From hopeful romantic to basic bitch

Na Facebooku obstaja možnost, da zahtevaš svojo kartoteko, v kateri so vsa poslana sporočila ever, vsi lajki, statusi, wall-posti, fotke, posnetki in nasplošno cel shabang. Ker se še vedno ne učim za številne aprilske izpite, sem včeraj izkoristila to možnost vpogleda v kripifajl. Vedla sem, da me bo šokiralo kaj vse je not, pa me je vseeno šokiralo. Potem sem se teleportirala v čas, ko mi je še dvestopetnajst ljudi pisalo takozeloiskren 'vse najboljše' na zid in nekaj ur brala svoje statuse od 2009 pa do 2011. V devetih letih sem izgubila poetsko žilico in ljubezen do caps locka, spravila sem glavo iz oblakov in iz hopeful romantika prešla na hopeless romantika.

Pridi, dala ti bom cvet. Vijoličen, ki mi ga zatakneš za uho. Pa greva kupit slanike s sezamom, kislo smetano in čokoladno mleko. Mimo je in to mi je všeč. Ker se zdej lažje skrijem za tabo in se tam počutim najbolj varno. Rada vdihnem tvoj vonj in si ga shranim v spomin. In všeč mi je kako me objameš in všeč mi je kako lahko še vedno čutim dotik tvojih ustnic na mojemu licu. In všeč mi je to nebo nad nami.

Sem rekla. Še vedno sem čudaška, samo da zdaj jem slanike z okusom pice, ki jih omakam v sladoled s pistacijami in to delam sama. Ampak kot je štirinajstletna verzija mene rekla- luštne punce ni nikoli preveč.

Čakam poštarko in čakam jo zaman.

V torek sva šli z Dunjo na bubble tea kot dve najbolj basic bitches in ker to ni bilo dovolj, sva šli še v BTC v šoping kot dve razvajeni basic bitches.

"Živjo, a mate odprt?"

"Ne!"

Ok, ampak a je težko dodat še, da odprete čez sedem minut?

V teh sedmih minutah sva v party shopu do potankosti splanirali vse bodoče potencialne dekliščine, baby showerje (ki bodo bolj kot to samo brezalkoholne mimoze, mini pice in Dirty Dancing) in rojstne dneve.

Potem sva šli v petek še na pico (ne mini ampak ogromno, od katere mi je zaradi konstantne slabosti uspelo pojest sramotno majhen delež) in na prvi sladoled za evro in pol v sezoni (do takrat je slabost čudežno ponehala). Zraven sva zavijali z očmi zaradi natakarja, ki je probal biti smešen, jaz sem v polnem Foculusu brez sramu lip syncala na My heart will go on, Dunja pa je vrgla mojo jakno v smeti.

Hengala sem tudi z Davitom, ki se strinja da mraz ni fajn. Ta mi je tok izboljšal četrtek, da sem mu celo oprostila, da sem ga mogla dvajset minut čakat na said mrazu.

A misliš, da se čez devet let tud ne bom spomnla vseh svojih bivših?

Pijača, Postojna, Piran, parti!

Ta teden je bil turistično obarvan. V torek je v Ljubljano iz Nemčije prišel pobov lanski cimer s svojo bejbo (zaročenko!). Zmenili smo se, da gremo na večerjo, ker smo rabili plan za naslednji dan, ampak je imel nekdo potem še fantastično idejo, da pivo in šnicle zalijemo še z B52 in še s kakšnim pivom. Šli smo v eno luknjo od lokala kjer naj bi bile ugodne pijače, pa valda niso bile. Uboga kelnarica je bila najverjetneje še na uvajanju.

“Štiri B52 pa tri piva” “B forty-what?”

Vseeno ji je nekdo pomagal zmešat shote in tudi vžigalnik je prinesla ko smo jo drugič spomnili. Ker je bila ura že precej in smo ugotovili, da moramo zjutraj štartat še pred deveto če hočemo ujet prvo turo v Postojnski jami, sta Nemca rekla, da lahko spim v njuni hotelski sobi na dodatni postelji. Takrat še nisem vedla, da sta za zaročno darilo dobila kišto kondomov in bom turbo cockblocker. Za sosednjo mizo sta sedela business partnerja. Ko smo prišli v lokal sta se še zagreto pogovarjala o poslu, ko pa smo imeli mi za sabo že dva pira in dva shota, je bila slovenska polovica business partnerjev že konkretno pijana in se je odločila, da se nam pridruži za mizo. S seboj je prinesel tudi dva cuba libre, ki jima nismo zaupali- dvanajst evrov down the drain.

Spala sem zanič, čeprav imam rada hotelske postelje. Neka žival je namreč spet napadla moj mehur, zato sem nonstop hodila lulat, ob petih pa sem si privoščila tudi vroč tuš za lajšanje bolečin.

Zbudili smo se ob sedmih. Ne vem zakaj tok zgodaj, ampak vsaj stuširal smo se lahko. Pojedli smo zajtrk in spili kavo, iz sosednje sobe se nam je pridružil še Štefan. Nekaj pred deveto smo iz zameglene Ljubljane štartali proti jugu, kjer nas je pozdravilo sonce, ampak nam je bilo vseeno ker smo itak šli v jamo. Kaj druzga boš pa počel na lep sončen dan? Hvalabogu nas je sonce počakalo in ostalo z nami do konca dneva. Na kosilo smo šli v Piran, kjer sta nemca jedla ribo, ki sta jo prej amatersko secirala, midva s Štefanom pa sva uživala v okusu povprečnih študentskih bonov. Po kosilu smo se pogovarjali o tipičnih slovenskih jedeh, ki bi jih bilo fajn poskusit preden odrineta nazaj domov in ugotovili, da je ena izmed njih konjski golaž. “You eat my little pony?!”

Siti in še bolj utrujeni kot prej, smo se počl na Tartinijev trg in si optimistično naročili kavo, ki smo jo spili na spomladanskih dvanajstih stopinjah. Razen nekaj ur spanja nam ni manjkalo čisto nič. Potem smo šli še na hribček s cerkvijo, da smo naredil dvajset fotk za na instiča. Preden smo se vrnili v Ljubljano smo naredili še sn krog po Portorožu, ki je v neturistični sezoni v prinerjavi s Piranom ena velika žalost.

Ko smo se vrnili v hotel sta nemca jedla večerjo, Štefan je moral v UKC na operacijo, mene pa so mati pobrali, ker sva imeli ob sedmih predstavo. Predstave sicer nisva videli, ker so nama pred nosom zaprli vrata zaradi 'birokratske napake' (prodali so preveč kart), sva šli pa nazaj v hotel na čaj in štrudl.

Včeraj je imel sestrič Lolo rojstni dan, zato sem ji zjutraj spekla torto, potem pa sva šla s Fetusom tja na kosilo. Kasneje sem najnovejšo generacijo družine obrala v Monopoliju, z Lolo sva zmagali v Activity junior in prva sem ugotovila, da sem Martin Luther King Jr. Danes bom zabušavala in gledala iZombie, čeprav se na smrt bojim teh bitij. Itak baje preveč spim, mal nočnih mor mi bo prov pršlo.

Lep vikend vsem in ne pozabit upat, da je za letos konec snega.

Intervju ali pica je alternativa za rože

Zahvaljujoč izpitom in vsesplošni lenobi ste imeli nekaj tednov pavze od bloga. Zdaj sem se odločila, da bom stvari vzela nazaj v roke in spisala eno povprečno objavo, v kateri bom na hitro obdelala highlighte zadnjih tednov. Naredila sem testo za pico, ki mi trenutno vzhaja in naštimala Koala Voice na srednjo zvočno jakost (zraven moram namreč slišat tok svojih misli), zdaj sem pa pripravljena, da mi da inspiracija en konkreten šamar.

Prejšnji teden sem začela hodit na lokalni bazen. Lokalni v smislu v sosednjem kraju, ker ga Litija seveda ne premore. S seboj vozim desetletnika, ki si navdušeno želi plavat delfina, obenem pa ne upa gledat pod vodo.

"Men se zdi, da smo bli mi enkrat pri vas... kok je že tvoj sin star?"

"Aaam, misliš moj BRAT?!"

V glavnem jaz sem njega naučila drsenja, on pa mene, da zgledam tok stara kot njegova mami. Noice.

Ker je inspiracija očitno prešpricala zadnji trening boksa, mi je Dunja napisala nekaj vprašanj, na katera naj bi odgovorila, kot to delajo vsi ostali svetovno znani blogerji. In vem, da ji je ta začasna zadolžitev prišla zelo prav, ker ima jutri izpit in vsi vemo, da je najbolj produktiven dan za bedarije en dan pred izpiti.

Torej, blogersko obarvan intervju z mano (kok se to sliš bedno):

Zakaj si začela pisat blog?

Well. Zgodilo se je kakšnih sedem let nazaj (o gosh), ko sem bila še mlada in naivna in polna zanosa za lajf. Vse je bilo zanimivo in že kava po šoli je bila dogodivščina. Poleg tega sem brala blog, ki ga je iz drugega dela Evrope pisala Zoli in jaz sem samo hotla bit tok kul kot ona. Ta del se še do danes ni uresničil.

A je bil blog že od začetka namenjen širši javnosti?

Ob blogerskih začetkih so moja poznanstva itak zajemala samo četrtino svoje generacije iz Litije, gimnazijskih nomadov iz zasavja in kakšnih deset osebkov iz višje civilizacije, ki ji pravite Ljubljana. Tako da je širša javnost zelo wobbly izraz, sem pa od prve objave dalje vse delila na Fejstbuku. Definitivno pa ni namenjen Američanom in Ukrajincem, ki mi ob posebnih priložnostih predstavljajo večji del prometa.

A so psevdonimi kako povezani z ljudmi al so kr neki?

Psevdonimi so se začeli, ko mi je Samo v prvem letniku faksa na ekskurziji rekel, da zgledam kot kakšna Špela. Ta isti dan smo njega krstili za Samota in Vesno za Vesno (unrelated z mjuziklom Vesna, ampak lepo naklučje). Odkar se tadva bisera pojavljata v blogu imamo vsi psevdonime, ker to delno reši problem, da nekateri ljudje ne marajo, da jih omenjam, obenem pa tudi ni fer da imamo special snowflake, ki psevdonimov nimajo. Čeprav sem se zajebala ker se število omenjenih ljudi povečuje in je dodeljevanje psevdonimov že kr zoprno.

Psevdonim je dodeljen glede na to kako zgledaš, tako kot smo nastali originali. To je zelo subjektiven način, ampak bistvo je, da ti lasten psevdonim skoraj nikoli ni všeč.

A je v zapisih kdaj kakšna prikrita zgodba, ki jo mal drugače napišeš?

Zgodilo se je že, da sem uporabila besedne zveze ali namige, ki so bili bolj ali manj očitni, večinoma pa če nekaj želim napisat napišem, če pa se mi zdi bedno ali neprimerno za tisti del bralcev, ki zajema mojo mati in njene prijateljice pa razširjeno družino, potem pač ne pišem o tem.

A bereš bloge drugih ljudi?

V zlatih časih Vijavaje sem brala en kup spletnih dnevnikov in se zaradi njih zacopala v par uporabnikov in uporabnic, ker so bli pri mojih dvanajstih tok "kul". Ti zapisi so me naučili ogromno o filmih, glasbi, Deviantartu, računalniških igricah, študentskem življenju in analnem seksu in so bili definitivno neprimerni za mojo mlado dušo. Nekaj časa sem brala tudi blog od Zoli, ki mi je bil original inspiracija, ampak sem se sčasoma izgubila. Zdaj včasih kliknem na Oopsi ali na kakšen naključen zapis, nisem pa nikogaršnja redna bralka. Samo fenica same sebe.

Od Dunje sem pričakovala nekaj vprašanj s kratkimi odgovori, kot so naprimer "A maš rada ričet" in "Če bi bla čevelj, ker čevelj bi bla?" (cokla). Ampak ker ji nisem dala podrobnih navodil imate zdaj za sabo en dolg nezanimiv zapis. Aja pa vesel dan žena, upam da ste vse dobile rože. Štefan pravi, da šavje itek uveni. Itak sem pa močna samostojna ženska in mam rajš pico kot rože. Eva out.