmih že štartal. Moj bioritem ni bil navdušen, zato sem spala na trajektu, kjer nismo dobil frej zicov, zato smo se ukampiral na tla. Po štirih urah kampiranja in eni ogabni zažgani kavi za tri evre smo se odpeljal proti Skagenu. Imeli smo srečo z estetiko in naredil petdeset fotk za na instagram, od katerih so mogoče tri uporabne. Jernej in Jure sta se sprehajala po ledenem morju, ker jima je bilo očitno ful vroče v noge. V Aalborgu smo poiskali "hostel", ki je bila v bisvu samo klet ene prijazne tetke. Matic nas je potem peljal na parti ulico, kjer so ravno v petek praznovali božič. Ne božič božič, ampak the next best thing, izdajo božične verzije piva, ki je pri njih glih tak praznik. Meni se je ves alkohol še vedno gabil od torka, zato sem samo plesala, kind of. Na poti nazaj smo skoraj umrli, ker se je na ulici naredil najhujši človeški traffic jam ever. Medtem ko me je Štefan vlekel naprej in sem imela dva komolca v rebrih, eno koleno na bedru in tri roke v frisu, sem se samo trudila, da ne bi padla po tleh, kjer bi mi množica v momentu zdrobila lobanjo. V dvajsetih minutah smo se nekako prebili iz gužve, veseli, da smo živi in pretežno nepoškodovani.

Moje truplo na trajektu

Vesel otrok

Zadnji dan smo bili brez plana. Edina planirana zadeva je bila zaprta, zato smo šli samo v music park in en krog po mestu. Za kosilo smo se spet ločili, ker sta imela Jernej in Sabina polno rit azijske kuhne, ostali smo šli pa na all you can eat suši, kjer smo se nažrl kot prasci (zdej bi spet jedla rakov čips). To nas seveda ni ustavilo pri zadnji večerji, ki sva jo v kuhinji velikosti škatle za čevlje profesionalno naredila z Juretom, Matic pa je nakoncu spekel še palačinke. Zraven smo spili še zadnje pivo in že drugi dan zaporedoma gledali prvi del Sam doma.

Masterchef Jure z asistentko

V nedeljo smo štartali ob neki nečloveški uri, mislim da okrog šestih. Jaz sem se zabubila na sedež v prtljažniku in večino poti prespala, za volan sem se prestavila zadnja (ne vem čigava ideja je bila to, ker sem komaj gledala in zdržala samo do Zaloga). Na zadnjo postajo smo prišli okrog enih zjutraj na ponedeljek.

Zdaj se že en teden regeneriram in počasi nadomeščam izgubljene ure spanja. Danes imamo martinovo kosilo in skladno s tem se mati že celo dopoldne vrtijo po kuhni v ritmu Abbe. Jaz kliknem samo še 'objavi', potem pa poiščem gradivo za torkov izpit. Meni se zdi, da sem se še en mesec nazaj učila kot zmešana, ampak očitno je že čas za novo rundo stresa. Upam, da ne bo treba kidat snega za vikend.

Pet prijateljev in eden v prtljažniku

Zbudim se ob pol devetih. Ni problema, ker se je ponoči prestavila ura in sem spala v bistvu deset ur. Tudi slabo mi ni več in zdravje se mi je od petka nasploh izboljšalo za kakšnih dvesto procentov. Moram v trgovino, ker nam je paradižnikova mezga splesnela. Grem v Hofer, ampak tam nimajo prave paradižnikove mezge, zato grem še v Spar. Zgoljufam naravo, ki mi je dala zelene banane, tako, da jih vržem v pečico za deset minut. Spečem banana bread, potem spečem še trde in premalo nafilane mini calzone. Nafilam potovalko. Devetkrat letim po štengah gor in dol, ker vedno nekaj pozabim. Na USB dam Murkota. Eno uro pred predvidenim odhodom sem ready, ampak je glih premalo časa, da bi šla še malo spat, zato grem pač predčasno v Zalog. Spakiram še Štefanu. Spijem hektoliter čaja in med srkanjem točno vem, da bom mogla petkrat scat še preden se bomo odpeljali iz Ljubljane. 

S Štefanom se natovoriva in napumpava zadnje gume, potem pa pobereva Matica. Po pričakovanjih moram tam prvič lulat. Potem poberemo Jureta, ki nam je spekel burek (in še dobro za to, ker na moje pice se ne mormo zanašat). Na koncu poberemo še Sabino in Jerneja. Tudi tam grem lulat. Še vedno z mano za volanom se odpeljemo proti gorenjski in kasneje Avstriji. Vmes me runkli pošljejo na napačen izvoz, zato nekaj minut izgubimo z obračanjem na carini za tovornjake.

Po petih urah, ko večina sopotnikov spi, jaz pa počasi rabim menjavo za volanom, naletimo na zaprto avtocesto. To me totalno zjebe, moj GPS pa tud, zato me Štefan začne nekaj še na pol v spanju usmerjat. V nekem kurčevem malem mestu v božji pizdini (Parsdorfu) nas opolnoči ustavijo seksi policaji. "English or german?" Ha ha. Pokažemo mu dokumente, on pa gre zapisat podatke na toplo v avto, najbrž zato ker sem mu bla ful lušna z zalimanim frisom in mastnimi lasi, pa me je hotu na fejsbuku dodat.

Na prizorišču zločina tudi zamenjam mesto s Štefanom in se semi-udobno namestim tako, da večino preostanka poti do Rostocka prespim. Zbudim se samo ko mi Matičevo pospeševanje na avtocesti podzavestno vzbudi strah za življenje.

Sabina na počivališču: "Mislim, da bi se rada prvezala preden Matic pride do avtoceste"

"Mi smo k un clown car k parkiramo pa kr naenkrat dvejset klovnov vn pride"

V Rostocku smo dve uri prekmalu. Krivimo Matica. Jure in Jernej gresta na romantičen sprehod ob sončnem vzhodu, ostali spimo v avtu. Preden lahko kupimo karte za trajekt, fašemo še en "random" policijski pregled.

"Karto za šest ljudi, prosim"

"Šest...? Mislite pet?"

"Ne ne, enga mamo še v prtlažniku"

Ob enih pridemo v Copenhagen. Check in je šele od treh dalje, zato oblečemo vse bunde, ki smo jih uspeli stlačit v prtljažnik in gremo na peturni sprehod po mestu. Vidimo katedralo, palačo in malo morsko deklico, ki je res zelo mala. Za jest nočemo plačat premoženja, zato zavijemo v neko vietnamsko luknjo, kjer jemo srednje ogabne sendviče in turbo ogabne juhe, ampak jim delno oprostimo, ker imajo lepo kelnarco.

Zdaj smo v sobi, ki je sicer majhna- družinska s tremi pogradi, ampak res lepo sci-fi opremljena. V planu imamo uničit dva pira na osebo, potem pa najbrž kmalu spat, ker smo slabi k hin. Lep pozdrav iz Copenhagna.

Nimam izgovora

Nedelja, 15.10.2017

Z Dunjo in Vesno se že kakšna dva tedna menimo, da se dobimo na pijači, ampak vedno pride nekaj vmes. Kot da smo full-time zaposlene žene s tremi otroci, ne pa študentke. Vseeno smo mislile, da nam bo včeraj uspelo, konec koncev je v soboto zvečer res vsak prost. Do sedmih je kazalo še kar v redu, potem pa se je Dunja spomnla, da bi ona še malo ostala na pikniku, ker je tam več brezplačnega alkohola (in seveda jo z Vesno razumeva, ker kdo bi zastonj alkohol zamenjal za pet evrske koktejle v centru). Ker je bil kljub nepopolni zasedbi dovolj velik interes za zadnji letošnji Pivo& Burger fest, je Vesna povabila Samota. Moj poba je raje ostal doma, ker je bil fuzbal, zato sem jaz na momente držala svečke.

Samo je bil enkrat za spremembo ob dogovorjeni uri že v centru, medve pa sva se še vedno trudili z bočnim parkiranjem v eni izmed 'zastonjsko parkiranje po 19. uri' ulic. Jaz sem probala dvakrat pa ni šlo (ker v Litijskih avtošolah tega ne učijo. "Kako to misliš, da bi znala bočno parkirat? Tega js nikol ne učim, sej je samo na modri coni možno"), zato je probala še Vesna. Njej je pretežno uspelo v prvem poskusu, ampak mi je naslonila feltno na robnik. Nič hudega, sam da smo redi. 

Jedli smo burger, nad katerim sem bila navdušena. Pivo je bilo okej, ampak noben presežek. Samo ni jedel, ker so porcije premajhne za njega. Temperatura je bila ful prijetna, zato smo šli po večerji še na krajši sprehod po nabrežju. Kupili smo kostanj za sladico in ga lupili vso pot do McDonaldsa, kamor smo šli na čaj, Samo pa na ta poceni burger. Me z Vesno sva pametno vzeli neke sladke slushije z ledom, da nama ne bi slučajno ratalo prevroče. Potem smo se počasi vrnili proti poševno bočno parkirani Corsi, ker je bila ura že pozna, Vesna pa je imela budilko ob 6.45. Samo: "Jadrnice so nevarne ker te lahko jadro zbije in potem se zbudiš mrtev". 

Source: Pivo & Burger Fest

Ponedeljek, 23.10.2017

Spet me je nekaj zmotilo, da sem mogla konec vpisa prestavit za dva tedna. V tem času se nam je uspelo z Dunjo in Vesno dobiti na kosilu, jaz sem šla petkrat na faks in dvakrat na šiht, naredila sem dva perfektna lonca karija, si na rešetki za pečico ocvrla podlaht, vreme pa se je iz prijetno toplega sonca spremenilo nazaj v deževno turobo- ravno prav za naš obetajočise roadtrip do Danske.

Na faksu ni kaj dosti novosti, razen da sem (zaenkrat) grozno razočarana nad predmeti, in predvsem vajami, za tretji letnik. Nikoli si ne bi mislila, da bom kot bodoča biologinja na treh od štirih vaj uporabljala računalnik. Fuj fej statistika in fuj fej matematika in fizika in fuj fej biološki databejsi.

Anyways. Ker nas tukaj ne zebe dost gremo kmalu na Dansko in Švedsko, tako da mogoče kaj poročam o tem. Mogoče pa ne in se boste mogli sprjaznt s poročili iz vaj in opisi kmalu novemberskega vremena.

You made me write this shite

Oktober

6.00

Zbudim se prvič, ker Štefanu zvoni budilka. Po enem mesecu je prvič med tednom frej in ta runkl se naroči h okulistu ob osmih zjutraj. V Sevnici. Vesela sem, da ne prižge luči in mi pusti še malo spat, čeprav vem, da bo ta ura prehitro minila.

6.50

Zbudim se drugič, čeprav sem ravnokar zaspala nazaj. V sobi je verjetno minus zato se hitro oblečem in z žalostjo ugotovim, da sem jakno pozabila v avtu. Hitro si umijem zaliman fris in tečem v avto, kjer je temperatura še nižja, ledrca pa ledena. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala. Naštimam gretje na full in radio dovolj naglas, da se mi neha spat. Po Zaloški se vozim več kot pol ure in mam nogo nonstop na sklopki. Pri filofaksu mrgoli nadebudnih brucev. Upam, da mi noben ne skoči pred avto, ker nisem pripravljena na hitro bremzanje. Na faksu nimam časa za kavo. Predolgo sem sedela v avtu in se mentalno pripravljala na overly excited dekleta, ki se med sabo niso videla že od septemberskih rokov, zato se objemajo in pogovarjajo s high pitch glasovi, na drugi strani pa sedijo prestrašeni bruci. Noben nima razklane roke, kot sem jo imela jaz drugi dan faksa, kar pomeni da so kr solidno začeli. 

10.00

Nekako zborbam dve uri predavanj, potem pa grem rajši z Juretom na kavo, ker rabim kofein in se mi brbončice še niso nazaj privadile na zanič kavo iz avtomata v kleti. Čekirava mačkice miškice. Jaz si hočem kupit rokovnik. Nimajo Star Wars themed, zato se zadovoljim z Beatli. Na tej točki sem že pošteno lačna in sanjam o rogljičkih za šestdeset centov (ki so bili lani še petdeset centov!).

12.00

Vrnem se na faks. Recimo, da je v drugo lažje, tudi zato ker je sonce že mal višje in je moj flesh body že malo bolj pripravljen za pretvarjanje pure kofeina v energijo. Zdržim še dve uri, potem pa grem na kruhov cmok in piščanca s karijem v menzo. Namesto karija dobim mrzlo jogurtovo juho s koščki nagravžnih melancanov. Po kosilu se pogovarjam z Matejo. Ona ima zmeraj kaj finega za povedat.

16.00

Pred Dramo čakam, da Štefan konča s predavanjem. S tem enim in edinim predavanjem, ki ga bo mogel letos tolerirat. Pred dvajsetimi minutami je rekel, da konča čez kakih deset minut. Jaz nisem na parkingu, ampak s Corso stojim nekje med modro cono in taksi placom, zraven pa na tri sekunde in četrt paranoično poskeniram okolico za potencialnimi sledmi redarjev. Začne deževati. Štefan je končno konec, zato ga poberem na avtobusni. Kot vedno se pritožuje, da je "spet mogu čakat". Potem "morva spet čakat" še dobre pol ure, da nama obnovijo bone. Oba imava dežnik in oba sva dežnik pustila v avtu. Zdaj dežuje že precej močneje, zato tečeva v Parmo in se nažreva kot prasca.

18.00

Greva v optiko. Greva v Merkur. Ne veva kakšne baterije morava kupit. Grelniki so preveliki. Gospa nima nobenih drugih na zalogi. V vrsti čakava zato, da plačava pol litra vode, ker je NEKDO pozabil pit in ga boli glava. Greva v Big Bang. Prodajalko čakava tok dolg, da se hočem uležt na tist njihov tepih. Nakoncu spet vse naredim sama in zrihtam nekoga, da nama zaračuna podaljšano garancijo. Obeska za ključe ne rabim, hvala.

22.00

Ležim v postelji in pišem to skropucalo. Zebe me v vse prste na nogah in v prstanec na desni roki. Jutri najbrž ne grem na faks, ker si moram spočit od danes. Namesto tega si bom skuhala makarone in brala Othella.

The last party before the first day

Kljub močnim dvomom, pesimizmu in vdanosti v usodo, sem se uspešno vpisala v 3. letnik. Ta dosežek odlično sovpada z dejstvom, da imava s fetusom ta teden hišo samo zase, zato smo v soboto lahko v miru proslavili s hektolitri vodke in gina. V zameno sem dobila modrico na desni ritnici, zmago v acivitiju in blažjo slabost. Davit je najboljši activity partner, ker Štefan vedno pove koren besede (ampak po drugi strani nariše res fantastičnega pava). Trikrat sem si zamenjala nogavice, ker je bilo nonstop nekaj polito po tleh. Dunja je namreč odkrila nov hobi brcanja kozarcev. Jaz sem preživela brez jokanja, Dunja pa je tokrat podlegla čustvom. Zato sem ji skrila telefon in to tok dobr, da ga še sama nisem našla (ker sem imela luknjo v možganu). Ramona je zaspala opolnoči, čeprav to be fair smo res začeli že ob pol sedmih. Takrat sva z Dunjo vžgali Ruslano in se delali, da sva backup plesalki na Evroviziji leta 2004. Jure si je spet zvil gleženj in spet ne bo šel h zdravniku. Davit se je z roko zaletel v žebelj. Oboje se je zgodilo v prvih desetih minutah in takrat še brez alkohola v krvi. Boys will be boys.

Dunja razlaga "domoljubni pesnik":

"Kaj je bil Prešeren?"
Jure: "Pjanc!"
Ramona: "Tko k moj fotr."

Polnočni pogovor z Davitom, ki se ga niti ne spomnem:
"Ja ampak men sta vidva ful kjut skupi k je ona mejhna, ti pa visok"
"Šestnajstič, midva nisva skupi. Kua ti sajnaš?"
"Če si jo tegu na fejsi!"

Zjutraj smo se zbudili ob ritmih Despacita, ki ga je fetus prijazno nabil na zvočnike. Nobenemu se ni dalo pospravljat, zato smo raje v izmenah še malo spali. Za zajtrk smo jedli pito, ki smo jo prejšnji večer pozabili vzet iz hladilnika. Po kakšnih petih urah smo zbrali dovolj energije, da smo pospravili svinjak (posebna zahvala gre Juretu, ki je posesal dnevno kot še nikol ni bila posesana in tistemu, ki je zložil spalno vrečo, ker tega res ne maram počet). Ramono sem peljala domov, ampak ni imela ključev, zato je uro in pol čakala, da sta se sostanovalca vrnila iz nabiranja gob. Preostanek dneva sem prespala.

Ob ponedeljkih sem letos prosta, zato sem tudi danes lahko še spala do pol enajstih. Čeprav nam ta teden odpade še velik delež študijskih zadev, je tri četrt mojega telesa že pod stresom, četrt pa se še vedno počuti mostly shitty in dehidrirano od sobote. Grem pit vodo, vsem revežem, ki ste danes začeli s študijem pa želim vso srečo in železne živce.