Krofi morjo met krancl!

Po enem tednu sem pospravila kovček iz Londona. Verjetno ga ne bi, če mi ne bi predstavljal ovire na poti do postelje. Pospravila sem tudi vso navlako iz omar in mize, ker ni bilo več prostora za odložit ovitke od Bountyjev. Ponosna sem.

V petek sem šla v Hrastnik, ker sem najboljša oseba in grem tud na lame parti, če me Ana Banana povab. Pojedla sem dva krofa (najboljša stvar od celega partija, čeprov so bli brez kranclna in Vesna prav da so taki prec slabi) in spila pol piva, potem sem se pa po eni uri odpravila domov (sicer stežka, ker nisem znala odpret vrat. KAJ?)

Litijski karneval je bil podpovprečen, čeprav zadnja leta že samo povprečje ni preveč visoko v primerjavi z ostalimi slovenskimi povorkami. Ker se je name prilepil en angelček, ki je pred tem hranil kozo, so tudi meni roke smrdele po kozi. "Ti si zdej moja mamica. Najboljša mamica!" Okej, zmenen. Ampak naslednjo minuto sem bila že diskvalificirana iz kategorije mamic in sem padla v kategorijo nepolnoletnih. "Kdo od vaju je starejši?" (vpraša mene in Lojzeta). Nisem ziher a mi je všeč, da me je primerjala s petnajstletnikom, al ne. Do tega momenta sem v manj kot 24 urah pojedla že sedem krofov.

Mal mi je škoda, da ne maškarce ne grejo več od hiše do hiše, tko kot smo šli včasih. Po drugi strani sta mi pa sam dve skupini že odnesli celo zalogo bonbonov. Ne dam več!

Danes špricam štiri ure predavanj. V bistvu samo dve, ker na dve v vsakem primeru ne bi šla. Nisem jaz kriva, da so ponedeljki tolk naporni. Po celem dnevu vaj, kjer sem pod stresom, da ne bi (spet) kaj narobe odpipetirala (ali, bog ne daj, dala spatulco najprej v ogenj pa potem v etanol. #pametna) moram namreč še dve uri poslušat Gargamela, ki zmedeno skače od Italijanske do Kranjske čebele in pridem šele ob pol devetih domov. Zvečer se grem spet malo kulturno izobraževat, ker sem boljša od ostalih študentov, ki se ga grejo ulivat na pustovanja (ne sej nisem, js bi tud šla, sam mislim da zmačkanost ne zadostuje za zdravniško opravilčilo za sredine vaje).

Ta blogpost je v celoti namenjen mojemu najnovejšemu subscriberju, čeprov je res beden vpis. Js bi tud mela najtežjo domačo nalogo tedna, da se morm subscribat na carski blog. Fak, zdej sm se spomnla na dejansko domačo nalogo in to pomen, da jo morm narest. Aaaaah, sam še to kavo spijem (pa mogoče pogledam par epizod PLL, pol pa res).

Odstrante se, oblaki

With love from London

Sobota, 11. Februar 2017

Dolgo ne morem zaspat. Kljub včerajšnjem celodnevnem čepenju v lokalih, je bila količina zaužite ne-kava tekočine, premajhna, zato me boli glava. Od doma naj bi šla nekaj čez osem. Ob 6.50 mi mati vdrejo v sobo "a ne mislš ti vstat?" Ja mislm. Čez eno uro. A imam samo jaz mati brez občutka za čas?

Zunaj je megla, ampak je kar dolgo ne porajtam, ker sem excited. V Dolskem grem v Merkator po štručko brez kvasa, kar me spomni na prečudovite dneve, preživete v Cukrčku. Upam, da bo imel avijon bolj spucano šipo, kot jo ima naša Corsa. Mati nočejo parkirat in me na hitro vržejo vn na petminutnem drop offu. Okej. Mam to. Postavim se v vrsto za security check. Dedek vnuku razlaga da so ti avijoni na stropu že zeloooo stari. Prideta teta in stric iz Wizz-aira. Stric je na uvajanju, zato se jima fino zdi, da lahko teta na meni demonstrira čekiranje ročne prtljage. Stric razume, kako je treba nalepit nalepko na nahrbtnik. Vkampiram se pred četrte gate in naročim kavo. Last call for Istanbul. To nisem jaz. Ker so nekateri bebci pozabil pridt na četrte gate za Istanbul (naprimer moja mati pred pol leta), jih začnejo klicat po priimku.

19.40 (London time)

Sedim ob oknu, kar mi je všeč, ker lahko gledam in slikam oblake. Nad njimi je sonce, kar mi je še bolj všeč, ker ga na tleh že dolgo ni bilo. Let mine hitro in brez turbulence. Na angleških tleh tudi ni sonca, malo pada sneg. Nekako najdem izhod iz letališča, kupim karto za shuttle in grem na bus. Vožnja v center traja skor tolk dolg kot polet. Izstopim na Victoria stationu, ker nimam pojma kam drugam bi mogla it. Imam približno štiri ure časa, da pride Štefan. Takoj ko stopim iz busa sem izgubljena. Po mrazu sodeč se mi zdi, da sem v sibiriji. Poguglam najbližjo hrano, ki je po nekem srečnem naključju mekdonalc, sepravi se verjetno ne bom že prvi dan zastrupila s hrano. Ko pojem se grem sprehajat in iskat Disney store in Starbucks. Po Harrodsu tavam skoraj eno uro, ker je labirint. Na oddelku z igračami hočem živet. Ljudi je nerealno veliko, kar mi ni všeč, zato se umaknem v Starbucks, ki je prikladno blizu. Še vedno me zebe.

Nedelja, 19. Februar 2017

Trenutno nisem vesela. Verjetno zato, ker sem bila preveč vesela cel teden, zdaj pa sem na poti na Dunaj in kasneje v Ljubljano. Naj bi šla z busom, ampak grem s kombijem. Ta naj bi imel wifi in elektriko, pa nima nič od tega.

Hotla sem obširno poročat o Londonskih in Ostravskih dogodivščinah, pa sem pozabila. To verjetno pomeni, da je bilo preveč super.

Ko sem se v soboto končno naveličala čakat, sem se s podzemno prešvercala do apartmaja/hostla, ki je bil v bistvu samo itsy bitsy mičkena mrzla sobica z itsy bitsy mičkeno ledeno kopalnico sredi turškega geta. Štefan je prišel sredi noči, do takrat sem reševala križanke, ki sem jih kupila na letališču.

Naslednji dan sva (surprise, surprise) spala vsaj do desetih. Kupila sva kruh, sir in sumljivo salamo pri šiptarju, ki je imel svoj kolibast supermarket očitno odprt 24/7. Nafilala sva oyster card in šla s podzemno do Tower Bridga. Počla sva se v Costo (ker starbucks ni imel miz noter), spila kavo, pojedla šiptarske sendviče in naredila plan. Ta je vključeval ogled HMS Belfasta, Tower Bridga, Tower of London, London Monumenta in Shakespeare Globe Theatra (ta nama sicer ni ratal do torka, ker so turice samo do ene štirih, kar pa nekako ne znese če spiš do dvanajstih). Vreme je bilo bolj gnilo, ampak suho. Obema je bila najbolj všeč ladja, najmanj pa Tower of London. Potem sva šla na dva kilometra dolg sprehod z namenom iskanja hrane. Našla sva juho in mac and cheese. Po kočerji sva šla v Funscape, kjer sva na dance machinu zapravla za šest funtov šenkanih žetonov, zašvicala in se vrnila v sobo, kjer še vedno ni delalo gretje.

Ponedeljek sva otvorila z opoldanskim obrokom Nutelle in kruha s črno kumino (blek), ki sva ga zalila z ogabno verzijo angleškega čaja. Big Ben naju je pričakal v soncu in lajf je bil lep. Zavila sva v Westminster Abbey, si ogledala vse grobnice in pomembne kotičke in poslušala dobro uro dolg audio guide, kot največja kitajca. Potem sva pogledala še Churchillove vojne sobe, Buckinghamsko palačo in Queen's gallery, kjer je Štefan skoraj zaspal, ker sem jaz padla v detajle. Kočerjo sva jedla v parku, jaz sem prisluškovala dejtu med starejšim angležem in mlado tujko, ampak mi ni kapnl v kakšnem razmerju sta bila. Za konec sva se peljala z ladjico nazaj do Tower Bridga, potem pa še na West End, kjer sva se eno uro sprehajala po trgovini z igračami in gledala modelčke vlakov. Mislim, da sva imela za večerjo mango in pivo.

Valentinov torek je bil v izi. Polovico sva ga prespala, potem pa (končno!) šla v Shakespearov Globe Theatre na turo. Vodička je bila najbolj hecna mejčkena pikica, ampak so so lovely. Povedala je cel kup fun factov, ki sem jih pred tem že jaz natrosila Štefanu, ker sem fen od Vilija. Hotla sem si kupit pin z napisom To be or not to be okrog čebelice (idealno za moj bodoči hobi čebelarstva), ampak nisva našla bankomata v bližini. Namesto tega sva šla za dve uri v kafič pisat kartice. Na poti do Victorie sva za kratek čas, ki se je meni zdel kot cel dan, obtičala v klavstrofobičnem vlaku od podzemne. Čestitke vsem, ki v takšni situaciji nimate lažjega paničnega ali vsaj anxiety napada. Mjuzikl dejt je bil dobesedno wicked. Jaz sem se imela noro in sem se mogla zadrževat, da se nisem zraven drla ob 'Defying gravity', Štefan je pa tudi nekako preživel. Revež.

V sredo mi je kapnl, da je London trip že skoraj pri koncu in da mava pred sabo samo še en cel dan, pa še ta deževen. Kljub mokroti sva se delala, da sva hipsterja in s Starbucks kavo v roki odkorakala proti Camden marketu. Jaz sem se eno uro probala vpisat v skupine za faks, kar mi je mal potegnl živce. Potem sva šla na platform 9 3/4, ampak se nama ni dal v dvokilometrski vrsti čakat na fotko, sva pa kupila bonbone. Štefan je dobil tistega z okusom po bruhanju, jaz pa z okusom po milu. Naslednja postaja: Notting Hill. Knjigarne iz filma z mojim prvim ali drugim celebrity crushom, Hugh Grantom, ni več tam, so pa še vedno luškane male vrstne hiške s pastelnimi fasadami, ki so se Štefanu gravžale še bolj kot tist bonbon. Zadnji večer sva zaključila z ogledom China Towna in pivom v Sherlock Holmes pubu.

Budilka naju je zbudila mnogo prej, kot sva bila navajena od prejšnjih dni. Zmenjena sva bila namreč s Štefanovim znancem, ki naju je prijazno povabil na kavo in najbolj masten, ampak tudi grozno delišs zajtrk. Verjetno se morava tudi njemu zahvalit, da nisva zamudila leta, ker sva z njegovo pomočjo vsaj pol ure prej našla shuttle in prišla do letališča. V Ostravi je bil sneg in mraz, meni je bilo pa slabo. Po pretirano dolgem čakanju na passport check in kasneje še na vlak, sva končno prišla v študenca in šla na juho. Kok je men sedla tista juha, nerealno.

Petek je bil žalosten. Mene je nekej totalno zjebkal in sem tričetrt dneva preživela na veceju (dobesedno dokler ni žarnica pregorela), medtem ko je Štefan prijazno skakljal po trgovinah, lekarnah in "kuhinji" in bil najbolj prijazen človek na svetu. Potem sva pogledala tri filme, dva res dobra in eno povprečno komedijo. Pila sva čaj in potem še pivo, ker če ga spiješ mal, pol ma lahko celo zdravilen učinek (sem prebrala v enem članku, stoposto je res). Za večerjo sva uničla pico in nama je blo čist vseen za drobtine na postli.

V soboto sem bila že v redu, ampak tud ne, ker sem vedla, da bom hmal mogla spet zapustit man cave in postlo z novo posteljnino. Jedla sva leftover cake in leftover palačinke. Naučila sem se skuhat kavo v loncu, ki nikol v lajfu ni bil namenjen za kuhanje kave, ampak na Čečkem to gre. Šla sva na pinkponk in sploh mi ni šlo ful zanič. Ok, šlo mi je zanič, ampak prisežem da ne tok. Še vedno čutim posledice pobiranja žogice v križu. Zvečer smo šli s francozem v suši restavracijo. Jaz in Štefan še nikoli nisva jedla proper sušija (ok, jaz sem probala slovenskega, on pa korejskega, ampak ne proper japonskega). Francoz je pa že izkušen sušijedec. Preden smo dobili hrano smo se šli igro s kartami, v kateri naju je premagal že v prvi potezi. V juhi so bile alge. V moji juhi je bilo več alg, kot v Štefanovi, zato nisem pojedla cele. Suši mi je bil všeč in ga bom ziher še kdaj jedla, ampak najbrž ne tistega s kumaricami. Pa brez wasabija. Potem sva šla brez francoza na Bolt Tower. Razgled in občutek je verjetno boljši, če ni teme, dežja in ledenega vetra. Pred zadnjo skupno nočjo sva še spakirala in pogledala še en film. Skor do konca.

Bedn. Bedn bedn bedn. Zdaj sem že v kombiju s slovensko registracijo, glih dobro smo prišli čez mejo. Smrdim od celodnevnega migriranja. Žejna sem, ampak ne upam pit, ker smo imel ravnokar pavzo za vece in imam občutek, da do Ljubljane ne bomo več deležni tega luksuza. Jutri imam faks ob devetih. Če ne bi bila uvodna predavanja, me ne bi vidl tam. Do maja moram narest cel kup stvari, ampak ga vseeno komi čakam.

(Ne sej za maj mi je vseen. Komi čakam tebe).

Razlogi za carskost

Zakaj je bilo danes carsko:
 - Ker so mi mati ob pol desetih radodarno podelili "še deset minut spanja, prosim"
- Ker mi ni bilo treba na vlak
- Ker sem samo pet minut čakala na šestko
- Ker ata ni vozil šestke kot penzjonist, čeprav je že malo smrdel po zemlji.
- Ker sem videla 3+1 izmed mojih najljubših oseb
- Ker sem dobila 1+1 najbolj carska darila od teh oseb, popolnoma primerna za alkoholičarskega otroka v meni (ki rad lepo diši in kuri svečke)
- Ker sta Vesna in Samo kjut
- Ker je Dunja enkrat vidla polmetrskega petletnega otroka, ki je glih shodu
- Ker nas petnajstletnici, ki se jima je mudilo na informativce (in sta zato pili samo kokto), nista grdo gledali, ampak sta imeli samo grd fris
- Ker nismo zgrešili postaje za enko
- Ker sem jedla takitose
- Ker sem videla novorojenčka
- Ker sem preživela popoldansko gužvo na ljubljanskih cestah
- Ker se nisem izgubila na relaciji Sostro-Hotič
- Ker me niso ustavili policaji (kljub neštetim kontrolam)
- Ker sem tisočkrat umrla od smeha
- Ker sem imela zastonj bencin
- Ker sem jedla pico
- Ker sem jedla sufle
- Ker sem se v avtu na ves glas drla komade od Bon Jovija

Zakaj je bilo danes malo manj carsko:
 - Ker v Mullerju niso imel pastelnih markerjev in je moja stationery obsessed duša mal umrla

Zakaj bo jutri še bolj carsko:
- Ker vidim Štefana
- V Londonu
- Nemorš premagat carskosti tega
- Probi
- Ne bo ti ratal
- Sori
- Buh-bye

Nostalgija

Ugotovitve dneva:
- Če si delaš zajtrk medtem ko si greješ mleko, bo šel mlek na sprehod
- Če gre mlek na sprehod in pucaš kuhinjo se ti bo tačas ohladila kava
- Če en mesec nosiš eno in isto majco bo poštar to slej ko prej opazil

Odjavla sem se od zadnjega izpita v tem obdobju. Odjavla sem se tud od vseh ostalih izpitov v tem obdobju in šla samo na tri kolokvije, od katerih je manj kot polovica pozitivna. Polet bomo švical, pa ne zarad vročine. (Oja, a loh en fast forward do poletja plis?) Zdaj poslušam Foxy Teens.

Nehite mi težit za blog. Če me noben ne povabi na kavo in/ali kako drugače spravi iz hiše, namreč nimam o čem pisat. Pa zdaj mam čas. Ker sem se odjavla od izpita. To je hint.

Zadnje čase sem med čepenjem pred računalnikom precej nostalgična. Začelo se je z novico, da Club Penguin konec marca zapira svoja vrata, ob kateri sem po hitrem postopku naredila nov račun, kupila puffla in podrla osebne rekorde v igrcah. Potem sem prebrala nekaj starih dnevnikov iz Vijavaje, zalaufala Simse, jokala, ker ni več MSN-ja in kot alternativo nazaj naložila Skype, ki ga sicer ne uporabljam več. Končalo se je s poraznim sešnom War Rocka, kjer sem med igranjem Mariena dobesedno slišala kako en Walker govori drugemu Walkerju kje nasprotniki kempajo. Edina stvar, ki se ni spremenila je dejstvo, da dobim headshot v momentu, ko stopim iz baze. "Kolk nam je blo včasih lušn" pravi Metka.

Danes je praznik. Jaz sem pozabila, dokler me niso domači vprašal, če grem z njimi smučat. In še dobro, da nisem šla, ker so na Krvavcu ugotovili, da je megla in sneg in se obrnili. Nazaj so bili še preden sem se jaz zvalila iz postle. Jaz ne bom objavila poezije, ker mi je zaradi nevečtakorednih objav itak že padla branost in mi ne rabi še bolj. Bom pa nalimala link do fine pesmice, ki sem jo nalimala že milijonkrat.

And it's been an everlasting summer since we found each other

"Kva si tok bleda?"
Ker mi notr ne sije sonce, od namizne svetilke se te pa ne prime. (Mi pa sije sonce u lajfu, metaforično. Prsežem, js sm boljša od Prešerna).

Zdaj grem streljat ljudi in jamrat, da so vsi hekerji, ker jaz ne znam igrat.