Ful narave in mal piva

V nedeljo sem šla spet z Ramono na Bogenšperk. Tokrat nisva šli s prdcem od skuterja, ampak je blo vseen fino. Pozabli sva deko, zato sva sedeli na travi, ki so jo verjetno poscali psi. Pili sva pivo, ampak Ramoni ni bil preveč všeč, zato ga je nakoncu malo vrgla stran. Šli sva lulat za isti drevo, kot lani avgusta. Šli sva tudi deset metrov po gozdu, potem sva se pa obrnili. 

Ta teden se je začel s predolgimi vajami. Ker je bil cel dan sonce se mi po štiriurnem čepenju v vajalnici in poslušanju nekih razvlečenih klobas, ki jih ne razumem, še ni dal it domov. Sploh pa sem prepričana, da bi se doma samo ulegla v postlo in zaspala. Zato sem se z Davitom (Davit se ful čudn sklanja) zadn moment (in ful na hitr) zmenla, da greva na sladolet. Ta se je sicer potem spremenil v pir, ki se je zavleku v tri ure, tako da sva bila nakoncu že lačna in sva šla še jest. Zato sem zamudila vlak in sva šla potem še na en pir, ker sva mogla čakat naslednjega. Men je ful čudn, kako me lahko nekateri tok dolg prenašajo, sploh ker grem ponavadi še sama sebi na živce.

V torek sem šla na faks samo zaradi predstavitev, kjer je nujna prisotnost (razen če imaš ful kul sošolko, ki te podpiše kot bi se podpisal šestletnik. Ampak jaz sem eno izmed kul sošolk že izkoristila pri genetiki). Potem smo šli s sošolci na Rožnik, ker moramo do konca drugega letnika opravit osemnajst ur športa (in valda nakonc druzga letnika še noben nima tega narejenga). Gor smo bli v petnajstih minutah, dol pa v desetih, ampak ker smo še nekaj časa sedel pri cerkvici, to pač šteje kot ena ura. Shoutout Niku, ki je bil že nazadnje prikrajšan za omenitev v blogu, Pia si pa shoutouta ne zasluži, ker včeraj ni šla z nami.

Danes smo imeli gozdni teren, kar pomeni, da smo mogli bit navsezgodaj (ob pol devetih) že v Podutiku. Na poti sem pobrala najprej kavo, potem pa še tistega bebca, ki ponavadi na terenske vaje ne pride. Ziher je ziher. S Hildo sva se najprej zagrebli za sejalnik. Kljub natančnemu poslušanju navodil nama je (valda) ratalo vse skupaj strest ven preden je bil čas za to. Vseeno nama je nakoncu uspelo nabrat eno tono edafske golazni in jo spravit v nek star etanol, ki je že rjavo obarvan zaradi vseh ogabnih žužkov, ki so se v njem kopali. Hilda je nabrala tudi nekaj Collembol, da njene ribe ne bojo lačne. Jaz sem izkopala eno kilo zemlje za s sabo.

 

Današnje vaje naj bi bile zanimive, ampak ne bi vedla, ker sem počela vse ostalo, samo poslušala ne. Do vaj sem spila že dve kavi, ampak še vedno eno premalo. Potem sem šla spat v avto. Potem sem šla že drugič v dveh dneh (in zadnjič verjetno ever) na Rožnik in s tem najverjetneje zaključila športno. Zdej mam pa sam še dvanajst izpitov za odpisat pa mam narejen drugi letnik.

Če sem prav zračunala (nisem ziher, ker ne znam zračunat niti 5-2,5) je samo še dober teden pa pride Štefan. Vesela k radio. Tistih dvanajst izpitov, ki pridejo že mal pred njim, bomo za namen lepega zaključka tega zapisa ignorirali.

Žužki, palčki in kelnarjenje

Petek, 12.5.

Budilka mi zvoni ob šestih. V istem momentu sem neskončno hvaležna, da prejšnji dan nisem šla na Škisovo tržnico. Hvala sumljivemu vremenu in lenobi. Vržem ruzak s sendviči, žlico, edinim delujočim pisalom v moji lasti, polovico garderobe in zastarelo skripto na sovoznikov sedež in se odpeljem proti Ljubljani. Ustavim se pri Vesni, ker mi je pripravljena posodit pinceto za hroščke in ob sedmih zjutraj nehote zbudim pol hiše. Za nagrado za to nesramnost mi skuha kavo in potem da še eno za na pot. V Ljubljano kljub jutranjim zastojem pridem samo minuto ali dve prepozno in bus me še čaka. Seveda eden iz naše originalne zasedbe turbobrucov na obveznem terenu manjka. Kot fun factor prilagam pogovor z njim v četrtek popoldne:

Ja maš, stari moj.

Odpeljemo se proti Cerknici, jaz srkam mlačno kavo. Zraven mene Hilda spi. Ko pridemo do jezera izgleda, da bo dež, ampak mi se vseeno opremimo z mrežicami, lončki in nočnimi posodami za sortiranje žužkov in gremo do kolen v razmočeno šavje. S Hildo nabereva polno kanglo polžev, nekaj tisoč hroščev in eno ribo. Ona reče fuck this shit, sezuje škornje in gre kar bosa do sredine jezera. LOYO. Potem se vržemo na pločnik, iz ruzakov vzamemo sendviče in piškote in pazimo, da med določanjem golazni ne drobimo v kahle. Vmes dvakrat proba dež padat, ampak mu ne rata najbol, namesto tega me nakoncu opeče sonce po vratu in ramenih.

Mal je treba fotkat tud za na Instagram, če so nas že strpal od knjig

Smisel življenja je ležanje na pločniku in iskat Copepoda

Dan se še dobr ni začel, mi smo bili pa že ful produktivni. Potem se premaknemo proti planinski jami in kot proper palčki zakorakamo v VIP jamo, kamor greš lahko samo če si ful organiziran kitajski turist, ali pa biolog. Gledamo neko mikroskopsko golazen pa svetlikajočese bakterije na stenah.

Most čez vodo, v katerem je voda, čez katero je most

Tukaj nisem bla več tok zaspana kot zgledam

"A ni dobr k zgleda k skala, v bistvu je pa samo drek prekrit z bakterijami?"

Najdemo človeško ribico v škatli in potem še dve v naravnem okolju. Jaz se močno butnem v koleno, ko plezam na steno po bližnjici in si obenem poskušam čim manj umazat roke z ilovico, ker vem da me čaka še dolga pot nazaj brez vode.

Palčki

Na poti nazaj se pogovarjamo o otrocih. "Me s punco včasih gledava kako nosečnico pa si mislva: Lej kok lepa punca, zakaj more bit noseča! Kdo ji je to naredu?"

Sobota, 13.5.

Čez dva dneva imam izpit, jaz pa si začnem šele v soboto popravljat zapiske. V življenju je treba kdaj tvegat.

Nedelja, 14.5.

Brez motivacije in prepričana, da ni dost sranja na svetu, da bi mi ponedeljkov izpit uspel, se probam učit, ampak ne naredim nič konkretnega. Ob štirih se spokam na šiht, kjer sem spet pol ure prekmalu, zato čepim v avtu, in pošiljam snape ubogim top 5. Potem v dveh urah skuham tri kave (še vedno ne znam estetsko zlit mleka v kofe, zato se osramočeno izogibam eye contacta s strankami, ki so navajene na prelepe high society kave za tri evre), prodam štirinajst piv (še vedno nimamo laškega, ampak to očke ne moti) in spečem petdeset mini pic. Za izpit se mi seveda ne uspe učit. Po koncu s sodelovkami jemo ostanke torte, si naštimamo musko naglas in ob seksi dance muvih vse trikrat počistimo, ker se prve dvakrat še vedno lepijo tla. Pa sploh ni noben bruhal!

Ponedeljek, 15.5.

Spet se zbudim ob šestih in štartam dovolj kmalu, da se izognem gužvi in na poti vzamem še kavo za s sabo. Zdaj imam že dve štampiljki na kartončku. Izpit odpišem brez večjih pretresov (mogoče bi bila neka druga beseda s korenom "pišem" bolj primerna, ampak se raj ne bomo samoinkriminiral - a je to beseda?). Potem se usedem v avto, ki sem ga tokrat parkirala v senčki (seveda v rikverc), kjer me že čaka dekca. V štunfih, gatah in spodnji majci se zavijem v deko, zatlačim neudobne zapenjalce za pas v sedež in si privoščim dvourni catnap. Podaljšane štiriurne vaje brez pavze tako veliko lažje pretrpim.

Torek, 16.5.

Ura je že pol enih. To se rado zgodi, če se valjaš v postli do desetih. Zdaj bom šla dopolnit seznam nevretenčarjev iz terena in dokončat popis vretenčarjev iz okolice doma, Štefan gre pa na Portugalsko. Enkrat ugibajte kdo se ma bolj fajn in kdo je komu fovš.

Ramona in Sigmund

Danes je poseben dan. Dan, na katerega smo pred tremi leti pisali maturitetni esej in dan, na katerega praznuje določena, meni zelo ljuba oseba. V tem blogu jo najdete tudi pod psevdonimoma Janja in Ramona, ker se ne morem odločit kaj ji najbolj paše (in ker doslednost ni moja močna točka).

Ramona je posebna oseba, ki tako kot jaz ne mara preveč ljudi. Meni se je v prvem letniku nekako uspelo prebit skozi njene antivirusne sisteme in požarni zid resting bitchfejsa (in hvala bogu za to), čeprav me na slabe dni še danes ne mara. Kljub temu, da sva si v določenih pogledih totalno različni- ena je blond in druga rjava (in v krakih nekajmesečnih obdobjih blaznosti tudi obratno), ena živi od hrenovk, druga jih ne prenese- naju povezuje skupno sovraštvo do ljudi, bivših delodajalcev, izobraževalnih ustanov in slovenskega javnega prometa. 

Po naključju si rojstni dan deli s Freudom, ki je na dan baje skadil škatlo cigar, tudi potem, ko mu je rak razžrl pol čeljusti in so mu jih med eno izmed tridesetih operacij odstranili. Ker LOYO. Mislil je tudi, da je kokain fairy dust in rad je gledal kako jegulje seksajo. Meni je car, ampak tudi malo pussy, ker se je ubil z morfijem (pa še pri tem mu je mogu dohtar pomagat).

Torej, Ramona. Želim ti mnogo sreče in zdravja, čimveč znosnih dni na šihtu in čimveč kav z mano (ki so zadnje čase definitivno preredke). Da bi se te vsi ananasi tega sveta na veliko izogibali, enako velja za zoprne otroke, sosede in nevzgojene pse. Da ti v življenju nikoli ne bi zmanjkalo kalamarov in kruha za rezat kadar si pjana. I am really happy that your momma squeezed you out of her vajayjay.

Iz Bratislave v maj

Četrtek, 28.4.

Pol enih zjutraj. Moj foter, ki običajno hodi spat pred deseto pravi, da je to čas ko sem jaz najbolj budna, ampak to sploh ni res. Samo električna zobna ščetka in voda v kotličku sta nekaj decibelov glasnejši v temi. Kljub mojemu alteregu koale, sem trenutno precej zbujena. Mogoče zato, ker sem v dveh urah čakanja spila pol litra kokakole, s tem pa mogoče celo zaužila dovolj kofeina, ki ga moj zjeban metabolizem običajno ignorira. Mogoče zato, ker sem excited, mogoče pa celo samo zato, ker nisem v najudobnejšem spalnem položaju.

V Ljubljani sem dve uri prezgodaj (kot običajno, zahvaljujoč SŽ, čeprav tokrat v popolnoma drugi situaciji in časovnem terminu). Najprej se počim v meka, ki je odprt samo do enajstih. Poln je otrok, ki legalno še ne smejo pit alkohola, ampak imajo poleg zabojev nuggetsov na mizi tudi Malibu, ki se ga niti ne trudijo skrivat. Jaz počasi srkam z ledom v razmerju 1:1 razredčeno kokakolo. Deset pred enajsto grem na vece, kjer so si tri najstnice v preozkih kavbojkah naredile DIY lepotni studio, potem pa se uvidevno spokam. Najdem edini lokal, ki je odprt 24h in ne smrdi po postanih pleskavicah ter obžalujem, da ga nisem našla že prej. Ker ne kadim in nočem, da me zebe, se prikladno izognem pijanim dedom, ki sedijo zunaj. Čaj stane skoraj toliko, kot avtobusna karta, ampak se ne sekiram, ker s tem kupim tudi streho, kavč in vece št.2 (ki je po gigantski količini kokakole še kako zaželjen). Kot pravi paranoik se vrnem na postajo pol ure pred odhodom avtobusa, ampak ni problema, ker se ta kmalu pojavi. Prijazna dečva mi odstopi pol dežnika, medtem ko voznik čekira karte. Slehrni potnik je kot gumitvist raztegnjen čez dva zica, zraven mene je še prosto, prisede prijazni sopotnik. Probam malo spat, ampak ne gre (razen slabo uro v reverse fetus položaju, ki naj fizično ne bi bil izvedljiv). S sopotnikom se zato raje pogovarjava in s tem iritirava speče hlode. Ob dveh se prižgejo luči, vstopi bejba s čefursko bundo, ki se dere "Polizia, passport check!". Pasport pogleda samo štirim indijcem in tipu, ki izgleda kot Morgan Freeman, jaz je zaradi jogurt complekšna ne zanimam. Preostale tri ure name piha klima, zato se kljub jakni tresem in šklepetam z zobmi. Nekaj pred peto smo na Dunaju. S sopotnikom sva izgubljena. Piha veter, pada leden dež in oba zmrzujeva. Čeprav je Ljubljanska železniška postaja največji shithole na svetu, so vsaj lokali odprti ob petih. Tukaj se živa duša ne premakne na šiht do pol sedmih. Po uri in pol, ko že mislim, da bojo mogl s špohtlom odstrant moje prezeble ostanke iz klopce, končno navalimo v ogreto čakalnico. Sedeži so iz tistih rešetk za v pečico, ampak sede ker so topli. Nek gnoj hoče zluftat prostor in na široko odpre vrata, ampak jih grem jaz zapret, ker sem močna in samostojna ženska. Sopotnikov bus ima deset minutni delay, zato me pospremi. Prijazen poba, upam da se bo mel dobr v Pragi.

V Bratislavi najprej deset minut iščem postajo za tram. Ko pridem v tapravo četrt najprej vidim brezdomca scat v parku. Poiščem edini lokal, ki izgleda odprt. Nimajo elektrike, zato ne morem dobit kave. Kakšne fukojebine. 

Torek, 2.5.

Doma sem. S Štefanom sva se mela noro, ampak te trditve nemorem potrdit z nobenim ful veselim selfijem, ker bo pol spet tečen. Trp. Kaj sem ugotovila v zadnjih petih dneh:

- Javni prevoz v Bratislavi je še bolj mim, kot v Ljubljani. Niti google maps ne vejo za kaj se gre, ime ene postaje je ime tudi vsaj štirih drugih postaj v radiju 500m, pol pa vohi na katero moraš it čakat. Piše, da štiriinšestdesetka pride čez tri minute, ampak najbrž ne na tisti postaji, kjer čakaš.
- Kofola ima okus po regretu. Če bi imel maček po petku v parku zvezda in komiranju v Cirkusu okus, bi bil to okus po Kofoli. Je basically jeger-kola brez alkohola. Torej worst of both worlds.

- Štefan ne kuha tok slabo, kot sem mislila. Sploh sendviči z leftover piščancem so njegova specialiteta.

- Poceni palačinke so najboljše palačinke. Also- 33 centov za turško kavo in 43 centov za neskafe je skor zastonj. 

- Vsak naslednji fifty shades film je slabši

- Dojenčki lemurčki so najbolj luškana stvar na tem planetu, človeški mladiči so se mi pa zamerli, ker so mi stopal po novih čevljih
- Moj najljubši dinozaver je T-Rex, ker sem mainstream (ampak majo take kjut male rokice, da mi ne morjo bit ne najljubši), njegov pa Stegozaver
- Honeymoon cystitis je baje resnična stvar in z veseljem njeno resničnost zamenjam za vijoličnega samoroga.
- Prvi maj je za ljubezen (modrost babice iz avtobusa)
- Senec zgleda skor tko kot Bora Bora, če zamižiš na eno oko, daš dol špegle in uporabiš ta prav Instagram filter.

    

Senec

 

Grad Devin

 

Palačinke za pol evra

Fino je blo. Zdaj pa komaj čakam junij (če bom preživela stampedo obveznosti, ki se začne jutri).