Skos sam čakam

Čakam, da se začne faks,

čakam, Štefana, da se zbudi

čakam, da bo sedemindvajseti.

Za izpit sem se mogla naučit samo enajst strani na roke pisanih zapiskov in potem upat, da bota vsaj dve od treh rastlin iz teh skupin. A sem se? Ne. Pod pretvezo, da sem zelo pridna in resna študentka, sem se tako izognila delu velikonočnih obveznosti (beri: družinskega prenažiranja), čeprav če sem poštena, je bil moj prvotni plan res učenje. Včeraj sem tako šla z avtom v Ljubljano, da bi bila na faksu petnajst minut prej in še enkrat preletela preslice. To se ni zgodilo, ker sem računala, da bom v največji gužvi do faksa rabila samo uro in pol, ko smo se na koncu pol ure matrali samo po Dunajski. Vseeno sem imela srečo in odpisala solidno, razen tega, da sem zajebala en pomemben pojem. Nisem jaz kriva, da je vse na S in da se vse tako podobno sliši.

Po izpitu sem Jureta zvlekla na zajtrk. Ker sva houdreta in ne poznava nobenega hipster brunch placa v BTCju, sva se nehote vrgla v lokal z ogabno kavo in presladkimi muffini. Opravljala sva hujš k dve babi, čeprav je meni oproščeno, ker sem vsaj polovica dveh bab. Za njega ne vem. Šla sem tudi zamenjat moje nove flashy čevlje, ker so imeli tovarniško napako, ki je jaz nisem porajtala dokler nisem šla na vece brez telefona in začela posvečat pozornost detajlom. V trgovini so me poslali v Supernovo, ker v BTCju niso imeli breznapaških čevljev v moji številki. Jureta sem tako na semaforju vrgla iz avta in oborožena z GPSom (ne, še vedno ne zaupam svojim orientacijskim sposobnostim) šla proti Rudniku. Baj d vej, Jure, levo je treba zavit na drugem ali celo tretjem semaforju za mostom. Že zadnjič si me iz trole poslal eno postajo prekmalu.

V šopingcentru številka dve sem uspešno zamenjala čevlje. In potem sem imela še tri ure časa, zato sem si kupila vse, kar kinda rabim, ampak v bistvu niti ne. Ker čas je denar in jaz sem očitno imela obojega preveč. Silly me. Kupila sem si tudi hrenovko v testu, ker se mi ni dal it na proper kosilo.

Ob treh sem imela vaje za čebelarstvo. Vsi smo malo upali, da nam bo odpadlo, čeprav zakaj sem pa potem jaz ravnokar šest ur čakala v Ljubljani? Zemlja pred kolibo, v kateri smo imeli vaje, je bila do popoldneva že precej razmočena in jaz popolnoma neprimerno obuta (in neumna, ker se nisem spomnla, da imam prav iz tega razloga v avtu bulerje). V kolibi nas je usekal (pre)močen vonj po medu. Temu se baje reče apoterapija, ampak jaz ne vem, ker nisem tak strokovnjak.

Danes sem za spremembo na zajtrku v hipster lokalu, ki ga imam ful rada. Tukaj velikokrat čepim sama, pijem kavo in pišem blog. Tudi danes je tak dan, ker sem spet dve uri prekmalu v Ljubljani. Hvala, slovenske železnice, za tak fantastičen vozni red. Zdaj je pa že pol enajstih. Čas, da se Štefan zbudi, jaz pa spokam na faks opazovat bolj in manj mrtve živalce. Po vajah grem pa domov, da nadoknadim s spanjem za včeraj. Aja pa prehlajena sem in prehlad ima točno osem dni, da se odstrani, ker ga ne mislm nest v Bratislavo.

Beauties at the movies

Če ponavljaš prvi letnik zaradi enega predmeta in zabušavaš celo 2015/2016 študijsko leto, je velika verjenost, da se bo tvoj zaostal organizem navadu na to in ga tud v 2016/2017 študijskem letu ne boš mogu navadit na prejšnji sistem. Rabim neko verzijo nikotinskih obližev za lažje odvajanje od ležanja na kavču. Mislim, da ni treba poudarjat, da mi ponedeljkov kolokvij ni šel najboljš (za torkov izpit se začnem učit pa čez petnajst minut, ko napišem ta nebodigatreba blog).

(Bivše) sošolke so se celo večnost menile, da grejo v kino gledat Beauty and the beast. Ker jaz ne bi bila jaz, če se ne bi uštulila zraven, se je to seveda zgodilo. Vesna ni mogla zraven, ampak to smo globoko v sebi verjetno vedele že prej. Kljub temu smo včeraj rekle danes ali nikoli.

Jaz sem si še dodatno vzela frej popoldne in šla predčasno v Ljubljano, odločena, da si kupim nove čevlje, ki jih tko srednje nujno rabim. Pa itak si nikol nič ne kupim (razen tone nepotrebnih dišečih Lush pizdarij, ki mi potem dajo izgovor, da si spet vzamem frej dan za razvajanje). Misnla sem, da bom mela ful preveč časa, ampak sem nakoncu naredila dva ali tri kroge po Cityparku in našla točno nič sprejemljivih čevljev. Nakoncu sem se (pod pritiskom, ker sem imela samo še dvajset minut časa) odločila za tiste z najmanjšim deležem blaga, kristalčkov in metalnih barv. Vseeno so malo podobni tistim bleščečim tattoo nalepkam, ki so bile popularne v devetdesetih. Naj folk ve, da sem fabulous, ampak vseen ne basic bitch (čeprov sem si kupla tud choker haha ha ha, can I get any more basicer?).

Ob 18.09 (točno minuto pred zmenjeno uro) sem pred Kolosejem profesionalno parkirala v rikverc. Zdej sam še v rikverc parkiram, ker nočem, da me folk judga po udrtini na desni strani moje Corse. Naj vejo, da znam vozit in še bolj parkirat. Mateja je že čakala pri štengah. Ona je ali ful prezgodnja, ali pa zamuja. Sedem in pol sekund kasneje se je prikazala tudi Lara. Nekaj časa smo še stale pred vhodom, potem smo se pa spomnle, da noben drug ne pride. Kupile smo karte in bubble tea. Jaz sem bila dehidrirana od shopping cardia, zato sem prec spila mangov ledeni čaj, Lara ga je pa pretihotapila v dvorano (čeprav smo precej prepričane, da ne bi kompliciral tudi če ga ne bi zatlačila v torbo). Jaz sem bila edina, ki ni bila preveč fensi za kokice. Če greš v kino morš kupit kokice, tud če pred tem poješ five course meal. Za kokice imamo poseben želodec. Beast je skor tok kosmat kot Štefan z brado. Do konca se nisem zjokala, pri zaključni špici sem pa mogla ven, ker nisem mela robcev s sabo. Jaz si bom enkrat zaštofala te preklete solzne kanale.

Ko je Mateja do konca pogledala creditse in zadnja prišla iz dvorane, smo se ena za drugo odpeljale proti Vesni, ki je delala in se nam ni mogla joinat. Lara nas je peljala po neki čudaški poti mimo Žal, kjer se še v lajfu nisem pelala. Očitno tud ona rada komplicira, al ma pa sam zjebana gps čutila. Pri Vesni smo (kot največje pijanke) ostale do zapiranja pa še mal čez. Domov sem prišla nekaj pred enajsto, čeprav sem bila toooolk (pokažem kolk) bliz, da se odpeljem še en krog in podaljšam avtomobilski karaoke session.

Čez vikend bom namesto pirhov verjetno barvala samo highlighte na slajdih za botaniko. Aja, Samo, tud moj blog ti želi vse najboljše (čeprav dva dni prepozno).

Mejte se tok fajn, kokr sem se mela jaz učeri.

Lucky, unlucky

First things first. Glede na to kok z lajfom nimam sreče, jo mam pa vsaj v nagradnih igrah. Te teden sem dosegla nov combo v krompirju in v četrtek zadela ajfona, v petek pa nevem kaj, ampak tudi nekaj. Zdaj sem se prijavila še v igro za Šrilanko, ker sem požrešna in rada overabjusam svojo srečo, tako da računam da me jeseni ne bo doma, ker bom rajši na plaži srkala koktejle.

Včeraj sem imela busy dan. Ker imam v ponedeljek zelo obsežen in težek izpit, za katerega znam približno tri in pol starih vprašanj, raje zapravljam svoj čas z drugimi stvarmi. Eno uro sem se peljala do Žalca in potem še eno uro nazaj, vse za petminuten poseg z lasersejbrom. Okej, mogoče ni bil lih lasersejber, je blo pa vsaj polovica od tega in to je dost kul zame. Jedla sem krof.

Na poti domov sem samozavestno ugasnila gps in se odločila, da bom po trenutnem navdihu našla pravi izvoz iz avtoceste. Velika NE hvala vsem, ki ste zdaj podvomili v moje sposobnosti orientacije in branja obcestnih tabel, ampak ta podvig mi je dejansko uspel. Na tej točki je krof že popustil, zato sem šla v Čebelico na pico. Bilo je sončno in na ta plac imam res same lepe spomine, zato se nisem niti pritoževala, ko sem na hrano čakala skoraj eno uro. Nasproti mene sta se usedla naključna babica in dedek z velikim, kosmatim psom, ki se je zleknil pod moje noge. Mislim, da sta se babica in dedek na poti do picerije skregala, ker sta trmasto gledala vsak v svojo smer. Ko bom jaz babica, se ne bom kregala z dedkom (je rekla optimistično).

Doma sem kratek čas gledala v dinozavre. Nikoli si nisem mislila, da so dinozavri lahko tako zelo nezanimivi. Kako uničiti sanje nadobudne biologinje: vzameš njeno priljubljeno temo, v tekst vržeš nekaj geografije, prazgodovine in nepoznanih strokovnih besed in voila- biologinja zaspi na kavču s skripto na joškah.

Ko sem se sprijaznila, da se na ta žalosten petek pač ne bom naučila kaj so dimetrodoni, sem si šla zlovdat zadnjo epizodo Bones ever v lajfu. Štefan pravi, da je vsega lepega enkrat konec, meni pa to ni všeč in se raje zavijam v kokon utvar, dokler me ne useka kruta realnost. Seveda sem se že v sredini zjokala.

Ob desetih (tri ure pred predvidenim odhodom na after parti maturanca GimLit) sem si zavrtela še Moano. Tudi tukaj sem bila že vsa solzna po pol ure. Očitno se je moj pms zavlekel v cel mesec. Razočarana sem sama nad sabo, ker še vedno ne znam besedila od soundtrackov. 

Na afterca nisem šla vesela. Zavedala sem se namreč, da bom spala približno šest ur premalo in da se ne bom niti alkoholizirala, da bi mela vsaj dober razlog za to trpečo soboto. Po pričakovanjih so bili glavni igralci že malo opiti. Ker sem res res rabila comfort, sem si naročila dva deci refoška, sej to pa loh, sej nisem več mlada voznica.

Na vseh fotkah zadnje čase imam gube. Kako imam lahko gube in mozolje naenkrat?

RVG: "Pod mizo v dvorani je še en pepsi."

Ana ga je šla iskat in mu ostala zvesta, nesla ga je h men in potem še domov, ker zastojn pepsiju pa ne mormo rečt ne.

Nekje v sredini mi je zabediral. Hotla sem plesat, ampak ni šlo. Zasedla mi je cigareta in Davidu tud, ker komu pa ne bi po polurnem poslušanju mojega jamranja. Ker je GimLit ful zdrava šola noben ne kadi, oziroma so vsi kul otroci do takrat že šli domov, sva pol ure fehtala dva čika, ki ju noben ni imel. Nakoncu sva vprašala še DJ-a in zastrašujočo varkičko.

"A slučajn kadite?"

"Ne... pa tud vidva bi mogla nehat."

Hvala za ta prijazen nasvet, ampak tud midva ne. Ponavad.

Kriza je bila že takšna, da sva nameravala v Hotič po mojo skrivno škatlco za hude primere. Sva že sedela v avtu, pa je potem nekdo našel odrešenika, ki je prijazno daroval najbolj iskano dobrino te noči. Sicer sem mogla potem še nekoga nafehtat za fajr, ampak effort je bil worth it. Sploh ne znam opisat kolk je tist dim sedu. Kot da sem najhujši odvisnik na odvajanju. #dedication

"A boš vin?" (reče človek, ki je zrihtal cigarete Davidu)

"Ne hvala, vozm"

"Aja, a si še mladi voznik?" (David ugotovi, da je bližje 30, kot 20, nasmeh mu zgine iz obraza)

Z Ano banano sva se vrgli v postlo okrog petih. Sva rekli, da nauva dolg (haha ha ha). Objavli sva še fotko na fejsbuk, ampak zjutraj ugotovili, da to ni bila premišljena poteza, ker ji vsekakor manjka filter. Tudi na tisti imam jaz gube.

Aja, pa ugasnil so Club Penguin. Ta teden je bil res preveč emotional.