Sej bo

Če mi še en reče "sej bo" al pa zraven doda še "bolš", ga bom razklala na pol. Ja, sej bo. Sam ne danes. Pa tudi jutri še ne. In tudi čez teden, mesec očitno ne. Zato mi danes prav nič ne nuca da "bo", okej?

Danes je blog ful kmal (razen če ga bom spet tri ure pisala), ampak sem med fiziko spet na polno zabedirala in sem komej čakala da pridem domov, se v miru smilim sama sebi, pijem čaj in ljudem težim s svojimi problemi. Čez kakšni dve uri grem pa tkointko DOMOV DOMOV. Spet v svojo sobo, kjer me vse nate spominja. Postla mi še vedno mal po tebi diši, zato verjetno ne bom nikoli več posteljnine zamenjala. Saj sem veliko najinih stvari spakirala v škatle, ampak če bi spakirala vse, kar me spominja na naju, bi verjetno ostala s prazno sobo in brez cunj. Zato bom poslušala safer musko in upala, da bo čimprej konec vikenda in bom lahko šla nazaj v Ljubljano se zabarikadirat v sobo, kjer te še nikoli ni bilo.

Keep on tryin' I'm tired of cryin', I've got to find a way to get on home to you.

Zjutraj sem spet zaspala, čeprav res nisem hotla. Ampak tudi če dve uri zamujaš je vedno še čas za kavo. Potem sem šla safer furat na štirinajstko in vmes ugotovila, da si moram kupit knjige (po možnosti How to live without the person you love most ali pa You're not a loser just because you feel like one), ki jih bom brala na busu, vlaku in na solo kavah. Ker sem hipsterka.

Zdi se mi, da je šel ta obupen teden čisto mimo mene. Skos samo o tebi razmišljam in niti ne odnesem nič od predavanj. Danes sem se v celem dnevu naučila samo to, da je bil Robert Hooke verjetno alkoholik, ker kje drugje boš v 17. stoletju v Angliji našel pluto.

Vsi ki ste srečni se lahko usedete na kaktus. Čao. (Pa dej mi že napiš kak esemes).

Rebound blogec

Sto let je že odkar sem nazadnje pisala blogec. Ampak če si srečen je težko pisat. Ko pa se konča vse, kar ti je več let predstavljalo smisel življenja in osnovo, okrog katere se je vse vrtelo, je čas da se vrneš k stvarem, ki si jih poznal pred tem. Zame je to moj blogec.

V teh letih, ko nisem redno šerala svojega življenja, se je zgodilo ogromno, ampak glede na moje trenutno čustveno zelo nestabilno stanje bi se raje osredotočila na sedanjost in prihodnost, ker bo že tkointko čist zasafran blog.

LJUBEZEN JE RES EN DREK. In ker to še ni dost, je čisto povsod. Na vseh ulicah, v vseh kavarnah, po radiu, v knjigah in filmih. Poleg tega me nate spominja vsaka, še tako banalna stvar. In ker sem butasta pustim tem stvarem, spominom, podrtim sanjam, da mi uničujejo dneve. Ironično me v najboljšo voljo spravijo tvoji esemesi, čeprav mi ne napišeš več da me pogrešaš. Boli me, lah mi pišeš o motovilcu pa bo moje razpoloženje skočilo iz minusa do tokvelikeštevilkedajesplohnepoznam.

In other news:

Maša je drugač dost carka. To je drugač tista debilka, ki ne mara ljudi (razen mene). Zvlekla me je na pravniški žur, da bi zapela enga snoba, sam kaj k je pol omagala in sem mogla pazit, da ne bi do jutra na klopci ostala. Vseeno je CARKA, ker sva pol celo sredo pile kavo in se mele pretežno kul (razen pol ko sva naročile kitajsko na bone in je cela bajta tok smrdela da sva skor kuzlo zmetale). Tud jest sem že začela. Sicer še bolj mal, ker mi je še vedno dostkrat slabo, ampak zdej se vsaj tresem ne več.

Ta vpis pišem že ene tri ure, ampak ne gre hitrejš ker vmes mal razmišljam pa se spet začnem smilit sama sebi, pol si grem pa čaj skuhat al pa jest, zdaj je pa še Žil (najbolj kjut bratranc ever) prišel v mojo sobico in z mano gleda Scooby Dooja (kuzi! Seen kuzi! Gld stlic! Atobus!).

Če se mi bo dal, bom kmalu še kaj napisala. Zdaj grem pa rajši pod tuš in zaspat pred teve, ker sem dve noči v minusu.

Lep pozdrav vsem trem, ki vam je ratalo blogec prebrat do konca.

1/1/13

Dobro jutro vsem, ki ste že vstali in ste dost ne-mačkasti, da preberete današnji fulkratek blog (ker če pa za novo leto ne bi nič napisala, pol sem pa res zanič bloggerka. Pa čeprav samo občasna).

Letos nisem pisala voščil vsakemu posebej, zato jih bom nekej napisala kar sem. V tem letu (ki bo sicer čisto tak kot prejšnji) vsem nesrečnikom želim veliko, veliko sreče. Da bi kdo, ki mu vedno zmanjka pet centov na urbani ali pol evra za pica burek, zadel na loteriji. Da bi vsi tisti, ki ste vedno prehlajeni in bolni, bili zdravi vsaj to leto. Da bi bili še najbolj zagrenjeni in depresivni ljudje srečni in da bi našli vsaj majčkeno veselja v vsaki stvari. Da bi vsi forever alone našli dušo dvojčico, ljubezen in iskreno prijateljstvo.

Vsem, ki se ne najdete v tem in ste že sedaj srečni in polni življenja, pa želim, da bi še naprej znali uživati v življenju in malenkostih, ki jih drug od drugega prejemamo vsak dan.

Zdaj pa nazaj spat, da boste lahko šli jutri delat.

Tole

Ma ne, nisem jaz za to, da bi redno blog pisala. Včasih sam, ko mi je bedno. Nevem no. Tele počitnice so kar v redu in jaz ne bi glih da se jutri končajo, ampak po drugi strani pa ko ga jebe, sej bo kmal božič.

Za vse 4 (al 5) ljudi, ki še kdaj preberejo blog, imam eno vprašanje (in super bi blo če bi mel kdo jajca in mi lepo odgovoru in specifično razložu in utemeljil):
KAJ JE NAROBE Z MANO?
Mislm zakaj se mi zdi, da ko stopm v prostor kjer me noben ne pozna, da se vsi obrnejo stran od mene in nobenga niti najmanj ne zanima kakšna oseba pravzaprav sem? Al pa se prvi dve minuti delajo superprijazne, potem se pa obrnejo k svoji družbi in začnejo ful sumljivo pogledovat proti men in nikol več ne pozdravjo, če me slučajno srečajo.
Zakaj se tokrat počutim odveč v družbi? A sem preveč direktna? A se res totalno ne znam obnašat in nimam tapravga odnosa do ljudi? A preveč govorim in ne znam zbirat normalnih tem? Mislm kaj je no? Mogoče preveč uporabljam sarkazem in fore ki jih noben ne razume?  A je problem ker jaz ne razumem vaših for? A preveč opravljam?

Gre se za to, da bi se rada spremenila. Rada bi dajala boljši prvi vtis in rada bi da bi kdaj tud kdo sam od sebe pristopu k men, me pozdravu in vprašu kako sem. Ne pa da samo jaz rinem v folk in sem totalno nezaželjena, ker mi ni všeč ko ljudje zavijajo z očmi pa ne vem zakaj (ja, vidim vas, precej očitno je).

Tud jaz želim prijatelje, ki se bojo z veseljem družil z mano in s katerimi se ne bom kregala o moji osebnosti, ampak o  tem kdo bo pojedu zadnjo škrinco na sleepoverju.

Kdorkoli bo to prebral, prosim, napišite mi zasebca al pa sms al pa anonimno pismo zarad mene in mi odgovorte kaj je moj problem?

Čauči.

Presnova je če zanosiš

Sej debilne izjave so smešne. Ampak včasih so tok debilne, da rata epska neminljivosmešna fora iz tega, ki se zna pol zavlečt še v recimo cel dan al pa teden.

Živjo. Glede na to, da je bil moj blog preveč berljiv, sem si vzela ene sto let pavze, ampak ker sm vidla da je počas padal v pozabo sem se odločla, da je mogoče spet čas za par neumnih besed izpod mojih prstov (opečenih by the way, ampak to je blazn nepomembn, ker je način kako se mi je to zgodil izjemno pameten).

Kaj je novga? Ubistvu čist nč, razen tega da sem bolj odgovorna, zrela, samozavestna, razgledana in nč od tega. Delam se tud bolj prjazno, ampak pravzaprav sem sam še bolj nesramna, sam da tega noben ne ve (al se pa delajo).

Šolsko leto sem začela ful pridno, ampak motivacija za domače naloge intenzivno popušča, za učenje bo pa upam še nekej časa držala.

Ne glede na to da je ponedeljek, se počutim superawesome, poslušam muziko iz Lion Kinga in razmišljam o tem da bi šla po čaj in/ ali piškote, ampak se mi ne da, ker je ponedeljek in sem v začetektednašoku.

Jutri je torek (ja vem, obvious, ampak to je pomembno za nadaljevanje povedi) in jaz bi se najrajš napila, zaklenila v sobo, poslušala Lion Kinga, mela globoke monologe (ki bi bli pravzaprav posamezni deli dialogov same s sabo), se smejala superogromnemu kaktusu (za katerga sploh ne vem kdaj je mel čas tok zrast, zdej zgleda kot en ogromen k*), pela in plesala.

Včasih tud jaz nisem najbolj pametna, ne.

Veš ti, če to bereš (če ne nisi dost dober fant), pogrešam te. In upam da boš zdele hitr prletu na log in mi dal lupčka in me stisnu in mi reku da me maš rad. Čeprav je pozno.

Za ostale mi je pa vseen.
Noč.

* - misnla sem kaktus.

Igralka, ki je klofnila Tjašo Železnik

Iščem zadnjič ene komade po youtubu in naletim na intervju s tole Nino Rakovec. Okej, sej ne vem zakaj se sploh gre, ampak ta novinarka je ... no ja ... posebna.

 Hojla.

 

Tule je tale intervju. Natipkan sicer, ampak še boljš. Najprej se moram zapičit v naslov. Zakaj zafuk je naslov "Igralka, ki je klofnila Tjašo Železnik", če je v intervjuju vprašane "Drži, da ste nekoč klofnili igralsko kolegico Tjašo Železnik?" To je tko, kot če bi bil naslov "Angelina Jolie si je odrezala desno nogo" in potem bi jo v intervjuju vprašal "A drži, da ste si nekoč odrezali desno nogo?". Ma ja okej. In potem Nina pravi, da je blo itak v sklopu avdicije, ja to je najpomembnejša informacija v intervjuju ane. Tko kot če bi Angelina zarad filma dejansko brez noge ostala.

No krneki.

In odločla sem se, da poguglam to novinarko Ano Fetih in ugotovila, da tudi takšne stvari intervjuja. Ahihihihi, gigglegiggle."Tkoda verjamem da je seks devetindevedeset odstotkov zveze". POGLEJ. RES JE BOLANO.

Okej, obupala. Brezveze.

Kako ste drugač? Ne, sej mi je vseen. Spat grem. In v sanjah bom brutalno umorila vse retardirane in primitivne novinarke. Hvala, noč.

(Facepalm)

Endva trištir dvejst.

Sto let, ja, vem. Mal se mi ne da, mal nimam časa in pol se nabere točno nič bloga. Ampak zdej se kesam in pišem kr nekej, da ne boste rekli, da pač nič ne pišem, čeprov res ne.

Tipični lame začetki, nizakej.

Sori, ampak taledva sta si ful podobna:

Prvi pa drugi.

Naslednjič, če se bom spomnla, bom pizdila čez eno novinarko. Sej bo dons, sam se mi ne da, ker je tok supermega glupa, da nimam tok časa.

I WANT TO HAVE CONTROL I WANT A PERFECT SOUL I WANT YOU TO NOTICE WHEN I'M NOT AROUND YOU'RE SO FUCKIN' SPECIAL I WISH A WAS SPECIAL BUUUUUUT I'M A CREEP I'M A WEIROOO WHAT THE HELL I'M DOING HEREEE I DON'T BELOOOONG HERE OOOO OOOO OOOOOOOOOO.

Okej, prvič. Najbrž mam ergofobijo. In tud če bi jo premagala in se zvlekla do zvezkov in jih odprla, mi najbrž še vedno ne bi ratal, ker mam tud fobijo na neuspeh in fobijo na neuspeh po uspehu. Adej nehi. Ta šola je prefobična.

In da bi premagala prefobičnost, poslušam Radiohead in Manamana.
Ampak itak grem čez 10 minut MANAMANAjat pod tuš. Nič ne bo.

+ Nova beseda za vijadukt je cestodržec. Če rabi kdo nanovoizumljene besede, naj pove. Še so na zalogi (samo do konca marca 50% znižanje,).

Pa enkrat moram mal moško populacijo popluvat. Sej ste čist uredu pa to, tud Klemči je awesome, sam tko. Da se ne bom samo nad novinarkami. (Spomnte me, no. Ta žoka je žvau).

In zdaj grem MANAMANAjat.
Pa lep pozdrav vsem, ki ste žrtvovali par minutk za blogec. Rada vas mam (najbrž ne, ampak what the hell).