Stari ljudje in majhni otroci

Stari ljudje in majhni otroci me imajo radi. Najrajši imam combo stare mame in vnučka. Teh je ogromno in ker osemnajstka pelje tudi v živalski vrt sem še lažja tarča za ogovarjanje. "Dan guspodična a slučajno vete kdaj gre osemnajstica?" "Čez pet minut" "Aja joj veste, nimam voznega reda ker si Lukec ni hotel obut čevljev in sem čisto pozabila. Je pa lepo vreme danes ane? Sva se odločila da greva opice pogledat ... Jadajadajada" in pol končno pripelje bus in se probam zrint čim bolj stran od babice in Lukca, ampak pol spet slišim "A kej veste kdaj gre nazaj avtobus? Bova šla okrog enajstih domov, veste. Na kosilo."

Okej, sej sem rada prijazna pa pogledam vozni red, sam pogovarjat se mi pa res ne da. Prej sem šla jest in me tetka za sosednjo mizo vpraša "guspodična a lahko vprašam zakaj pa vi hodite sem jest?". Ne vem teta, pomoje zato ker je na bone pa prebavljivo. Kar je že nadstandard za bone. Otroci se mi pa vedno kripi nasmihajo in pojejo. Ne bi js to.

Zdaj sedim v Zvezdi in pijem chai latte, ki je top šit. Ljudje, če nimate družbe za kofe pejte sami in napište blog. Neki se dogaja, ampak ne vem čist točno kaj, ker slišim sam mrmrmr valeta mrmrmr žena mrmrmr neki v italijanščini mrmrmr en espresso. Ne da se mi it nazaj na faks in ne da se mi poslušat nerazločno govoreče tete iz kadilniške komore. Ampak bom šla ker greva pol na palačinke in to je najboljša motivacija. Sicer voham diabetes, ampak mogoče je to sam zato, ker je nekdo za sosednjo mizo naročil vročo čokolado s smetano. Sej sem prej na bus tekla, tako da se ne sekiram.

Zdej grem ker če bom še enkrat tekla loh ponesreč shujšam. Pa če boste šli iz hiše se dost oblečte, ker piha.

Na Čeče

Pri Ani je bilo kul. Sva se šli Guess what. Kar je v bistvu sfejkan Heads up oziroma charades za ljudi s smartfounom. Nekaj utrinkov:

"Okej, država na č pa v južni Ameriki je."

"Čimbabve!"

"Em poklic, tehnik za zvok."

"Sound human!"

"Maš Iran pa Irak pa še eno podobno državo..."

"Senegal!"

"Žival, morski prašiček"

"Sea pig!"

Potem sva zavohali da je Rok zapalil palačinke in sva se šli prepričat da ne bova ostali brez večerje. Ko smo pojedli smo ugotovil, da je Anja baraba, ki briše komentarje na fejsbuku in si ne umiva nog, zato smo se zmenil da gremo še na kebab pol pa k njej v (oziroma na!) Čeče trkat na vrata in jo spravit v bed. Vsi smo se tok zajbaval da bomo šli, da pol nismo bli več ziher da se zajbavamo in nakonc smo ugotovil da se sploh nismo zajbaval in smo res šli. Tko da če nočeš da ti random ljudje ob pol devetih zvečer uletijo na dom, ne hodi po mizah in ne briši komentarjev.

Da si boste lažje predstavljali awesomeness današnjih dogodivščin prilagam najin selfi z Johnnyjem.

Lep pozdrav.

Panika

Danes sem šla na predavanja. Pa ne zato ker bi bila sama po sebi tok pridna, ampak zato ker res nočem da mi ostane dvatisočpetsto izpitov za september. In še dobr, da sem šla. Pri botaniki smo dobil semena graha, fižola in koruze, ki mi bojo očitno delal probleme nasledni mesec. Mormo jih namreč dat kalit, česar me je grozno strah, ker mi bojo verjetno crknla še preden se bo kej nardil. Resno, men še nikol (NIKOL NIKOL EVER) ni uspel preživet kakršnekoli rastline. Nobene. Kaktusi se mi posušijo, čeprav jih je treba zalivat samo parkrat na leto, božično žito mi pa zgnije. In zdaj je mogoče čas, da se vprašam zakaj hudiča že študiram biologijo. In pazi to- ta semenski veleprojekt je pogoj za opravljanje izpita. Če prej ni blo dost razlogov za paniko, jih je pa zdej. Bolš da so fižolčki čarobni in bojo zrastl do čarobne dežele, kamor bom lahko pobegnila. 

Zdaj poleg zganjanja panike poslušam še Kimbro. In zraven si želim, da bi se jaz tud lahko tko drla k ona pa bi se slišal carsko. Evo. Tm pr 3.40. K se js tko derem se Mici vrže iz šteng, da jo boli še kej druzga kot samo ušesa.

Baj d vej, jutr grem h Ani Banani. Upam da bo mela spet kkšno dobro hrano. Pr njej je zmeri kkšna dobra hrana, zato se tud tok velikrat povabim k njej. Pa komi čakam da bom spet vidla njene carske posterje in nardila selfi z 1D. Ne sej ne, enkrat jih bom zažgala in spekla čevape nad njimi. Pol mi bojo pa dišal po teenage dreamsih.

Tuki sem hotla dat en selfi od Ane pa mene z 1D, sam ne dela. Verjetno še bolš, ker je ogaben.
Madrfaking semena.

Sonček in nurikabe

Odkar sem nazadnje pisala blogec se je zgodilo ogromno stvari. Za začetek, bli so prazniki. Ja vem, bli so pol leta nazaj. In bil je fin božič in prbito novo leto in stresno izpitno obdobje in kul rojstni dan, ki si ga verjetno ne bom dobro zapomnila (razen po celodnevnem učenju fizike). Je pa smešno da je fizika edini predmet ki sem ga nazadnje v celoti nardila. 

Pust je očitno oddelal svoje in zadnje dni lahko brezskrbno sedim na sončku, berem knjigo in rešujem nurikabe. Saj se je luštno sprostit in uživat, ampak na žalost mi ena baraba skos šraufa v glavo to, da se bo spet kmal treba učit. Pa če mam toook serij za pogledat pa toook knjig za prebrat pa toook komadov, ki bi se jih lahko naučila poorly zašpilat na klavir. A loh dobim še tri ure na dan več? Al pa neko čudežno substanco, ki bo pomagala da mi ne bo več treba spat deset ur na dan? In ne, kava ne vela, ker je hinavska.

Druga zelo pomembna novica je, da sem zgubila kavbojke. Potem sem jih sicer našla ampak sem se zredila v koleno in so se strgale, tko da mi očitno res niso bile usojene. A ni bed da se zrediš v kolen? Js bi se rajš v joške.

Odkar sem zvečer v Ljubljani včasih ponesreč gledam poročila. A nisem odrasla? Jaz se počutim ful odrasla k gledam poročila. Sicer se mi pretežno bruha ko poslušam butaste ljudi, sam me boli. Ker sem odrasla in razumem več kot pol besed. Zdej moram postat pa samo še odgovornejša, pametnejša in bogatejša (tj. imet več denarja kot samo za kavo in sendvič v bakverku).

Grem naprej gledat poročila, ker vas to, da gremo v New York in upam, da nas ne bojo raztrelil, ne zanima. Bajbaj.

I've been a really good girl

Jaz sem hipohohder. Ali imam pa res tisoč in eno bolezen, zdej že res ne vem več. Slaba kri, slabe ledvice, slab mehur, slaba prebavila ... Kot en star ata. Še dobro, da mi pripada vsaj dober apetit za nezdravo hrano in lenoba v vsej svoji mogočnosti. Zgleda da bom res dropnla pri štiridesetih.

Ko sem ravno pri lenobi- mojih počitnic še ni konec. In mislim da jih v tem tednu tudi še ne bo, ker imam za opravit ogromno nenujnih stvari, ki so bolj zanimive od nujnih faks related stvari. Upam, da Božiček ne bere mojega bloga.

V soboto zvečer smo se šli pelat z ladjico po Ljubljanici. Enkrat sem že omenila kolk sem navdušena nad lučkami in ostalimi kičastimi božičnimi okraski in če je kdo pozabil povem še enkrat. Upam, da bom lahko med prej omenjene nenujne opravke vrinila tudi nakup lučk, ker imam zdaj kovinsko postlo, ki je nadpraktična za napeljevanje svetlečihse kablov. Potem bom imela pa tudi v sobi pravo festive vzdušje in če se kaj poznam, jih do naslednjega leta ne bom hotela snet.

Vsi, ki ste mi nekoč davno obljubili kavo in/ali čaj jo lahko spijete sami, ker vas nočem več čakat (ne sej ne, a me lahko prosim kdo pokliče in povabi na kavo? Prosimprosim). Ful pogrešam henganje z nekaterimi ljudmi, ki jih poznam od zmeri al pa vsaj od skorzmeri.

Sneg, tebe tud pogrešam. Prid kej okol.

Tell me the legends of long ago

Recimo od enga mesca nazaj ko sem nazadnje napisala blog. Vmes smo se selil in sem med vikendi, ko sem doma doma, brez interneta (furam safer ker ne morem stalkat ljudi na fejsu). Med tednom mam pa tkointko bolj malo časa in rajši spim.

A obstaja kakšna naprava, ki zapisuje vse kar ti gre zvečer po glavi? Mislim tko zvečer ko ugasneš luč in se uležeš v posteljo in bam! Deset tisoč idej za v blog. Potem se pa zbudiš in bam! Spet tok prazna glava kot na povprečnem izpitu.

Prejšnji teden so bile lučke in midva sva jih šla gledat. Čudim se vsesplošni dobri volji obiskovalcev kljub mrazu, dežju in gromozanski nevarnosti, da bi ti z dežnikom kdo izbezal oko ven. Ampak verjetno je bil za to kriv kuhanček, tako da ne šteje. Jaz sem drugače že od oktobra božično razpoložena in se včasih začnem prav debilno nasmihat ko se z avtobusom peljem mimo kakšnih kjut dekoracij. Mrzlo je že čisto preveč in zdaj že komaj čakam sneg. Plundra je še vseeno boljša od dežja in luž. Prosim dajte mi sneg.

Zdajle sem v knjižnici, kjer bi se verjetno mogla učit za januarske izpite. Ampak januar je še tako daleč, da se mi ne splača skripte vn vlačit. Bom rajši prebrala kakšno knjigo, v kateri ni kemije. Ja. Tko bom nardila. Pa lep dan.

In južni otok je

In naša hiša je na tem otoku. Zahvaljujoč poplavam je bil včeraj svet odrezan od našega velemesta. In poleg vse obiskovalcev tudi jaz nisem imela dostopa do njega, kar je po eni strani drek, ker nisem mogla pridet do svoje tople postelje, po drugi strani je pa kr kul, ker sem šla k teb spat. Zdaj sem doma in v sobi mam minus. Zato bom šla pod vroč tuš in se zavila v vse deke, ki jih še nismo odvlekl v novo bajto. Sam da pogledam ta video od Toma Fletcherja. In  naslednjega. In pol mogoče še enga al pa dva, če ne bom zmrznla prej.

Jutri mamo najboljše kosilo celega leta. Martinovanje je moj najljubši praznik takoj za božičem, seveda zaradi hrane. Nomanomanom. Sam fak k so čez štirinajst dni kolokviji in polizpiti in bo bolj mal časa za žurko pa bolj velik za anatomijo. 

Ta teden je bil bolj tak. Tak k vsak. Zdej že padam v neko rutino, ob pondeljkih mal na faks, pol plavat, v torek že ob sedmih zjutraj trpim na kemiji, ki se vleče čez štiri ure brez pavze in popoldne na nekih drugih stvareh, ki jim itak ne sledim, ob sredah zabušavam doma doma in potem je v bistvu že skor konec tedna. Drugač je pa kul spet mal plavat, sam mogla bom nehat zamujat. 

- Dan, js sm spet pozna.

- Ja vem.

- Okej.

V sredo sem gledala Bridge to Terabithia. Ne gledat tega filma. I cried my eyes out. Zakaj delajo take žalostne filme, k da svet že sam po sebi ni dost nefer. Prov butnla bi tistga, k je to posnel. Mogla bi bit pa otroška pustolovščina / družinski fantazijski film. Pokakam se na to, ker je bla drama. In kako nej potem to gledam s sestrično, ki je dve uri pred tem jokala, ker se ji je zlomil brisalec za nalivnik? (Naša družina je očitno zelo čustvena. Brisalca ni hotla stran vržt, je rekla, da ga bo imela za spomin. Verjetno smo tud hoarderji).

Ker že dve uri in pol pišem blog in delam še neštetodvaintrideset stvari zraven, sem zdej ratala zaspana in tečna. Lahko noč.