Kdor spi dlje kot do šestih je nula

Pomoje še nikoli nisem pisala bloga ob pol sedmih zjutraj. Pol ure smo že na avtobusu, peljemo se proti Tortugueru.

Tudi včeraj smo se zbudili pred šesto, ker smo ob sedmih že šli na plantažo kave. Vseh tistih deset šalc kave, ki sem jih skupaj spila za prvi in drugi zajtrk in na degustaciji, mi ni blazno pomagalo pri zaspanosti. Kasneje smo si na 2000m višine kupili jagode in se sprehodili po naravnem rezervatu s tukani, malo večjimi mucki in kačami, ki so "čist mal strupene" in ni stoposto da umreš ko te pič (je pa zelo blizu).

Zaspali smo ob sedmih, ker smo bli slabi kot hin.

Kot rečeno smo se danes premaknili v Tortuguero. Celo večnist nismo dobili zajtrka, zici na avtobusu se niso dal čist nič premaknt v spalni položaj, klima je bila pa na full, čeprav je bilo zunaj samo okrog 28 stopinj. Po nekaj urah vožnje so naše triindvajset kilske kovčke vrgli na en čoln, nas pa na drugega. Do hotela in vasi namreč ni cest, so pa krokodili, pijavke in ogrooomno šavja. Ampak kdo rabi ceste- naš hotel niti šip nima na oknih, ceste so luksuz.

Po kosilu smo šli do sosednjega hotela (dva ovinka s čolnom stran) na "hike" aka. kilometer dolgo zabetonirano pot skozi tropski gozd. Videli smo lenivce (oziroma neko temno liso v gosti krošnji drevesa), cel kup žužkov in pajkov, mravlje ki te ubijejo če jih pipkaš, ževle in valda ogromno šavja. Ko smo se vrnili v hotel se je hmal uscal, ampak ni panike ker mamo dobra okna (aja, ne). Za jest se dobi samo njihova posebna hrana, ki je kot nek res zanič miks med mehiško in azijsko kuhno. Meni je zaradi tega pogosto slabo in jem večinoma samo suh kruh, ki se pretvarja da je toast in gore ananasa.

Zdaj je ura osem. Starejša občana sta šla gledat drevesne žabe, midva s fetusom pa se še par minut napajava na wifiju, ampak mislim, da bomo šli vsi kmal spat, ker imamo jutri odhod že ob petih. Prisežem, vsak dan je hujš

Welcome to Costa Rica

Osem ur. Osem ur smo že v tej kurčevi kovinski škatli na 37593Ft višine, pa sploh ne štejem dobrih dveh ur na prejšnjem letu, preostalih štirih na tem in potem še ene za tem. Pogledala sem že dva filma, spala sem dobri dve uri v vseh položajih, ki mi jih lahko ponudi sedem kvadratnih centimetrov prostora, obrnila sem vse igrice na telefonu, ki ne potrebujejo povezave in prebrala prvo poglavje cheesy romantičnega romana. Kavo bi in potem še čaj in potem še dve kavi, liter vode in eno pivo. Pa jedla bi še kaj drugega, kot mini medenjake, mini čokoladnega božička in mini porcije v mikrovalovki pogretih vegi testenin. Dehidrirana sem in luft je tok suh, da mi nateguje kožo na obrazu kot, da sem imela zelo recently face lift. Kljub temu imam po neki čudni logiki mastne lase, zato sem si jih dala v 90s čop (ker je to edina speta frizura, ki jo moji kratki lasje trenutno premorejo), stevardesa pa posledično misli, da sem stara šestnajst in mi tistega piva itak ne bi dala.

Mislim, da me vedno preseneti koliko odraslih ljudi na avjonu gleda risanke. In to ne Disneya, ampak annoying rumene prdce minione. Tetka pred mano, gospod na drugi strani prehoda, mamica v prvi vrsti (zakaj bi probal še utišat otroka, ki že dve uri neprestano tuli, če si daš lahko slušalke na ušesa in se smejiš minionom) in celo fetus, vsi imajo izjemen okus za filme.

Še tri ure petdeset.

Rit mi je spet zaspala.

Nevem a me lulat al imam vnet mehur- najbrž oboje.

A lahko že dobim tist čaj, prosim?

Waaah waah (otrok iz prve vrste).

Še tri ure sedeminštirideset, pa si raztegnem noge na petintridesetih stopinjah.

Poklicala bi stevardeso sam zato, ker mi je tok dolgčas. Pa da mi prinese čaj seveda.

Update: dobila sem čaj. Potem sem dobila še dva čaja in tri male vode in potem še eno veliko vodo. Ofišli mam vnet mehur na najdaljšem letu mojga lajfa, fantastično. Zadnji dve uri leta sem preživela stokajoče na veceju. Stevardesa, ki baje ve kako se počutim, mi je natočila polno plastenko vrele vode, ampak tokrat tudi obkladki niso bistveno pomagal.

Zdaj smo v Panami, ampak ne bomo več dolg. Čez nekaj minut bomo še zadnjič letos vzleteli in sicer do ciljnega San Jose-ja, ki je hvalabogu samo dobro uro oddaljen od naše trenutne lokacije. Fetus mi gleda pod prste, jaz moram pa spet lulat. Mislim, da je tretji Nalgesin malo prijel, žal mi je samo da sem na prejšnjem avjonu pozabila roza stevardesin prašek.

Zdaj smo v hotelu. Danes bom spala v kratki pižami in se otepala komarjev. Če ne bi mogla zjutraj ob šestih vstat, bi bila še bolj zadovoljna. Lahko noč.

Happy December!

Čeprav že kakšen mesec poslušam božične pesmi in nosim božično pižamo, do tega tedna nisem mogla rečt, da je zares božič. Zdaj pa je res zapadel prvi sneg, tak taprav, ki ga ni pobralo v treh urah in pol, v prestolnici so se prižgale lučke, november pa je ratal december.

Prejšnji teden sem na veliko splurgala na internetih. Moji hobiji namreč zajemajo tudi neskončno nalaganje cunj, ki jih niti ne rabim, v košarico z velikim finalom srčnega napada ob pogledu na TOTAL in ragequitom iz mozille. Tokrat mi black friday in cyber monday nista dovolila ravnodušnega zaprtja zavihkov, zato sem zdaj (spet) malo v minusu. Ampak saj ni panike, bom pač šla na kakšno pivo manj (sama sebe optimistično tolaži).

V četrtek se mi po štirih urah spanja seveda ni dalo na faks. Kljub temu sem zbrala dovolj moči, da sem se spravila na vlak ob 7:10, ker je obvezna prisotnost očitno dovolj velika motivacija. Seveda je bilo vse zaman, ker tokrat nihče ni preverjal prisotnosti pa itak mi ni jasno kaj sploh delamo na bioinformatiki. Tap tap tap ukaz, bam pojavi se Skahespearov sonet, tap tap tap, pojavi se 192. vrstica Hlapcev, tap tap tap, vse gre v kurac in moraš reštartat program. Nima veze, jaz se vseeno počutim kot heker. Končali smo  pol ure prej, ampak dovolj pozno, da sem ravno zamudila vlak za h pobu. Ampak tudi to ima svoj plus, ker sem pridobila 25min za pitje (že druge) kave (prav tako brez efekta). Štefan me ni hotel prit iskat na postajo, ker je ponoči padal sneg in se boji plundre. Pa zebe ga. Sej ga zastopim. Jedla sva pico. LOYO. Ob pol dveh sem mogla nazaj na faks. Kot pravi kavalir me je z biciklom po plundri pelu na vlak. Vlak sem zamudila (iz drugih razlogov, ne bicikla). Alternativno enajstko sem čakala samo dvanajst minut (v tem momentu sem imela še dvajset minut do vaj). Ko sem enkrat prišla do bavarca, sem na vaje zamujala že pet minut. Ko sem prestopila na osemnajstko sem zamujala že dvajset minut. Na koncu sem na enourne vaje zamudila tričetrt ure. Zaključili smo pet minut prej. Sem pa dobila štempl!

Po vajah sem šla na kavo s Tinetom. S tem runklom bi se mogla dobit več, kot enkrat na leto, ampak vse pač ne rata. Kot strastna nekadilca sva kavo pila zunaj in vse stavila na nelogično dizajniran plastičen grelnik. Zvečer smo šli s Štefanom in razširjeno družino v Gim Lit, ker so imeli massive event ob dvajsetletnici, jaz pa imam dovolj talentiranega brata, da si je s solom v pevskem zboru prislužil moj obisk.

V petek sem spala šest ur in čeprav sem pričakovala, da jutro ne more biti težje od čertkovega, je bila raven moje energije ob 6.20 še nižja kot prejšnji dan. Nekako sem preživela vaje (namesto seciranja žabe sem postavila rekord v solitaire), potem pa sem šla za eno urco domov spat. Popoldne smo šli s Štefanom, Vesno in Samotom na lučke. V planu smo imeli cat cafe, ki je bil nabito poln (očitno so mačke še vedno popularne), zato smo šli jest na bone, kasneje pa še na palačinke in kuhančka. Bilo je fino in imeli smo zastonj parking.

Jutri bom pekla piškote. Če se mi bo dal. Potem greva pa v šoping in kino, ker je bil ta teden obarvan z Agatho Christie in edino spodobno je, da ga zaključim z Orient ekspresom. Vesel božič!